Kako ne znam prenašati crkovinarstva - dan po brezglavem žuranju, ki se konča ob 9h zjutraj v moški garderobi teatra, maaa!, ljudje so najbrž že kapljali v službo, leže, oblečena, še šal za vratom, in s simbolično steklenico Zale v naročju, za dobro jutro. Hvala, kdorkoli že me je dal spat. Žalostno sem uzrla petkovo jutro, dezorientirana, dež, polna modric?! Kat pravi, da je bila totalka, krilo sem med plesom dvigovala nad rit, potrgane mrežaste žabe ... lepo, lepo, * sama sebi. Sicer znam biti nekoliko zadržana, bolj zase, s sodelavci npr., ne objemam se kar tako, za vsak drek, takole, »zvezda« večera, pa brez problemov grejem vsako naročje, grizljam ušesa kakemu mlademu režiserju z lepimi očmi in sploh frfotam okrog kot dežurna gasilka. Moralca nimam, ker se slabo spomnim, zakaj bi ga morala imeti. Če čisto malo sklonim glavo, se mi pred očmi zasvetlika kladivasto ozvezdje.

Šla z Jano na pol litra kokakole in fantazirat o vsem in ničemer. Je rekla, da bi morala delati reklamo za to mehurčkasto nafto od pijače: »Ko z užitkom rečeš ŠEEE ...«
Nakladala sem o kopanju, kako bi se namakala v kakem bistrem tolmunčku, ležala na gladkih skalah, naga, in pustila vodi, da me boža. In božala bi se po skuštranih laseh, ki, mimogrede, smrdijo, fuj, jih moram takoj oprati. Jana pravi, da je pri Nadiži, skoraj rezident, en blazno seksi tipček, že malo v letih, ki mu zelo pristojijo, in je tako graciozen v svoji nagoti. Osupljive proporcije, svobodomiselnost, ki jo izžareva, meditira, kuha, ljubi pol kampa, če se mu zahoče. Mmm, bi bila njegova družica, danes še posebej. In zdaj naj si še preberem o Kimmu Pohjonenenu, pravi, ki deliriozno spretno razteguje meh. Ha. Smiselno, vse tole? Ne. Pa kaj. Konec spisa. Lahko noč in zdravi ostanite.

U g a n k a r i c a

Kadar hočem verjeti,
da v ustih topim živopisne
pregrade in nepropustna pročelja,
me okušalne brbončice izdajo.
Redka slina se združuje
pod nebom,
da jo z jezikom ljubkujem,
dokler se ne zgosti
v mehurčkasto ograjo.
Kadar mislim,
da grizljam travniške slamice,
se mi po ustih kotalikajo
namišljeni objemi,
tisto toplo telo miruje na blazini jezika.
Razmišljam, kako prevzetno
bi njegova koža zaobjela mojo,
s kakšnim tempom njegovi prsti
odkrivajo neznano ...
Da mi težki temnomodri oblaki,
ki se zgrinjajo nad mojim oknom,
ne bi zaspali na ramenih,
se sklonim k tlem.
Prsi naslonim na kolena,
s stopali prisluhnem podtalni uspavanki
in sem še v tišini
kapljičasta ugankarica.

Feelgood vibes

Da preženem turobno vreme, ki se zajeda vame, pršenje in hladno je, jaz pa že pogumno pomladno slečena, se prepuščam feelgood muzičnim vibracijam; neobremenjena Angie Stone s svojim »I Wanna Thank Ya« in Nas z »Bridging the Gap« videom, zanimiva koreografija, pašeta ob kavici, ki še kadeča se odišavlja sobo, bučno omako, ki zgleda kot mangov pire (in ta slikica mi, ne vem zakaj, asociira z nečem v zraku), sem polizala s krožnika. V teatru kaos, kot ponavadi. Vesela sem, da grem zvečer plesat in ne med zakajene stene in še neosvojene tekste, četrtek se pa silovito bliža. Upam, da bo lepo vreme, rada bi oblekla novo krilo in si za zraven kupila še rdeč nadustni uhanček, kamenček. Pa lep dan želim, če kdo pokuka v razmočeni sadovnjak.

