Vsega boga nas je

Zaparjen dan. Z odporom delam za zagrnjeno zaveso. Če napišem »delam«, to pomeni študiram medstensko konstelacijo, pišem, berem, včasih plešem. Zavesa je večinoma zagrnjena, tako se utapljam v poltemi. Razlika med jutrom in večerom je zanemarljiva zato, ker zavračam igro s sosedom. Kadarkoli jo odgrnem, se nahaja vizavi okna (vmes je cesta), ali pa na vrtu. Moj oder ni galerija, odprta 24/7. Raje se po netopirsko privajam na somrak. Na okenski polici gnezdi maček. Slini se po moji brisači, gode kot star traktor, ena taca mu visi na radiator. Pošlatam, če mu žge blazinice, a ni sile. Topel je kot hlebec ravnokar pečenega kruha.

Do jutri zvečer moram spisati seminarsko, ki je še nezačeta. Osnovana v glavi, vsaj približno, sicer pa se razleza po pildkih vsenaokrog. Dobro testo pač rabi čas za vzhajanje. Sedem odprtih knjig, označenih z izposojevalnimi evidenčnimi listki. Se sveče prižiga samo zvečer? Slečem pulover, soba se segreva kot krušna peč. Ves dan me je zeblo. Hišni prostori na senčnih straneh so bivanjske hladilnice. Še poleti je mraz. Zaželela sem si malo muzike, a na jukeboxu ne najdem niti enega komada, ki bi se zlil z razpoloženjem. Kakšen predlog? Tudi med zgoščenkami ne najdem primerne. Tišina s prizvokom Čarlijevega zadovoljstva in brnenjem računalnika. Komplementarna dvojnost. Ugodje in motečnost, moteče ugodje. Bitja na stikalo, pulzirajoče mašine. Izključim - priključim.

Sinoči z znancem, ki mi je predolgočasen, da bi se pogosteje družila, razpravljava o fenomenu različnosti. »Vsega boga nas je,« reče. Ni užaljen, ko mu iskreno povem, da me dolgočasi. Vprašam, kako jima gre z gospodično balerino. »V redu,« odgovori, kakor bi tudi, če bi se vsak večer s trakci baletnih copat obešala v njegovi omari, medtem ko bi sam gledal Odmeve. Ampak seveda ni tako, ona ni niti malo nevrotična. Čestitam. Vljudnostno mi vrne vprašanje; kakšen optimist, si mislim. Zanima ga, kaj bi sploh rada. Nekaj, česar še ne poznam. Suspenz me vznemirja. Enigmatičnost. Nekdo, ki me zna na šivilskem sukancu peljati na sprehod, pri čemer je vedno korak pred mano. Naporu podleže neodvisno od mojega sopihanja. Nikoli, ko z jezikom začrtujem sled po makadamu. Nekdo, ki prepričljivo sinhronizira. »Večno mučenje? Sočustvujem,« me pomiluje. Svetniška mučenica na trnovi poti. Klati se kar brez povodca. Lepa reč. Še v kakšnem živalskem zavetišču se znajdem, med izgubljenčki.

Povem, da ne čutim nobene potrebe po druženju zaradi druženja. Ker ljudje to počnejo. Kavice po kafičih, kosila, žuranje in to, s pretvezo po izmenjavanju; česa točno, ne vem. Ponavadi je vsak zase, kar je solo vsaj utemeljeno. V zadnjem letu sem spoznala morda dva, tri ljudi (in nekaj takih, ki se spoznati niso dali - uganke), katerih prisotnosti si sempatja zaželim, a mi je hitro odvečna. Breztvarnosti. Prevzeta za 5 min. Raje poslušam dobro muziko. Kakšen predlog?

© slika

***** Kdo ve kaj o The Rope Dancer knjigi, Rob Leach? Čisto nova zadeva, da je tako malo o njej napisanega? *****

Vrtinčasto porazgubljanje

Mimogrede, enkrat sem pisala o poklicu bralca. Lari in fari, kot bi rekel radijec, ki je svoje pisanje začasno zajezil (popolnoma te razumem, G.). To je bila namreč ena bolj butastih idej, je potrebno kar priznati.

