P.B.

Iskalec lepote, Škof, je tokrat zares bravurozen. Tekst za sladokusce. Yum-yum.

P.S. V Mali Drami je sicer na večer, kot je nocojšnji, precej zadušljivo; zato še toliko bolj občudujem igralce, ki suvereno, celo brezhibno odigrajo svoje.

lesboški uhani

Massive Attack.

Angel.

Nizek ponedeljkarski štart z muziko.

Vladavina seksa

Prijatelj X živi s svojo predrago Y. Noro je zaljubljen vanjo, spoštuje jo, občuduje, prvo leto skupnega življenja je navdušujoča blaženost. Komajda si ga upam povprašati, kako in kaj, čvrsta sreča in zadovoljstvo, s katerima me zasipuje, me razorožita. Sumničava sem do ljudi, ki se nikoli ne pritožujejo; življenje pač ni tako preprosto in bolečina, nemir in nemoč spadajo zraven, so konstruktivne in potrebne. Kot jedke mravljince na koži čutiš njihovo tesnobo, a se ne dajo; zavita v medene besede je lahko prav čudovita. Počasi sva se oddaljila, saj so me kratki pogovori z njim, polni klišejske prijaznosti in praznine, začeli živcirati. Ljubezen sem mu sicer zelo privoščila, kar mi je povedal o Y, mi je bilo tako všeč, da sem se še sama skorajda zaljubila vanjo.

Najini kratki klepeti so bili podobni klepetom branjevka-zahtevni kupec. Vlogi sva menjavala, eden je ostajal nepotešen. Še vedno je bilo v gnezdecu vse lepo in prav, X pa mehanično ponavljajoča se pesem. Zvenel je kot pokvarjeni kasetni posnetek, ki se vrti, še ko ga izklopiš. Brezvoljen, rutiniran, počasen, z vmesnimi pavzami. Ko sem imela prežvekovanja v krču dovolj, vprašam, zakaj njuna veza crkuje.
»Kako pa veš?« igra presenečenje.
»Čutim, X, ni težko. Kot smrkelj polziš po mastni cesti.«
»Ne seksava več,« malodušno reče, kot da bi se tega sramoval.
»Živim z žensko, ki je zaobljubljena umetnosti. Ne veš, kako to boli,« iz njegovih besed vene gnev.
»Mislil sem, da se bova znala dopolnjevati. Ta njen zagon me je navdihoval, nepremagljiva se mi je zdela. Zdaj vidim, da to povsem drži, s tem da sem poraženec sam.«
Hmm. Skušam se vživeti v njuno zgodbo.
»Ti mi povej, ženska si, veliko skupnega imata. Zakaj ji ni do seksa? Ponižuje me s tem. Vse sem že poskusil, ne gane jo. Ona kar piše, čepi za tistim svojim računalnikom, ne kuha, še mačka ne nahrani. Ko se utrudi, za par dni odpotuje s plesno skupino, briga njo. Kaj pa jaz? Naj drkam ob nočnem porno programu, ko ona utrujena spi ali se vlači kdo ve kje?«
Spomni me na moje zveze, na vse tiste zaljubljenosti, ko se ti zdi, da je seks neizrabljiv, nekajkrat dnevno treniranje pa neizbežen kofeinski nadomestek.
»Pa tvoja kariera?« povprašam.
»Zdi se mi, da čakaš nanjo, pritiskaš s svojimi zahtevami, ki so ti prioritetne, ker so neizpolnjene, nase si pa pozabil. To je lahko zoprno breme.«
»Zahtevami???« se razburi.
»Po tanovem je potreba po seksu zahteva? No, kaj takega bi najbrž izustila tudi Y. Si pa upate! Sem človek s potrebami, dokler niso zadovoljene, sem neproduktiven.«
»Da ni mogoče obratno?« ponudim navzkrižno perspektivo.
»Kako to misliš?« vpraša.
»Mogoče jo odbija to, da čepiš doma in kot otrok mencaš za svojo dozo cukrčka, ti kot glasbenik, ustvarjalec, pa gniješ. Kako vzpodbudno je to za nekoga, ki bi te rad spoštoval?«
»Veš kaj, vsi imamo kdaj obdobje usihanja, teme. Zabredel sem vanjo, a ona je pri tem popolnoma nerazumevajoča. S tem, da se kot ubrisana žene k svojemu cilju, me samo še bolj psihira. Ko jebe ta njen roman!«
»Se pravi, vse, kar te frustrira, je seksualna nepotešenost. Če bi se naseksal, kot si želiš, bi se ti odprle vse čakre in bi junaško zajahal visoke valove?« sem zbadljiva.
»Točno tako. Tega ne razme ne ona ne ti. Lahko bi si mislil.«
Razmišljam dalje, namesto da bi se ugriznila v jezik, vprašam:
»Obstaja možnost, da ima vmes prste oseba št. 3?«
Nekaj tišine.
»Ne bi rekel. Če pa, me obiščeš v zaporu?«
Kislo se smejiva.
»S tem si mi dala misliti. Obnaša se res čudno. Včasih sva se samo spogledala, že se je kresalo. Zdaj mi vrača tiste neznosne, morilske poglede. Skoraj klečeplazim za nekaj nežnosti, ampak ne, ona piše. Kako sem lahko tako sebičen?! Potem se, ko najmanj pričakujem, spomni, da bi ji dobro dela masaža ramen, vse jo boli, je čudno?!, in se mi zavali v naročje, da sem v hipu trd kot skala, ko zavzdihne, češ, perverznež obsceni, in gre na sprehod. Mater, znoooreeel bom! Kaj naj naredim?«
Vživim se v njeno vlogo. Jaz bi se tako obnašala, če:
a) bi mi šel tip na živce zaradi pasivnosti
b) če bi imela svežega ljubimca.

