Minutka za večno vračanje enakega

Počasi se mi izjasnuje, odkod črvična privlačnost do starejših, izkušenejših, pametnejših. Za uravnoteženje gre. Mlad človek v svoji nedodelanosti hrepeni po protipolu, torej nekomu, ki je že doživel, dognal, ustvaril. Radovednost se hoče sprehoditi po bolj razraščenem, tam, kjer so vrhnje plasti posipane z nekaj patine.

Odkritja (in razvitja) najžlahtnejšega zahtevajo svoj čas. Enako si starejši želijo podoživljanja, obujanja plemenite naivnosti, ki afirmira njihovo vitalnost. Mladike za svojo rast potrebujejo verzirano nego, tankočutne skrbnike, mogočni hrasti pa vztrajne plezalce, da jih s čvrstimi stegenskimi oprijemi zbudijo iz dremeža. Kožno božanje rahlja njihove trde brazde, odlesenuje.

Vzajemno zanimanje torej, mornar me je spomnil na to. Ko trobezljam svoje, neutrudljiva občudovalka, on, skoraj dvajset let starejši, pripoveduje obratno zgodbo oz. isto, z druge perspektivične fronte. Magnet za mlajše je, pomlajevanje mu dobro dene. Njegov glas je iz dneva v dan šarmantnejši.

- - -

Zjutraj mi je mama zdrdrala sinopsis sinočnjega filma Cmočki, v katerem štirinišestdesetletna Korejka in njeni gostje fanatično natezajo mladost, v telesih dvajsetletnikov. Iz človeških zarodkov, uporabnih vse tja do starosti petih mesecev, mojstrica kuha cmočke, ki efektivno pomlajujejo tiste, ki se nočejo sprijazniti s staranjem. Filmsko mišljenje.

Staranja se ne bojim. Verjamem, da si človek postopoma prislužuje odpornost, igra izravnalnih vznemirjenj pa, preverjeno, tako ali drugače nikoli ne usahne. Staro se presnavlja v mladem. Na poti je dosti dreves, ki vabijo v zavetje. Pa zmerno s cmočki, jabolčki, karkoli že.

Zunaj se oblači.

fotka

Premoč na obisku

S poletjem na razgaljeni koži sem dan preživela na balkonu, z Nietzschejevo Voljo do moči v naročju, in papirji z zapiski. Ugotavljam, da sem začela prav nemarno kracati (zadnjič sem se mrgodila, ko sem zapiske za fil. antropologijo posodila nekomu z dvopredmetne smeri: na vprašanje, če se znajde v njih, ni bil videti prav prepričljiv). To me preseneča zato, ker je moja pisava nekoč veljala za zelo lepo. V prvem razredu sem s pisanjem zbrala največ čebelic v razredu. Bila sem absolutna zmagovalka pri učiteljici, ki je slovela po strogosti, milo rečeno - nekomu je zatrgala uho; danes sem jo srečala med vzponom na bližnji hribček. Prijazno je odzdravila, a dvomim, da se me spomni.

Spokojno, v družbi sumljivo sorodnega Nietzschejevega jezika ~ vsake toliko moram kakšen aforizem večkrat prebrati, ker se mi zdi povsem samoumeven, kot da bi ga že zdavnaj posvojila ~, se spomnim londonskega nemira. Ves čas sem se nekam gnala, divjala okrog, se dobesedno vrtela v krogu. Ujela nisem niti svojega repa, kaj šele kaj drugega. Čeprav stalno »on-a-go«, nisem kaj dosti odkrila, še manj odnesla. Skoraj ničesar, razen spominov, obledelih izkušenj. Iluzija hektičnosti, v katere spone se ujameš, je kot ogromen nikotinski oblak, nevidno metropolitsko nadstrešje, pod katerim se gnete milijone gibljivih bitij. Večina se pride stisniti pod dimast bran; spodaj se zlahka poistovetiš z obrazi, ki tako kot ti nekam hitijo. Gostota kroga, dejstvo (ki žuborenje različnih svetovnih jezikov prevaja v enega samega, v verižni metajezik), da se skupaj vsak trenutek razraščajo, vsebinsko krhkejši od milnega mehurčka, pomirja. Tam me je skrbelo, kako bo, ko se vrnem domov. Kam bom šla, posebno v soboto in nedeljo, ko pri nas vse počiva. Kjer itak ni kam iti. Na misel mi ni prišlo, kje vse še nisem bila, koliko kotičkov "doma" še nisem pretipala. Vse to se je, ne vem točno kdaj, razblinilo. Počilo kot milni mehurček. Tisti čas v meni še ni zradiran, verjetno nikoli ne bo, a je že daleč. Daleč v svoji dejanski bližini. Sprehod med drevesnimi debli, sončni žarki, ki se mi igrajo po vratu in ramenih ob mali cerkvici in zrak, ki še ni soparen, mi danes zadoščajo. Všeč mi je, da se z občutkom izgubljenosti komaj kdaj še bojevito spogledava. Čutim, da se me je pogoltnica naveličala. Nelagodno ji je, ker pred njo ne povešam več pogleda. Naravnost v oči ji zrem, česar ne prenese. Boji se, da ji vidim vse do črev, kjer ji trakulja sproti požira žrtve. Sram jo je, da jo vidim tako prazno.

