Varljiva resnica

S staro mamo sva se vedno postrani gledali, tudi zato, ker me ni uspela prepričati, da živim zaradi božje velikodušnosti (ali dolgčasa, pravzaprav ne vem, kako si razlagajo Gospodovo stvarjenje), kot božja služabnica. Zadnjič sem ji nekaj malega povedala o prapoku in nadaljnem evolucijskem procesu, pa me je gledala še bolj nezaupljivo. Načeloma se ne trudim, da bi kogarkoli prepričevala o nečem, kar mu je tuje in nepredstavljivo, ter včasih malo naivno, recimo da v zameno, pričakujem enako. Zaskeli me v sencih, ko taista vernica (se pravi neuka starka, ki gre sempatja v nedeljo v cerkev, ji po stenah spalnice visijo križi in podobice, na veliki petek ne je mesa in je, mimogrede, v že kar častitljivi dobi predvsem svojim bližnjim zakuhala približno toliko gorja, kot katerakoli vojna civilnemu prebivalstvu) na moje krivoverske predrznosti užaloščeno zasika, da bom že še videla - ko se mi bo hudo godilo, koga bom prosila milosti, prizanesljivosti, odpuščanja ... Z leti se kajpada na take provokacije naučiš stisniti zobe, v kali zatreti gnev, ki zažari po žrelu, skratka svoje mnenje zadržati zase in tuje, ki skruni, kakor hulahup obroč zavrteti okrog pasu tako močno, da ti parkrat zaobkroži telo, potem pa pri vratu iztiri in zleti čimdlje proč.

Presenetilo me je, zadnjič na barki, ko sem potihem že obupavala, na koga sem pomislila. Ne, seveda ne na Boga, temveč človeka, ki je moje poti prekrižal nekako nenačrtno, kot kakšna dezorientirana cece muha, skrivnostni krvoses. Zaželela sem si ga zraven, nesebično; ne bi ga namreč hotela s seboj potunkati (-dobesedno) v ..., temveč z njim preživeti zadnjih nekaj minut, se ga okleniti, mu nasloniti glavo na trebuh --- kdo ve koliko življenja se odvija pod njegovo kožo ... Nasmehnila sem se, tej misli. Brbotavi poslednji želji, če bi mimo ušes slučajno zabrenčala dobra vila. Potem, že varno na kopnem, sem še nekaj časa premlevala, če taki prebliski sploh kaj veljajo. Ali DOZDEVNI trenutek pred koncem koncev v človeku izzove najvišjo stopnjo resnicoljubnosti, odkritosti do sebe in vsega, ali je navaden larifari, iz visokega stolpca pravokotnih kartončkov naključno izvlečena karta, pikov as npr., ali pa karova desetka, povsem izven konteksta, delček igre, sestavljanke.

Čas. Svoje najskrivnejše adute odkrije čisto nepričakovano, le za hip razgrne vihravo ogrinjalo. Ko se zdramiš, pogledaš še enkrat, da bi se prepričal, če te vid ne vara, če gola lovka morda ni pustinjska fatamorgana, je bistveno že mimo. Že malo naveličan skrivalnic, a prepuščen neulovljivemu veličastju, se počasi pobereš, na koži poravnaš zmečkano sedanjost in nadaljuješ svoj križev pot.

uTrInKi z vIsA

· navdihujoča mediteranska klima (toliko bolj blagodejna v primerjavi z zbujanjem v današnje jutro); impozantno rastlinje aloe vere vsepovsod, palme, oljke, limonovci, indijski kaktusi, mirta, bujni borovci, grozdje, kakršnega še nisem jedla – trto so na Isso pripeljali že stari Grki

· poznoavgustovsko sonce, ki decentno ljubkuje kožo, kakor čopič v rokah potrpežljivega slikarja

· če se malo sprehodiš, ti v naročje pade zalivček, ki ga deliš le z galebi (sempatja spokojnost preseka ropot smetnjakarja, ki s pomola odvaža smeti z otoka Biševo, pripeljane z barkačo)

· prijetni, nevsiljivi domačini

· pustolovščina z mini taxi barko na bližnji otok, ki se nekaj sto metrov z mirne obale sprevrže v katastrofalno plovbo po od 4-5 metrskih valovih; osem potnikov mokrih od nog do glave, držečih se za streho (kdo med njimi se je že videl na drugem svetu), čakajoč na usodni udar rezkega vala, ki bi barko razčesnil in jo zmaličil, še preden bi si nadeli rešilne jopiče, če jih sploh imajo na zalogi, a vodja odprave, izkušeni domačin s krmilom v roki, mi je precej samozavestno zatrjeval, da nema još frke, saj smo pravzaprav v mrtvem morju, kakor rečejo modrini, ujeti v Jadransko čeljust (smejal se pa vendarle ni več); če bi nas tako razburkani tokovi zasačili na odprtem, se pravi še bolj odprtem, bi bilo dosti huje, kar si ne znam predstavljati – ko sem s strani opazovala bližajoči se val, rušilen kakor podirajoča se hiša, srepega, prežečega pogleda, sem se počutila grozljivo majhno in nebogljeno

· želela bi si, da bi se tedensko lahko sprehodila do svetilnika na koncu pomola, kjer se morje lesketa v mraku, svilnato valovi, posejano z zlatimi lučkami na vrhu jamborov zasidranih jadrnic, ki so videti kakor kresnice ... ta vonj, zrak, popolnost miru, pljuskanja valov!