Spinal

Mr. Rose, zate, ki prenašaš moje težačenje. Struna za uglašeno brenkanje :).

Zvončke sem nabirala in se v gozdu očistila nesmislov. Terapevtsko. Jem gromozanske jagode in se smejim sama sebi med raztegovanjem hrbta. Še učenjaška žilica mi je zadrhtela.

Za zaveso

Na sosedovem dvorišču se otrok z rdečo kapo na glavi vozi s triciklom. Nabira kroge in se smeji. Da v brzinskem in verjetno rahlo vrtoglavem zanosu ne bi zapeljal na cestišče, kjer mimo divjajo štirikolesni smrtonosni stvori, je dedek med zunanjim svetom in njegovim – dvorišče, trava, kolo, nastavil škatelno pregrado. V svojem svetu. Krogi, v katerih se sukamo, so naše babilonsko kraljestvo. Znotraj teh kraljestev čas teče popolnoma neodvisno od zunanjega sveta. Na triciklih, po kolenih, sede, v mislih, kakorkoli že, plešemo svoj ples. Doživeti. Solo.

Lahko noč.

Gledala sem Ep o Gilgamešu. Hmmm. Zelo nekonvencionalna uprizoritev, polna simbolike, metafizične motorike, mimike, tudi glasovno igralci eksperimentirajo med božanskim in človeško-zverinskim. Zanimivo za oči, ušesa, niti vonja ne zanemarijo. Lučni reflektorji tik nad igralci, se pravi zelo spuščeni, skoraj žgejo sol v peskovniku, po katerem se gibljejo, zbrano in požrtvovalno, vsi po vrsti, zato vonj spominja na cerkvena kadila. Mistično zavlada na intimnem odrskem prizorišču, gledalcev največ 60, ki iz oddaljenosti metra, dveh opazujejo ambientalno dogajanje. Vizualno gledalca ostrokotno prežame z intenziteto in včasih odtehta epsko ubranost, parkrat sem se izgubila v verzih, a se kljub zagonetni ritmiki lepo spajata. Pomaranče, sol, črnina, čipke, bosa stopala, nasprotja med človekom in bogom, močjo / nemočjo, ljubeznijo / sovraštvom ...

Po predstavi sem na hitro odjadrala, v ozračju so že zadišale opojne substance, danes pa mi ni zanje. Poslušam Dulce Pontes, misli fertilne kot cvetni prah.

Pokopališčno mesto

Tako brezsrčno hladnokrvno, kot sva si danes z rodnim mestom zrla iz oči v oči, pa že dolgo ne. Kakšna odbijajoča sivina! Oči so me pekle od siromašnosti, s katero mi je mesto klestilo duha. Danes je brez dvoma nase navleklo najbolj zaprašene cape in svojo najokrutnejšo masko. Ceste in ulice pošvedrane. Ljudje, prsti mesta, razkrojeni. Morda sem gledala skozi prizmo močne dioptrije, a srečevala sem vsepolno ljudi naravnost iz obcestnih jarkov, s strganimi vrečkami v rokah, udrtih obrazov in sključenih ramen, kot da bi s seboj prenašali grmade upepeljenih trupel. Zazdelo se mi je, da se gibljem po kateri od najodročnejših londonskih četrti, ki s svojo plenilsko šapo prežijo na slehernega neprilagojenca. Stavbe razpadajoče, betonski socializem, redke barvne izjeme so le v posmeh. Marcipanovi okraski na črepinjastem spomeniku mrtvega mesta. Gradbišča, oblačni obrazi, cvileča vozila. Če si med hojo predstavljaš, da plavaš pod vodo, slišiš obupane klice na pomoč. Rešite nas, rešite mestno dušo! Ne pomaga mi niti kičast zelen plašč, ki smaragdno razbija brezbarvnost niti prazna čakalnica ginekološke ambulante, še varni želodec knjižnice, ki vedno diši po prebranem, ne, kaj šele brskanje med policami drogerije. Škatlice, tokrat vse enako manipulativne, obljubljajo popolno kožo, napete ritnice, svileno mehke lase ... Še najmanj sprevrženo se z mestom zliva smetar s smetišnico v levici in metlo v desnici, ki med mumificiranjem tega brezsramnega propadanja vsakih nekaj metrov mastno pljune po tleh, s praznim pogledom počaka, da se njegova slina razpotegne po asfaltu, jo razmaže s podplatom in gre dalje.