Ko se je X za nekaj časa odmaknil iz skupnega stanovanja, kjer je lahko vsaj drkal v miru, se je odločil, da se z njo še zadnjič odkrito pomeni in razreši problem, ki ju uničuje. Ponoči se odpravi do njunega gnezdeca, stanovanje je njeno, a ključ ne gre v ključavnico. Pozvoni. Nekajminutna tišina, skozi šipo vidi luč. Stisne ga v grlu.
Čez nekaj minut mu Y odpre, gleda v tla in ga povabi noter. Povabi! (mi kasneje v nočnih sms-jih razloži sam, si moraš misliti, povabljen si v svoje stanovanje?!). Ko zmeden gleda po sobi, pozabil je, zakaj je prišel, iz njegovega (!) wc-ja mirno prikoraka nek tip. Y ju celo predstavi. Po tem se ne spomni kaj dosti; ko se mi oglasi, je pri njem nekaj njegovih najbljižjih kolegov, ki ga mirijo. Še dolgo se ni sprijaznil z njeno izgubo, sploh pa umetnice niso zanj. Zdaj je zadovoljen z marljivo študentko, ki ve, kaj bi rada. Redno seksata, nič jima ne manjka in baba ni nevrotična, niti kruta.
»Na koncu vedno posije sonce,« je rad rekel, ko sem tarnala o nečem že.

čudovit večer

Ob brleči kuhinjski svetlobi za mizo berem nekaj o Proustu. Školjkast lestenec se sveti, žarnica crkuje. Naravnost pod njim na mizi vaza, v njej mini nageljnom podoben šopek mnogocvetnic usodno škrlatne in bledikavo roza barve. Nič ne diši. Stara stenska ura nad vrati cvili, kot da bi v votli steni dvanajst brezzobih miši praznovalo pridobitev mlečnega kočnika, ukradenega pod kakšno otroško blazino, ki je dovolj velik, da si iz njega naredijo bucikaste proteze za vse; da bi le utihnile! A-ja, cvili vendarle ura, saj je vseeno. Iz plastenke izpijem velik požirek vode in jo grgram po ustih, ob tem se avtomatično spomnim nanj. On = voden. Ja, z njim bi morala biti. Na peščeni plaži bi ga v temi škropila z vodo, iz plastenke bi si v usta zlivala curke hladne tekočine in mu jo pljuvala v obraz, kot udomačena orka. Tako bi mu bilo všeč, da bi se zavalil na hrbet in se tresel od smeha in jaz z njim. Hmmm ... le kje se potika prav zdaj? Skozi črno dnevno sobo, ugasnjena luč, da pri odprtih vratih noter ne vdirajo nezaželjene gospodične vešče, gospodje komarji in gospe mušice, se kot slepka, v predpotopnih Champion kratkih hlačah (spomnim se, da sem z njimi neko poletje sedela na piranskih skalah s prvo, ne, pardon, drugo resno ljubeznijo leta, ummm, verjetno 1996), prebijem do balkona, majico si od pasu potegnem čez glavo in kožo nastavim opojnemu večeru. Čudovito diši. Pokličem mačkona Čarlija, da se ne izgubi med sadikami krompirja in paradižnikov v razraščenem vrtu; vem namreč, da se mu dobro zdi, da ima koga, ki ga vabi v posteljo. Ker je malo svojeglav, toliko časa gospodovalno mijavka na potki ob vrtu, da v copatih pridem tja in ga peljem na sprehod do konca le-te; čisto dovolj, da ga prežeči mački vidijo s podložnico, ki zvesto sledi njegovemu dvignjenemu repu. Potem malo postojiva, kakšno rečeva in greva počasi nazaj proti balkonu. Večer je čaroben.