Že nekaj let nisem bila v Dalmaciji, zato se mi je zdelo, da nanovo odkrivam bisere Jadrana. Vis mi je bolj všeč od Korčule, Hvara, Dubrovnika.

DA - NE

slika: Floating Series No. 2, Pan Dehai

Včasih me kdo vpraša, če imam fotografski spomin, kar me spravi v smeh. Res je, da si zapomnim kakšno malenkost, ki me v določenem trenutku zadeva, kakšen stavek, ki ga je nekdo nekoč izrekel mimogrede, ga zapisal, izvirno misel, pa ni vzbujal ali želel vzbujati posebne pozornosti s tem, sicer pa so kapacitete mojih spominskih celic povsem običajne. Domišljam si, da dobro skrbim zanje, jim pripravljam osvežilne napitke, kdajpakdaj privoščim vitaminsko tabletko, a mi zato niso ne vem kako hvaležne. V perceptivni masi si samovoljno izberejo tisto, kar se jim vtisne v preobremenjene čipe, ostalo pa gre ... svojo pot.

Tako sem si na nekem večernem predavanju zapomnila profesorjeve besede, da gre v ljubezni oz. pri ljubljenih osebah predvsem za zmožnost presenečanja. Preprosta misel, ki mi je dala misliti. Velikopotezna presenečenja namreč niso nujno tisto, kar nas vedno navdušuje, vsaj dnevna ne, npr. nepričakovani obiski, odločanja o pomembnih rečeh zelo na brzino ipd., a pri druženju s človekom, ki ga spustiš blizu, so zaželjena, dragocena. Nas predramijo. So tisto, kar nadgrajuje, poglablja odnos, preprečuje, da ne zapade v ravnodušnost. Drobna presenečenja vznemirjajo, pospešujejo krvni obtok, nam v žile vbrizgajo kanček adrenalina, poživljajo.

Govoril je o načinu dotika, ki si ga ta nekdo izbere, nas preseneti tam in tako, kot si nismo mislili, da bi nas lahko. Presenečenja z rušilno močjo, strup za navade, ki nas uspavajo, da komajda še vemo, ali smo ali nismo. Vse lepo in prav, a tu se pojavi problem, ki ga ali uspešno premagujemo ali mu podlegamo in s tem postajamo zgolj eni od mnogih. Ko si z nekom, ko je vse še zelo razburkano, nedoločeno, pravzaprav niti ne veš, ali te privlači kot prijatelj, sogovornik, ali kot nekdo, ki bi se ga rad dotaknil nekje, kjer se ga še nihče ni, npr. Vmes se prihuli negotovost, tehtanje in samospraševanje, pri katerem ti ta človek včasih nič ne pomaga, ker ga morda zaposluje ista dilema, ali pač kakšna čisto deseta, in ti oseba pomeni dovolj, da ne bi tvegal kar vsega, ti ni vseeno, da bi se pred njo zasenčil, zatipal v prazno. Ta negotovost je lahko žgečkljiva, dobrodošel vmesni člen, natezalo medsebojne napetosti, lahko pa postane nepovabljen gost, zasledovalna groteskna senca pri vsakem koraku.

Nepremišljeno reagiramo, kadar nam ni mar za posledice, smo morebiti še brez grenkih izkušenj, potem pa, z nekaj poapnele kilometrine v streljanju mimo tarče, stvari niso več tako preproste. Prstov ne stegujemo kar kamorkoli, ocenjujemo situacijo, tuhtamo, se trgamo navznoter, da bi razrešili čisto elementarno vprašanje, namreč: da – ne, ki nam lahko z enim samim dotikom, že besedo, zruši dostojanstvo (če verjamemo, da ga posedujemo). Če se sesuje v prah, je gradnja nanovo, z dna, lahko mukotrpno delo, brez garancije, da nam sploh uspe.