brezslišna

na robu nohta ti sedi
mikrobno prosojna
z nogami binglja
osamljenka s trobentičastim dežnikom
še nerazcepljena
prag časa zasleduje
s prsti metulje
oponaša
se z zrakom hrani
in bdi nad teboj

Jukebox mi kar prijazno izbira dopoldansko glasbo, A. Piazzolla, F. Wong, etiopske vedrilne, J. Scott, Des'ree, J. Garbarak, Los Gitanos – Cantan a F.G. Lorca, L. Reed, Björk – "Venus as a boy " se zdaj vrti ... Čaka me učenjaški dan, zvečer se nagradim z ogledom gled. predstave. Mogoče zvabim Jano na kavo, da se pomeniva o scensko-kostumskih rešitvah za moj »prvorojeni« projekt. Rabim protiutež, praktičnost, njo, da se ne izstrelim v temo, fiktivno obtežena.
Ko delam oz. razmišljam o nečem, kar me vabi, izziva, sem vsa naježena. Diham trikrat hitreje, vid se mi izostri, tip in okus tudi. Vonj ustrezen tudi kačam, sluh ježkom, ki se odzivajo na vsak še občutljivejši šum. Raziskovanje je najvznemirljivejša avantura. Vzpon proti kraterju.

»His wicked
sense of humour
suggests
exciting sex!

his fingers
they focus on her
touches
he's venus as a boy

he believes in a beauty
he's venus as a boy

he's exploring
the taste of her
arousal
so accurate

he sets off
the beauty in her
he's venus
venus as a boy

he believes in a beauty
he's venus as a boy.«

Tale punčka (iz filma Drowning by Numbers) sem jaz. V polomljeni, recimo da napol izdelani krinolini, pod nočnim nebom sredi ulice vrti in preskakuje kolebnico, njena smešna silhueta - široka obleka, podivjani lasje, se kot gigantski plapolajoč metulj senči na osvetljenem pročelju. V laseh ima venček oz. neko cvetje, obleka je grajska in ona na vedno istem kraju šteje svoje zvezde. Imenuje jih izjemno sofisticirano, izgovarja pa že kar mojstrsko. Našteti jih zna 100, kar ji zadostuje. Prizor za v herbarij. V tem filmu ne edini.

honeyed

water colour he thoughtfully
rains upon me
makes me shimmer as
a glowworm skyscraper
at night
the way I want to
break through
his essence
inspires me to draw
mind sketches
constantly
we play this
multi-edged game
boisterously
tenacious music is widening
daily horizons
when my lips taste his honey
a tree will grow
in a desert
the air will freshen up
and the cycle of lush stature
will gain tender shape

Vezni hodniki ali Meduzin herbarij

V grlu me ščemi od konstelacijskih povezav. Vsaka površinska plast se z vsaj tremi odsevi lesketa v morju, vsako ime nekaj pomeni, vsi okusi se dopolnjujejo, če le ne razkuhaš sestavin in jih začinjaš z občutkom. Joj, prejoj! Vse pleše, migota kot vitalni spermiji. Sestavljam sličice, besedice, pomeni se sami oblačijo, kostumska vaja. Počutim se kot vodni hlap. Novo kri imam, ni več rdeča, ampak mavrična. Ko teče po žilah, se sproti barva.

koriander + poper = okus počutja ob 15:30, sobota, 18. marec 2006

P.G.

Še zadnji nocojšnji zdihljaji. Vsem, ki jim je mar nekonvencionalno, v sliki, zvoku, zgodbi ..., toplo priporočam film, ki sem ga omenila spodaj. Odkrivam novo področje, ki ga bom zaužila skozi kožne pore.
Tarča: Peter Greenaway

Eliksir

V rdeči pižami s pujski sem, domača lekarna me oskrbuje s čajem, čakam, da se zloada The Pillow Book (danes res ne morem ven, v izposojevalnico), če bodo oči sporazumno z možgani zmogle nekaj receptivnosti. Šibka žurerska kondicija. Relacija postelja-pisalna miza je moja Rimska cesta. In že me več ni.