P.S. Zgornja eskimo fotka nima kaj dosti veze s to objavo, kot tudi objava ne z blogom - nejasnost rešena (niti približno se mi ne sanja, kje sem se slikala; kvaliteta pove, da je vsega kriv telefon).

n e k d o

Sedi na robu hriba. Skodrani lasje, gladka ramena, žirafji, kitast vrat. Opazujem barvni ton njegove kože. Ramena medeno zapečena, tilnik rdečkastorožnat, vrat skoraj mlečno bel. Mavričen moški, ki gleda na mesto in nekaj piše. Ga smem zmotiti? Tako spokojen je, veter mu mrši lase in hladi razgreta ramena. Ima temne oči? Mu koža diši po morski soli, po razmočenem betonu tik po dežju, ali po multivitaminskem potu? Ima rad limonin sladoled? Zagotovo še ni slišal vokala Erykah Badu. Rad plava? Ima psa, kanarčka, ali skrbi za staro mamo? Je že kdaj stopil na strupeno kačo? Se do jutranje zore pod luninim sijem in zvezdami na barki pogovarjal z izkušenim ribičem, ki dobro ve, katero vino je najboljše? Se je že kdaj zaljubil v rdečelasko s pegami? Zaspi ob nemem filmu, ki traja dve uri in pol? Raje nosi bombažno, ali džersi spodnje perilo? Zna speči izvrtsno ribo? Je že kdaj iz prstov desne roke naredil pet šarenih lutk in z njimi nastopal na odru ženskega trebuha? Zamiži, ko išče najprimernejšo besedo za čustvo, ki ga gnete pod pasom? Bi lahko za spremembo ostal s hrbtom obrnjen proč, če ga pobožam po vratu in povoham, kako diši? Ne bi se rada zazrla v motne oči, ki ob robu hriba preštevajo rdeča vozila, ki se vzpenjajo po ovinkasti cesti. Da ne bi bila razočarana, grem kar mimo. Mogoče čuti, da ga opazujem in prav zdaj razmišlja, ali sem levičarka ali desničarka, si zobe umivam z mehko, srednjo ali trdo zobno ščetko, ali če sem se že oprhala z novim propolis milom za telo. Mogoče počiva in sanja o starem kolovratu pred lisičjim hramom št. 32.

Vedno več in intenzivneje sanjam, tudi ponoči.

Nocoj sem bivala v živopisnem kampu, podobnem hipijevski komuni; vse razdejano, free love ob vsakem koraku, veliko bivših simpatij, samo neuresničenih, se je valjalo po kotih in jaz z njimi. Peklenska vročina, ribe na žaru, ananasovo vino v potokih. Taborenje doseže vrhunec s katastrofično zlomljenim zadnjim kolesom mojega bicikla, bakrene barve z rožicami, kolo simetrično prelomljeno na dva polmeseca, krivca nikjer. S polovicama v roki sem sedela na tleh in jokala, kot da se kaj hujšega ne bi moglo zgoditi, medtem se okrog mene odvija kontinuirani koitus, vse prepledeno, vzdihi ugodja preplavljajo vibrirajočo gmoto.