बासमती

Obožujem vonjave, ki se razlegajo znotraj in zunaj prostora med kuho basmati riža. Nekaj domačnega, čeprav od daleč in drugod.

* Tudi okus mi odgovarja, med tistimi redkimi je, ki se jih ne naveličam. S kakšno bambusovo omako, recimo.

Zapolnjene praznine

fotka

Raztresenost. Budno v razcepljen dan. Po šivih poka, zadrge trga. Malo tu, malo stran.

Verjetno ima opraviti z nočnim počitkom. Luksuzni, počitek namreč, mu rečem, ko s posteljo ljubimkava okrog deset ur. Magnetizem, popotnica velikodušnosti skupno preživetega časa, potem dominantno vleče skupaj tudi nadalje, zato luksuz ponavadi ni konstruktiven. Prekomernost izničuje. Osem je številka, ki zadovolji mižalne potrebe. Okrepi, ne poleni. Kar je manj, posebno pod šest, je premalo, zato dnevna organizacija satirično peša, pardon, šepa. Takrat bi od doma šla brez kakšnega elementarnejšega kosa oblačil, če se ne bi tik pred izhodom sprožil alarm - senzorični varuh , namesto angela. Zvezke in knjige, ki naj bi jih vrnila knjižnici, pozabim oz. s seboj nesem napačne. Čas med predavanji, ki se ponavadi vleče, steče kot po maslu, prehiter je. Ne pustim se priganjati, dokler se ne zavem, da bi že morala biti drugje. Potem fotokopiranja iz pomešanih map z izpitno literaturo ... Nabiranje materiala v treh različnih knjižnicah, v vsaki kaj pozabim. V prvi zastavim študentsko izkaznico, da se moram v drugih potem izkazovati z avtobusno, NUK člansko itd ... Formalistika mi že od nekdaj najeda - satelitsko nadziranje nepomembnosti. Za ekstra v trebuhu gostuje cirkus, dokler ga ne izdam. Zaželim si, da bi zabaval še koga, a ga s tem zbrišem v sebi. Očarljiv je, dokler ga ne poskusim ubesediti. Ko posamezne točke, ki zate – krotilca divjih živali (tistih, ki si v tvojem trebuhu praskajo hrbte in potem skrbno druga drugo preslinijo) – trapezista – klovna – jahača slonov in požiralca ognja, uprizarjajo neko celovito raznolikost-v-progresu, skušaš predstaviti še nekomu, izginejo z odra, iz trebuha. Smo pač sam-o-svoji izvršitelji, v želji po sodoživljanju kvečjemu razgrajujemo. S tem da deliš, odvzemaš. Zapolnjene praznine vrtoglavo mezenje privoščijo le izbrancu, ki jih soustvarja. Gledane skozi prizmo objektivizma so zgolj razpršena improvizacija. Droben pesek, ki ga veter raznaša po svetu. Malo tu, malo stran.


vizura

Tri pike

Tečnarjenja z vprašanji. »To mi povej, tisto tudi, zdaj pa se še do konca razkrij. Po pravici povej, kaj si misliš ...«

Brezmejne vsiljivosti. Vsak si dovoli vse, razen tistega, kar bi si rad dopustil sam.

Pišem, ko me prime, da bi povedala več, kot si pustim. Po pričetku črkovanja se polje, po katerem črke sadimo, ohlapno razpira. Vzpenja se in spušča, vse dokler se gladko ne izravna z ločilom, ki napoveduje nadaljevanje.

Najlažje pišem, kadar me nihče nič ne vpraša. Odgovori so zgolj medli refleksi na tečnarjenja.