Spoznavam, da so pretvorbe (ne)razumevanja tekstov, najsibo klasičnih ali npr. zelo avantgardnih, v interpretacije z namenom povzemanja ali celo razlaganja, nehvaležna, težko izvedljiva naloga. Gmote, ki se mi razpreda navznoter, ne znam izražati navzven. Besede so preskromne. Samo zadrge nadpomenov so, ovirajo pretočnost. Bistveno se jim hihitaje skriva po diametralnih kotih. Monološke dabate, človek sam-sebi, so daleč najplodovitejša smer komunikacije; četudi difuzne, skupaj složno potujejo po prebavnem traktu. Utrinki, ki še formirane misli niso, se znotraj habitatnih koordinat prostovoljno razmnožujejo, čeprav si niso čisto na jasnem, v kakšni podobi se bodo rodili. Pod kožo, v zibelki telesa, je sporazumevanje dosti bolj prehodno. Obris telesa so gibljive krivulje, transformacije psihofizičnega razvoja, ki očrtavajo sožitne procese notranje temine. Koža je ohišje njihovega planeta, kadar jo prebijejo, so izpostavljeni tveganju, da se izničijo med mikrobi v zraku. Zdaj vem, zakaj vdihavamo toliko škodljivih primesi. To je pepel pobeglih misli, ki so se z izstrelitvijo iz svojih toplih domov želele plasirati v vseobčo orbito. Človeški poskusi v njej sklepajo onesnaževalno verigo.

Idila

V nedeljo popoldan sesti k oknu, s poslednjim izročilom Camusa in skodelico vročega. Brezskrbno, kot da te ne priganja mnogo pomembnejših opravkov. Rezervirano za majhne užitke.
Temu rečem idila.

Mož, ki je umetnost nosil v svojem imenu

Artauda nosim namesto pelerine v spremenljivemu vremenu. Idealno vikendaško druženje, če nočeš, da se ti sveže oprani lasje naelektrijo in zvozlajo. Več, ko preberem, bolj me zabava.

Takole pravi:
»V času, ko nas vse sili k spanju in ko gledamo s priklenjenimi in zavestnimi očmi, se je težko prebuditi in gledati kot v sanjah, z očmi, ki ne vejo več, čemu rabijo, in katerih pogled je obrnjen navznoter. Tako se porojeva čudna ideja nezavzete dejavnosti – ki pa vseeno je dejavnost, tembolj silovita, ker se dotika skušnjave pokoja. Vsak resničen lik ima senco, ki ga podvaja, in umetnost se sesuje v trenutku, ko je kipar, ki modelira, prepričan, da osvobaja nekakšno senco, ki mu bo uničila pokoj.«

Je današnji človek, človek na vrtiljaku čezmernosti, ki se po kapljicah (vsaka, ki zdrkne čez rob, nas skuša zbuditi iz otopelosti, kot šepetave budnice so) kontinuirano polnijo in praznijo - rojevajo se iz sanj, ki polzijo v prepad neuresničljivosti - sposoben prepoznati senco, ki zmore prebiti svojo pregrado? Življenje se, kot pravi Artaud, opoteka med sencami. »Pojmovanje kulture brez senc, v kateri duh, pa naj se obrne kamorkoli, srečuje samo praznino, čeprav je prostor poln,« se pridružuje okamnelosti.

»Človeško telo potrebuje hrano,
toda kdo je še kdaj izkusil neizmernost slasti drugje
kot v čutnosti?
Naj se končno začne ples človekove telesnosti,
od zgoraj navzdol,
od zadaj naprej in
od spredaj nazaj,
a še bolj od zadaj nazaj,
drugače kot od zadaj naprej ...«

