Nad tlemi

Zdajle sem se spomnila sinočnjih sanj. Zjutraj sem narahlo vohala smolo, konkretnih pripetij pa ni bilo pred očmi, dokler nisem slučajno pogledala knjižice, ki se mi valja ob postelji. Seveda, mrk gospod z naslovnice me je preganjal.

Bila sem v gozdu, okrog drevesnih debel sem jezno vozlala neuresničljivosti, da bi jih pustila za seboj, jih prepustila žolnam, da bi jih dokončno izkljuvale. In pride, brkati mož. Nisem ga prepoznala. Vpraša me, čemu se tako vneto vrtim okrog dreves. Če mi še nihče ni povedal, da pod lubjem bije uteha potrtih malikov (češ, mladina brezbrižna, kot da je vse njihovo!), naj raje dobro razmislim, kam odlagam svojo odvečnost. Najprej se ustrašim njegovega glasu in prezence, skušam se izgovoriti. Ne umakne se, stoji ob drevesu in odkimava z glavo. Kamorkoli se ozrem, so debla od korenin do vrha potiskana z njegovimi portreti. Vprašam, če sem zašla v njegovo spominsko sobo. Nič ne odgovori. Srepo me gleda. Iz drevesa, okrog katerega sem lomastila, se na več delih ulije smola. Z lasmi se pomotoma obregnem ob izcedek, ki me ošvrkne kot meduza in me magnetno vsrka tesno k deblu. Prilepljena sem. Brkež se porogljivo namuzne in stopi bližje. Pred oči mi nastavi ogromno medvedjo šapo in vpraša, kaj piše na njej. Negotovo zašepetam, da čisto nič. V krohotu doda: »Nič, gospodična, premika sleherno življenje.« Dlan mi odločno nasloni pod prsi, potipa mi pulz. »Ko se ne boš več sramovala svojih dejanj, te ne bo nobeno drevo več hecalo, te vezalo nase. Trdnejša boš od kateregakoli hrasta. Takrat pokukaj skozi moje okno, bova kakšno rekla,« še pristavi, odmakne roko in me pusti viseti nad tlemi.

Kolaži

Ves čas sestavljam delce minulega, želenega, (ne)mogočega, navideznega. Kot dota so, ki si jo sama določam.

~ ~ ~

Sedim v zadnji klopi velike sejne sobe, z desnico pišem esej. The Go-Between. Nekaj o osebni zgodovini, če človeka bistveno opredeljuje, ali ne. Pišem in pišem, pripovedni tok teče, med prvimi oddam, nasmehnem se fantu s čopom, ki nas je med pisanjem nadzoroval, okrog vratu si zavijem topel šal in iz šalice pri vratih vzamem bonbon. Nič kaj prizanesljivo se ne odvije, papirček rezko zašvistne, spravim ga v žep. Odprem vrata in zadovoljna s sabo stopim v mrzel zimski dan. Jutro se šele preteguje, vonj po sveže pečenih makovkah me zvabi k pekarniškemu okencu. Najprej do konca poližem bonbon, potem živahno zagrizem v hrustljavo štručko in ni mi mar, če se mi mak zagozdi med zobe. Hodim naprej, ko me prešine kot mimolet ledene špice, odlomljene z neba: The Go-Between! Deček iz romana, ki je zaljubljencema dostavljal pisemca, je vendar posrednik. Besedna sestavljenka, ki pomeni "po-srednik". Pomeni (na sebi) in ne po-meni. Ni zgolj nekaj v zraku, med napisanim in tabo, s čimer se spoznavaš med branjem. Niti med učilnico, v kateri mnogi še pišejo, in nekom, ki z zamudo ugotavlja, da je (spet) samovoljno potoval po nepredpisanem ozemlju. Neprijetno me je zbodlo pod prsmi. Šla bi nazaj, si v dlan izpljuvala stopljeno bonbonasto brozgo, jo zavila, brez šuma, ponižno sedla nazaj na svoje mesto in se pisanja lotila kot je treba. Zbrano in dosledno, ne pa potepuško, kot neprilagodljiva pritepenka. V bežigrajskem podhodu iz razočaranja zavijem v glasbeno trgovino, kjer so svoj čas prodajali tudi nekaj oblačil in si kupim najlepši kos, kar jih je do včeraj premogla moja omara. Za rojstni dan sem si iz Nemčije, z zamudo, naročila novega, še lepšega.

V rdeči obleki (ki sploh prenaša usodno zgodovino), iz podhoda, sem lansko jesen na faksu, zjutraj s kapučinom v roki, sedela pred učilnico za grščino. Sprehodil se je mimo in mi spotoma ukradel pogled, da me je zbodlo v trebuhu. Kot ledena špica. Pogled, ki kar traja. Že ko sem prvič videla njegove oči, so me predirno nagovorile. Modrikaste govorice nisem dobro razumela, a me je zdramila. Z njimi me je prijel za roko, sledila sem raztresenim korakom. Sprehoda po sledeh pogleda se še nisem naveličala. Pelje naprej. Kdaj pa kdaj zaide v neprehodno, mi trnato, a nežno opraska lice, če ne bi, bi se pritoževala.