Mravljišče

Včasih me MOČNO zagrabi, da bi se premaknila na zelo brutalen, vpadljiv, kričeč, rjoveč, ščemeče-bleščeč način, ne le sebe, še koga, popačila bi kako horizontalo, sklatila oblake z neba in jih potunkala v morje, banalnim podtekstom dnevne premočrtnosti bi skozi nos vdahnila žgočo strast, obrnila čas na glavo, hiše bi polkrožno upognila, zatresla bi tla. Ne maram ustaljenih ritmov, pazljivih manevrov, ki znotraj svojih utic renčijo in lajajo, ven si pa ne upajo niti pokukati. Namočila bi se v barvo in počasi pešačila skozi dan v noč, svetila bi se kot halogenka in se igrala z netopirji. Ja, bi. In ta BI, fundamentalno zverižen, je prava mora. Če namreč to izvedem, z nasmeškom na ustih in odprtih oči, me takoj zažgejo, ali vsaj prerukajo z elektrošoki. Zmešana bom, no, sem najbrž že, ekshibicionistična kuzla, ki se krilato napreza in leze skozi svoja otečena čreva, a niti 3 m pred seboj ne vidi, kaj še? Nevrotični otrok cvetja, razgrajačka, kakršne so svoje odslužile že leta tega in tega in ponižane izumrle, izvaljena v napačnem obdobju, na napačnem kraju. Vse to bom in še marsikaj. Aja, shizofrenijo imajo zelo radi. Če ti prekipi in greš pol koraka naprej, si shizo. Tako to gre.
Želim si samo nekaj polnokrvnosti.
Pleši Zvita, pleši svoje kolo. Ti samo pleši ...

Sivina. Mraz. Hotela sem si pogledati film Capote, o katerem se veliko govori, a je španska verzija z zelo zakasnelimi ang. podnapisi žal negledljiva. Zadnja brca, da se vpišem v klub izposojevalcev filmov; že toliko nepopolnih sem pogledala, da mi slaba kvaliteta (malo denarja, malo muzike) štrli skozi ušesa.

Poslušam Lili Marleen po libanonsko, zibam boke, da se ne zlomim od posedanja in ... s e m. Meduzna.

lachrymal

Zadnje čase se v mislih pogosto potikam po S Afriki, pa ni tako dolgo nazaj, kar me je na Djerbi motilo vse, razen deviških plaž in takratne neokrnjenosti. Umazanija, zadeti pogledi, želvja počasnost, mastna hrana, požrtno napadalni turisti, nevešči domačini, ničesar krivi, jasno.