fotka

Elementarna vdaja

Drobtine Proustovih magdalenic, zarite pod kožo v zapestju. Srečevanja z izgubljenim časom, ki se kot mikado - namesto paličic brzi vlaki - križa z zdajšnostjo. Ne iščem ga, preteklost sem z velikim omelom pometla iz sebe, da se je v zbirala v kepaste kupčke, na kakršne potuhnjeno prežijo ptiči gradbeniki (če mislite, da gradijo skromna gnezda, se motite – maloprej sem skozi okno opazovala debelega kosa, ki je v zlatem kljunu nosil prav tak kupček smeti, pobran s sosedovega dvorišča; "pomotoma" je s trave kavsnil še dve mokri trobentici pod talečim se snegom, da bo v graščini dišalo - prefriganci mislijo na vse), in ko ga niti malo ne pričakujem, mi pomaha s stropa kot kakšna prababica iz Argentine, za katero ne vem, da obstaja. Ko sem razmišljala, da se še nikoli nisem šla kajakaštva (asociacija na Bovec), se je misel ugriznila v raskavi jezik. Resda še nisem veslala po Soči, sem pa bila fotrov sopotnik v dvosedem kajaku, v Maredi, kakšnega leta '87. On je veslal z vesli, jaz pa solidarno s prsti. Imela sem smešno frizuro na čelado, veliko več peg kot sedaj in zelene kopalke z volančki. Isto poletje ni dosti manjkalo, da bi s fotrom družno utonila.

Z bratom in njegovi kolegi, vsi navdušeni plavalci in skakalci v vodo, so me prepričevali, naj že enkrat skočim s splava. Posedala sem z njimi in z roba lesenega splava opazovala njihove vragolije. Bala sem se morskih psov, zato pod vodo nisem nikoli odprla oči, da ne bi zagledala odprtega gobca. Strah me je bilo globoke, temne vode. Hecali so me in me izzivali, dokler se nisem enkrat za vselej odgnala (brez da bi se prijela za nos – tunkala sem se vedno z zatisnjenim) in čofnila v globoko modrino. Pod vodo sem pogledala, odprla usta, odklenila ušesa. Nekaj groznega me je goltalo, slišala sem skrivenčene podvodne glasove, temno je bilo kot v rogu. Požirala sem vodo, si mela oči, osupla nad srhljivo, nepoznano dimenzijo. Zdelo se mi je, da tonem kot atomska bomba, ki bo na dnu eksplodirala. Kopalke so mi zletele s polnih stegen, okamnela sem. Vrgla sem se v svet, na katerega nisem bila pripravljena in se mu za kazen vdala, dobesedno.

Slano morje mi je zalivalo pljuča. Spomnim se čvrstega stiska okrog ramen, vratu, pasu. Takrat sem oživela in se branila z vsemi štirimi. Nasilni hobotnici, požeruhinji, ki me je grabila s svojimi lovkami, se nisem pustila. Krčevito sem se branila. Ko sem odprla oči pod močnim soncem, sem najprej kot krater bruhala popito vodo. Iz vseh odprtin se mi je usula in zvoki so utihnili. Ničesar nisem slišala, le nekaj težkega se mi je naslanjalo pod srce. Bila je fotrova roka, ki me je oživljala. V paniki, skoraj bi potonila skupaj z njim, je mislil, da sem že odšla drugam. Ko me po veličastnem skoku nekam dolgo ni bilo na površje, je skočil za mano. Sprevidel je, da moj globinski ples ni bil ples užitka, temveč tesnobe, zato me je hotel zvleči nazaj na svetlo. Zagrabil me je, presenečen nad mojim nesodelovanjem. Rekel je, da sem se mu strahotno upirala, ga brcala, davila in vlekla s seboj še malo nižje, dokler me ni surovo oklofutal, sicer bi bilo po obema. Komajda se mi je izvil iz prijema, po horoskopu sem rak. Nepojmljivo mu je bilo, da je sedem, osemletni otrok lahko tako močan. Ni mi verjel, da sem ga zamenjala s hobotnico, da ga nisem videla, ker sva se, bojda, gledala v oči. Kar nekaj časa zatem me je gledal nezaupljivo. In moje frizure ni maral.

Še vedno sem bolj ziheraški plavalec. Plavam sicer rada, a ne preveč drzno. Tunkam se z zatisnjenim nosom, pod vodo ne gledam, ker mi sol reže roženice, me pa ima, da bi se kdaj poskusila potapljati z vso opremo. Vabljivo koralno otočje mi diši.