Nemalokrat se znajdemo v precepu. Sploh, ko imamo opravka s podobno mislečimi, s tistimi, ki se sprašujejo in ne le streljajo. Lahko se še bolj naprezamo, da bi nam intuicija prižgala zeleno ali rdečo luč, kokor psi vohamo kaj je v ozračju, pa si nismo na jasnem. Stanje vmesnosti lahko privede daleč, celo tako daleč, da se prvotni namen, želja, povsem porazgubi. Premaga nas, postanemo ujetniki muljaste neodločnosti, a si z zapestji v okovih, zveriženi, prihranimo padce v temo. Možnosti sta dve: prihranimo ali pa jih zapravimo. Nekje v ozadju pa je še zabrisan odsev tretje: možnost "na čakanju", ki ne izgine, kadar je dovolj močna. Počaka na predirni trenutek usodnega premika in naš čolnič kot svetilnik v daljavi meglene noči pripelje v varen pristan.

Toda (- začaran krog -), ni varnost zgolj utvara, ki omogoča ležerno bivanje, v naročju katere nam zgnijejo čuti? Morda je presenečanje voljno le na odprtem, se pravi tistim, ki se brez rokavčkov upajo podati v neznano.

Flip-flop

Divje sanjarije zadnjih nekaj noči. Vmesno zbujanje, potenje, jadralnim letalom (na testnih vzletih) podobno kroženje do stranišča in nazaj.

Premlevam sinočnje. Iz čofotave gmote skušam razbrati kos smisla:

Velikokalibrska zabava, razvrat. Gostitelj nek znanec, svoj čas dežurni zabavljač - brez zadržkov, zdaj očka dveh okrogloličnih otročičev. Idustrijski coni podobna hala, psihedelična muzika, pomanjkljivo oblečena telesa vsepovsod. Francosko poljubljanje med dekleti, vzbujanje pozornosti. Izgubim bele japonke, kar nikogar ne zadeva, v meni – nejasno čemu –, sproži alarmantno stanje. Seks na vsakem koraku. Diabolično pačenje moških v jahalnih pozah, našopirjene, brezoblično-kladaste dekline. Premikam odvržena oblačila, da bi našla svoja obuvala. Odprem stranski vhod - - - druga scena. Ob bazenu nastop filozofov, kot v zborčku vsak zagovarja svoje življenjsko delo. Stresam glavo, da bi z nje pregnala deviantno predhodnost. Kontradiktorni govori možakarjev me pomirjajo, drug z drugim popolnoma nepovezani; vsakomur gre za svoje, čimbolj slišno. Sedem na rob bazena, namakam noge in poslušam zborovsko fušanje. Prisede rdečelaska, za roko drži fantka. Predstavi se, začudi me, da sva soimenjakinji. Pove, čigava žena je. Vbod v še svežo rano. V fantku iščem njegove poteze. Mali zagleda očka in mu skoči naproti. Ne zna plavati, v previsoki vodi nerodno hlasta za zrakom. Gospa čaka, da mu priskočim na pomoč, a ji mrtvo hladno rečem, da brez čevljev ne bo šlo. Tudi sama se ne premakne. Praznih oči gleda, kako fantičevi lasje kot alge kukajo na gladino, in spet poniknejo. Filozofi filozofirajo dalje, ko se glava družine naposled le požene v vodo. Opazujeva njegovo heroično zamahovanje, ki pa ne vodi k dečku. Z dolgo šapo me potegne v vodo, da jo v šoku še sama pogoltnem kot za šalo. Komaj razumljivo mi med mehurčki blebeta, naj mu vendar sledim: »Zdaj ali nikoli«. Z vsakim odrivom mi v prsih odmeva dečkov brezup, a me povodni mož magnetno vleče s seboj. Nič več se ne obrneva nazaj, izgineva skozi zidano steno.

slika

možno, da ~ inspired by

Sladko in zeleno

Zares prijetno, lahkotno poletno branje: Steinbeckov Sladki četrtek. Če bi si ob branju radi razgibali smejalne gubice, nikar ne odlašajte. Enako velja za njegovo Ulico ribjih konzerv; deli se prepletata.

Zgornja fotka, se mi zdi, je kar uspela. Dosti več je videti v njej, kot dejansko kaže. Balkonska »flora«, kjer sem jo šklocnila, je polna presenečenj.

Osladno prepogibanje (čez)

Na široko odprem okno, da bi prezračila sobo. Ob tem času noč že pridobiva skrivnostno moč. V nedeljo zvečer na ulicah ni ljudi, ceste so prazne. S komolci se razkomotim na marmornati zunanji polici, obraz naslonim na rob zapestij in pustim, da blazinice prstov gladijo senca. Pred mano med hišnimi strehami plapolajo drevesne krošnje. Črn hrib in gore tiho naznanjajo razgibano pokrajino. Zamižim. Ohlajeni veter mi zleze pod odrezano ovratno odprtino majice, na kateri piše Malta. Sinoči sem jo s škarjami osvobodila, po duhovniško zaprto, vso zadušljivo. Večerno božanje. Voham hribe. Nekje od daleč brenčijo nerazločni televizijski glasovi. Pokukam, če še slonim, ko spodaj čez cesto urno drobenclja ali miška ali ježek ali podgana. Pod sosedov grm gre, potem je oz. ga ni več videti. Pred samskim domom nedaleč proč nek možakar prelaga vrečke iz nabito polnega kontejnerja za smeti. Iz enega v drugega, še v tretjega. Ropota kot da bi bilo opoldne. Zamižim nazaj, še malo vetrovnih nežnosti. Razpustim lase. Zlita s temo. Počasi se odmaknem, zagrnem zaveso in grem nadaljevat v penečo kopel.