Neko pozno popoldne, na bazarju. Tečna, vroče, za mano vožnja po luknjastih cestah s totalno razsutim taksijem. Gneča, eklekticizem vonjav; po hrani, usnju, kadilih, začimbah, metinem čaju, cvrtju. Potenje. Tobak. Z mami se prebijava med lakomnimi trgovci, ki se izza svoje stojnice zapodijo vate, te zvlečejo med izdelke, ki jih ponujajo in vsiljivo barantajo, četudi ne pokažeš nobenega zanimanja. Za preživetje gre, si govorim, njihov način življenja pač. Vrti se mi v glavi. Slabo mi je. Med zvitimi preprogami po tleh, rutami, nakitom in vsemogočo kramo, se prebijava po labirintu, mami vztraja, hoče kaj kupiti. Umazane roke se me dotikajo po ramenih, rokah. Vrem. Tega res ne prenesem. Gledam v tla, vsak stik z očmi je tveganje, da te okupirajo in izsilijo vzajemni dam-daj. Rekla sem si, da sama oz. v ženski družbi nikoli več v nobeno arabsko državo. Ob sebi je potrebno imeti moškega, do parov so prizanesljivejši. Izčrpana in že zelo nejevoljna, pri skoraj 40°C, ko mami zagleda neka ogledala in prodajalec se ne zmeni za naju. Kakšno olajšanje. Stopiva noter. Vljudno pozdravi, nič ne teži. Mami se razgleduje, šnofa, vse ji je všeč, jaz mirujem pri vhodu. Založena mala trgovinica. Moški srednjih let se mi za hrbtom približa, čutim ga. Stopim proč. Vpraša mami, kako mi je ime. Odgovori mu, ne morem verjeti. Šepne mi tudi: »Kako je prijazen.« Zavijam z očmi in grem proti vratom, da bi jo počakala zunaj. Moški mi prestreže pot in zre vame. Gledam proč. Od vsepovsod mi nanosi razne rute, natikače in zapestnice, mami ga vzpodbuja, češ, tečka je, kaj lepega ji ponudite, da se razvedri. Vse bolj mrka postajam, ko me moški prime za roko in naju skozi zasebni izhod pelje čez neko dvorišče, polno otrok in mačk, obešenega perila, in nekaj se meni z ljudmi na poti. Reče, da je lastnik več trgovinic s porcelanom, svilo, nakitom in čevlji, brez da bi ga kdorkoli kaj vprašal. Preverim, če nama mami sploh še sledi. Pot skozi kaotične uličice mi vzbuja strah, tudi on sam, pretirano prijazen in neškodljiv na videz. Trgovino je pustil kar prazno, si mislim. Mami pove, da bo zame poiskal vijolične natikače s kamenjčki. Da jih nočem, ju ne zanima. Za hip me zajame panika, da naju vendarle ne pelje v drugo trgovino. Dlan se mu poti v moji. Mami začne ponujati 1000 kamel zame, kar me niti malo ne zabava. Smrtno resen je videti, mami se smeji. Obe naju nagovarja po imenu in končno pridemo v obljubljeno trgovinico. Ničesar ne pomerim, izginem ven, skoraj na jok mi gre. Skozi šipo me resnobno meri s črnimi očmi. Mami povem, da jo bom počakala v kavarni, naj me kar najde. Nervozna se izognem pogledom in frazam v vseh evropskih jezikih in šele ko zagledam kavarnico ob robu, proč od bazarja, zadiham. Postrežejo mi z odlično kavo in ob sončnem zahodu, ko se temni samo dan, zvoki mesta še kar hrumijo v ozadju, pišem razglednice prijateljem.

Zdaj me te vonjave, barve, arhitektura – minareti in kupole, lanterne, virtaže, oboki, pa hektičnost, nepredvidljivost in tisto vmes, vabljivo kličejo. Sanjam Maroko.

Organdi plovilo

prosojna blagomiselna perut
raztegnjena čez
črnordeče lase
prekletstvo daljnih rok
zasužnjuje
približujoči dotik
zamrznjen
tihotno bobnanje
ledenih prstov po razdraženi koži
kondenzirana nerazsodnost
skozi dihanje
izpareva
kliče k večerji
pekoči kavelj sidra
med nožnimi prsti
težka veriga okrog pasu
ko slani zrak zapiha
skozi zobe
raztrga obtežene spone
vprežem daljnogledno perut
in zaupljivo odfrčim
v neprebojno

Persona

Zbudila sem se s težko glavo in z menstruacijo. Kupi odlagajočega materiala »kaj-moram-prinesti-noter« nekje za vratom, brezvoljna, nekomunikativna. Če bi živela na svojem, bi naredila celovito čistko. Pohištvo, obleke, nakit in ves balast na bazar, izkupiček za enosmerno potovanje, dokler ne bi omagala. Toliko obveznosti me čaka, čas odteka, pa kar motovilim kot kako gozdno strašilo. Včeraj sem se odločila, da ne bom več pila kave, ker mi sploh ne paše, z mahom poraščene navade pa preziram. Ne daje mi energije, kofeina ne čutim, razen če spijem 3 v desetih minutah, okusa največkrat ne zaznam. Požiranje rjave brozge zaradi požiranja je pa nesmisel. Čaj mi je vsaj všeč. Okusi. Zdaj, po kratkoročni odpovedi, mi že paše.

Ker nisem vedela, kaj bi, sem gledala Bergmanovo Persono. Kot kip sem spremljala to črnobelo umetnino. Silovito magnetni monologi, notranja stanja, ideja sama je ... tropska ptica. Noro zanimivo, hvala Kat. Zaprla sem se v sliko kot v predal znotraj zgodbe, dejanskost okrog mene je izginila, nobene sob., 11. marca dopoldan, sonca zunaj, nič. Težko opisljiva izkušnja, bo ostala v spominu. Psihološka bitka v verzu, na platnu.