* bi navedla, kje sem si sposodila fotko, a si žal nisem shranila vira, iskreno opravičilo avtorju, kjerkoli že je

Igračkanja

»Otrok kdajpakdaj vrže igračo: a jo vnovič prime v roke iz nedolžne kaprice. Toda odkar gradi, od tedaj dalje plete, spaja in se uči, se pri vsem tem ravna po zakonitosti in notranji zapovedi.«



Brala je besedilo o srečevanjih in drugo, o prisotnosti, predstavljanju in teatralnosti, ki na poti domov oživita.

Sede na miniaturni avtobus, skoraj poln potnikov, ki so si sedež lahko še poljubno izbrali. Prosta mesta so se hitro polnila, treba je bilo spustiti sidro, četudi raje sedi ob oknu. Obilnega starejšega gospoda vpraša, če lahko prisede. Prikima. Nerodno se namesti na rob njegovega plašča, gospod ne mrdne. Levo roko mu mora položiti skoraj na trebuh, zadnjični desni krajec ji visi čez sedež. Gospod upočasnjeno diha. Nobenega starikavega vonja, rahlo diši po vanilji. Z obema rokama se drži sedeža pred seboj. Ko speljejo, opazi, da gospod šofira. Z velikami pegami posute dlani, razpotegnjene v lepe, negovane prste, stiskajo volan. "Fički smo", jo prešine. Vsak potnik na avtobusu je svoj fičo. Enosed, malo vozilo z volanom in tremi kolesi. Vozijo brez zavor. Peljejo se v tesnih kabinah, vsak upošteva svoja pravila obnašanja na poti. Najljubše jim je: »Meni se zase!«. Redkokdo odpre okno in sovozilo, ki mu sedi čisto blizu, vpraša, kam šiba. Niti v zastojih si ne pohupajo. Ne vključujejo smerokazov v levo, niti v desno. Fički so vodeni iz glavne kabine. Oče fičon, šofer avtobusa, z daljincem upravlja vse te jeklene konjičke. Jeklo izvrstno služi za samozaščito. Z jeklenimi lupinami so varni drug pred drugim, čeprav si sedijo dovolj blizu, da se vohajo in ugibajo, kje vse so fički že bili. Gospod Vanilja ima rad svoje vnuke. Piše mu na rožnatih ličkih. Kot prince in princeske jih prenaša po pegastih rokah in jim na široko odpira svoja vrata v svet. Rad se stisne z njimi in jih odpelje na sladoled.

Srečujemo se z nekom ali z nečim. Hkrati smo oboje. Jaz sem Maruša, tam zraven morda Tine, ob njem Matilda, mogoče Nina. Za mano sope Janez. Na tablici fička piše Nakrst. Pelje se h krstu, kjer se očiščuje. Kilometri, ki jih prevozi, ga umažejo. Ne mara smradu, niti zaprašenosti. Vsak večer je zanj nov začetek, nov štart. Ko se zjutraj odpelje, se mu v srcu izriše zemljevid. Njegovi roki sta medpotje. Srečuje se s seboj in z vsem, kar je.

Maruša je rdeč fičko. Podlega predmenstrualnim pritiskom, ki ji trejo živce. V semaforni anksioznosti trobi sama sebi, noče, da ji kdo nameni pogled, še manj, da jo kdo ogovori, najmanj pa, da je soudeleženci med potjo ne razumejo. To čuti skozi vmesno večplastnost pleha. Rdeči fičo zaradi naprezanja zakuha. Od vročine jo vse srbi, postopoma postaja zamolkla bolečina. Spusti volan.

Po izstopu avto zapusti. Stopi na hladno. Zrak odžeja. Sprehodi se mimo zdravstvenega doma, kjer sreča nekoga oz. nekaj; skozi kamnit dimnik stavbe se vije dim v razločnem obrisu njenega zobozdravnika. Dimni Zvonko uhaja nadležnemu zvenu ambulantnih aparatur. Tudi on potrebuje svež zrak.

Maruša, zatopljena v zavajujoče prizore, ne prepozna svojega koraka. Stopa z nenavadno igrivostjo in zdi se ji, da kilometre dolgi lasje za njenim hrbtom pletejo živo mejo.