Zanima me, kje se steza konča, če sploh se, a nočem vedeti zagotovo. Razpleti so kakor popisani listi, odtrgani. Če jih spustiš, da peresno lahki odletijo skozi okno, jih veter odnese nesluteno daleč. Morda pod blatni podplat sprehajalca kakšne druge dežele, kateremu črke ne povejo nič drugega kot oddaljeno stran poglavja o tujih ljudeh.

*Da ne bi spet kakšne pihnila, preverim v Cobissu, če je The Go-Between preveden v kaj drugega kot "posrednik", pismonosec oz. pismonoša, mogoče. Je preveden in sicer: Volčja češnja. Zdaj se mi po glavi podijo še bolj nenavadni zasnutki za esej, morda celo upravičeno. Go figure.

napeto jadro

slečena
zamiži
v temi
izbočenih
prsi
skuša
izdihe
zavijajočega
vetra

bi bi bi

visokih pet ponavadi ne nosim, tele bi pa ... ne vem sicer za kam, ampak ... bi

se lažje dločimo, česa ne bi, kot kaj bi?

slika

Obujanje

Teh nekaj stavkov, fraz, je skoraj vse, kar sem se v enem letu ne prav zlahka naučila napisati in prebrati. Plus seveda nekaj slovničnih osnov jezika. Morda bi se znašla že tudi pri iskanju po arabskem slovarju, ki je povsem druga pesem, kakor ostali, ki jih poznamo. Arabske besede so namreč izpeljanke iz korena, ki ga tvorijo tri črke - razbrati jih moraš znati po občutku, in ti koreni so glavne orientacijske točke slovarjev-enciklopedij, saj iz njih izhajajo vse besedne družine.

Upam, da se mi v prihajajočem letu lektorat ne bo prekrival z obveznim študijem, da bom lahko z njim nadaljevala. Eno leto res ni nič, tudi tri leta niso ne vem kaj, verjetno pa dovolj, da se lažje, bolj tehtno odločiš, če se splača jeziku posvetiti zares, pri čemer bi bilo zelo dobro nekaj časa preživeti v kateri od arabskih držav. Govoriti in biti v stiku z domačini, je najboljša šola tujih jezikov. V to sem prepričana.

---> off the record <---

----------------------------------------------------------------------------------

če je kje kdo, ki se ima (ko recimo med hojo gleda svojo temno silhueto na pločniku) vsaj za Sartrovo senco, se pravi, misli, piše in govori v obrisih mojstrovih razsežnosti, naj se prosim javi; kadarkoli sem mu pripravljena podariti desno ledvico in še kaj

obdaja me slutnja, da ga sama ne bom srečala

------------------------------------------------------------

Intergalaktični vakuum?

Sinoči je bil v mestu nek žur, koncert, ki smo ga morali daleč naokrog poslušati tja do pol treh. Komadi so mi znani in sprašujem se, kaj vraga sem pred leti v njih slišala, da sem kot utrgana norela nanje sredi razkačenih množic. Guano Apes je bilo ime, ob katerem smo utripali kot semaforne luči (dobesedno, pobarvani na zeleno, rumeno, rdeče in, v temi, še vse druge, komplementarne barve). Zraven so spadali piercingi, tetovaže, verižice okrog bokov, skate baggy oprema, hoodieji (ki jih še nosim, a ne tako širokih). Jezni, neizprosni obrazi – a če jih vprašaš, fene, kaj jih tako razburja, bodo v najboljšem primeru malomarno zamahnili z roko, spustili kakšno sočno, odgovorov pa ne bo. Zakaj ne? Ne vejo. Kul je biti del gibanja, recimo mu kvaziuporništvo, a žal brez vsebine. Če množica razloge za nestrinjanje že občuti, jih ne zna artikulirati. Brez tega pa so le veter v laseh. Ob temle sem padala dol. Himna. Uuuu, ali pa tale. Prav smešne so, vse po vrsti. Besedila bi težko bila bolj prazna. Nonsense z veliko energije in »pristnega« gneva. Tja do dvajsetega rojstnega dne je morda res bolje, da čim manj veš in uživaš v pitonski evforiji, katere skupno telo veliko sika, a je nestrupeno. Njegovi piki so šibkejši od pikov komarjev in čebel. Še ena iz verige jeznih. Tole sem verjetno preposlušala do točke, da se mi ob sirenah zdaj dvigne želodec.

V glavnem, muzika je neznosna, najslajše pa se je očitno (bilo) predati, ko ti ničesar konkretnega ne obljubljajo. Izročiti se na slepo, da le padci ne bi bili pretrdi.

Tudi geniji so se izgubljali

Ko berem Sartra, me po nekaj straneh vrže za tipkovnico; ne spomnim se več, kako je bilo pisati po blokcih, zveščičih, brez možnosti objave (nič bolj odmevne, kot so najave vaških gasilskih veselic, s pokvarjeno trobljo).

