triplet

V italijanski Gioii nekaj zanimivih modnih stylingov, dva sta mi posebej padla v oči:
1. Pedro Alomodovar (-ish) ~ ženstveno, retro živopisnost, džersi; povsem nosljivo in
2. Cary Grant (-ish) ~ maskulina, elegantno-ostra, domiselna; črte, pike, tajlirano, temen aubergine make-up, polizana (mogoče ji manjka nekaj nakita).
Oba uporabna, inspirativna.
Ideas!
In še študentska, na temo Musica. Vsakdanje sveža.

Kreni prema meni

Ob branju Barnesa, Arthur & George, sem se spomnila malo nenavadne prigode izpred nekaj poletij, mogoče tudi zato, ker sem divjega moža pred dvema dnevoma srečala v mestu.

Tisti večer sem šla s prijatelji po dolgem času v kafič, kjer smo se kot srednješolska mularija radi zbirali, v njem prešpricali nemalo ur italijanščine, matematike in še česa, tudi telovadbe. S sošolkami smo se proglasile celo za namišljeni bend, kakih pet, šest nas je bilo; zasedle smo največji separé z okroglo mizo in simulirale igro na inštrumente. Vsi so nas poznali, zloglasne turistke. Zdaj je lastnik tega lokala eden izmed pobov, prijateljev, ki je takrat tam kelnaril, me pa smo mu za pas kavbojk zatikale listke z nagajivimi napisi: we want your ass ipd. ... ah ja; njemu v čast in veselje smo takrat spet zašli tja.
Začeli smo s kozarčkom vina, sledila je tekila, borovničke, še kaj. Ko mi postane fino, tista hiperenergična omotica, ki ti da filing, da lebdiš, ne znam nehati, zares težko me je ustaviti in prepričati, da imam dovolj. Ustrežljivi DJ je vrtel muziko, ki nas je spominjala na vse tiste norčave ure, ki smo jih nekdaj tam zabijali, okrog trume starih znancev, s katerimi si imaš prijetno opit marsikaj povedati (vestno smo si prigovarjali: saj veš, »na stare čase«, se ne zgodi več pogosto, paše pa še).
Srečam nekdanjega profesorja za telovadbo, ki je največ deset let starejši od mene in se rad zabava s svojimi kolegi. Eden teh mi je že od nekdaj vzbujal zanimanje. Divji mož, ves zaraščen, neprilagojen že na daleč. Povsod se vozi s svojim terenskim downhill biciklom, dreadi mu plapolajo okrog glave, malo star je že, a se ne da. Žilav in bojevit je videti. Oster. Seksi se mi je zdel, čeprav so se ostale punce zgražale, češ da je navadna zanemarjena grdoba.

Kot vrtavka sem se sukljala okrog profesorja, da bi pritegnila divjakovo pozornost. Mirno je sedel za šankom in vase zlival svojo kruglo piva in niti malo ni reagiral na mojo glasnost in afnanje. Potrepljam ga po ramenu. Počasi, skoraj robato obrne glavo in me z jeklenimi očmi zviška ošvrkne. V svoji otročji evforiji nekaj blebetam, ne zdim se mu ravno prepričljiva. Nezainteresirano zamahne z roko (kakor: smrklja, čas je za risanko in spanje, alo, gremo domov!) in se posveti svojemu pivu. Tako gladko se Zvita seveda ne da. Debatiram s profesorjem in ga zaslišujem o divjaku.
»Ne seri,« reče. »Ta ni za take finte. Meni je kul tip, ker ne jebe žive sile. Ekstremist v pravem pomenu besede je. Jamar, biciklist, pleza, vesla. To je njegov svet. Nevarnost. Izzivanje. Pa ne z nami, rekreativci, vedno je sam.«
To me še bolj nakuri. Medtem se divji mož presede za mizo v kotu. Radoživa in igriva plešem, se hihitam in ni dolgo, ko spet priplešem k njemu. Prefrigano se nasmehne:
»A bi ga ti rada fasala?«
Preslišim ponudbo, raje slepomišim na dolgo in široko, a se mi končno vsaj malo posveti. Vpraša me, če sem se že kdaj s smrtjo gledala iz oči v oči. Zadebatirava se in izvem nekaj njegovih malih skrivnosti. Sočasno tudi prazniva kozarčke in izgubljava rdečo nit. Stoje ob njem migam v ritmu Partibrejkersov, ko iz njegovih ust nekaj zleti pod mizo. Debelo se gledava. Z lopatasto roko me zagrabi za lase in se mi prisesa na ustnice, potem se skloni k mojim nogam, pobere protezo in jo neobrisano oz. neumito da nazaj v usta. Ne vem, kaj naj rečem. Grobo prekine nastalo zagato:
»Ja in? Parkrat sem si že zbil zobe.«
Pokimam, kakor da je to nekaj povsem običajnega. Naprej plešem, njegove roke, ki se smukajo pod mojo obleko, me ne motijo. Kmalu ugotovim, da je lokal skorajda že prazen, mojih kolegov pa že dolgo ni več. Divji mož predlaga, da prespim kar pri njem, saj ne smem pešačiti domov sredi noči, taksija pa nima smisla klicati, če obstaja boljša alternativa. Ni me predolgo prepričeval, sploh ker je obljubil, da me nese domov, saj me noge niso več ubogale. Zagrabi me kot vrečo jabolk, pa res nisem perešček, in me zlahka na ramenih nese do vrat stanovanja. Prej se pozanimam kako in kaj, da ne bi tam slučajno srečala kakšnega otroka v pižamici, ki ga muči nespečnost, ali pa razjarjene žene s kuharskim valjarjem v roki. Žene ni, pove, otrok sicer obstaja in spi v kakšni mehki pižamici, a ne pri njem. Ok, zmenjeno. Zahvalim se za prijaznost in ga opozorim, da sem zelo zaspana, da si ne bi domišljal kakšnih vrtoglavih posteljnih podvigov. Pravi, da je gentleman, zato bo upošteval moje želje, čeprav ne vem, kaj zamujam.
Stanovanje je veliko, lepo, snažno; pomislim, da v njem ne živi sam. Zavijeva v spalnico, ki diši po adrenalinskih športih. Zavaliva se v posteljo, jaz kar v obleki, slečem si samo hlače in majčko. Niti malo mi ne teži, name ima prav svetniški vpliv. Nekaj nežnosti, potem v žlički zaspiva kot ubita. Noč je vendarle zapečatila tista proteza.