Vse teče

Še nikoli se nisem tako zlahka polulala v plastični kozarček, kot danes zjutraj, na sistematskem pregledu. Nisem imela občutka, da me kdo štopa, medtem ko z ravnilom enakomerno udarja po robu lijaka, v katerem se za vzpodbudo pretaka voda. Niti kapljica ni zaman stekla v straniščno grlo, toplo juhico sem zapakirala in oddala gospe v beli halji. Tudi odvzem krvi ni bil problematičen. Tekočinska fluktacija.


»Med telesom in telesom ni ničesar,
ničesar, razen mene.
To ni stanje,
ni predmet,
niti duša
niti dejanje,
še manj praznina bitja ...
Ne posedujem sebe,
toda ničesar ni razen mene in nikogar,
nobenega možnega srečanja z drugim;
kar sem, je brez razlike
in nasprotovanja,
popolno vsiljenje telesa prav povsod.«
~ A. Artaud

Včasih za lahko noč prisluhnem vrtinčenju telesnih tokov. V spremljavi vetra, ki se zaletava v okensko šipo, uspava.

Karamelna jutra

Najduhovitejša opazka o znanosti, pravzaprav o njenem nedrju, fakulteti, ki je »krepko zaprta omara. Morje buč, malo marmelade,« kot je zapisal Celine na začetku drugega dela Potovanja na konec noči. Sama menim, da tudi najstrožjim omaram godi, če jim sempatja privoščimo osvežilno plast rdečila na trda lica, dišečo rožo okrog trpežnih nožic. Stisnjene ustnice prav rade razpotegnejo v širok nasmeh, vase vdihnejo vse tisto, česar sicer ne spustijo blizu. Zaprte omare po skrivnih poteh razmnožujejo svoje ključe in jih prefrigano podtikajo v žepe predvsem tistim, ki jim na misel ne pride, da bi jih kdaj polakirali. Porogljivim nezainteresirancem se na samem odprejo tako velikodušno, da si iz njihovega bogatega nedrja skoraj s slabo vestjo vzamejo kozarec sladkega.

V nedogled

"The past is a foreign country: they do things differently there."

~ The Go-Between, L.P. Hartley

Kadarkoli kjerkoli prenočim, se mi zruši ritem. Sestopim v tuje prostore, vsak od njih je zgodba zase. Noč drugje, trije dezorientirani dnevi doma. Tako gre to.
(* Ritem je od-časa-do-časa treba strgati. Da majhnim opravkom, ki so del tebe in jih imaš rad, spet lahko pripišeš smisel.)

Martinčkanje na balkonu, s Tujcem v naročju. Berem ga drugič. Mislim, da večina t.i. klasike ni primerno srednješolsko čtivo. Premladim bralcem vsiljujejo literaturo, ki zahteva svoj čas in udobno ležišče na perutih razpoložljivosti. Po avtorjih kot so Camus, Kafka, Joyce, Proust ipd. je treba poseči samoiniciativno. Ko te pokličejo. Le takrat si imaš z njimi kaj izmenjati. Če jim nimaš ničesar ponuditi (vsakega pisca zanima mnenje bralcev), ti tudi sami svojih zgodb ne bodo zaupali na način, ki ostane v spominu, še prej pa seveda doprinese k senzaciji sočasne izmenjave. Pred desetimi leti so mi namreč šli skozi eno oko noter, skozi drugo ven. Kratko potovanje, ki so ga zapolkrožili skozme, ni bilo niti v čast njim niti v moje veselje. Srednješolcem bi lahko v branje predlagali npr. sočnejša dela Vitomila Zupana, Kurta Vonneguta, Anaїs Nin, Vladimirja Nabokova, L.P. Hartleya, Henrya Millerja. Da bi jim nabrbončili tek, zintrigirali njihovo valovito domišljijo, da bi si sploh zaželela pokukati še kam drugam.

Camus je v naročju sedemindvajsetletnice popolnoma drugi Camus od tistega, ki ga zmrdovaje prebira sedemnajstletnica, ki se ji mudi na zmenek.