Par dni nazaj, zdi se, kot da bi minul že mesec. Na rjavi tabli ob ozki, tomajski cesti je označena Kosovelova domačija. Že na poti tja se zmeniva, da bi to res lahko šla pogledat, kljub neznosni vročini in drugim opravkom – ki se v soncu sproti topijo, kot hlapi bencina puhtijo v nebo. Pri tabli zavijeva s ceste, v pričakovanju nadaljnih smerokazov. Stare, krasne kraške hiške. Po mojem bi vsaka lahko bila muzej. Nekatere so videti zapuščene, napol sesute. Počasi se vzpneva po cesti do vrha, a domačije ni. Narediva še en krog, celo parkirava, da je peš le ne bi zgrešila. Vročina mi hušne v obraz in dekolte, ko stopim iz klimatiziranega avtomobila. Počutim se kot riba na suhem. Leno se premikava od hiške do hiške. Zaprta polkna, nikjer nikogar. Pročelje ene krasi masiven kamnit okvir, odprt kot pult, za katerim strežejo hladno pijačo. Zazreva se skozenj, scena iz filma. Rečem: »Glej, kot v Stalkerju.« Stalker rečem po angleško (stôker), pa se takoj popravim, ker mi je že povedal, da je beseda mišljena rusko, STALKER in ne STOKER. Zasmeji se, pridna. Učljiva. Na desni stoji hiška, kot iz strjenega medu. Odkrušena, porumenela fasada, par vrat, zabitih z žeblji, okno z rešetkami, lesen balkon, kot dvižni most mojih zdihljajev. Všeč mi je. Živela bi v njej. Čeprav ne maram, da me kdo fotografira, vsaj ne, kadar vem, da me, si zaželim, da bi mi rekel, naj sedem na zeleni stolček za mizo, da me slika. Kot staro ženičko z rutko, kakršno sem nosila prejšnji dan. Prekrižala bi nogi, se s komolci naslonila na kolena in zakamuflirana s sončnimi očali gledala vstran, ali pa bi zamižala od zadovoljstva. Fotoaparat je seveda pozabil v avtu.

Zagledava poba, ki malo stran seda v avto, pohitim in ga vprašam, kje vraga je Kosovelova domačija. Z zelo močnim dialektom naju napoti nazaj dol, pa desno, potem pa na levo. Ubogava napotek, a v prvo zgrešiva, kakor tudi vse, kamor sva v tistih dneh nameravala. Brez kompasa še na stranišče komajda najdem, smešno. Orientacija me ne mara, njemu pa hitro sonce stopi v glavo, in ... mu zastre pogled. Potem le prispeva pred veliko, spodobno hišo, kjer je genioso svoj čas bival. Pogovarjala sva se o njegovi produktivnosti, inovativnosti. Kako mlad je začel in tudi končal, še poln elana, pripravljen spreminjati svet. Parkirava zraven vinske trte. Na ograji hiše je telefonska mobitela, kamor pokličeš, če hočeš noter. Vtipkam številko in mu odstopim telefon. Sama pod drevesom potuhnjeno opazujem sosedovega poba na dvorišču, ki brez majice nekaj žaga, za njim pa laja razjarjen cucek, odločen, da mi pregrizne vrat. Še dobro, da je zverina oklenjena.

Vodja odprave se vrne iz sence in pove, da ima gospa, ki naj bi nama razkazala Srečkovo hišo, na obisku štiri družine, zato res nima časa. Nič kaj se ne razburjava, že pred tem sva se norčevala, čemu jo sploh iščeva. Da vidiva zibelko, v kateri je spal? No, tako je s temi ogledi. Dosti bolj fino bi bilo ta področja prekolesariti, jeseni ali spomladi, brez nevarnosti sončarice.

Rokovanje s svobodo

Zapomnila sem se stavka iz Matjaževega pripovedovanja, pred leti med večerno vajo v gledališču, ko je razgaljal fascinacijo nad Lojzetom Kovačičem. Rekel je, da so se ga ljudje bali, tako njegovi najbljižji kot znanci, ker pisatelji njegovega kova ne prizanesejo nikomur. Vsak detajl iz njihovih zakritih zgodb, ki jih morda delijo zgolj nevede - brez besed, odsevajo jih na koži, v očeh, na premiku ustnic, med prsti - se utegne znajti med stavki, ki mu stalno bruhajo iz glave, ali odkoder pač že prihajajo na plan. Dejstvo kot tako me je vznemirilo, ker ima opravka s prestopanjem nezarisanih meja, skušnjavo vseh skušnjav in v džungli takšnih in drugačnih vabljivosti ni mala malica ohraniti stopnjo neškodljivosti, se pravi ostati okolju prijazen, sploh ko okolje ni prijazno s tabo. Večkrat se vprašam, takole v tišini, potrkam na čelo dremave vesti in jo brezbesedno špiknem (komunicirava na višji valovni), če lahko napišem kaj malega o tem, onem. Če si lahko izposodim delček tega in onega človeka, njegove recimo ji čutne lastnine, v svojo korist oz. užitek bralca, ki se kdaj prebije do zapisanega. So meje, predvsem tiste nezačrtane, v naših glavah, zato, da ločujejo dele celote, ali obratno, poziv drznejšim k združevanju, prestopanju navidezne drugosti, z namenom brezmejnega sožitja?