Zbudim se z obupnim glavobolom, popolnoma dezorientirana; on spi kot klada. Za sekundo, dve si ogledam njegovo izklesano telo, gol je, potem grem na stranišče. Na hodniku vonj po jutranji kavi. Kot lopov se po prstih odtihotapim do vrat, na katerih je ikona fantka, ki lula v kahlico. Nahitro se uredim in šibnem nazaj v sobo, po hlače in majico. Divjak v postelji je še najbolj podoben spečemu angelcu s krilci. Komajda odpre oči in zagode, naj pridem nazaj in kam vraga se mi tako mudi. Oblečem se, zašepetam:»Adijo,« in izginem skozi prva in druga vrata.

Pred blokom razmišljam, kje sem. Na slepo uberem pot proti gozdu in skoraj sredi mesta odtavam nekam k reki, kar je prava umetnost. Ko hoda ni ne konca ne kraja, se zavem, da sem izbrala najslabšo možno varianto sploh, da se v bistvu vrtim v krogu. Ne vem, kako sem lahko spregledala letni bazen, odkoder bi me lokalni avtobus odpeljal naravnost domov. Sonce je že udarno nabijalo, ko sem dehidrirana, neprespana in zalimana plužila po neposeljenem območju. Po absurdnem tavanju, preganjana od nekega histeričnega psa, zasopla le prikolovratim do glavne ulice, kjer kakor nočna prikazen zavzamem stol na avtobusu in komajda verjamem, da je tako kratka pot domov lahko prava pustolovščina.

wicked games

malo za hec ... moj rezultat 1, 2

zanimivo, nikoli se nisem imela za pretirano racionalno, prej emotivno; a mogoče nekaj le je na tem - metamorfoze, rešila sem še enega ... rezultat: racionalna.

tale je tudi zabaven; sploh moj izid :)

Disorder
Rating

Paranoid:
High

Schizoid:
Very High

Schizotypal:
Very High

Antisocial:
High

Borderline:
Moderate

Histrionic:
High

Narcissistic:
Very High

Avoidant:
Moderate

Dependent:
Low

Obsessive-Compulsive:
High

še? pa dajmo. saj so kar dosledni:
I'm" a O90-C52-E48-A4-N80 Big Five!!

zdaj se mi pa ne da več, dovolj. če se bo še kdo poigral, do tell.

Mrtvi rajajo ali dolgovezna splakovanja

Nič hudega sluteča sedem k televizorju in ga zagledam. Ne, ne, to ne more biti, on ne spada na ekran, ne v zamenjani vlogi, ali pač?! No krasno. Zažge me v trebuhu, v minuti sem vročična, dehidrirana in ne vem ali naj grem v temi posekat kakšno sosedovo slivo, da bo nekaj kurjave za tuleče bedenje ob kresu, naj delam kolesa ali premete nazaj sredi dnevne sobe, grem na wc, kjer potem pozabim, čemu sedim in se brišem tja v tri dni, dokler kateri izmed otrdelih prstov ne pritisne gumba za splakovanje, slap priteče in wc se, jasno, zamaši (ker se mi to rado dogaja, ga že znam popraviti; pri roki imam dolgo iglo, podobno pletilki, samo da je na koncu malo zvita in s tem idealna odmaševalka; malo dregneš, globoko v zagozdo, in stvar je opravljena. Flushed like nobody's business!) Jaz ga veselo upepeljujem, no, sam se, mu pišem kvaziepitafe, izganjam demona, medtem ko on še bolj veselo živi, privlačnejši kot kadarkoli. Lepa reč! Delam scenarije, kako zlahka se bom obrnila proč, ko ga srečam kje v mestu, čeprav me pogleda, kot da me vidi prvič, učim se verjeti, da me ne zanima, kako bi se me dotaknila njegova roka na hrbtu, prav tam, kjer sem hotela, da ga zmrazi moja, kako vseeno mi bo, ker njemu ne bo, kako jezna in užaljena sem, potem pa ga vidim za par sekund in se mi podre dan, večer odplaknejo želodčni valovi, odsurfam z vlago, ki jo izloča moja koža. »To je že res dolgočasno«, pravi kolega sprehajalec. Ja, pa kaj. JE pa, bolj kot je kdorkoli kdaj bil; še mrtev me peče. Potem si kristalno natančno narišem, kako me z obrazom proti mizi prepogne na trdo ravnino in si me nastavi. S kosmatima rokama mi vklešči trup in me kakor svinčeni plašč molče ogrne s svojim, da na lopaticah čutim njegovo srce, ki v kratkicah (donenja) sklada nevihtno koračnico. Delam se nebogljeno (dobro, da mi ne vidi v oči, ihihi), hočem se samo prepustiti, kot da ni nobenega prej, potem, zakaj, ničesar. Razžarjena kovina sem, v njegovih kovaških kleščah. Vroča in mehka, ravno pravšnja za domiselno oblikovanje.

Kdor zna, zna

watch Erykah! - enkrat tudi v ŽIVO, upam

*Upadate:

Ni še čas za pavziranje, samo nekaj vaje je potrebno, da črke zagrabijo, kot znajo. Enkrat res ni nobenkrat. V drugo mi Gombrowicz že teče.
Pornografija oživljena.