Lopatke in kanglice nam vendarle služijo v nedogled. Igre z zemljo in vodo ostajajo zanimive. Zrela doba. Kaj to pomeni?
( ~ mogoče čas, ko si nehaš nohte lakirati z oranžnordečo?! ~)

Goreti pod nogami

Rdeče številke na budilki utripajo 09:21. Zaprl je vrata in odšel v službo. Zaupano mi je stanovanje visoko nad asfaltno ploščadjo, s katere se v soncu zjutraj svetlikajo parkirana rdeče-modro-črna vozila. Še eno uro sem nameravala spati, a sem preveč zbujena. Nič muzike. Sinočnji ciganski koncert je bil simpatičen. Muzičari, ki še niso podlegli "slavi". S prve vrste sva se jim pustila zvleči na oder. Okej, umetno (na)kurjenje, a naj bo.

Na kuhinjskem pultu me čaka marelični štrudelj. Kmalu bo zadišalo po kavi. Postlala bom posteljo in kot pridna gospodinja, ki je to stanovanje nima, pospravila posodo še od prejšnjega dne. Počutim se kot na obisku v newyorškem hotelu Chelsea, kjer je bivala boemska klientela tipa Jimmy Hendrix, Arthur Miller, Sid Vicious, Bob Dylan, Mark Twain, Leonard Cohen ... Blok ni tako atraktiven, na nikaršen način, a verižno odraža čas, v katerem se še samski moški zatekajo v čudna samotarjenja (polna nočnih znanstvenih poskusov – imela sem čast biti prva očividka zanimivih eksperimentov; zdaj vem, da vse materije stalno vibrirajo). Zrak diši po ljubljanskih hribčkih.

Na osmih policah tik ob postelji lično zložene knjige. Vmes le zvočnik domačega sound systema. Na vrhu najvišje dodaten kup tistih, ki ne sodijo v njegovo zbirko. Izobčenke. Slike. Kipci. Ure. Kaktusi in še neka pol drevo pol rastlina reč. Kasete. Vinilke. Cedeji. Dvdeji. Glasbila. Na mizi skodelica, potiskana z notami. Na postelji si manem oči.

Z druge police v oči bode knjiga Punk pod Slovenci. S četrte drobna Rhythmanalysis, pod njo Darwinova evolucija. V peti polici rumeno barvno skalo nietzschejade kazi rjavi Bergson.

Počasi sem bom priklopila v dan. Tuširanje z Axe Snake peel. Kapljica moškega after shavea na vrat. Kasneje obisk prijaznega gospoda v SMG-ju, ki ima zame video posnetek Lorencijevega Epa o Gilgamešu. Na predstavitvi seminarske bom kolegom zavrtela nekaj izsekov. S seboj imam rezervne čevlje. V balerinkah z deteljicami ne pridem prav daleč, danes pa bo treba še marsikam. Najprej na predavanje, zaradi katerega sem tu prespala. Da sem blizu. Odprtih ušes in oči.

Na povodcih

Preobčutljivost na mraz odhrabruje. Zebsti (nekoga), v kombinaciji z neprespanostjo, že smrdi po nehumani zaroti. Tak, ki komaj odpira oči in ga trese po vsem telesu, ne bo daleč prišel. Podobno kot starec na berglah, ki ima okrog pasu privezanega še bolj dotrajanega, oskubljenega pudlja. Pes se za ped prestavi naprej, privezan nima prav veliko manevrskega prostora, niti ni videti, da bi ga potreboval oz. si ga želel, se vdano in potrpežljivo obrne k svojemu gospodarju, ki mu sledi. Počasi najprej premakne levo berglo in desno nogo, nato še drugi par, malo počije itd. Onemogli stopajo odločneje od prezeblih in neprespanih. Te oživi muzika. Zvečer.

izvenabonmajsko

Ravnokar pogledala Otesānka Jana Švankmajerja.
Če koga zanima, izseki iz njegovih del:
1 - 2 - 3 ...

On the menu: deviantna sublimacija, s polnimi jajci.

Mislim, nisem še odločena, da je šefov specialni recept čudovit .

Eliptičnost nasprotij

Navidezna brezskrbnost polarizira. Zleknjena na balkonu, s knjigo v roki. Polmiže na močno žgočem soncu, umik v senco, iz katere spet ud za udom lezem nazaj na žarčenje. Vroče – hladno, hladno – vroče, vroče. Stopala po sezonski hibernaciji dobivajo zdravo barvo. Ptičja muzika, odmevi lenih pogovorov mimoidočih. Učno snov za kolokvij izmenično kombiniram z Derridajevim spisom Geneza in struktura ter fenomenologija. Zadovoljna, ker se mi filozofska govorica odtajuje. Kloni pod težo radovednosti. Črka za črko, gnetljivo voljna kot najfinejša glina.