Ko sem bolj pozorno prisluhnila potrebi po zapisovanju, sem se takoj zavozlala v carinske pasti, povsod same zapornice. Do kje lahko stopim, katero koordinato smem obhoditi, jo za kak milimeter prestaviti, če mi ne odgovarja njena pozicija; z realizmom so se omejevali v 19. stoletju. Pišoči mora pustiti domišljiji, da smukne čez katerikoli prag. Tem precizneje naj sledi svoji čezpragovni izkušnji, ki nima veze z objektivnim in je zato toliko bolj izmuzljiva, težko opisljiva. Varljiva. Nikogar ni v tvojem zaledju, da bi potrdil, razbistril sliko. Ko se zliješ s čezpragovno miselno dimenzijo, je pisanje pravzaprav neroden odziv. Lovljenje zraka v luknjasto vrečko. Izkustvo samo prevrta notranjost, svedra čisto v jedro. Šele takrat si svojebiten, v ranljivem stanju, ki se razbline s tleskom zunanjosti. Če ti vendarle uspe, se dvigneš nad ločevanje, izigraš prohibicijsko politiko, ki nam bolj ali manj subtilno prirezuje krila. Takrat se rokuješ s svobodo.

BUTOH

Očarana.

Izkusiti.

?

Težka bremena

Popoldansko druženje s Kierkegaardovimi Filozofskimi drobtinicami. Zanimivo poglavje o »absolutnem paradoksu, metafizični muhi«, protislovju, ki zajame Sokrata ob ambiciozni nalogi, namreč spoznati samega sebe.

Kierkegaard pravi, da paradoks ni slaba stvar, temveč strast misli, in da je mislec brez paradoksa kot ljubimec brez strasti. Nadalje razvija tezo, da je najvišja potenca sleherne strasti hoteti svoj lastni propad, tako kot je najvišja strast razuma hotenje spotakniti se, četudi ga spotika spelje v propad. Tako naj bi najvišji paradoks mišljenja bil prav odkritje nečesa, kar ne moremo misliti. In ta strast je v mišljenju vedno prisotna, pravi, a človek je ponavadi ne potencira do konca – kjer se svitajo novi začetki, torej »tistega« ne odkrije, a (dodajam) vendarle propada tudi na poti v že znano, kjer ga smrt obiskuje po obrokih (kot da mu jo nekdo na radiu monotono napove med prvo jutranjo vremensko napovedjo), zato jo je včasih, zgodaj zjutraj, mogoče vohati na ulicah. Usode tistih, ki so jim zjutraj napovedali neizbežen, a mil konec. Kakor vonj po postani kavi na razpokanih ustih strcev, se nam spiralasto vije med koraki.

Kierkegaard piše, da naravoslovci pravijo, da je človekova hoja nenehno padanje, a trezni možje, ki zjutraj hodijo v pisarno in potem domov, se s tem ne bi strinjali, ker je njihovo korakanje zanje sinteza (kako naj si vbijejo v glavo, da nenehoma padajo, če hodijo naravnost za nosom).

Rada imam paradoksalne situacije, že zato, ker so naše najbolj humorne stalnice. Če v slabem vremenu v torbo pozabimo zbasati dežnik, kak mini paradoks prav gotovo vzamemo s sabo, da nas nasmeje, ko dan zavije v strog, temen rog.

K. paradoksnost razuma primerja s paradoksnostjo ljubezni; ko človek lepo mirno živi sam v sebi, se prebudi paradoks samoljubja kot ljubezen do drugega, katerega pogreša (pogoj ljubezni, če nameravamo bližnje ljubiti kot samega sebe, je seveda najprej ljubiti samega sebe). Iz Gustafssonove Čebelarjeve smrti sem si izpisala par stavkov, kjer piše o erotični sli, tej »gluhi, nejasni lakoti, občutku pogrešanja nečesa, kar nas preganja tako rekoč vsak trenutek budnosti in spanja v življenju. Kaj je ta nemir? Razpon ljubezni v našem telesu. Bližina, edina mogoča bližina drugega človeškega bitja. Ponižujoče, neprestano prisoten opomin o tem, da je samota nemogoča, da nekaj, čemur se pravi en človek, ne more obstajati. Beseda -jaz- je najbolj nesmiselna beseda vseh besed. Prazna točka jezika,« pravi. Pa vendar nam klovnovsko sitni »jaz« ne da miru. Opleta kot mnogojezična strast, ki se na vrat na nos meče čez plot svojega vidnega polja. In pada, hitreje od lagodnega korakanja.

Kolega je zadnjič omenil, da naravnost prezira ljudi, ki se, predvsem poleti, v šlapah, malomarno vlečejo po tleh, s podrsavajočimi koraki, kot da jim pre-stopanje predstavlja najhujšo muko (morda podrsavajo, da so v tesnejšem stiku s tlemi in jih je kdo naplahtal, da se tako ne bodo spotaknili). Da upa, da nikoli ne pade tako daleč, da se mu ne bi ljubilo pod seboj dvigovati nog.

Nasmejana pišem tole, zavedajoč se, da je vsak poskus prebijanja svoje lupine (naj gre za spoznavanje ali zgolj poslušanje lastnega toka misli), lahko čisto tanke – kakor dnevno rojevanje besed v svet (ki komajda kaj pridajo, v poplavi vsega živega in že odmirajočega), če ne izpuhtijo že ob prvem stoku, ko privrejo v bazen julijskega četrtka, ali pa nedelje, vseeno kdaj, čisti paradoks. Kljub temu jih ne kastriram, brez rokavčkov jih spuščam v vodo, pa naj se znajdejo, kakor vejo in znajo. Splavati ali utoniti, to je menda že od nekdaj bilo vprašanje; vsaj na celini.