+ dodatek (napisano 15 min. kasneje):

mi že nabija srce, ja, tako sem se navdušila nad črkami, to se mi malokrat zgodi; odlično branje! za kvaliteten sprejem je potrebna bralčeva odprtost, odgrnjenost, dovzetnost. maščevanje oz. kontra malodušju (kot razlog oz. vzgib za vpogled v knjigo) ne deluje vedno, samo včasih. takrat sem namreč lahko pregloboko zajezena s tistim, kar me mori in sem slaba gostiteljica; zadrta, nedojemljiva, neobčutljiva. zdajle pa sem čisto slečena, čeprav mi je na balkonu prijetno vroče, v roza t-shirtu z zaprtim ovratnim izrezom, ki je za spat, vojaške hlače, v katere bi spravila še vsaj dva človeka - v slogi je moč :), pod koleni je vanje všit slogan: PROTEST ... torej ja, hlače zavihane nad koleni, noge na košaro za umazano perilo. sedim na mini stolu iz prve ruske, naslonjena na omaro za čistila, sonce pa kar boža, greje, poljublja ... prej sem kovala okorne straniščne verze o šopih las in sramnih dlak, ki se zagozdijo v odtočne kanale in naj bi bili naša najintimnejša zapuščina / svinjarija podtalju, pa o vegastih vejah visoko v drevesnih krošnjah, ki čudno škripajo v razbojniškem vetru in me, če sem sama, navdajajo z nezaupanjem, prav tako kot trenja med spoloma, vlačugarska odstiranja, katerim podlegam brez podvezic ali z namišljenimi, za kanalizacijsko verodostojnost ... v glavnem, ni vedno pravi trenutek za sporočanje, ker so vse to in precej več drugi nekoč spisali spretneje, dokaz držim v rokah. pornografija. (zraven pijem ohlajeno limetino vodo, da se lakše diše)

objava z rahlim zamikom zaradi telefonskega klica sprehajalca s Ptuja, ki ga lepo, se pravi sončno mesto in mir, spomni name, ha. malo dolgovezi, a mi vseeno laska.

+ + (samo še to, se je zarežala, z zavihanim levim rokavom majice, ki se ji zajeda pod pazduho, bosa, z negovanimi stopali in milimeter dolgimi dlakami na mečih, ki grejo stran še pred nocojšnjo plesno vajo):

»Glas mu je včasih temnel, postajal moten. Imel je nekaj skupnega z železom. Z jermenom in pravkar posekanim drevesom. Na prvi pogled popolnoma navaden, miren in prijazen, poslušen, ustrežljiv. Razpet med otroka in moškega (in to ga je delalo nedolžno naivnega in neizprosno izkušenega obenem), vendar ni bil ne to ne ono, bil je nekaj tretjega, bil je mladost, ki jo je imel v sebi, silovita in ostra, izročala ga je okrutnosti, nasilju in ubogljivosti, obsojala na suženjstvo in ponižanje. Nižji, zato ker je mlad. Nepopoln, ker je mlad. Čuten, ker je mlad. Telesen, ker je mlad. Uničujoč, ker je mlad. In v tej mladosti – prezira vreden.«
~ iz omenjenega romana

Tri-lili / -lala

Septembrske sobote so dnevi za lovljenje sonca, pohode v hribe, lahko hrano, čiščenje kopalnice, stiliranja in fantaziranja. Bila bi na morju, imela bi čoln, srakala bi belo kavo v Benetkah, se sprehajala po očarljivem, pisanem italijanskem mestu, kjer med uličicami na štrikih sušijo perilo, lahko tudi v Franciji. Nujno potrebujem eno izmed Benettonovih baret z rožami in tole belo pleteno krilo, nekaj njihovega spodnjega perila tudi ne bi zavrnila; zelo obstojno je, kvalitetno, prijetno koži in fletno. Drobnarije, drobnarije, drobnarije, ki me tako zabavajo. Gombrowiczeva Pornografija mi ne diši, Naslada Jelinekove tudi ne preveč, še s Sartrovo Smrtjo v duši se grdo gledava, kaj šele Hudolin in njegova Objestnost! Verjetno je res čas za nekaj bralne pavze; če ti tri knjige zapovrstjo ne teknejo, si prezasičen z zgodbami, pravijo modri. Bo že držalo.

V senci je pa že prav hladno, trilili, trilala. Mačku zlagam pesmice, skoraj navdušeno prede, lenobnež, ko si v pletenem fotelju greje kožušček.

and the crickets are speechless today

it's all that limelight stillness behind my ear
fading signal beats, confusing you
I tell myself formless anger is all there is in-between my legs and your crotch
I don't even want to wear it anymore
it's too comprehensive and shabby
it doesn't suit me anymore

then I see your ancient gaze
searching for regeneration of human touchiness
you plough decomposed sense and hidden truth, endlessly

I should light a candle for you from time to time
to venerate your stamina (preventing us to meet)
but I won't ever dance you to the end of love
although I'd only do it for you

I think of you when I am swinging at the top of a day-fly
then - it feels like - I can lengthen your unspoken promise

1 in a 1 000 000. Fuchsias & admiration!

Preobrazba

Sanjala sem človeka, ki je bil nadebelo oblečen v vezalke, v metre in metre temno rjavih, svetlo rjavih, lešnikovo-kostanjevih vezalk, ki so na koncu stisnjene s prozorno plastiko, da jih lahko vdevamo v majhne špranjice. Koncev je bilo veliko, človek vezalka se je vsakih nekaj centimetrov nagubanega telesa svetlikal kot novoletna jelka. Telo je imel prepredeno od stopal do brade, prisilni jopič (pajac) iz vezalk. Buba. Mumija. Spola nisem znala določiti, polpol. Skrajno nesrečen, skoraj imobilen. Nekaj mi je skušal povedati, a obraz modrosive barve ni komuniciral po naše. Stisko je izražal z glasovi, ne z besedami. Čepela sem pod njim in si ga radovedno ogledovala. Scena skoraj gola, temačna. Brez dekorja. Previdno sem se mu približala in se dotaknila enega izmed plastičnih koncev vezalke. Spekla sem se v blazinice. Hotela sem ga razvezati, ni se umaknil. Poskusila sem z zobmi. Zaskelelo me je, kot da bi zagrizla v aluminijasto folijo. Človek, jedko sprijaznen z usodo, se nasmehne, mi drobencljavo, čisto počasi obrne hrbet in izgine prav tako, kot se je pojavil. Name se ulije topel dež, z blazinic spere bolečino, a na jeziku mi ostane grenak priokus neuspelega reševanja. Jezim se na svojo slabo organiziranost, lasje se mi lepijo po vratu, moja pižama se topi v deževnici, izginja. Dež me sredi ničesar slači, topel je, da me ne zebe. Prestopim se, ko zaživijo tla. Mletje zemlje; kot da bi pokopani mrtveci s peškami med čeljustmi glasno cmokali. Zasrbijo me pete, hočem stran. Od zadaj me piči premočena črna vezalka, ovije se mi okrog gležnja. Stresam jo s sebe, ko se z vseh strani vsujejo še druge, majhne, kratke kačice. Lepijo se mi na kožo, me stiskajo, davijo. Hočem poklicati na pomoč, ne prepoznam svojega glasu, ki nečloveško stoka. Otresam se jih, a sem kakor okovana na tresljavih tleh. Postajam buba. Okorno se premikam, nikogar ni, da bi me skušal odvezati, dež pa še kar pada. Ni več topel, umazan je. Kaplje v močnih curkih neusmiljeno trkajo po moji betici, noter hočejo, izprati pregrete možgane, me vso zaliti, prepojiti, da se napolnim kot vodni balon, skorja iz vezalk popoka in skoznjo se v sončen dan mežikavo izvije prečiščen človek.