Potem stojim pred učiteljskim katedrom v razredu, polnem navijačev različnih narodnosti. Face-to-face. Učitelj na ročni uri, projicirani na steno pred menoj, štopa oz. odšteva sekunde. V roki drži test za ugotavljanje nosečnosti. Kolena mi klecajo: »Ni zdaj čas za to, ne, res ne, jaz moram iti,« si mrmram. Stiskam pesti. Zatuli zvonec. Stari očalar me privoščljivo ošine, vstane in zakriči: »N - o - s - e - č- a !«

Nekajkrat pogoltnem slino, brenči mi za ušesi, navijači žvižgajo na ves glas, ropotajo z bobni, omedlim. Čez nekaj trenutkov ležim v naročju svojega najdražjega, iz kategorije neizpolnjenih ljubezni, nežno me boža in z grlenim glasom šepeta, da bo vse v redu. Vpraša, kdo je srečni očka. Trije prsti moje desne roke označujejo možnost: oseba A, oseba B, ali oseba C. Razočarano me pogleda, izpusti mojo glavo, da iz njegovega naročja tleskne po tleh, ulije se kri. Pljune mi na čelo, si odpne zadrgo hlač, malo postoji nad menoj, zamahne z roko in gre; škoda njegovega urina. Težki koraki topotajo vzdolž odmevajočega hodnika. Na tleh upočasnjeno odtekam, kaplja za kapljo, sama, a ne povsem.

PLAIN

Naša klubska scena je žalostno ploska. D.J.-i brez občutka za stopnjevanje plesne evforije, sama mularija. Pri 26-ih sem plesno nepotešena super stara mama, parazitski sedemnajstletniki okrog riti postanejo nadležni, nerazgrete množice uspavajo. Malo preden smo odpeketali, zdolgočaseni kot po kakšnem mlačnem filmu, je sicer plesišče popestril Jernej iz Urške, plesalec-trener-koreograf, in nekaj Kitajcev, B-boyev, sicer je stanje res bedno. Mule, ki oponašajo mtv-jevske move, zelo neokusno, leseni tipi z bandanami ... No, vsaj pol leta ne bom več priganjala. Plesat samo še na kak temperamenten etno koncert z dušo. Klube smo officially prerasli; ok no, že nekaj let nazaj, priznati si je pač malo trpko.

Vrhunec večera je bila prizanesljiva cena taksija domov; če pijemo, ne vozimo, so rekli. Nobenih ekscesov, blag, znosen maček. Niti malo muskelfibra. Plavanje po suhem.

Mar bi ostala doma in še enkrat gledala Bertoluccijeve Dreamerje.

Zbudila sem se lačna, kot že dolgo ne. Za zajtrk hrenovka s senfom, pol litra cedevite in kava. Tasty ;).

Ladies night

Nocoj bo po zelo dolgem času ladies night out, zaslužena, težko pričakovana. Fingers crossed, da se čim ugodnje izide. Will try to take it easy on ..., ali pa tudi ne. Lepotilne priprave se začenjajo. V tem zelo uživam. Tri babnice in en gasilec, dobra volja, plesno razpoloženje že načenja telo, čeprav so mi, kot kaže, crknili zvočniki, in sem prikrajšana za ogrevanje.
Anyway, D.J., kdorkoli in kjerkoli že, tonight you gonna play my tunes!

Omrtvičeni Adam

Med sinočnjim preklapljanjem, ko prsti avtomatizirano brkljajo po daljincu, naletim na Young Adama na RtvSlo II, z disciplinirano hladnim Ewanom v glavni vlogi. Ravno prav valujoč, grgrav in čemeren, zelo mi je pasal. Seks kot mašilo za brezplodno stagnacijo. Valovanje pohote, rutiniranost, grabežljivost, duševna impotenca. Za zraven še smrt po nemarnem, razjedanje vesti in krmarjenje po kanalizaciji spominov. Zelo večerni film.