Kršenduš, kako lepo, a prazno je vse

Slovenci in cerkev. Kjerkoli se nahajaš, je težko verjetno, da z enim samim vrtljajem na petah za 360° ne uzreš vsaj enega zvonika. Če pogledam skozi okno s sončne strani, vidim dva, s senčne pa tri, če se dobro nagnem. Z vsakega nizkega kuclja se s pogledom dotakneš streh vsaj petih, z malo boljše razgledne točke pa kaj hitro desetih. Z zelenih, rjavih in pisanih površin daleč naokrog gotovo štrli dobro viden, visok stolp, s križem na vrhu. Blagoslovljen narod, ni kaj.

Zanimiva je bližina cerkvenih poslopij, če ne kar združitev, s šolskimi. Sakralna vzgoja na vsakem koraku. Kjer naj bi iz tovrstnih tozdov poganjala visokoleteča versko-vzgojna etika, v ozračju kot lebdeči duhovi prihuljeno skovika paranoja, ki jo naveza brezsramno insinuira. Katoliška morala kot brezizhodna šah-mat pozicija slovenstva? Soparna misel.

Precizna, dobro ohranjena gradnja, brezhibno urejeni vrtovi na dotičnih poslopjih, a nikjer žive duše. Ne dvomim, da se med štirimi stenami pobožno pripravljajo na takšne in drugačne tečaje. Ostali čimprej spakirajo drugam, da jim v zoni boštva ne odvzamejo osebnih izkaznic? Kdo ve ...

Bi pobarala, če bi na poti koga srečala, tako pa sem s cerkvenega drevesa brezvestno utrgala pregreto jabolko, zagrizla v trpek sad in načetega prepustila čebelam in mravljam.

Ne vse ne nič

V nekaj dneh, urah, včasih le trenutkih, mi ob nekom, enem-in-istem človeku, skozi limfni sistem steče plejada da-jev, ne-jev in vmesnih medznakovnih nejasnosti, z vdolbinastimi vprašaji na čelu. Zdaj v rjavorumenih očeh vidim iskrivost, ob kateri bi se vnela širna Istra, če bi jo zaobjel z enim samim pogledom, čez tri minute so ugasnjen televizor, črna slika, brez bakel in smerokazov (moja večerna projekcija), v kateri nimaš česa iskati. Je sajasto brezbarvje, ki te noče vase. S katerim se ne stikaš niti v najbolj kaotičnih sanjah. Je otročja zadrega, ko ne znava izreči, kaj sploh sva; čisto podobna tovornjaku iz gladko obdelanega kamna - darilo nekomu za rojstni dan, ki zadaj na prikolici tovori težko, zlato jajce.

»Jo ljubiš?« neobremenjeno, naivno zvedavo vpraša tretji. V odgovor se nasmeje, kot da bi mu na jeziku plavali preživeli iz brezbesedega neurja, ki mu divja v ustih. Na smirkovem jeziku so plavalci brez čolna (zdrknil je dol po grlu) prej utopljenci, jaz pa nalomljeni jambor, na katerem se niso mogli obdržati, ker je premočno drl proti vetru. V napačno smer. Z nekaj frivolnosti zagato prevzamem nase: »Midva nisva ... imava malo drugačen odnos«. Ni ne vse ne nič. Je pa marsikaj vmes, včasih v ravno pravem trenutku, na rahlo zgrešenem kraju.

Pogosto je odličen sogovornik, ki mu ne sežem do kolen, a vseeno plezam gor-pa-dol. Če se dobro odženem, se zagugam na njegovih kocinah, zaradi katerih mu polt diskretno porjavi, nato se vztrajno vzpenjam navkreber, ali pa čisto leno bingljam pod koleni, odkoder se dobro vidijo tla. Pot zna biti prašna, mestoma skoraj neprehodna. Je tudi nežno božanje in hkrati nekaj utripajočega, ki se ima trdno v vajetih, da ne bi zmlelo prijateljske krhkosti. Kot sopotnika, izbirčna v nori vročini komajda do večera najdeva prijetno gostišče, da ne shirava. Pa slastni požirki teranovega likerja, mimogrede. Parcele med hrasti, smešni skuštrani psi na prekratkih tacah, z erektiranimi spolovili, ki puščajo sledi na suhi travi. Morda so oni piromani, zaradi katerih požari goličijo rodovitno pokrajino. Je sperma vnetljiva? Sploh pa je treba ogenj imeti rad, če ga hočeš uspešno pogasiti, pove ljubitelj.

Razslojene, preslikane misli, dojete zakasnelo, a vedno drugače. Danes jasne, jutri skodrane. Tudi neizgovorjene, spremenljive resnice, ki nočejo skriviti las na tuji glavi (česljivi so samo po balzamovi negi), in srčna družba, ki ne odtehta želje po želenem(-u). Smo skupaj, a smo tudi (vsak zase) še drugje, v imaginarni, najbolj zanimivi družbi.

In je bil še en rojstni dan, brez pompa. Na klopci-gugalnici, pod zorečim kivijem, in maček Rufio, zleknjen na mojem trebuhu. Odbilo je 01:25, tranzistorček je trobezljal svoje, ko sem v toplem objemu, z od komarjev popikanimi nogami imela »vse najboljše.«

In Obsessive Love by Hakim Bey za dobro jutro.