Kraljevski zajtrk

Danes sem si za zajtrk na sezamov kruh namazala tole damo, dvakrat. Zelo je teknila, prebavljala jo bom pa čisto počasi, gib za gibom, skozi ležeren dan.

Vmesni užitki

Prvič, ko bom v Ljubljani, si bom kupila Sartrov Gnus. Čisto preveč mi je všeč, da ga ne bi imela na dosegu, stalno izposojanje in izpisovanje vsake druge strani je nesmiselno. Pogledala bom v tistem velikem antikvariatu, pri Kongresnem trgu, še nisem stopila noter, pa že ne vem kolikokrat sem se tja namenila.

Gnus, izmenjava sonce-dež, pms, grozdje in sladoled, kmalu bo zloadan The Go-Between (scenarij napisal sam g. Harold Pinter), grščino se bom začela učiti za septembrski izpit, sicer neobvezen, a se mi zdi škoda, da celoletnih predavanj, tedenskih mukotrpnih vstajanj ob 05: 40 (ki sem jih proti koncu vedno večrat odspala, na začetku nisem upala, ker je prof. pri prvi uri zagrozil, da lahko na semester manjkamo le trikrat, sicer nas ne bo spustil naprej ... potem se je samo še nasmihal, ko sem mežikaje tarnala, kako mi ne znese vstajati ... se nas je že dobro zapomnil, po priimkih in ne-znanju ... nekateri se ga bojijo, zelo precizen je, mislim izpita, meni pa se zdi, da točno ve, kaj oz. koliko lahko od koga pričakuje in da ne dela nobenih problemov), ne bi zaključila z oceno, ki jo morda kdaj kasneje lahko porabim namesto izbirnega predmeta. Nikamor ne bom šla, mogoče malo na sprehod, in ne želim si drugačnih planov. Razveselila bi se le kakšnega ribiškega popoldneva, kje na odprtem morju (še nikoli nisem lovila rib). Včasih mi je smešno, ko me kdo vpraša, kje sem bila za vikend, kaj sem počela. Dostikrat je tako, kot bo danes in jutri, pri čemer mi čisto nič ne manjka; večina ljudi misli, da nakladam. Da sem skrajno osamljena, zdolgočasena in ne vem kaj še. Ni res. Se sicer zgodi, a ne velikokrat. In vedno bolj odveč mi je, da se jim moram skoraj opravičevati za to. Prepričam jih tako-ali-drugače ne, takih, ki jih to čudi. Mogoče jim sploh ne bom več odgovarjala, naj si mislijo svoje; piko za konec stavka naj vsak postavi točno tja, kjer mu najbolj ustreza.

slika

"Sometimes, in poems, I am only dimly conscious of the grounds of my activity, and the work proceeds to its own law and discipline, with me as a go-between, as it were. But as you say, if not conscious, so much the better." ~ H. Pinter

Divji zahod

Pesmi se napišejo same, kadar se. Nemogoče je, da bi se nekaj lepo strnjenih vrstic postavilo druga pod drugo, kot hiška iz kock npr., že samo na našo željo. Kje pa! Neumnost je, sploh nameniti se poetizirati, če ti hiška že ne maha z repom pred očmi. Zvečer me prime, včasih, da bi kakšno sestavila, pa jih potem sproti zbrišem.

Lahko pa napišem nekaj o pritlehnosti Divjega zahoda. V Londonu sem imela fanta na sumu, da spi z ženskami za denar. Sumničavost mi je vzbujal vseskozi, ni se je dalo izkoreniniti, in nenehni pritoki denarja, ki ni imel odkod pritekati, so nanj metali rdečo luč. Misel na to se mi je gabila kakor vampi na kilo, zaviti v bel papir, naravnost iz mesnice; morda je bila iz trte izvita, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom vedela. Teh kozlarij se spomnim, ko mi takole mimogrede pošlje kakšen mail, kot da sva dobra prijatelja, med katerima vse štima. Prijazna pisemca, limonine lizike za sladkosnedo punčko?! Ob tem se mi od nekod med rebra prihuli suličasta neslanost v stilu, hej, v čast naj ti bo, da si imela sočen kos mesa vedno na voljo zastonj. Seveda vem, da nič ni zastonj. Še najmanj ljubezen.