Pogrešam mornarjeva jutranja pisemca, ki so kot tople polnozrnate žemljice s hrustljavo skorjo. Ko ljudje počitnikujejo, se odmedmrežijo, navade pa so železne srajce, odpeti jih uspe samo šarmanten glas. Ko že ravno o tem; predvčerajšnjim zvečer gledala Paganinijevo biografijo, odlomek iz njegove virtuozne življenjske zgodbe, ki je celo v obliki filmskih podob, z močnim poudarkom na glasbi, name delovala kot koncert. Striking! Predstavljala sem si, da ga poslušam igrati v živo v dobro akustični dvorani, ali bolje, med štirimi stenami, kjer igra zame, z namenom. Vrtoglavica, slabost v želodcu, razpeta koža. Nevarno. Skrajno dramatično, drugače ne more biti. Poguba je logična posledica. Vredna. Ekstremna intenzivnost človeka izžame; če ne ogluši, pa izkrvavi.

Ko zori ribez

Zadnjič mi je bivši sodelavec, ki ga cenim, ob kozarčku, treh, posvoje razložil, kdaj naj se človek odloči za kreativni preboj. Tarnala sem, kako ti ljudje ne dajo priložnosti, da bi bil, kar si, kako zajebano je, če nimaš bogatih staršev, ki bi ti npr. financirali prvo predstavo, ker roko na srce, niti v tej naši mali ljubi deželici, kjer so umetniški krogi med seboj prepleteni kot pajkovski gobelini, ti nihče ne bo (po)nudil oz. zaupal prostora in sredstev, se pravi priložnosti, dokler si zgolj skiciran nobody. Prepričal me je, da se motim, da si ustvarjanje predstavljam hibridno, pri čemer mešam 1.: bistvo le-tega oz. ustvarjalčev notranji vzgib = idejno poslanstvo (ki se mora uresničiti) z 2.: pobožno željo po kreiranju. To sta namreč dve zelo različni stvari, ki se sicer dopolnjujeta, brez ene ni druge, ter tudi: brez prve, ni druge. V (recimo mu) inspirativnem okolju sem si namislila, da je to točno to, kar si sama želim. Režirala bom. Dobro mi bo šlo. Ni me strah, znam ubirati samosvoje domišljijske diagonale, občutljiva sem, tečna, avtoritativna bi lahko bila, sinergija me navdušuje ... Umetniška voditeljica pravi, da se ji zdi, da ne bi znala manipulirati :) - nisem ugovarjala, me že ne pozna dovolj. Še malo vzpodbude od koga, pa smo tam. In občudovanje do ljudi, ki se s tem ukvarjajo, seveda. Voila! Nekaj truda, žrtvovanja, razmisleka, pripravljena sem. Izročam se v Vaše naročje, akademija, potegnite iz mene, kar lahko, vzbudite in zorganizirajte strasti, ki si med seboj praskajo oči in se kljuvajo tik nad maternico, kjer hibernira moja koprivna duša. Opala, ne bo šlo. Ni čudno, da je Lorenci v moji patentirani zamisli pogrešal mene, tisto, kar (naj bi) me žene, zakaj prav to in tako. Pregovarjali smo se o tem, kaj pomeni »drugačno«, zakaj to postane, če sploh, kaj je zanimivo in zakaj je zanimivo + kaj pomeni zelo zelo. Gradiranja – radiranja. Bojda tudi psiho test. Zabavno. In da bežim z odra, je rekel. In zakaj dosledno upoštevati didaskalije.

Pred oči ti nastavijo ogledalo s povečano optiko, ki zrcali globlje, prav tja do maternice. V njem si lahko dodobra ogledaš ptičjo hišico, v kateri lenari tvoja duša. Moja je bila prazna, nemotivirana. Pričakovali so več. Še z recitalom sem gospodo razočarala, čeprav sem Obiranje ribeza na Kreti vadila skoraj vsak večer, pod lučjo na terasi bungalova, da so me potem vse noči gnjavili komarji . Ni mi bilo nerodno, ampak v trenutku, ko sem začela, sem se sama sebi zdela nezanimiva in to se čuti. Slab znak. Potem še tista famozna »ob svetem nikoli« (Nikola - nikoli! četica vkoraka, jaz pa vsa nedodelana, skoraj ravnodušna. mirna. živci na poznopoletnem sprehodu v japonkah z marjeticami in z jopico čez ramena. namuznjeni obrazi. rekviziti, ki ne služijo namenu, če ga ni, nope. tlesk tlesk, a bo že konec?! zakaj že moram navdušiti? to sploh hočem? verjetno sem se vdala že vnaprej. saj se nočemo, ne potrebujemo.)