*priporočeno*

čtivo za pred oz. medmenstrualne dni - za par uric (in tudi druge, dni, ure, minute ...):

Lars Gustafsson, Čebelarjeva smrt

*fotka*

*******************************************************************

»Ljubezen in geografska razdalja. Ko tisti, ki ga ljubimo, odpotuje z vlakom, včasih povsem razločno čutimo neke vrste olajšanje. Izognemo se resničnosti, mirno se lahko znova predamo druženju s predstavo.

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti? Neka deklica, ki sem jo kot šolar zelo ljubil, ime ji je bilo Monica, je odpotovala v Kalifornijo. Mnogo let sva si dopisovala, pa je potem vse seveda odmrlo.

Ali je (zame) obstajala? Ali pa sem se že dolgo tega družil le s predstavo?

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti? 1000 kilometrov? 25 kilometrov? Med moje nekdanje dolgoletne sanje spada predstava, da bi imel ljubico v Skultuni. Čudovita razdalja, prevoziš jo natanko v pol ure. Poleti morda malo hitreje, malo počasneje, če je huda poledica.

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti?

Odgovor: manj kot en milimeter. In brezimno.«

*******************************************************************

*******************************************************************

Ko že ravno o čebelah. Pridnih delavkah. Nisem si mislila, da je iskanje (in najdenje) študentskega dela cela znanost. Nisem si zastavila prehudih kriterijev; ne mislim prodajati po butikih, streči v kafičih in delati telefonskih anket. V poštev pridejo npr. prevajalska dela - ampak ne iz kakšnih tehnično-strokovnih področij, kar ti agencije vedno pošljejo kot testni prevod, pa recepcije, knjigarne, kaj takega. Na ministrstvih za šolstvo ipd. na prošnje nimajo časa odgovoriti, verjetno se izgubijo pod težo vez in poznanstev, v recepciji nekega kakor ohinsploh luksuznega hotela, za katerega sem, nevedna, prvič slišala in nekajkrat premislila, preden sem zavrtela telefon - ime sumljivo namiguje na igre za odrasle (zaenkrat sem še prijazna, zato ga ne bom imenovala), se mi oglasi gospodična z izumetničenih glasom, ki že preden karkoli poveš, reče: "Veste, tukaj štejejo res samo izkušnje." V podtonu, mi smo prefensi, da bi nas zastopala kakšna pisana sadjarka. Hitro dojamem sporočilo, a bi ji vseeno kar prek telefona z zobmi potrgala diskreten nakit iz ušes in zapestij. Delo receptorja se mi ne zdi prav nič bolj "fino" kot prodajanje srečk v trafiki ali bonbonov na železniški postaji. Tistih par vljudnostnih fraz z gosti pa že ni ne vem kaj! In osladni nasmeški. Mimogrede, daleč najbolje je plačano delo "animatorja", pogoj so izkušnje ali ritem. Pogledam, zakaj gre. Jasno: go-go plesalke. 60 evrov na večer. Toliko o tem.

Živela utopija! In slano morje, ki nikamor ne gre. V razprtem objemu nas čaka, da pridemo razkužit kožne zadrgnine in izprat gnus z jezika.

zdravilno

požirek ohlajene vode pred čitalnico študijske knjižnice z jezika odplakne opeklino - - - - - - -
s četrtim se skrijejo oblaki, nagajivo sonce se reži v oknu

spodaj na vrtu vrabec kavsa pohojen sladoledni kornet

* Malo stran postopa zbegan najstnik, komajda opazno mu poganjano brki. "Ti pa pišeš, a ne?", spregovori. "Ti ne?" vprašam nazaj. "Ja, že ... ampak ... ne tko." "Kako pa?" me zanima. "Drugač". "Če bi vsi enako, bi pocrkali od dolgčasa," dodam. "To pa res," naguba čelo. "Dijo, lep dan," zaželim. "Hvala. (ves zamišljen) Pazi, da se ne spotakneš," zakliče, ko se oprtana spustim vzdolž stopnišča.

Periferna vizija

Wittgenstein me je napotil h Goethejevemu nauku o barvah. Za maturo sem se z vplivom barv na človeka ukvarjala v seminarski nalogi pri psihologiji. Prav zanimivo je, da do tehtnejših razlag nečesa, kar nas zaposluje, ponavadi pridemo post festum. Tako je tudi z zaljubljanjem. Ne enkrat se mi je že zgodilo; predvsem v mlajših letih. Zagledana v precej starejše fantine, skorajda že moške, ki se niso hoteli (ali smeli) posvečati deklicam. Potem, čez nekaj let, je »zadeva« drugačna, z razliko, da radovedne deklice tedaj življenje motrijo skozi perspektivo žensk, ki svojo dekliškost nosijo le še v očeh. Izgled pa za zaljubljanje res ni več dovolj.

»Sweet dreams till sunbeams find you

Sweet dreams that leave all worries behind you

But in your dreams whatever they be

Dream a little dream of me«

~ L. Armstrong

Upogibanje

No, lepa reč. Če bi tale spis - Heideggrov O identiteti in diferenci - prebrala pred izpitom logike, verjetno ne bi gladko prišla skozi. Iz škatlice z vprašanji, mini tombola, kamor lahko malo kukaš, sem najprej izvlekla Leibnizov zakon 'identitete nerazločljivega' in definicijo identitete v Q-sistemu, potem pa še prvo, pri katerem je treba pojasniti razliko med klasično ontološko in logično formulacijo načela identitete, najlažje vprašanje od vseh.