Premetavanja

Se ljudje ločimo no tiste, ki lahko celo leto, iz dneva v dan zajtrkujejo enako hrano in tiste, ki to lahko počnejo najdlje teden, dva (pod prisilo, z odporom)? Predpostavimo, da ne živimo v tretjem svetu, kjer bi bili veseli vsakega grižljaja, ali npr. v ekstremnih okoliščinah kje visoko v gorah, odvisni od vitaminskih nadomestkov ipd. Se da iz naših prehranjevalnih navad orisati apetitno stopnjo osebnosti, ne le po hrani, temveč mnogo širše - po življenju (recimo: zmerna-disciplinirana-rigidna / svojeglava-neuravnovešena-avanturistična --- se pravi, smo ljudje po načinu prehranjevanja npr. redoljubni in zanesljivi, ali pa kontra, v kontinuiranem prebujanju strasti, neukrotljivi? vojaki in jadralci)? O tem sva sinoči razmišljali s prijateljico, malce zaskrbljeni.

Otvoritvena slovesnost TSD skozi glodavčeve oči

Rada prihajam v teater, četudi ne odhajam vedno potešena. Otvoritvene slovesnosti se ponavadi zavlečejo v dober žur; ko se večina pogosti in odžeja, gre z dobrim ali malo manj dobrim vtisom domov, s svojimi ali s komurkoli že reče besedo, dve o dogodku, zaspi in pozabi na vso stvar, »domači« pa ostanejo v foyerju, debatirajo na dolgo in široko, si laskajo, se hote/nehote grdo glodajo – teater je pisker, ki se najbolje drži na vročem ognju, v njem pa se kuhajo različne obare. Vsak od ustvarjalcev, kritkov in firbcev jim doda ščepec začimb, ki se včasih slabo mešajo. No, pustimo to.
Prejšnji dve leti sta se otvoritveni slovesnosti razvili dolgo v jutro, ampak je pač tako, da se atmosfere ne da predvideti. Spontanost, ki jo ljudje prinesejo s seboj, ali ne, odloča. Sinoči jo je večina pustila doma na obešalniku.

Kulturniška klientela alias župani, ugledni meščani, ministri ipd. tiči vedno igrajo enake vloge. Dolgi, duhamorni govori, ki nam služijo kot kakšne razvlečene, nenosljive srajce. Ohlapnost besed, katere naj bi obvladovali – govorec je tisti, ki narekuje smer dogodka, je kot mrzel piš burje po golem hrbtu. Prežvečene floskule, pametovanja o tem, kako lepo in krasno je biti ustvarjalen in galone vzpodbud za vnaprej – predvsem se bomo v dobro kulture še naprej trudili vsi, kajneda?!, so mučne. Ne vem, če se v dvorani najde 10 ljudi, ki jih dejansko posluša. Pomislila sem, da bi bilo morda osvežujoče in celo malce ustvarjalno, če bi kdo od njih svoj govor napisal sam (očitno je, da berejo v jeziku, ki ga njihovo žrelo ne prepozna).