Vleče me v Alžirijo, Maroko, še kar v Libijo, Aleksandrijo ... Lanskoletni spomin na Kreto naježi skomine. Potovalni občutek spokoja, ki ga od znotraj čisto narahlo vrta želja po avanturizmu že med jutranjim obalnim sprehodom do zajtrkovalnice, ko večina turistov še spi, le sempatja kakšna domačinka že razpira pisana polkna in s tresočimi, pordečelimi lički prijazno pozdravi: »Kalimera.« Tista epska samost, ki te vendarle združuje z vsem, kar je v tebi in zunaj tebe. Drugje si, a nič manj ne pripadaš. Všeč mi je, če nisem dosegljiva vsakdanjim klicom navade. Tudi predolge počitnice bi kaj hitro zapadle v vzorčno šablono ubiranja istih poti, kopanja na podobnih plažah, obedovanja v enako okusnih tavernah ali malicanja na senčnatem, slično ostrem skalovju. In še tako zanimivi izleti po otoku kmalu dosežejo mejno točko. Ne vem, odkod ta blazna potreba po raznolikosti.

Preostanek popoldneva bi vohala Libijsko morje.

Po nekaj tedenski pavzi se vračam na plesne vaje. Preprosto pogrešam jih. Morda je kratkoročno že to rešitev izčrpljivih zaporedij: vmesna prekinitev brez časovne omejitve. Sestop čez prepad zahteva gibkost koraka in okrepljene moči. Pogled z druge strani odpira širši barvni spekter.

Majhna jeza

Nisem vraževerna. Petek 13. je krasen, skoraj poletni dan, ki ne pripravlja prav nič zloveščega, le kakšno mini zadrego nakuha.

Hodim po Ljubljani in se ne znebim občutka, da mi nekdo sledi. Obrnem se nazaj, nič. Ljudje z zavihanimi rokavi. Za nekaj minut sedem v park, da v miru poližem sladoled. Še kar se mi zdi, da sem opazovana, čeprav se nihče ne skriva v grmovju, niti pod klopco. Grem naprej, čakam na zeleno luč pred semaforjem. Nežneje od mišjega stopicljanja me nekaj potreplja po ramenu. Aha. Ne fantaziram. Obrnem se, a za mano ni nikogar oz. kar nekaj ljudi, ki čakajo pred prehodom za pešče, med katerimi ni videti, da bi kdo imel opravka z mano. Prečkam cesto, ko z leve sinhrono, z isto nogo in predolgimi koraki stopa največ desetletni poba. Zasmeje se mi, vrnem nasmeh.

"Oprostite, saj ste gospa Fink, a ne?" reče z rahlo govorno napako.

"Umm, ne, žal."

"Kako da ne, se me ne spomnite? Dve leti sem bil v vašem razredu, Žan sem."

Razmišljam o kakšnem razredu govori. Očitno nisva skupaj ovc pasla, vsaj istega leta ne. Vprašujoče odkimavam.

"Moja najljubša učiteljica ste," je prepričan vase.

Sprašujem se, če zgledam starejša kot sem, čeprav ... če bi se držala reda, bi lahko bila diplomantka, seveda, zakaj pa ne ...

"Kaj pa naj bi te učila, Žan?" me zanima.

Skoraj jezno odvrne: "Ja matematiko," ko še kar maširava vštric. Presenečeno prhnem sama zase.

"Zamenjal si me, veš. Nisem učiteljica in tudi če bi bila, zagotovo ne bi učila matematike. Res ne."

Razočaran me gleda naravnost v oči ter stiska pesti. Za trenutek se ustaviva, ustrašim se, da fašem kakšno v trebuh. Namesto udarca preseneti, ko me potegne za rob obleke, se zasuka in steče stran. Gledam, kako se mu kresnička na veliki, štirikotni torbi, ki jo nosi skoraj na trtici, zadeva ob kovinski zaponki. V soncu se blešči kakor majhna jeza v njegovih podolgovatih očeh. Nič več se ne obrne, teče, kot da bi mu gorelo pod nogami.

Z mano gre

Včasih se mi zdi, da je preteklost dejansko že pretekla svoje. Omagala, obtičala nekje zadaj. Ko to mislim, pozabim, da minulo ni prenehalo biti, še vedno je z mano. Moč predhodnega je sicer oslabljena, saj je odteklo neko določeno kilometrino, a svoje dolge krake, najsibo pasivno in nekonstantno, steguje naprej, v zdaj.