-back to the point-

Tisti občutek, vera, prepričanje, da v sebi nosiš nekaj, kar ljudje enostavno morajo videti, spoznati, občutiti, nekaj, kar je treba deliti, zaradi česar se bo v ljudeh nekaj premaknilo, zbudilo; tisto pač moraš posedovati. Samo želja ni dovolj. Tudi preko entuziazma se v vzpodbudnem okolju z veliko podpore in delavnosti marsikaj doseže, ampak to ni tisto. V take sorte umetnika ne bi verjela, niti se vanj zaljubila, zato tudi sama nočem sooblikovati nerodovitne bere. Nisem ustvarjena za teh nekaj mežikov vsemogočnosti. Dvomim, da bi se z njimi znala napajati. In ne, ne čutim, da v sebi nosim nekaj, kar moram ljudem podariti. Zato dokler idejno ne dozorim, na posvečenem oltarju nimam kaj brkljati. Nedonošenčkom ni lahko preživeti. Želim si vsebine, teorije, raziskovanja. Veliko vtisov, oprijemljivosti, iz katere potem lahko plezam kvišku, spontanega razvoja, hlastanja po več. Kreativni procesi v človeku ne zamrejo kar nalepem. Vse jih oblikuje; ples, knjige, očarljivi nasmeški, prodorni glasovi, vizualno tipanje, glasba, svež zrak in sočna jabolka, dež, svetloba, mehke tkanine, barve, dotiki, jutranja naravnanost, konsumiranje hranljivih doživetij ...

Ko plod v tebi dozori, odteče voda in veš, da je čas za porod. Takrat greš preko vsega. S finalnim potiskom si kriče izboriš prostor, toplo gnezdece za otroka, ki pa nikoli ni povsem varno; nevarnosti (na šibke) prežijo z vsakim korakom. V teh zamaknjenih, močno prepričljivih fazah, se ljudje ne morejo upreti tvoji energiji – vedno smo in bomo dobivali mehka kolena pred osebami, ki vedo, kaj hočejo. Takrat, verjamem, se vse zgodi tako, da z nastankom novega ne okužiš okolja, temveč prisostvuješ k polnejšemu karakterju ozaveščenega naroda.
Utopično? Naj bo.

prostodušna precejanja

-logika
-novoveška filozofija
-nemški jezik
-grščina za filozofe
-panoramski uvod v znanost
-zgodovina filozofije
-filozofska antropologija
-socialna filozofija
-nemška klasična filozofija
-ontologija
-sociologija
-činelice za ples
-topel mornar (predigra)
-triurne luknje med predavanji – cediti čas
-avtobus + vlak = moj drugi dom
-životarjenje, a sočasno (nezanemarljivo) vzklitje

ne, tole ni kakšen neslan črnohumoren recept za norost, temveč prihajajoči ritem, ki ga nameravam prav ljubeznivo osvojiti in se mu podrediti. žezla ne predam nikomur, poveljevala si bom kar sama. frivolnost, baržun in razsipnosti pa bodo do nadaljnjega na čakanju.

mimogrede: z blagim nasmeškom se vsega tega nadvse veselim!
(+ ne pohojajte začetne vneme)

*s cedilom se zlahka poistovetim tudi zato, ker veliko lulam

nekomu za lahko noč

Sramota

Z mornarjem ravno razpredava o nekem drugem romanu, ki me je spomnil na Disgrace. Če bi kdo rad prebral intrigantno zgodbo o medgeneracijskih zbliževanjih, odtujevanjih, nepremostljivostih glavnega protagonista, profesorja, ki se zaplete z učenko, zaradi česar ga šolski sistem izobči kot kužnega psa, ki je hkrati atmosfersko spretno vkomponirana v napeto postaparthajdsko okolje, jo toplo priporočam. Poleg osprednje, roman vzporedno razkriva še nenavadno, brutalno zgodbo profesorjeve hčerke, ki živi v osami in se pajdaši z bolečino, potomstvom dehumanizacije in še kaj. Knjiga je napisana tekoče, izredno berljiva, v knjižnicah in knjigarnah pa obstaja tudi slovenski prevod.

Zgodba, ki se ti zasidra v drobovje.

Deževje in megla me brez časovnega stroja prestavljata kakšnih petnajst let nazaj, na Pokljuko, kjer smo pogosto familiarno gobarili, se greli z obarami in vročim mlekom v sposojeni brunarici in kolovratili po razmočenih gozdovih. Voham jo.

Moja BETTY

so sexy

Roman, ki me je v srednješolskih letih povsem pretresel, vznemiril ter ni in ni poniknil v želodcu, sem kasneje prebrala še dvakrat: 37,2° zjutraj, avtorja Philippa Djiana. Prav ta naslov moram izpostaviti, verjetno izmed vseh v zgodnjem bralnem obdobju, malo resnejšem, ker me je skorajda zaznamoval oz. mi začrtal jasno ločnico med suhoparno predpotopno literaturo, s kakršno so nas radi posiljevali v šoli, čeprav so se nam črke zatikale v žrelu, in pa sodobno prozo o razjedeni človeškosti, ujetosti v usodne utopistične pasti. Nudil mi je vse, česar nisem dobro poznala in me je mamilo z neizpodbitno močjo. Ko sem v Londonu leta kasneje gledala Betty Blue, posneto po literarni predlogi, sem tragedijo doživljala manj osebno, a vseeno z zanimanjem. Zgodbe iz knjig si sami zase prostodušno zrežiramo pred očmi, zato filmi, ki nas iztrgajo iz naših domišljijskih šablon, pogosto razočarajo.
M. Tribušon mi je enkrat, ko sem že pozabila na roman in film (z Gabrom sta mi ravno hotela zmasirati stopala ~ pmsično tečna, kar se za še nezastrupljeno prišlekinjo sploh ni spodobilo), povedal, da je 37,2° C predmenstrualna temperatura ženskega telesa. Hecno, tega nisem vedela; ja, prav tista zaušesna vročica, ki me mesečno nervira in povzroča srbečico.
Z naslovom, kot tudi vsebino, sem se nato pogosto srečevala; še v raznih dramskih tekstih, ki so izšli kasneje od romana, sem iskala vzporednice.
Betty ne bom nikoli pozabila, blizu mi je bila že, ko sva si prvič pomežiknili in primerjali, katera nosi bolj kičaste uhane. Prej sem naletela nanjo, ko sem brskala za nečem tretjim; zloadala si bom film, da ga vidim v novi, deževnejši septembrski luči.

mat pozicija

moja muza se je upepelila
za slivovim nasadom na igrišču
šole Ne mi dihat za ovratnik, koza nora
a slednjič ni pozabila name
poslala mi je gratis vstopnico
za vohanje pepela
iz vrha gasilskega doma Pogasimo žejo
(nič več nas ne muči)
s pripisom:
lepa si, ko me pozabljaš

Potniki

Osvajanje zelenih vrhov postaja potreba (natikanje dolgčasa), po rahlo skrokanem večeru pa nuja.