Ko sem ga takrat ujela na lažeh, smrdljivih kot le kaj, mi je počil film. Iz angleščine sem preklopila na materinščino (kleče, hlipaje v tla): »Pa kaj si ti?! Žival?! Svinja mogoče?! Pujs, poln govna. Sam drek te je. Zaudarja od daleč. Fuuuuj! Kozla se mi. Z lopato bi ga lahko kidala, pa bi še zmeraj do vratu bredla po svinjariji. To se dogaja v filmih, a ne štekaš? To ni vestern, ali pač?! Ne, to tu ni ena mojih vlog! Ne sprejmem je. Nobenega režiserja ne vidim, ni scenografije, muzika je grozljiva ...« Prosi, naj govorim po človeško. »Človeško? Svinje se ne pogovarjajo. Krulijo. Tega pa ne znam. Škoda. Lahko pa ti, kar naglas, daj si duška, izvoli ... mene ni več ... šla sem ... daleč proč ...« Ponavlja se, naj za vraga poslušam, da sem čisto utrgana, da me vendar ljubi. V afektu sem mu nepremišljeno hotela pobasati denar, za katerega je trdil, neprepričljivo, da je mamin trdo prislužen prispevek za študij. Skratka, mimogovori se še nekaj časa niso polegli, dokler nisem po prerivanju povsem brez moči zatavala ven na pločnik, niti malo mi ni bilo mar, če me zbije kakšen mulo z ukradenim avtomobilom, posili ključavničar, ki mi je pred nekaj dnevi naredil par ključev Svinjinega stanovanja – novoletno darilo, zabode obubožan diler. Pred očmi mi je plesala samo kredasto bela, v resnici črna, svinjina glava, ki plava v lastnem dreku. Ob podobi se mi je krčil želodec, prst sem si tiščala globoko v grlo, da bi jih izbruhala, vse te preganjanjoče slike.

»Raz-uzdati«, pravi Nedeljka v pogovoru. Dušan se ni hotel razuzdati, zato jo je vedno zvečer klical, da bi ga odpeljala domov, da ne bi zašel v kakšno drugo stanovanje. Zase rada rečem, da mi prija, ko se nimam v vajetih. Ampak vajeti so le podaljšek uzde. Če se strgamo z vajeti, je uzda morda še na mestu. Morda pa tudi ne ...

*** Mislim, da se je takrat zgodilo, se pravi – po njem, da me nikoli več moški ne pritegne zgolj zaradi videza. To fazo sem pokopala podse in če nič drugega, sem mu hvaležna za to. Osvabajajoče je, gledati ljudi skozi podkožne plasti, odkrivati njihove potenciale. Telesno me očarajo le še plesalci, na odru; na daleč, brez potrebe, da bi z njimi spregovorila, ali jim začela s telesa odvijati tančice. ***

Hibe

Zemlja (ji v samozaverovanosti ne rečemo tudi svet?) ni vrteči globus, prej pisana frnikola, igrača velikih in malih, kotaleča se sempatja.

Malo se mi že mudi, ko med listanjem po deset let stari Novi reviji pogled omreži črnobela portretna fotografija lepe ženske. Pogovor z Nedeljko Pirjevec, sopotnico Dušana, velikega imena slovenske literarnozgodovinske, filozofske scene in še česa. Z njo se pogovarja Rudi Šeligo, ki mi je v spominu najbolj ostal iz nekega večera, med vožnjo domov, z nekom, ki je rekel, da Kranj pozna edino prek obiskov pri Šeligi, kamor je kot mulo prihajal s fotrom. Le nekaj malega sem prebrala, izpod Šeligovega peresa, bom še kaj, Pirjevčevega pa sploh. Po čemerkoli sežem, vse je povezano. Bolj ko se ti obzorja razpirajo, večja je možnost medsebojnega spajanja. Mala in velika imena, kraji in epizodni dogodki, izrečene ali zapisane besede, zamolkli ter plameneči pogledi ... Pirjevčeva je bila s svojim možem, ki je rad globoko pogledal v kozarec (na dnu se vidijo obrisi prihodnosti), med drugim na obisku pri Heideggru, ki »je imel v očeh dva reflektorja in je sogovornika gledal tako, kakor da bi ga preiskoval, a ne hudobno – z rahlim, iskrivim nasmeškom.« Poznam take oči, izurjene za dešifriranje prikritih misli. Čedalje močneje svetijo, prav med razjasnjevanjem. Vročično prebadajo, če jim ne privoščiš pritrditvenega mežika, da so pravilno usmerjene. Da ne žarčijo v temi, kjer igra že drug svet, pod okriljem brezbarvne frnikole.