Sredi Sorškega polja že nekaj dni opazujem velik kamion, ki prevaža čebele. Potujoči čebelnjak. Za kabino polna prikolica živopisnih panjev, parkiranih sredi zelenega travnika. Nenavadna konstrukcija me spomni na človeka, ki na hrbtu tovori svojo preteklost. Spomine, spravljene vsakega v svoj zaboj, različnih barv. Odtenkov ne izbira čas, temveč živost in gostota snovi, ki jo hranijo. Panji, kot mali človeški arhivi. V rdečih se zbirajo ljubezenske pripovedi, v rumenih familiarne, v zelenih so listine posameznikovih skrivnosti, v oranžnih izkušnje ... Vse gre z nami, četudi je že preteklo svojo pot. Počiva na nas, v trdnem, toplokrvnem zavetju.

Med predavanji sem prosti čas izkoristila za kosilo pod nebom. Dan je bil prelep, da bi vsega prečula med zidovi. Gugala sem se na klopci ob veličastni stavbi. Žarki žoltastega sonca so mi spletli prijazno gugalnico, zares sem se gugala na mestu, čeprav tega nihče ni videl. Spet srečanje z golobi. Včasih so se mi gnusili, zdaj mi postajajo všeč. Njihove oči. In graciozna hoja. Nafutram jih, skorajda iz roke mi jejo. Takole, sama s seboj, in z golobi, se spomnim marsičesa. Npr. Chrisa, ko zjutraj gol sedi ob velikem klavirju, pokritem s prtom, v londonski viktorijanski sobi za goste. Ko ga zagledam, kako zre v temne zavese, črn kot smrt, v meni vzbudi nekaj neprijetnega. Oddaljenega. Čeprav je še nekaj minut prej grel mojo kožo, se mi je vonj njegove že izmuznil. Razgaljen, s kozarcem viskija v roki in bleščečim nasmehom, pravi: »Cheers!« Opazi, da kukam izpod kovtra. Na prtu čez klavir, kamor se naslanja, je tik ob njegovi roki zobna ščetka. Vedro pojasni: »Oh, I see what you are looking at. It's just my damn phobia of having a bad breath. You know, waking up with somebody ...« Pokimam. Popolnoma razumem. Tudi sama nisem sproščena, če nekomu diham za ovratnik z neumitimi usti. Zasmejem se spominu, ki leno mežika.

Preberem Danetovo pesem in se zdrznem. Ubesedil je namreč moje misli, za katere sem hotela, da bi se oblekle z besedami nekoga, ki ga nosim v rdečem zaboju. Dane jih je sicer zapisal že veliko prej, mogoče je bila zgodba podobna moji in jih je napisal njej, ki jih je želela prebrati.

Takole se glasijo:

»Z MANO GRE

Z mano gre ta, ki ne gre.
Stopa za mano v moje stopinje.
Moje telo je njena navzočnost.

Ko grem po žlebu, po previsu,
ko se iz obraza v obraz spogledam
z jamo pod mojim razkorakom,
je zraven.

Da ne padeš, pravi.
Da ne padeš, ki je ni zraven,
saj je drugod.
Je bogvekje ...«

Napisala sem mu pesem, temu iz rdečega zaboja. In potem še dve, desetnajst. Neposredno je zvenela takrat, v mojih ušesih; kako da bi slekla razvlečen pulover z njegovih ramen, ki mu ga je naštrikala žena ... Ko sem mu jo izročila, mi je v prsih divjalo nekaj najrazburljivejših minut. Ne bi smela, a sem morala. Tvegati ali ne tvegati. Tega je že kar nekaj časa nazaj, a je še vedno tu. Z mano gre. Dobro se spomnim, kako mi je pulzirala vratna žila, kako sem si v eni uri in pol najmanj desetkrat navazelinala ustnice in kako sem pozabila, kje sem in kaj počnem. Ko sva se spogledala in se dušila od potlačenih energij. Na srečo sem pozabila tudi, da ni divjak, ki bi me zvlekel za prvi vogal; presenečenje je bilo nepozabno. Medsebojni magnetizem je zavedljiv. Lahko je zgolj odboj naših lastnih zmešanih vibracij. Nikoli mi ni povedal, kako mu je bilo.