Božjastno oranžnordeči nohti pod skoraj navpično sončno pripeko svetijo kot utripajoče neonske table v kakšni zakotni razvratni ulici. Če hočete sonce, plezajte na vrhove. Potnemu hrbtu pustim dihati na zraku in se naslonim na cerkveno pročelje. Zvonovi me pahnejo čez nadahnjen rob, donijo mi na trtici. Ko zvo(d)nik preneha vibrirati, se nekje v dolini med lično obdelanimi polji oglasi druga cerkev. Deželica cerkva in trdoživih vibracij. Od sinoči lakirani nohti na belih listih knjižice, ki me spremlja, bodejo v oči. Podobni so kloniranim divjim jagodam, ki po enem injekcijskem vbodu, ali tabletni kuri, pokajo od čvrstosti in silikonskih namigovanj na sladostrastje. Najraje bi jih pojedla in se zastrupljena za dve uri zamrznila, time-out, premalo sem spala.

Čisto prosojni oblački na nebu v obliki razraščenih rabarbarinih listov. Plujejo, ali pa se vrtijo tla tik pod mojimi stopali. Žejna. Rdečkasto drevje šelesti svoj dopoldanski ringaraja. Živahen mir.

Če bi me kdo vprašal, kaj je ljubimkanje, bi rekla, da je to eden mojih sopotnikov s klobukom ali brez, kakršne občasno srečujem v starih dvoranah z mehkimi sedeži in jim po potrebi kažem jezike (saj sami izzivajo). Želim si njihove bližine, kar začutijo, pridejo korak bližje, da se od strani diskretno ogledamo, se obrnemo stran in gremo svojo pot. Potem včasih zaslišim še njihov glas, ki ne pusti zaspati, prodorno ščemi med bedri in v tem je čar potovanja. Vedeti, da se krogla giblje po vibra tirnicah, na njeni palubi vsi nekam gremo, a se s kremplji držati svojih grebenov. Med seboj nas vežejo koprivni mostički, splet okoliščin določi, kdaj in kje jih kdo prečka, ubere bližnjico, a zato še niti slučajno ne doseže cilja pred pomarančno oranžnim metuljem, ki nas budno preletava nad 500 metri nadmorske višine.

Tribal fusion

Sinočnja prva plesna vaja odprla čakre. Iryna me je navdušila za tribal fusion bellydance, pri nas še zelo v povojih. Alternativen, eksperimentalen ples, manj skomercializiran – oreientalski namreč postajajo modna muha za dekleta in žene vseh starosti, kar seveda ni slabo, je pa gužva. Tribal fusion je zmes več plesnih stilov z močnim etno, folklornim pridihom, znotraj katere se združujejo vplivi klasičnih indijskih plesov, flamenka, različnih vrst trebušnega plesa – turški, libanonski, maroški, egiptovski ... in seveda prvinskih plemenskih elementov. Fuzija vsaj zveni razkošno, bo treba poskusiti.

Watch

v temnici

zvita pod varovalno mrežo proti mrčesu
trk po razmajanih vratih hotela california
moški z norim glasbenim ritmom med očmi, poln pričakovanja
prepoten trup, ognjenik med nogami
odrešujoč nasmeh, ki razorožuje
»desperate for some lovin', couldn't wait til tomorrow,« reče
predčasno vrnjen v neposeljeno naročje
klic domov: »jaz bom kar ostala, mami prideš na poroko?
cepit se moraš prej, pa antimalariki,
ne, ne bo me še s povratno vozovnico, verjetno sem noseča«
modra črtica – negativen izris
pobita vznesenjaštva
celovečerna pregovarjanja
vesla potonila pregloboko
zjutraj izbereta vsak svojo pot
skok v prihodnost
v zaodrje
novorojenih sanj
njegov nemiren korak
kita temnih las okrog tega viteškega vratu
ki ni moja
nikoli nisem imela tako dolgih las
in: »niti pod razno, nikoli več, hvala«
je vse kar mi ima povedati
zgodnjepoletna okrevanja pod drevesom
lahko ga izženem iz sebe
»veliko govorite«, negoduje starosta
»saj me sprašujete, je to mar slabo?«
»bomo videli« (ali pa oslepeli pod težo kandidatkine nevrotičnosti)
pa dajmo: »ob svetem nikoli«
»moje ime je jernej lorenci in vas bom«
ocenjevalni kartel, vsak s svoje razgledne ploščadi
večstopenjska premerjanja
brez šivalnega pribora
njihove projekcije
človeških diapozitivov
se ob svetem nikoli telesa izpraznijo?
naj težke zavese zavežem visoko pod stropom
in tam domujem teh nekaj minut?
se bi strgale?
priprava v odsotnosti duha
»vas vznemirja nasilje?«, zareže
masturbacija po domače
ne, ne tukaj, ne zdaj!
tleskanje jezika po ustnem nebu
tišina
rečem samo: »halo?«
starinski telefon, prazna steklenica viskija, lanterna, ura, ki ne tiktaka
asimetrija mirujočih stolov
ki nimajo svoje biti
kliše kliše kliše !!!
z vsakih srčnim utripom manjša
»bi rekli, da ste bili zanimivi?«
na smeh mi gre, sranje
»najbrž ne preveč«
»marsikaj slikovitega bi se lahko zgodilo, se vam ne zdi?«
»ob svetem nikoli?«
stisnjenih zob se skupaj nasmejmo
saj vemo, kaj delamo
imajo prav, preveč sem se vživela vanjo
v karikirano vzročno ozadje
mene pa ni, z eno nogo sem krvava ostala v kopalnici hotela v leedsu
sarah kane sem jaz, nesmrtna
cate pa najina zunajmaternična dvojčica
kar grem
tukaj nimam kaj početi
sem že zmatrana
v štirih kartelnih letih bi si izkljuvali oči
z odsekanimi rokami si še las ne morem splesti
--- kdo je tukaj slep?!
janeževi obkladki
še toliko plesa je za vogali
in nenapisanih knjig
tudi kakšen drug nemiren hodec
mogoče
znotraj filozofskega potovanja
ki se bo nagnil čez svoj okvir in grabežljivo zajel iz vodnjaka
razvite neuspehe obesiti med ostalo šaro
železniška proga zdaj odprta v obe smeri
zelen semafor
ranjeni kormorani bomo razprtih peruti
brez okov
odprhutali v bolj gibljivo