Nedeljka je igrala v kranjskem teatru, se gotovo ničkolikokrat sprehodila mimo spodnjega foyerja, kjer zdaj stoji Šeligov doprsni kip. Kdaj pomislite, kdo vse je že stopal po krajih, kjer ste kakor doma? Kako se pravzaprav nenehno srečujete in razhajate z živim in mrtvim? Kdo je dal zgraditi vodnjak, iz katerega ste si nekega jutra gasili hudo žejo? Čigava roka je nekoč besno stiskala kozarec v barčku, pretrpežen, da bi se razdrobil na ostre črepinje; v katerem vam ob kapučinu postrežejo vodo? Kdo so bili ljudje, ki so mojstrsko krojili svoje sanje (čisto podobne vašim, sanjanim v nemirnih nočeh)?

Kakor votli mehurčki v frnikolah smo, okamneli. Motne hibe stekla, vlitega v šablono brezčasja.

Ritualne vrtavke

Tournier je prav zabaven. Poleg osebnih ritualov, s katerimi si (romaneskni lik: mračni Abel Tiffauges) krajša in lajša življenjske pritlehnosti (zaradi česar sem knjigo tudi dobila v branje – potem, ko sem zadnjič napisala, za objavo drugje – pa ni ne duha ne sluha o tem, nekaj o fascinaciji nad nožnimi prsti, okrog katere sva z bratom naredila pravo čudodelstvo; poimenovala tako njih, kot tudi igrico, katere glavni akterji so), razmišlja na polotroški-polstarčevski način, prepreden s čudenjem.

Tournier pozna »rukanje«, s katerim premaguje brezup. S trebuhom leže na tla, z navzven obrnjenimi stopali se nasloni na obe roki, vzdigne trup in glavo nagne nazaj, da gleda v strop. Nato »zaruka«, da se mu vrat še dolgo trese. S tem izdihne dolgčas in tesnobo smrti. Kadar mu rukanje ne gre – ker mu podoba v ogledalu (»Kakšna faca! Res, kakšna faca! Za v sekret!«) zavda preveč studa, glavo potisne v stranišče in nadnjo spusti vodo. Tuš ga najprej zmede, nato pa pomiri. Tolaži se tudi s čiščenjem čevljev, s katerih zvečer skrbno obriše prah in jih namaže z različnimi odtenki past, zjutraj jih zlošči in zgladi. Uživa, ko jih otipava in vanje vtakne roko. Njegove roke ljubijo čevlje, so žalostne, ker niso noge. Navdušen je nad odkritjem evforije, besedo etimološko razkrinka, dobesedno pomeni »nositi srečo«. Problematizira lastnost »preprilagojenosti«, saj so preprilagojeni presrečni v svojem okolju, kot ribe, ki so preprilagojene na vodo. Njihova sreča je krhka zaradi popolnosti, kajti če je voda pretopla ali preslana, če je npr. useka premočna, vse to že ruši njihovo ravnovesje; bolje je, če si povprečno prilagojen na vodo, kakor dvoživke, ki jim je srednje dobro tako na vlažnem, kot na suhem.

Všeč mi je tudi tole: »Pomen razvoja je jasen. Obdobje cvetenj je mimo. Treba je postati sadež, potem seme.« Zabrsteti v vsej naravni krasoti, se sprijazniti z odcvetanjem, torej staranjem, pokončno sprejeti nase dirko časa, v njej ne popustiti, saj le dokler smo, tukaj in zdaj, lahko realiziramo in sfriziramo svoje pospeške, ter se naučimo fiksirati tudi okvare, ki se nam na poti neizbežno pripetijo. To znanje, recimo mu avtomehanično (če smo fičkoti in sami svoji mehaniki), moramo kot produktivni tvorci bivanja tudi zapustiti zanamcem. Pisanje je verjetno kar dober način zapuščine. Popisati se na dober papir, se za nekaj časa zakleniti v kakšno nezanimivo omaro – za časa življenja ali takoj po smrti ponavadi nismo aktualni, in potem, nekoč biti čudežno odkritje, inspiracija nekomu, morda večim, ki so mogoče še v fazi cvetenja. Mladim solatkam, ki ponosno razkazujejo svoje barvito razprtje, in tako je tudi prav. Kar je lepo, naj se za tako tudi ima.

slika

Itd.

Zunaj šotora se je sonce že jutranje živahno igralo z razporejanjem žarkov. Leže, na hrbtu, sem opazovala cikcakasto lomljenje svetlobe na vrhu šotorske kupole modre barve, nebesnega svoda, kak meter nad menoj. Na tanki mrežici, zračniku kupole, se je zvijala štrigula. Prilezla je na mrežni raženj in se kot čevapčič cvrla na soncu. Malo zlobna sem jo z nohtom špiknila v trup, da se je stisnila vase kakor polžek. Starejši so me vedno svarili pred njimi. Boj se štrigul! Barabinke zlezejo v uho in ti preščipnejo bobnič. Opazujem to malo žival, ki človeku vzame sluh. Prav smešno. Mislim kar naglas, ko z desne, še v polsnu, tudi kuštravec v odgovor zagodrnja dvom o njihovi nevarnosti. Težko si predstavljam, da na tem širnem območju, ki ga ima drobno bitjece na voljo raziskovati, najde ravno človeka, mu po telesu spleza do vratu, še višje, do ušesne odprtine, zleze globoko v notranjost in precvika membrano, ki ločuje zunanji slušni kanal od srednjega ušesa. Ko jo takole gledam, napol pečeno in preplašeno, ji še zdaleč ne bi pripisala moči zloveščega pohabljanja. Pravilno se ji reče strigalica, štrigulo smo malo podomačili, strašne klešče pa nosi na koncu zadka. Strigalica, ki striže ušesne bobniče. Kakšen hec!