Charleston era

Tale je tudi iz Gioie, res da je še nisem oblekla, nemeravam pa jo, ob prvi priložnosti. Malo sem jo predelala, ji dodelila Charleston fringy look; taka mi je kar všeč :).

lenobna muca pod hribom
gozdno zavetje


Protimenstrualni ukrepi oz. kako znosno preživeti drugi dan krvavenja:

~ najlepši kos saherice

~ kakšna revija s čim več sličicami in darilcem, v Gioii je bila danes čisto nosljiva oranžna tunika, celo lepe barve

~ sprehod oz. pohod z zmernim tempom po gozdu, ali v hrib

--- Ne nujno v tem vrstnem redu; kombinacija works for me. ---

Nasmejala sem se že sončnim platnicam žepne knjižice Pujs pri brivcu Ericha Kästnerja, ki jo je pred kratkim omenjal moj mornar. Super, super, super! Izvod sicer pripada knjižnici, želim si svojega. Za vedno. Definitivno ena izmed tistih, ki bi jih pridno čuvala na nočni omarici. Četudi moram prebrati tone druge literature, bo tale preskočila čakalno vrsto.

zmazki

tistega prehodnega večera sem te čakala
ko je mraz že razdal svoje strupe
z mandljevo kremo napojena lica
so že ljubkovali prvi toplotni dražljaji

tvoja koža je vsa počečkana
četudi jo zradiram
bodo sličice
ki jih narišem nanjo
s kakršnokoli barvo
le zmazki

tistega večera sem verjela
da prideš
med kolena sem postavila
kolut rdeče volne
in ga grela
kot da bi bil tvoja dlan

čakala sem da odločno stopiš predme
poklekneš na tla
in se oviješ okrog mojega pritličja
pustila bi ti raziskati tudi podstrešje
vso pajčevinasto šaro bi lahko pretaknil
če bi si želel

dala bi ti vse
čeprav bi bile moje sličice
na tvoji koži
le zmazki

večerne

Nove, ne po nastanku, ki mi jih zdresiran juxebox predvaja, preden omagam.

Jeff Buckley's Everybody here wants you, všeč mi je samo prva polovica, druga zaide v zoprn pop. Inspirirala je zgodbo spodaj, lilac skin, in pa današnji, kosmuljasto nevrotičen dan, kajpak.

Potem Inxs's Mystify, ki me spomni na razvratne žure pri Sergeju, deset let nazaj in več, na njegovega starejšega brata Sašota s slick frendi, vsi zelo stylish, zelo arogantni, zelo popularni. V ledru in z debelimi denarnicami, so se nam, ščinkavcem, posmehovali in nas hecali, da smo počeli razne traparije. Njihove prijateljice so zjutraj:
~ ali jo nastavile
~ ali pospravile po hiši.
Dobro se spomnim, ko je Sašo Andreji, kratkolasi damici, z najljubšega fotelja, po katerem smo se valjali, čakajoč v vrsti, zelo botrovsko, s temnimi špegli čez oči in jointom v ustih, ponudil izbiro. Lahko si mislite, za kaj se je odločila. Izvrševalcev »kazni« je bilo več, mi smo špegali skozi ključavnico, da ne bi česa zamudili.

Tretja je Sade's Jezebel. Ker je lepa.

Lila in Klas

Nekega deževnega junijskega torka se Lila In Klas srečata v knjižnici. Še nikoli se nista videla, a takoj se prepoznata, saj sta se dolgo čakala.
»Greš z mano na korenčkovo juho?« jo povabi Klas.
Predlogu in njegovemu zrelemu glasu se Lila ne more upreti.
Sedeta v bližnjo gostilno, pred katero zunaj na klopi dež osvežuje zelene rastline, vsako v svojem bakrenem lončku.
»Dišiš po španskemu bezgu,« ji reče čisto na blizu.
»Vedel sem, da se danes najdeva in da boš brez dežnika.«
Lila spektakularno pomežikne, poželjiva kot mesojeda mala hibridna vrčnica, in si oblizne popkaste ustnice, prisesala bi se mu na visoko čelo in mu za glavno jed izsrkala možgane, surovi ji najbolj teknejo.
Posrebata čisto juho ter se okušata na daljavo.
»Za sladico ti bom pozirala,« ga seznani z nadaljevanjem dneva.
»Točno vem, kje,« pokima Klas.
Lahkotno in neposredno kot njuna spontanost, se povzpneta h kolesju nadčasja nad mestom. Dežna sapa jima sproti zarisuje pot, da ne zaideta med mrenaste oblake.
Lila se sleče in njuno srečanje je zaokroženo. Vpleteta se med svinčene špice, ne štejeta več ne dni ne noči, medsebojna simbioza je neizbrisljiva. Njuna zrna obrodijo medeno Ajdo.