mimogrede: zna kdo najti angleške podnapise za Volver?
neučakana, s špansko verzijo v žepu

... tindintintintindin, mmmm, nananaaaa, mmmm ...

+

Obsodba v peskovniku

lesena pikapolonica prilepljena na miniaturno zeleno ščipalko
za srečo
ščipa rob ovitka slovarja neponovljivih iztisov
topot plastičnih salonarjev
z ulice
po kateri se ženskam vedno mudi
jutranja kava
gladka kot puškina cev
zbiti plani
zaščiteni z zankami nečimrnosti
neizgovorljiva rešitev uganke -
za nagrado pol dneva osame
v katerem kreposti crkujejo
in tišinski talci
miroljubno zapisani koncu
nepismeni izgubljajo bitke

»someday he'll come along
then in a little while
he'll take my hand
and though it seems absurd
I know we both won't say a word
maybe I shall meet him Sunday
maybe Monday, maybe not
still I'm sure to meet him one day
maybe Tuesday will be my good news day«

--- je prepevala Billie Holiday med okopavanjem svoje grede

* »ljubezen je nasilna igra (izvira iz kozmične neuravnovešenosti),« pravi bradati Žižo

Odhajanja (po pisku prometnika)

Mesec nazaj zveličana z dvema buklicama, Feovim Tonikom in Znanilčevo knjižico modrosti (ko rečem, da med potjo ne bom spala, saj imam s seboj dve knjigi, me popravi, da ne samo to, temveč gre z mano celo najodličnejša med vsemi - njegova, kajpak), sedem na vlak. Ne utrujena, niti nenaspana ne, a odhajanja so kakor leganja vznak, v zmečkano in prežeto. V vagonu srečam tri potnike moškega spola, s katerimi smo dan prej potovali v nasprotni smeri. Videti so bili zmahani, verjetno vračajoč se z zabave. Razmišljala sem, kaj bi rekla, če bi me gospa, ki mi je na poti tja sedela nasproti, vprašala, kam grem s košaro sadja. Izmikajočo resnico bi prikrojila tako, da bi zadovoljila njeno radovednost. Neznancem ničesar ne dolgujemo, detajlne didaskalije naj ostanejo ovite v pajčevine mislečevih stranpoti.
Maloprej se posloviva z nekaj poljubi – napisano združuje, vsaj navzven, pritisnem na zelen gumb, da se rdeča vrata razprejo kakor žrelo ogromne hladilne skrinje v mesnicah, vstopim. Sedem na najbližji dvosed ob oknu pri vratih, pomaham. Ko vlak odpelje, za seboj briše sledi minulega.
Na moji desni sedita tujca srednjih let z umazanimi gojzarji in pohodniškimi nahrbtniki. Polna vtisov obujata prehojene kilometre. Nedeljska ležernost se nam vsem skupaj naslanja na ramena. Čakam, da me zajame tista nedoločljiva otožnost, slabo oblečena spremljevalka vračajočih, s strganim pletom okrog vratu. Odvežem torbo in si na kolena skrbno položim obe knjižici. Tanki sta, njune strani so popisane z intimnostmi. Nenavadno mi je brati ali pa poslušati glasbo npr., gledati predstavo - doživljati izdelke izpod peres / prstov / jezikov / miselnih skafandrov avtorjev, ki se intimno stikajo z mano; najsibo fiktivno, tudi izmišljijsko si koga prisvojim, ali pa zares. Tiste, s katerimi sem spala v isti postelji, se dotaknila njihovih las, doživljam nekako razkužilno, s priokusom slane vode na odprti kožni rani. Ker Feov Tonik že poznam, sežem po črnobeli knjižici modrosti. Berem jo s presledki, piščeve napisanosti primerjam z besedami, ki so jih dopoldan izgovarjale njegove ustnice. Koščke stapljam v svojo celoto, tako, da se mi zdi čim bolj prepričljiva. Odstopanja. Kako sladko nakladamo, lažnivi izpovedniki. Uide mi glasen smeh, ki prekine harmonično pomenkovanje mož z umazanimi čevlji. Nasmehneta se nazaj, kakor da sem ga poklonila njima. Važno, da se sporazumevamo. V Zidanem Mostu prestopimo, skupaj smo že prav domači, kot se ponavadi zgodi, ko z ljudmi nekaj skupnega doživimo, četudi je naše stičišče le nekaj ducat prevoženih kilometrov.
V trgovinici na postaji kupim čokoladno kocko, prodajalka pravi, da je povsem sveža. Iz ust bi rada pregnala okus po vegi kebabu, s katerim sem se pred odhodom napacala do komolcev. V prozorni škatli sicer ni videti najbolj pregrešna, pust temen biskvit z nekaj kreme, a mora biti okusnješa od suhih sirovih štručk. V prijetnem vetriču grem v podhod in nazaj na peron, kjer se je nekaj potnikov zamenjalo. Pohodnikov ni več, ob ograji stoji mlad fant z nekim glasbilom in med nami tečnarijo nizkoleteče čebele. Nov vlak le prisopiha, posedemo se v maniri ravnodušnih navijačev na stadionu pred kakšno nezanimivo tekmo in odsopihamo v daljavo.
Skozi okna opazujemo pokrajino, ki se kot dekleta med modno revijo preoblači v očem prikriti naglici. S plastičnimi vilicami nabadam kose čokoladnega biskvita, ne tekne mi, pa še ženska vrsto pred menoj, z usti polnimi sline, opazuje vsak grižljaj. Z veseljem bi ji odstopila polovico, a že načete hrane se ne ponuja neznancem. Zraven mene sedita zgovorni študentki, vse do Ljubljane poslušam njun pogovor o izpitih fanta ene od njiju, ki jim nikakor ni kos in o tem, kako bi se druga res morala zrediti, zdravnica ji že več let pripisuje redilne kure, njej pa nič ne pomaga. Vedno bolj drobna je in še ko počitnice preživi doma na deželi, ne kuhajo nič drugega kot testenine, ki jih ne more niti videti več, kaj šele jesti. Naj torto ponudim njej? Topi se mi v naročju.