*A kdo ve, kdo je upodobljena gospoda s fotke? Stoji vizavi Maxija, CD-ja in parlamenta oz. ob tistem parkirišču, skoraj zaraščena z drevjem. Prvič opažena.

** Kar se tiče kamiona - nimam pojma, če je na fotki prav ta, ki sedaj gostuje po Gorenjskem, če ni, so ga spretno ponaredili.

Ko se Zvitomil Lačni naje velikonočne šunke ...

... sanja o devetih mladičkih, ki jih ni nikoli zaplodil. Proti večeru vedno vstane od mrtvih.

dobesedno

zagonetnost izposojevalnega sosledja, zgodba zase

Barvanje

© fotka

Z na kratko postriženimi modrimi nohti, si je že sedmič šla skozi lase. Indigo barvilo z njih se prime tudi njenih blazinic.
»Zdaj ti dam lahko svoj prstni odtis. Ga hočeš?« reče, brez da bi ga pogledala. Z očmi, ki se odpirajo in zapirajo enakomerneje od katerekoli frizerije, zasleduje po mizi zlito vodo. Vaza še kar pušča.
»Ne, hvala. Sem okej tudi brez. Tvojega odtisa, mislim.«
Blazinice namoči v vodo in zavzeto opazuje, kako se kapljica modrine staplja v vitičast tok lužice, ki postaja bledo modra. Podobna barvi njegovih oči, kadar raztreseno gleda vstran.
»Tvoja igra me ne zanima, veš. Nikoli me ni. Samo domišljal si si. Da me bo pritegnila. Ker nisem vedela, kam vodi. Škoda, da tudi sam nisi vedel. Slab režiser si. Najslabši.«
S shojeno gumo čevlja, ki se drži njegove pete kot klop, podrsa po parketu. Temna sled, ki jo pusti na tleh, ga spomni na srpasto progo radirke, s katero si je kot otrok pred ogledalom brisal obrvi. Zanimalo ga je, kakšen bi bil brez.
»Zakaj si užaljena, kadar se počutiš negotovo? Odloči se že enkrat. Če si želiš stabilnosti, bi ti jo morda lahko nudil. Stalno vzdrževanje napetosti me utruja. Izčrpan sem. Rad bi se spočil.«
»Morda. Morda zveni podobno kot skoraj. Kot kar v redu. Kdaj drugič. Ali pa se slišiva. Če me misliš žaliti, predlagam, da raje s čevlji porišeš vsa tla. Ne bo ti jih zmanjkalo pod nogami. Nikoli. Lahko kar takoj začneš. Morda bom opazovala nastajanje tvoje umetnine. Morda.«
»Si to mahedravo ciničnost posvojila na moškem stranišču? Tam si z njo v molku brišejo riti izmozgani možakarji. Ženske na skrivaj pridejo izmaknit toaletni papir, pa se nalezejo smradu, ki ga same zakuhajo. V medli krutosti, ki se hitro sprevrže v trpljenje. Če jim ni hudega, tegobe prikličejo z novo barvo las. Ki pušča sledi. Dokler se nekajkrat ne spere. Potem je spet vse po starem. Ti umijem lase?«
Malo razmisli, potem prikima. Glavo nasloni na rob lijaka in se prepusti ugodju mlačne vode in ravno pravšnjega prijema. Njegovi prsti so nekoč gladili trebušček cmeravega dojenčka. Ta misel ji šine skozi možgane, ko jo razvaja z nežnostmi.

Skušnjavci

Brskam med cedeji. Ogenj v ustih iščem, ki mi ga je Bojanin muzikoljub enkrat prijazno zapekel. Zapeči ogenj, ki že gori v ustih ... tudi prav. Dvakratno žganje, da zaleže. Trajno opečeni. Že igra.

»Za vse boš plačal,
največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic
te bo zasledovala skozi življenje ...«

... pravi Dane z razjedenim, a mehkim glasom. Melanholija je nalezljiva, podtalna bolezen, ki se zaleze v pete, še posebej, kadar je sonce v zenitu. Nekje sem prebrala, da zavira ustvarjalnost. Z njo naj bi se bolje razumela manična kontemplacija.

Čakam na 12. komad Dol dol, ki je bil v pisni obliki oz. v zvezi z istoimensko zbirko pesmi omenjen na današnjem predavanju. Že dolgo ga nisem slišala, če sem ga sploh že kdaj poslušala.

... ko te pokličem,
ko prideš
in tiho sedeš zraven mene
in te vprašam:
»a vse, a vse je šlo?«
»v trenutku,« rečeš
»v trenutku je izginilo,
dol dol je padlo« ...