there's something about him

that makes me sweat

Sanjala sem, da je Ivica Buljan naredil izpit za avto in da sva se furala okrog v modri diani. Govorila sva francosko. Potem me je odložil pred zapuščeno tovarno, v kateri naj bi bila neka njegova predstava, ki bi jo rada videla. Stopim noter, nikogar nikjer, dolg, s pajčevinami zaraščen hodnik, na koncu raztrgana ograja. Zunaj popolnoma druge dimenzije. Vrt. Veliko platno, kot odrsko ozadje, žive barve. Svetloba je zadominirala nad stavbnim mrtvilom. Oranžne luči, kot na laksu viseče pomaranče. Po ramenih me jezno potreplja Jana. Še preden potarna, ker sem jo pustila samo, samo da se prikaže frajer z diano, že me ni in pozabim na prijatelje, se pritožuje; medtem se ji opravičujem, da je nisem poklicala odkar se je odselila oz. da so tam v hribih slabe telefonske zveze, ker poskusila pravzaprav sem, a je številka nedosegljiva. Nato skupaj tečeva po nekih temnih stopnicah, ob katerih v grmovju rastejo televizorji z antenami in črnci popivajo v kotih, zaviti v časopisne liste. Pred nama iz nič zraste Chrysler buildingu podoben hotel iz stekla, na vrhu, kot pri cerkvenih zvonikih, rdeč neonski križ, pod vrhom, nekaj nadstropij nižje, se okrog stavbe brzinsko suče vtriljak, poln turistov, ki bivajo v hotelu. Preden zaspiš, si privoščiš en krog, z razgledom na mesto.

Vasilis paradise

Če poleti koga zanese na Karpatos, neverjetno miren in še precej neskomercializiran otoček, priporočam izlet z Vasilijevo barko, ki vsak dan odrine iz Pigadie. Lani sem šla in obljubila kapitanu in njegovemu sinu, da se letos vrnem. Nazaj domov, se je Vasilij verjetno pošalil, me pelje sam in to z novo barko, dosti boljšo. Rad bi plul vse do Slovenije; pred leti se je celo zaljubil v neko slovensko Marijo, ki je tam počitnikarila.

Izlet vključuje ogled in kopanje na deviških plažah otoka, ki so dostopne samo z morja. Super stara barkača počasi plava, nudi odlično spogledovanje s sinjim morjem in klifnatim obrežjem. Vasilij in Theo brez problema ustavita, če se komu zahoče potapljanja, prijazno razložita kaj o domačinih, ali pokrajini, o neznosni pustinji, ki zavlada po otokih izven sezone, mlade razjeda depresija, malo zagrenjeno pove Theo, ki dobro pozna slovenske nogometaše in mi obljubi, da bo samo zame poiskal magični tolmunček, ko se ustavimo pri Vasilijevem raju. To je skalnata pečina nekje med Pigadio in Olymposom na vzhodni obali otoka, ki se mu zdi nebeško lepa. Na skale je nekoč nek slovenski zdravnik z barvo napisal Vasilis paradise, zato je malo tudi prav njegova. Ob strmih stenah, po katerih izklesane stopničke vodijo k njegovi taverni, nekaj 10 metrov nmv, kjer svojim gostom postreže z odlično grško in zeljnato solato, souvlakijem, ovčjim mesom in še kaj se najde. V hladilni skrinji ima seveda tudi vino in brezalkoholne pijače, še kakšna čokolada se najde, za sladkosnede.

Kot mi je bilo obljubljeno, me Theo pelje v tolmunček samo zame. Plaziva se skozi tesen skalnati rov in prilezeva na nekaj čudovitih m/2 lepo zaobljenih skal, drobnega peska in turkiznega morja. Pusti me samo in pomaga očetu pri pripravi kosila. Ko končata, pozvonita z zvončkom.