Med gledanjem, ko sta igralki v hiški ob obali, zavese plapolajo v vetru, belina, minimalizem, sem se spomnila, da že od nekdaj zelo rada spim v tujih posteljah. Prikrasti se v tuje teritorije. Nekaj človeškega prebiva v vsaki, med pršicami domuje duh ljudi, ki so spali v njih, vonji, zgodbe ... Sovražila sem samo skupna taborniška ležišča v kakih gorskih brunaricah, ki smrdijo po spermi, bruhanju, otroški slini in po zatohlem. In nočitve v šotorih v družbi fantovskih kolegov; fej! Kot mulci smo hodili v Bohinj, na Bled, v Fieso, in prenočevanja na raznih žurkah v gozdu, živa svinjarija. Prepotene nogavice, smrdljivi čevlji, zadahi, vonj po ribjih konzervah, pivu ... Tudi nizko kvaliteni hoteli so lahko nočna mora. Sumljivo oprana posteljnina, umazane kopalnice. V Londonu smo v Franckovi polomljeni francoski postelji en teden spali trije. Midva, par, in njegova sestrična iz Pariza, velika skoraj toliko kot on, zelo konkretne postave, grozljivka. Ona pri steni, jaz sem malo klavstrofobična, on na sredini, jaz ob robu. Za crknit. Vroče, soba zadušljiva, prtljaga od vseh treh, da se ni dalo stopiti na tla. Zložljiva omara z njenimi oblekami in papirji se mi je ne enkrat usula na hrbet. Postelja je divje škripala, midva sva se po zamolklem božanju pogosto morala izmuzniti v kopalnico, najprej jaz npr., on nekaj min. za mano, kjer je na ušesa tudi sredi noči vlekel Ibu, njegov sostanovalec. Spomnim se tudi prednovoletne žurke pri Jani v Lj., nekaj let nazaj, ko je po babičini smrti ravno podedovala stanovanje, in sem zalegla v postelji pokojne; v sobi je bila nedvomno še prisotna njena smrt. Kje vse sem že spala!

Po koncu filma sem si šla, še pod vlaknastim vplivom, skuhati kavo. Kuhinjaska svetloba je vdrla vame. Sonce, 100% Pfanner sok - pomaranča v žilo, ocean breeze čistilo za tla ... Drugi svet, na moje presenečenje, ne odbijajoč. Toplo je, mogoče grem celo na sprehod. Rože od 8. marca še niso odcvetele. Paralelni svetovi, mnogoternost, nebesna prostranost. Včasih temno razbije temo in skoznjo zažarijo vijolice, kot te, na mojem oknu.

HIMera

Če bi vedela, kaj sledi, bi se manj obremenjevala, bolj posvečala svojim potrebam, mislim na eksistencialne silnice po napredku, in verjetno ne bi toliko menjala uhanov, ki si jih vestno zapenjam, odpenjam ter jih notorično izgubljam; pogosto tudi najdem, v postžalujoči fazi. Včasih si želim, da bi zatrla sentimentalnost, zaradi katere mi popokajo barvaste jajčne lupine, ravno ko se nanovo izvalim iz kake »konstruktivne« ideje. Smešno mi je, ko mi kdo mojih let pazljivo očita, da sem brezkompromisna, starejši me samo skeptično opazujejo, ko se umikam v svoje. Bo že držalo, da se z vrtanjem samega sebe vendarle približuješ svojemu rumenjaku, in tik preden se izliješ vanj, poči zunanja lupina, ojačana iluzija, ki raste zunaj tvojega jajcanja, te pohodi kot mravljo. Potem, po grenkobnem samopomilovanju, ko se zaveš, da preživiš vse, razen izkrvavitve, da je rumenjak samo sredica mini rojstva, enega izmed mnogih, pomisliš na kaj močnejšega, dvomiš o trdnosti, in koraki te nesejo naprej s tempom, ki ti ni znan, a mu slediš, ker je stopicljanje naravna razvojna faza.