Ti verzi so življenjska zgodba skušnjavca. Vsakega od nas, ki kdaj prisluhne, zabrede, izginja in JE. Dokler ni še bolj. Včeraj zjutraj mi je neko dekle brez sramu povedalo, da je nekega prekrasnega, sončnega dne pojedlo stekleničko tablet. Trenutek, ko je punca stopila vanj, v tisti dan, je zadostil vsem njenim pričakovanjem. Predočil se ji je kot maksima, ki je ni šlo presegati. Z nasmehom na ustih je šla spat. Mama jo je prišla zbudit. Vnovične svetlobe se je zavedla z bolnišnične postelje. Ni ji bilo žal. Gledam jo, ko mi to izpoveduje. Samo dvakrat prej sem jo srečala. Ne vem, kako ji je ime. Lepe, mareličaste ustnice ima. In krasen nasmeh. Mislim, da se ji medtem ko govori, po licih premikajo pege. Če ne, se bliskajo iskre v njenih očeh.

Ko nekaj pade dol, rado pade vse do dna. Tam zamolklo odjekne. Obleži. Morda nikoli več ne trene z očmi, če pa, te oči vidijo večnost. Vidijo, kar se tistim, ki se nikoli ne sprehajajo ob robu brezna, vneto skriva. Vidijo onstran kamuflaže. Vidijo nevidno.

Odmevanje

Zalotim se – in si domišljam, da skozi sebe prebiram tudi druge – kako se pod določenimi vplivi topim kot ščepec morske soli, drugi pritegnejo ravno toliko, da z levim ušesom lovim njihove ošibele signale, medtem ko z desnim, glavnim radarjem, zaznavam neke tretje, ki vzbujajo tek. Na trhlih temeljih se dnevno odločamo, pogoltni ali nezainteresirani izgovarjamo »da« in »ne«, včasih »ne vem«. Marsikaj nas obide med gosto frekventnim mežikanjem.

V zazrtosti si odprtih vek prisvajamo pararelno bivanje, v pavzi, ko smo vizijski posnetek potencialne prihodnosti; izberemo si vlogo in jo simuliramo v trpnem sočasju. Lahko smo golobi, ki se gnetejo okrog kalne luže pod stanovanjskim blokom in trenirajo stegovanje vratu, pri čemer le najspretnejši kavsne namočeno drobtino odvržene otroške žemlje. Med telovadbo jim ropotajo trebuščki. Hudomušno smo lahko tudi deščica rolete, ki jo starka na invalidskem vozičku počasi spušča za svojim oknom; tista, ki se nikoli ne prilagodi ostalim. Ko vse horizontalno legajo ena pod drugo, ti v rahlo diagonalni drži rušiš ustroj. Zaradi tebe gospa negoduje in že tretjič v enem tednu kliče roletarja, ki ji z umazanimi škrpetami zamaže orientalsko preprogo.

Poleg svoje prezence, ki jo zrcalimo v drugih, še bolj pa, ko smo sami s seboj, z vsemi svojimi obrazi, sočasno hazardiramo z vživljanjem v svoja nasprotja (ki to niso, kolikor so tu in zdaj, z nami). V trenutke, ki jih še nismo izkusili, ki se nam vztrajno odtegujejo. Kar me ne zanima, tako si prigovarjam, me slejkoprej preseneti s soočenjem. Čisto od blizu se mi postavi pred oči, zoprno se posmehuje. Epizodne vloge, ki mi jo ponuja, da bi se bolje spoznala, skoraj gotovo ne zavrnem. Radovedje je stalni hazard, katerega ugodni izid je majhna pika pod velikim vprašajem. Opekline (neugodnih), ki sčasoma plahnijo, so zgolj zemljevid življenja, po katerem se tujci, ki vstopajo vanj, in tudi sami – kadar izgubljamo nit, lažje orientiramo. Interaktivni prikaz nas samih v svetu. Z odločitvami se dopolnjujemo, zemljevid je čedalje preglednejši. Brazgotine človeške kože ne kazijo, krasijo jo. Ker ne živimo v plemenskih skupnostih, je naša identiteta še najbolj berljiva, dokler iz nas odmevajo izkustva. Orisujejo jih ornamenti. Ko vse potihne, smo spet na začetku. Tabula rasa, pripravljeni na senzacijo negotovosti.