Z žgočim grlom pomislim na spremno besedo nekega tujega profesorja v angleški verziji Ecce Homo, ki pravi, da je bil Nietzsche že kot študent zelo nedružaben, nobenih študentskih veseljačenj se ni udeleževal, raje je bral in pil vročo čokolado. Njegov Zaratustra (omenjen tudi v Derridajevem Timpanu) se je vprašal, če bi moral z udarci cimbal ali timpanonov, instrumentov, ki so (bili) del dionizičnosti, predreti filozofom ušesa, da bi se naučili poslušanja z očmi. Zvečer se je sogovornik čudil Nietzschejevi dionizični zagnanosti, glede na to, da je sam živel stran od ljudi, ne ravno izpostavljen ekstatičnemu, orgiastičnemu, brezumnemu. Individualist, kakršen je bil, četudi divjaški, polzmešan, dionizične norije (kot množičnega žura) verjetno ni izkusil, razen seveda samolastne kreativnosti in intuitivnosti. Verjamem, da človek marsikaj lahko doživlja zgolj pri sebi. Da mu je dionizični princip blizu, se mu ni nujno treba dati iz kože, požlampati galono vina, pogoltniti tabletko sreče, niti se izklopiti iz vsakdanjega milovanja.

Ali poslušati z očmi torej pomeni uglasiti lastno gledišče? Namišljene (slikovne) predstave uskladiti z notranjim (ali zunanjim) glasom? Po-ustvarjati vedeno?

»In ko od pogovornega jezika – ki je sam dovolj enigmatičen, kajti misel dobi realnost šele v trenutku, ko je formulirana, naj bo to na zunanji način ali pa ne – pridemo do petega jezika, naletimo pred seboj na enigmo druge stopnje, kajti bližje ko smo, v nekem smislu, telesnim strukturam (kjer vsako oddano sporočilo izgleda kot neposredni sad) in odtod očitno bolj prepričani, da stojimo na trdnih tleh, bolj smo v resnici v sporu z neizrekljivim, pri čemer se melodična linija predstavlja kot prevod – v izključno zvočni idiom – nečesa, česar ne bi bilo mogoče povedati z besedami.«
~ M. Leiris

slika: Fatal Eclipse, Ardon

TOPLO-HLADNO

Razmišljam, kako svoj spol z različnimi ljudmi »uporabljamo« na različne načine. Če vem, čutim (četudi je meja med ja in ne tukaj vedno tanka), da nekoga spolno ne privlačim, dam svojo ženskost pri druženju s to osebo počivat v senco. Odvečna mi postane, hkrati pa jo po kratkem času začnem pogrešati, navajena sem je, dobro se razumeva, nudi neskončne možnosti zapeljevanja - srčike interakcije, ki lahko vzpostavljajo najfinejšo atmosferičnost, prikličem jo nazaj, kjer je potem spet v napoto, zato se v odnosu vzpostavi trenje, ki ga občutljiv človek zaznava.

Berem Tournierjevega Jelševega kralja, kjer avtor zanimivo razmišlja o mimoletečih vlogah med moškim in žensko. Pravi, da obstajata dve vrsti žensk, in sicer: ženska-okras in ženska-pokrajina. S prvo lahko manipuliraš, jo vodiš, poljubljaš s pogledom. Drugo pa obiskuješ, se ukvarjaš z njo, lahko pa se v njej tudi izgubiš. Ene imajo pariško kotlino, druge pa sredozemsko (manjšo in večjo širino). Delitev je čisto duhovita, ampak po mojem obstaja še dosti vmesnih tipov, recimo jim izvenserijski, ženske, kdaj okrašene s smetano, zgolj v užitek moškemu okusu, kdaj pa popacane s šmirom, ki ga ne odstrani nikakršno drgnjenje, utegne pa se zgoditi, da kot aladinova svetilka nepričakovano zasvetijo, še vedno umazane, če se poliranja lotijo zelo spretne roke. Kaj pa moški? Tudi teh je veliko vrst. Npr. moški-lončna rastlina, ki uspešno raste samo z veliko pozornosti in nege; nesamostojen, odvisen tip /// na drugi strani pa moški-neograjen vrt; neukrotljiv, pogolten. Vmes so še moški-puščava, razmočen asfalt, gejzir, mlakuža ... Verjetno se tudi večina njih slabo znajde, kjer ne more uveljavljati svoje moškosti oz. le-ta ostane prezrta.