Gola uživam na sončku, gradim peščene stolpe z bazenčki, ko v moj zalivček zaide starejši možakar z masko in plavutkami. Zagleda mojo nagoto, nekaj zamomlja v opravičilo, ni vedel, da sem se tam nastanila, samo raziskuje, smeh, ogrnem si pareo, da ga ne bi odgnala. Do kolen bredem po osvežujoči vodi in se menim z Nizozemcem, ki mi v nekaj minutah nadvse simpatično razodene svojo življenjsko zgodbo. Neutrudljiv raziskovalec, laboratorijski kemik za Shell, ves čas potuje po svetu, kjer v podružnicah izobražuje mlajše sodelavce, sicer pa z ženo nekje nedaleč od Amsterdama obnavlja hišico iz 14. stoletja, medtem živita kar v prikolici. Ko se zadebatirava, se nama kmalu pridruži njegova žena, pravtako s plavutkami in masko, in pogovor nadaljujemo v troje. Tako simpatičnega para pa že dolgo ne! Povsem smo se ujeli, čeprav je bilo med nami dobrih 40 let starostne razlike. Če se bom kdaj potepala po Nizozemskem, ju moram vsekakor obiskati, sta bila odločna. V hiški bosta oddajala tudi sobe za goste.

Vasilij kmalu pocinglja, sicer nas že mamljivi vonj po peki kliče v višave. Pojedina je zelo okusna, porcije enormne in kar naklada in naklada, da bomo krepki in veseli, reče. Vmes sam malo zadremlje v senci, pot bo še dolga.

Obredemo še večino vzhodne obale, na nekaj znamenitejših plažah se ustavimo, posončimo in namočimo razgreto kožo v res čudovitem morju, potem ob spremljavi Vasilijevih ljudskih, nabitih z melosom, s katerim izraža svoje zadovoljstvo, odplujemo nazaj proti marini.

Na krovu nas je bilo kakih deset; nizozemski par, velika švedska družina s posvojenimi otroci, tudi zelo prijetni, dvočlanska posadka in moja malenkost.

Izlet, vsekakor vreden 20. evrov.

* na sliki 31 nekaj obvezne opreme Vasilijeve taverne: ključ za wc na prostem, damski vložki, če kateri teče, kis in olje :)

K. V.

Sede na pločniku pred koprskim teatrom mi Barbara, kako leto nazaj, na gledališki list napiše ime avtorja, ki ga moram prebrati. Tema je, že kar nekaj sangrie v riti, debata opotekajoča, moj fokus se potaplja globoko k dnu, brez kisikove bombe in maske, ribica mi uhaja izpred oči, ko topla noč razgreva betice.

Kurt Vonnegut, piše. Nekaj podobnega, kakšna črka mogoče fali. Kmalu v knjižnici poiščem nekaj njegovih, ki me potem kratkočasijo pod brhko slivo na hribu, ki sem jo posvojila lansko poletje. Tista ribica, ki se ni pustila ujeti, me je dodobra izmozgala. Melanholična sem hodila k drevesu, da sem bila čisto sama, s pareom za na plažo namesto dekce, trava je bila ravno pokošena, pikala je, s plastenko vode in telefonom, za vsak primer, če bi ribica slučajno spregovorila. Kurt in njegov Kilgore sta me žgečkala in cukala za lase, da se nisem razkrojila od žalosti.

Priporočam.

Dare to be different, dare to be who you are!

Super mi je, ko vidim človeka, ki je sam svoj in svojost dobro nosi. Posebnost, ki mu je ulita (vsak jo ima, večina jo kamuflira), je namreč samo njegova. Nobenih mavčnih kalupov za kopije, prosim, vsak zase je unikat in tak naj se razvija, se zaliva, ko je žejen, si da jesti, ko je lačen.

Izgled je ena najopaznejših razlik med nami, najhitreje bode v oči. Nekaj časa sem živela v skupnem gospodinjstvu z Indijko Anito, ki se je morala odcepiti od svoje družine. Izobčenka je postala s svobodno izbiro partnerja, ki ni izpolnjeval pričakovanj njene družine. Odpovedala se je svojcem, zatajila svojo vero in se izročila zahodnjaškemu brezboštvu; opazila sem, da se ni najbolje znašla in da je skrivoma zelo pogrešala, čemur se je iztrgala. Četudi se povsem oddaljimo od gnezda, v katerega so nas položili, mu vsaj malo pripadamo. Anita je bila nezadovoljna z barvo svoje polti, s ščetinastimi lasmi, ki si jih je uporniško postrigla na kratko in jih svetlila, s poraščenostjo, Indijke so precej bolj kosmate od nas (večina si redno depilira obraz ~ brki, zalizki, tudi roke). Občudovala je mojo polt, ki sem si jo takrat temnila s samoporjavitvenimi kremami. Olivni ton moje, bolj svetle, kot temne, ji je bil všeč, četudi umeten, njena temna pa, kot se je zmrdovala, umazanega videza, zato si jo je belila s preparati za posvetlitev pigmenta.