Dobro jutro.

Danes sem Marija Magdalena.

salsa dip

na soncu sušeni čili sem
narezana na obročke
prstančke za vseh
deset prstov
ravno prav pekoča
da omrtvim vse
podzemne in ozonske bakterije

na dotik spečem kot likalnik
z nekaj olivnega olja
soli in limetinega soka
sem salsa dip
namoči vame jezik
in pokliči gasilce
drugače boš izgorel

Fireball Lily (African Blood Lily)

Scadoxus Multiflorus (= veličasten kobul, jeznorit :))

The Sheltering Sky Theme instrumentalna muzika me trga proč od knjig. Deževna je. Želodčna. Ježi.

Tistega večera, ko je vstopil, je v meni zaigral nokturno. Tipke so me tolkle z viharno močjo, znotraj trebuha, po kosteh; najraje bi se ulegla pod mizo in se zvijala po sprotnih notnih zapisih. Tam cel kup ljudi, besede, kot ponavadi, šviga švaga druga mimo druge. Vedela sem, da sem pečena. Da se mi era »tik preden« = enkrat bo prišel, enkrat, ko ga ne bom pričakovala, sklenjuje. Z njegovim vstopom sem postala zaokrožena kot bakreni prstan, pa čeprav je vkorakal le v moje dihalno polje. Zanima me, če je čutil podobno. Čudno sva se spogledala. Kot dve srni z madeljnastimi očmi. Črna solza bi mi spolzela po licih, če se ne bi krotila. Črna zaradi masivnosti. Potem njegovi prsti tam na mizi, zasajen trnek v moje grlo. Morska zračnost, vdor svežine, kot da bi močan veter naenkrat razsul okna in sunkoma vdrl v zatohlo sobo polno dima in z ljudi potrgal obleke, jim skuštral frizure in zafecljal ude. V resnici je s tem prodrl bolj skozi mojo čustveno membrano, tolovaj. Negotovo sem se počutila, po koži mi je pognal cvetne popke. Zdaj sem mnogocvetnica. Odpiram se in zamiram, potem spet vzcvetim, se posušim, dežne kaplje me ljubkujejo in vlažijo ...

Jeznorita (* not today)

P.S. Rastlina vsebuje veliko strupenega alkaloida.

Jutranje (še v pižami) raztegovanje v stilu Scent of a woman by Astor Piazzolla. Muzika se dopolnjuje z golimi ženskimi rameni, žametno kožo ...

Dež, tango, sobota.

Užitki

Na jutranji poti skozi mesto sem se za trenutek ustavila ob velikem izložbenem plakatu, s katerega zapeljivo pogleduje Anna Mouglalis, reklama za parfum Allure Sensuelle. Njen pogled me zvabi v drogerijo, kjer mi mlada dama z osvežujočim make-upom našprica zapestje. Vonj je močan, seksi, uvrstila bi ga med večerne vonjave. Čez dan bi me dezorientiral. Še zdaj intenzivno odišavlja kožo. Asociira s čipkami, temo. Opojno. Ženstveno.

V teatru je Igor slavil svojih 30 let in nas prijetno pocrkljal z gurmansko pogostitvijo. Včeraj je od pol petih popoldan do polnoči lastnoročno pripravljal dobrote. To cenimo. Hrana z dušo, z občutkom, s konceptom. Odmik od klasičnih praznovanj z narezki, kanapeji, naročenimi tuintam. Igor je nekdanji gostinec in nasploh uživač, že dolgo nam je obljubljal nekaj iz domače kuhinje. Danes je zadovoljil naša čutila. Trije pladnji mamljivo obloženih quiche, z bučkami, kislo smetano in arašidi, hrustljavo popečene, s porom in toskanskimi začimbami, panceto, špinačo in še nekaj, tretje nisem uspela poskusiti, želodček poln. Zraven razni oreščki, posušeno sadje, velike zelene in male slivaste olive, za sladico srnin hrbet s sladoledom, vse vabljivo očem in jezikom. Poplaknili smo z južnoafriškim rumenim muškatom, nekateri z rdečim. Mmmm ...