+ -

Amen kot podstavni kamen

V prijetni senci ob mili Soči se mi lenoba kot migotava riba seli po telesu. S spolzkim repkom vsega oklofuta, od stopal do temena me križa, dokler mi zmatrana še sama ne zaspi na trtici. Obležim na trebuhu in gledam lesketanje rečne gladine. Sonce navihano proseva skozi goste krošnje, s senčnatimi šablonami se mi igra po nogah.

Bistrim glavo. Mešanica popitega vina (+ piva), borovničk in MK-ja (medvedje krvi) je opravila svoje. Tako pronicljivo se mi je zajedla v ude, da sem pred odrom pristopila k srebrnolasemu gospodu, ki ga še nikoli nisem videla, in ga vprašala, če je on morda Ivan Pregelj. Nimam pojma, odkod mi ta ideja in čemu se mi je zdela vredna omembe, neglede na dejstvo, da je gospod že skoraj 50 let pod rušo. Nisem dobro slišala kolega, ki mi je, ko se je srebrnolasec sprehodil mimo naju, v uho šepnil nekaj takega, kot da je to nekdo, ki ga cenim. Neko literarno ime. Ivan, ampak ni bil čisto prepričan, kateri že. Ivan pač. Kriva je bila glasna muzika. In moj zviti perspektivizem. Skratka, Ivan me presenečen pogleda, ni razumel, kaj točno me zanima, pa predlagam, da kar sam pove, kdo je. Vidi, da bo tako še najbolje prišel skozi in se predstavi: »Ivan Volarič Feo.« Navdušenja ne konca ne kraja, v temi sem v njem videla še kaj več od razžarjenega angela. Natrosila sem mu par nepovezanih komplimentov, mu iz pločevinke popila nekaj požirkov piva in jima z damo naredila prostor na klopci tik pred odrom. Smo bili kot štiriperesna deteljica blatnih desperadov v šolski klopi. Moj spremljevalec, na desni strani, je med koncertom malo zakinkal, Feo, na levi, pa ga je poslušal z blaženostjo v očeh. Odpila sem mu še nekaj požirkov, spremljevalca v polsnu odpeljala v šotor in zaspala kot dojenček. Lep večer je bil, a malo preopojen. Jutranji rompompom od glave do želodca je bil kar hud. Pomirila ga je šele barva Soče. In v vodi iz tolminskega vodnjaka raztopljen aspirin.

P.S. Ko ob večerji na knežjem kamnu pred šotorom "sosedovo" dekle zaigra na violino, note si zatakne kar za šipo bivalnega kombija, pač ni izključeno, da si nekaj ur zatem ne boš zaželel pogovora s preminulim literatom.

Čakajoč na - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zagozdena v godotovsko čakanje, prepuščena usnjeni stihiji. Na hrbet si oprta stol in se odpravi na pot, v naravo, kjer ritualno ljubimka sama s seboj. Je izkoriščevalka in ponižanka hkrati, laja in cvili, liže si rane. Je tudi Vladimira in njena soseda Estragona, štiroje na en mah. Si poje in pleše, je veter, transparentna drevesna senca in noč, ki se spušča nad zelenje. Je vse, a še bolj nič, ko se s petami suva v mehko zadje. S seboj ima jabolka, ki jih na vrvicah zaluča visoko v krošnje. Un-luckily med obredom ne uspe splezati do vrha, veje se ji lomijo pod premehkimi stopali. Ko zaskovikajo sove, pospravi svojo kramo in gre, odkoder je prišla, da bo drugi dan lahko ponovila vajo in ugriznila v sadež z vrha.

plapolajača gugalnica za čebele, metulje in kobilice

********************************************************************

Nekaj vrstic bi rada delila. Osuplja me, takšna opisna tankočutnost.

»Oprl je nogo na lopato in pritisnil z vsemi močmi; ko bi mu narahlo položil roke na boke in zdrsel z njimi po telesu navzgor, tako da bi se ga komajda dotikal, kot kašen maser, medtem ko fant koplje, ko bi začutil z dlanjo premikanje hrbtnih mišic, si omočil prste v vlažni senci pazduh; njegov prst diši po timijanu. Popil je požirek tropinovca ...

... Ženska telesa se dajo prijeti. Kavčuk, meso brez kosti. V rokah ga imaš zmerom več, kot hočeš. Tistole lepo telo pa kliče po ljubkujočih dotikih kiparja, treba bi ga bilo modelirati ...«

Zlahka si predstavljam, kako besedilo zveni v francoščini.