Srečuješ znance, prijatelje, ki jih sicer poredko vidiš. Objemi, poljubi, rože, bonbončki. (Ne-)urejenost, o kateri ponavadi kakšno rečeva s kostumografko, s katero si trosiva komplimente, je fenomen zase. Včeraj sva ugotovili, da »vse gre«, če človek, odet v določeno opravo, izraža zase značilno energijo, z drugimi besedami; če se dobro počuti v svoji koži oz. bolje, kot bi se brez prav te. Simpatična je kakšna obilnejša rita v rdeči minici s pikami, ki jo podpirata ne ravno sloki, niti ne ravni nogi. Nima veze, popolnost je dolgočasna. Pikantnosti in malo poguma dajejo človeku tisti »final touch«, na prvi pogled najopaznejši atribut (ali manko). Ne moreva mimo njenega Perota, ki se za vse to preprosto ne meni in je vsak dan točno tak, kakor se mu dan uleže na dlan. Trenirka, zgonjene kavbojke, dve, tri srajce. Ko so mu na neki prireditvi podelili priznanje za igralske dosežke, je tja hotel v trenirki. »Pero, samo dostojen bodi, to je vse, kar te prosim,« mu je rekla in mu pokvarila večer. V obleki se je počutil zvezanega v prisilni jopič. »Nikoli več, zdaj ga pustim, kot mu paše. Samo tak je zadovoljen.« In ja, še nekaj; uniformiranosti ne marava. Brezidejne kreacije iz uglednih butikov, ki z osebami, ki jih nosijo, nimajo nič skupnega. Ana pravi, da jo moti, ko vidi (ne samo začuti), da se neka dama odloči, da bo najlepša v dvorani in v imenu abosolutne zmage nad vsemi pretirava do abusurda. Rezultat je seveda grotesken. Cena ne upravičuje okusa. > Po Nietzscheju je dober vsak slog, ki dejansko sporoča notranje stanje, ki se ne spozablja glede znamenj, glede njihovega tempa, glede vzgibov. Popravila bi to o spozabljanju; zdi se mi namreč prikupno in naravno. Čemu dober slog ne bi smel projicirati nekaj nekonsistence? Hudomušne izkrivljenosti in njihove korekcije popestrijo suhoparno pravilnost.

»O, lej jo,« mi trubaduri Pero. »Kot kakšna madžarska ciganka,« premeri mojo obleko. Punce se smejijo, saj vendar nosim kitajski telovnik. »Kakšna madžarska neki, Pero, pojma nimaš,« se hihitamo. Kasneje se v Anini družbi popravi in me »pohvali«, češ da sem videti kot iz kakšne kitajske restavracije. Požene seveda še več smeha, kompliment pa tak. Poraženo in sramežljivo poveša pogled, očitno bo bolje, da nehamo s tem.

Predstava nas ne prepriča, drugo polovico prečujemo vsak ob svojem kozarčku v zgornjem foyerju. Govorimo o utemeljenosti »atraktivnih« vložkov, ki naj bi popestrili celoto, ampak čemu že? Zaradi popestritve same? Umetniška vodja pove svojo interpretacijo, omiljuje našo kritičnost. Umetnost naj si vsak upraviči sam, če zna. Če ga zadeva že na začetku zapelje, se ji pusti voditi, kasneje svoje mnenje izrazi Veselko. Res je tako. Če namreč igra zapeljevanj, kar je vsaj na prvo žogo funkcija oz. poslanstvo ne ravno strogo angažirane umetnosti, ne požene svojega kolesja, predstava zvodeni. Ne potegne te vase, izvisiš kot pasivni neudeleženec, poln predsodkov in upora. Žal. Surovi in zahtevni smo. Spogledljivost igre (v tekstovnem smislu – torej prvi akter je avtor sam, nato koncept uprizoritve – igra luči, zvoka, mizanscena, režijska idejna taktirka in končno, najpomembnejše, igralci kot prevodniki odrske magije) nas vsrka, odsotnost le-te pa postavi na hladno. Če nas delo nagovori, smo na njegovi strani, točno tam, kamor nas poleže.

Mlačna dužba, ne preveč okusna pojedina. Brez naboja. Čenčanje se vendarle zavleče v noč, večina nas je brez prevoza, Veselko se nam pusti izvoliti za šoferja. Ker je z malim avtom, nas je za eno rundo preveč. Najprej odpelje mene, nato še ostale, v drug konec mesta. Strinjava se, da se žur razvije ob spremljavi muzike. Predlani so nam v živo igrale Putrovke, idrijska pleh banda, še prej pa Fakei. Pove mi nekaj o delu z nizozemskim režiserjem in že sva pri cilju. Zahvalim se za prevoz, zelo nerada pešačim ponoči in on se zahvali nazaj. Smeh. »Zakaj že?« vpraša. Nimam pojma. »Za prijaznost, recimo.« »Ok.«

Nezanemarljiva plat mlačnih žurov je ta, da se zbudiš z nepretežko glavo, kar je v bistvu velik bonus oz. zame vedno bolj odločilni dejavnik pri za-ali-proti, ko gre za udeležbo / neudeležbo dogodka. Nikakor ne pričakujem, da bi se vsak moral prevesiti v prijetno zabavo, včasih pa se je vendarle nadejamo. Pričakovanja, pričakovanja ... Tehtnica niha.