Plesala bi zvečer. Cubismo v Media parku vabi. Imam pa grd mozolj, hmm ... In še prej večerno vajo ter še slabše živce za prepričevanje kompanjonov.

Med DVEMA ognjema

Pogovor z nekom v zaodrju; ko se človeka po petnajstih letih skupnega življenja, z vsemi padci in vzponi, ponovno noro zaljubita. Drug v drugega. Pravi, da se kar zgodi, kot bi tlesknil. Da se mu vrti v glavi od intenzivih emocij. Psihofizična nevihta naklonjenosti. Cvrčeče poželenje ju goni, nenasitni telesi, nostalgični paralelizmi, podoživljanje vseh že rahlo odstavljenih skupnih trenutkov. Izbereš kateregakoli in že si tam, takrat je zdaj, le še bolj živo. Sveži naboji. Strast, ki ne pusti spati. Blažena milina mu sije iz oči. Vsemu svetu bi povedal, da ga njegova partnerka rajca kot nobena druga in na zvonik nad mestom bi razobesil, da tudi on njo.
»Tak, kot sem (kaže na trebuh), sem ji seksi«, reče z bliskavicami med trepalnicami. Zasmejiva se. Ne vem, kaj naj rečem, razen, da se mi zdi to zares lepo. Da jima gre. Da je tako zadovoljen. Potešen. Norčavo igriv.
»Po tri, štiri ure seksava. Ves čas,« se mu iskrijo lička.

Strinjava se, da je za dober seks, naklonjenost, povezanost, potrebno mnogo več od poželjivih figur. Privlačnost je relativen pojem, pritegnejo nas zelo različni sestavi. Mene še najbolj kemijska magija. Ko mi nekdo od daleč zadiši, še preden ga dejansko zavoham. Da med nama steče brezpomočna afiniteta, silnejša in hitrejša od razumske analize. Da ne vem ne zakaj ne čemu, samo čutim vse tisto. Da me človek intrigira in v meni zavrti ritenski mehanizem tudi brez razumske odobritve. Telesne proporcije v ljubezenski konstelaciji igrajo borne vloge. V začetku sicer pomembne, v nadaljevanju prej stranska komponenta. Še ta začetna pomembnost, si drznem trditi, je bolj v smislu »kako-obvladuje-svoje-atribute« skozi odtenke temperamenta, drže, ne, niti ne drže, prezence. Še tako lepe noge, prsi ali rit, izgubijo čar, če jih lastnica ne zna nositi. Še tako izklesani moški torzo je zgolj trdo ležišče, če skozenj ne odmeva tarzanski krik. Nositi se je treba znati, se imeti rad, se čutiti, biti v stiku s seboj. To privlači, nas magnetno pritegne, vsrkava. V veliki meri gre za kreativnost. Sploh pri negi medplanetarnega odnosa. Gibanje zunaj in znotraj dveh planetov. Temperatura, interesi, skupna želja po rasti, širjenju, entuziazem. Trud brez muk. Samoumevno stremljenje k več, od znotraj navzven. K bližini. Bližina je pomembna. Zaupanje. Mešanje.

Že dostikrat se mi je zgodilo, da me je moški hitro nehal spolno privlačiti, četudi ves postaven, natreniran in sprva zanimiv. Če ni interesa po razvijanju, kontinuiranem, večina reči na dosegu rok, ustnic, oči, izgubi mičnost. Vonj. In potem začudeni iščemo vzroke, se obtožujemo ... Čisto preprosto je (napiše že skorajda zarjavela samka); treba je govoriti skupen jezik, se izzivati, dopolnjevati. Domišljija je, vsaj zame, bistvena. In da ostaneš svoj. Biti senca svojega partnerja, čakajoč na njegove izdihe, je bedno životarjenje in nikakršen izziv.

Open, Sesame!

Prijeten dan, prijetna svetloba. Ko stopiš iz črne dvorane v zlat dan, se zenice razširijo kot raznobarvni lotosi. In ženske debate ob beli kavi in hrustljavih piškotih, smeh, zaupanje, prebujajoča se pomlad. Volja do vsega mi danes v izobilju priteka v ožilje. Učiti se veselim (!) in ljubiti. Voham, da bom uslišana. Trilili-trilala!