Se pravi, zdrdraš, da ko o nečem govorimo, moramo ves čas imeti v mislih isto stvar, v grobem isto, da smo razumljivi; npr. če z besedo »maček« najprej mislimo pokojnega domačega ljubljenčka, ki bojda ponoči s proč obrnjenim hrbtom sedi pred zunanjimi vrati – halucinirala nisem jaz, potem pa, ne vem, nezrel paradižnik na vrtu, zveza ne bo razumljiva. To se verjetno kdaj tukaj pripeti bralcu mojih samogovorov, saj ponavadi pišem zase, sebi, da pišem. Da misli niso tako tihe. Nedoločljive, dokler jih ne zaobsežejo črke.

Klasična tavtologija, a = a, naj bi bila med najlažje dojemljivimi intuitivnimi zakoni. Dva individua sta identična, če in samo če imata vse lastnosti enake. Logično kot kavnat okus v ustih po pogoltnjenem požirku napitka iz zrn kavovca. Profesor zadevo pojasni s primerom dveh pingpong žogic. Okrogli, lahki, beli. Ko padeta na pingpong mizo, stik s ploskvijo pospremi isti zvok. Votlo skakljanje. Podobno premikanju urnih sekundnih kazalcev. Heidegger trdi, da A = A ne govori o enakosti kot o istem. Da je samo isto le s samim seboj. Če se zdaj amatersko podam na potovanje v univerzalnost identitete, bom do večera pečena. In vedela ne bom več niti kaj ekvivalenca izraža. Kjer so mostovi iz dveh ravnih črt, se prehodi slejkoprej ukrivijo. Nalašč. Ne verjamem v premočrtnost, najbrž tudi zato. Če bi bilo vse tako dosledno, bi bila vprašanja na zakaj in čemu že zdavaj odgovorjena. Brez epilogov.

*Mimogrede: vem, da tovrstne teme ( téma = temà ?) morda niso za ob kavici, ampak saj pravijo, da se po jutru dan pozna, ne?

Vnovič: šele večer nesramežljivo pokaže zobe. Z natančnim pregledom ustne votline pa že lahko rečemo, do kam smo prispeli oz. če je rita sita.

Skrivnost noči

Ob prižganih lučeh se nikoli ne neham spraševati ... Za vsakim oknom druga zgodba. Svetlo-temne nianse biti. Pod modrim svodom neba.

"Seveda pa ne obstaja nikak opis na sebi, ki bi zmogel pokazati dejanskost na sebi. Vsako opisovanje se giblje v nekem vidnem območju, in kolikor ostrejše je, toliko odločnejše je v svojem načinu. Način videnja in vidno območje - Vi pravite "optika" - se človekovemu predstavljanju ponujata iz temeljnega izkustva bivajočega v celoti. Pred njim pa je že jasnina tega, kako bivajoče 'je', ki ni v človekovih rokah."

~ M.H., nekoč za majavo leseno mizico, skoraj gotovo zvečer

B. C. ( before Christ?)

foto: Gottfried Helnwein

BUDA CHINASKI GOVORI

včasih
je treba stopiti
korak ali
dva
nazaj
se
umakniti

si
vzeti mesec
dopusta

nič
početi
nič
hoteti
početi

mir presega
vse
mir presega
vse

ne boš
dobil
kar si
želiš
kadar se
preveč
ženeš

vzemi si
deset let
dopusta

močnejši
boš

vzemi si
dvajset let
dopusta

precej
močnejši
boš

kakorkoli že
nikoli ne boš
zmagal

in
zapomni si
da je druga najboljša stvar na
svetu
dober
spanec

in
najboljša:
mila
smrt.

medtem
plačuj račune za
kurjavo
če zmoreš

in
se ne
prepiraj
z ženo.

~ C. Bukowski

Sporočilo skrivnemu bralcu

V gozd sem šla v odrezanih žabah, odločena, da nikogar ne srečam. Soparno je. Nekaj časa ne bom več hodila, v hrib. Gozd diha spomladi in jeseni, poleti je šotor za mrčes. Če v nepokošeni travi zagledam kakšnega izgubljenega mucka, sem si rekla, ga vzamem domov. Srečam dva. Mačka, ne mucka. Prvi, plašen, se mi skrije pod kup drv pri neki kmetiji. Drugi, oranžen, spi na drugem kupu drv in me ne šmirgla, čeprav se že poznava.

Prebrala sem že pol Kama sutre in se ji naglas nasmejala. In pol Heideggrovega O vprašanju biti. Zdaj načenjam ruskega Čevengurja. Teče. Od lubenice lepljivi prsti puščajo sladke odtise na laneni tuniki, katere spodnji rob je slabo zašit. Iz dolgih nitk, ki visijo v tri krasne, spletam kitke, da imam med branjem na levici prstane iz sukanca. Potem jih porežem proč. Na sosedovem dvorišču nekaj proslavljajo. Slišim harmoniko.