Že od nekdaj so mi zelo všeč bujne pričeske, mulatski kodri, divji, neobvladljivi svedrčki. Sem naravno skodrana, ampak tako pa spet ne, zato sem si že omislila tudi afro trajno, ki zelo skuri lase. Ko sem prišla v črnski frizerski salon, so me ženske debelo gledale.
»Kaj bi rada? Trajno? Zakaj le?«
Nerade so mi žgale lase, postopki trajnega kodranja so zelo uničujoči, in ni jim bilo jasno, kaj hudiča se grem. Zraven mene sta sedeli dve punci, katerima so jih ravnale, kar je približno enako škodljivo njihovim kodrom.
»Narobe svet,« zagodrnja starejša gospa, ki čaka svojo vnuknijo, kateri je frizerka pletla kitke.

Potem pričakovanja družbe. Vsi naj sledimo navodilom, se pridno učimo, da bomo čimprej diplomirali, si dobili ustrezne službe, sodelovali pri tvorbi visokokvalificiranega naroda, si ustvarili prijetne družinice in živeli happily ever after. Najbrž res?! Če naj bi to bil recept za uspeh, kako to, da po svetu vandra milijarde obupanih, mladih in starih, ki so nekdaj verjeli v uspeh, zdaj so samo še razočarano zagrenjeni, če ne celo ravnodušni in nase natikajo vsak dan novo identiteto, ker se jim vse drugo še bolj gabi?

Vem, da ljudje rabijo vodstvo, red, disciplino, sicer bi drug drugega podavili v babilonu neskončnih / hermetičnih možnosti (tudi sicer se masovno pobijamo), ampak vseeno je super čimprej zavohati svoje želje, jih zbezati iz žolča, če ne drugače, jim slediti in pisati svojo zgodbo. Tudi pozno je bolje kot nikoli.

Ne verjamem, da je slepi gon po obstoju, izpolnjevanju pričakovanj nekih predestiniranih določb, dovolj za preživetje.

Pomislim na Frido Kahlo, njena zgodba me je osupnila. Sama, razkosana na delčke, proti smrti. Polna strasti, volje, odločnosti. Spoštujem ljudi, ki si izbirajo partnerje glede na osebnostno sorodnost, vztrajajo, dokler si ne najdejo polovice, ki se kot oklep prilega njihovim prsim. Seveda se tudi oklepi raztegujejo, popokajo, če niso dovolj trdni, ampak verjamem, da se splača potruditi, da samo to zares dopolnjuje. Poplava negotovosti, v kateri se ljudje zelo radi grabijo za roke, se priklenejo drug na drugega in si domišljajo, da bodo skupaj močnejši, je uničujoča. Razliva se že čez zadnje hektare rodovitne zemlje: če ne bomo zahtevnejši zase, si zares prisluhnili in si privoščili najboljše, bomo zgnili mnogo prej, kot nam je namenjeno.

Ali sem podhlajena ali pa sem staknila sibirski sindrom. Roke imam ledeno mrzle, ravnokar sem si pod debel pulover oblekla še spodnjo majico, čeprav jih ne maram, termonadkolenke grejejo stopala. Krasno. Za protiutež poslušam hrapavo-trobentni Summertime L. Armstronga in B. Holliday, nekaj močne popoldanske muzike, da prežene mrzlokrvnost.

Ko bo kaj več časa, si bom prebrala avtobiografske zapise in refleksije Do zadnjega diha g. R. Šerbedžije. Me mika.

Izgleda, da hlad zahteva silovitejše gromenje zvočnikov, jukebox izbira kopaste, kalne koščke; zdaj predvaja Tell-Tale Heart Pt. 1 Loua Reeda; recitando.

Nič, premraženo na delo, čim več miganja ...