Minos

Ko sem na vrhu hriba, na katerega se brez pastirske palice rada ženem tudi ob 11-ih dopoldan pri 30°C - bolje kot doma, kjer me v sobi zebe - vpijala blagodejno sončece, oči počivala na malo vrtoglavem razgledu hribčkov in dolinic s klopce, ki tiste, ki se nam od višine rado vrti, hkrati plaši in navdušuje, sem pomislila še na morje. Nebo nad mano je bilo podobne barve kot kretska modrina. Šla bi še kam k vodi, če bi imela kaj pod palcem, zdaj mora biti najlepše. Sicer se polna elana pripravljam na nastavljanje min ortodoksnim predavateljem filozofije; če so zdolgočaseni, premočrtni in nemotivirani, jih bom telepatsko žgečkala po stopalih s pošiljkami elektrošokov; izbrizg iz mojega trebuha - pod tlemi do katedra - skozi njihove podplate in: bzzzz! Vse se bo treslo.
Zelo se veselim, lačna teorije in vsega, o čemer nimam pojma. In končno se začenjajo plesne vaje, ne vem sicer, kaj bi - bi namreč vse: salsa-tango-flamenko-orientalske nedvomno, izbrati bom morala eno, se pravi, je že določeno. Kar nam je blizu, se ponuja samo.

Konec junija sem na Kreti v Aghios Nikolaosu odkrila najlepši hotel do sedaj. Seveda nisem v njem bivala, de luxe kategorija, bom pa enkrat, sem ob pomežiku povedala receptorki, ki me je prijazno založila s katalogi in mi dovolila poslikati spodnjo etažo. Našla sem ga med iskanjem primerne plaže, ne maram sardela-party gneče, niti enozložne mivke, hitro se je naveličam; takrat iz pristanišča od daleč zagledam prikupne bele senčnike, skale. Bližje ko sem jim bila, bolj se mi je zdelo čudno, da je obala tam skoraj prazna. Vmes, med dolgo promenadno pešpotjo do tja, povsod polno ljudi, tam ni bilo videti nikogar. Že čisto od blizu zagledam, da je plaža ograjena, torej za goste hotela only. Japajade. Ob ograji, ki spominja na železje, ki v živalskih vrtovih ločuje zverjad od radovednih obiskovalcev, sem se sprehodila do vhoda. Nobenih vratarjev, nekaj vrtnarjev, hotelskega osebja, ki pa je verjetno prevljudno in prespoštljivo do svojih gostov, da bi jih identificiralo med meditativnimi pohajanji po hotelskem parku. Minos beach art hotel je čudovit. V parku, ki se ob morju nadaljuje v male skalnate otočke, mladi umetniki razstavljajo svoje kipce, ki popestrijo samostojne bele bungalove, zaraščene z mediteranskim rastlinjem. Vse je zelo urejeno, otočki skoraj osamljeni. Dolgo izbiram svojega. Ker se na izbranem močno trese senčnik, veter besni, se preselim na drugega, ki ga delim z nekim starejšim moškim; ni videti zoprn, pa še opravka ima z nekimi čudnimi tehničnimi aparaturami. Napnem mišice in odprem zaprt dežnik, kar sploh ni mačji kašelj, smeje potrdi tudi sivolasi gospod. Po telefonu se pogovarja nizozemsko, to vem, ker je Grčija polna Nizozemcev, slišiš jih na vsakem koraku. Ležalnik obrnem proč od njegovega, z modrcem se sploh več ne bom sončila, kopalke so prav neuporabne. Malo pokramljava med kopanjem, pravi, da vsako leto pride v prav ta hotel, kjer ima popoln mir, uživa v gurmanskih razvajanjih, na voljo je pestra izbira restavracij, če se naveličaš hotelske, veliko plava, bere. To mestece je očarljivo.
Pozno popoldan, nažrta jabolk, slana in ožgana, se napotim na wc, da se vmes razgledam po hotelu. Wau! Toaletni prostori tako dišijo, da bi se kar tam utaborila, pod tistimi lončenimi lijaki. Grem še na lahko pozno kosilo, kupim si kvačkano naglavno ruto, ki je del njihove narodne noše: univerzalna, lepa, lahko za na lase, okoli vratu, pasu, čez prsi. Nekaj ljubkih trgovinic s spominki, krasen sončni zahod in kakšna ura avtobusne vožnje nazaj v Stalido.

Ah, kje je že to ...

nouveau

* miss (če se že ni zaobljubila) keys came into my mind, vsa okrasna

ponevihtna razpoloženja se zabrisujejo v naravi in z estetiko, oboje v enem ali dvojna katarza za učinkovito prezračevanje.

nujne vonjalne prevetritve, barvno-tekstilne ekspedicije. naturelle osebnostne znamke, dobro poslinjeni popisani zvitki papirusa, nalepljeni na čelo in nadlaket.

žigosana, ko sem sama s seboj:

organsko razpokana, izsmrkana, bosa.