Nekaj bistvenejšega sem ti hotela sporočiti, pa je nekam ušlo. Če se vrne, napišem naknadno.

V Delovem Kultu je simpatičen članek o muci Mater-ti. Dobri ljudje imajo radi mačke.

fotka: Philippe Halsman

Venček za lačne

Med čakanjem vabil na razgovore za študentska dela, sem se dobro založila. Naša mala knjižnica premore marsikaj. Da le ne kruli po želodcu. Manem si roke, ne vem, s katero bi začela. Izmenično branje je kot izbiranje jedi na ekstramamljivem meniju. Še dober tek si zaželim in ostro zagrizem.

~ Morda vzbudim tek še komu. ~

*** Iz predgovora v Kama Sutro: "Resnica ni v dejstvih, temveč v njihovi medsebojni zvezi. In prav tukaj smo najbolj nemočni. Svetovi in civilizacije, družba in ljudstva, ki so se zvrstili pred nami, kajpak niso vedeli tega, kar vemo mi - tuda niti mi danes ne vemo marsičesa, kar so vedeli oni. Ne gre več za dejstva, gre za koncepcije. Ni treba le šteti, treba je tehtati. Naši predniki in pradedje so pogosto pokazali nenavadno razumevanje in domiselnost, ker so znali odkriti zakonitosti, ki jih mi spregledamo ..."

Kaj pa ti veš?!

Če odmislimo brezsramno umiranje po obrokih ... Na balkonu z romantičnim ozadjem, grmado stare krame, in kovinsko ograjo s sončevimi ornamenti, pobarvano z belo, že malo odluščeno, sedi ženska srednjih let, skoraj vedno, kadar pogledam kvišku. Tudi če je ni, izgleda kot da je. Mislim, da ni invalidka, niti bolna ni videti. Ždi. Kot prilepljena. Njena pozicija. Njen košček zemlje. Sprašujem se, če kdaj v postelji, ko med nemirnim sukanjem lovi svoj rep, ali odganja moževo sapo – videla ga še nisem, morda je njegova pozicija za kuhinjsko mizo, pomisli, kakšnega okusa je rama gospoda, ki leži nekje drugje. Če bi ga njen hrapav jezik žgečkal, ali ne. Ali spi v spodnji majici, ali zgoraj gol. Ali si kdaj s prsti po koži piše besede, ki nočejo z ustnic. Prav zanima me. Enkrat, ko je ne bo na balkonu, a vseeno bo, bom spodaj pozvonila in jo vprašala. Mogoče mi bo skuhala čaj in mi povedala kaj nadvse zanimivega, česar sama ne vidim. Ker rada menjam pozicije, pa vendar obstajam korak za sabo. Malo tu, malo stran.

*** Zadnjič se mi je zdelo, da nosi rumene plastične rokavice, tiste, za zaščito rok pri čiščenju. Roki je imela prekrižani na kolenih in hrbet zravnan kot dekle, ki bo nekoč še kraljica, pri lekciji iz protokola.

Nedoločen

Zadnjič sem ga srečala. THE moškega. Za pol trenutka mi je v ušesih zastal pritisk, potem je bilo vse okej. Mirno morje. Šel je mimo, le še kot the moški. Pravzaprav, z nekajdnevno zamrznitvijo, kot moški. Brez določnega člena. Kot vsi, ki jih srečujem na ulici. Ne želim si ga več. Niti spoznati, niti odvozlati. Dobro izhodišče. Čas v igro vnaša prehodnejše mostove.

*V zadušenih sanjah sem se prezračila.

Logos didónai

Všeč mi je, če dežuje, ko se vozim z avtobusom. Z izposojeno knjižico v roki, Wittgensteinovo o Kulturi in vrednotah, še vsa včerajšnja. Ja, to pomeni, da sem opravila z logiko, celo pošteno nad pričakovanji, kar me napeljuje na misel o profesorskem izpitnem poslanstvu, namreč iskati znanje, ne neznanje.

Prof. Uršič zna iz študenta izvabiti, s čemer se sam še ni spoznal. Poseben talent je, nekoga, ki komajda ve, po kakšnem terenu se suče, integrirati v dialog, in to na način, da se sam sebi naenkrat zazdi sposoben preplezati navpično skalovje. Iz vzajemne prijetnosti se mu, sede, pod nemirno tapkajoča stopala narišejo dereze, s katerimi bi si upal stopiti tudi v prazno. Pogovor steče, misli se kondenzirajo, teiste, ki so do trenutka pristopa k zagovoru, še čisto zmešane plesale vsepovsod, neukrotljive.

Odprem knjižico, na prvi, prazni strani posvetilo: »Sebi, ob vstopu v Kristusova leta. Pazi nase!« Nasmehnem se. Če bi me kdo vprašal, kaj opredeljuje gospodo zdaj že izven Kristusovih let, bi kot slaba poznavalka, tudi neprespana - mimogrede, rekla: smrčanje. Čisto samosvoje, sopihajoče grgljanje.

Uspešnemu zaključku prvega štud. leta v čast, sem pripravila lignje v rdečem vinu. In si privoščila nekaj nakita.

Zdaj pa zaslužiti kak dinar, dva in prosto z vetrom! Pa Romanje za Maruško se je uvrstilo na spisek bralne vrste.