M o l k

Se prijateljstvo med dvema, spočeto iz molka, navsezadnje nujno pogrezne nazaj v svoj brezhrupni izvor, kjer šele v čuječni razklanosti (kot odtujljivi odsotnosti želenega medsebojnega stika) zmoreta snovati znotraj sebe, v kontra-ekstatičnem smislu razpolovljenosti? Polovici, ki se ne znata združiti, tvorita vegasto enost. Kot mehurjasti tolkač zvona sta, ki se z vsakim trkom ob neprebojno ohišje boleče predre in krvavi. Tudi srce z napako ne more skladno biti, če sta prekata nekompatibilna. Razdružena se celita v mirotvorni tišini.

*inspired by današnje predavanje

** morebitna podobnost z resničnimi osebami je zgolj povod za razmislek

Ljudska (balkonski pogovor med mamo, 79 let, in sinom, 56 let)

M: Treba tmle mau travo pokosit.
S: Pust travo, nej rase.
M: A res? (razburjeno) A u gmajn nej tud kr rase usepouprek?! Nč listja pograbt, grmovja postrižt, a? Golazen se pa redi. Sama bolezen.
S: O trau sm govoru.
M: Pa tmle gor, kje učas blo tko lepo? Kr poglej kašn je! (spakovaje se) Pt! Zanikrna džungla.
S: Nej rase.
M: Ti si pa tud mau tole brado postriž, si k en bedanc.
S: Nej rase.


---


2. del: Kdo ima zadnjo besedo

M: Še nekej. Televizija se tkole prtiska. Cp in konc.
S: Ja, ja.
M: Ja, ne pa s ceumu prstam. Cp, cp, cp.
S: Dalinc je pokvarjen. Ti tega še nis pogruntala.
M: Na usak številk use piše. 1 je za program ena, 2 za program dva, 3 za program tri, 4 za program štir.
S: Dobr, da zdej vem. Pa 5?
M: Še usak, k je naštelou televizijo, mu je tud delala.
S: Če se pokvar, pa neha delat.
M: Špegle dej gor, k prtiskaš. Pa očed se!

V parku

Strojevodja

V času kosila sedem na zlizano, segreto klopco v parku z igrali. Če bi se nahajal bližje faksa, bi kar od tam poslušala predavanja; pri odprtih oknih bi že kaj ujela. Otroški vrvež me uspava. Rada poslušam, gledam. Opazujem mladega očka s sinčkom, ki je komajda shodil. Ljubeč je, vez med njima je čarobno pristna. Otrok še ne govori, zato pa zgovorno opleta z rokami in glavo. Uspešno komunicirata. Pomaga mu splezati na vlakec. Mali se steguje proti volanu, strojevodja bi bil. Pridruži se jima svetlolasa punčka, za njo še njen očka, ki v eni roki pelje njeno električno mini vespo. Očka stojita skoraj drug ob drugem, molčita. Če bi bila mamici, bi si verjetno imela marsikaj povedati.


Ptičji breakbeat

Kosilo na prostem tekne. K nogam mi pridrobencljajo trije golobi, lačni so. Nadrobim jim skorjo vegi pizze, jogurta najbrž ne jejo. Hvaležno grulijo, največji pomlati skoraj vse. Nagonska borba za potešitev potreb je kruta. Če si ne izboriš najboljše pozicije, izvisiš. Nekdo malo stran igra harmoniko. Ptiči ga skušajo preglasiti z improviziranim breakbeatom. Tekmovanje izbrušenih kljunov. Lomljenje ritma jim zelo leži.

---

Igrala zavzame Francozinja s tremi otroki in plišastim medvedkom za dekoltejem. Živahno se menijo in preizkušajo konstrukcije. Lokomotiva je glavna atrakcija. Fantek s svilnatimi lasmi se obesi na dimnik in se skoraj zadavi s kapuco, ki se zatakne v grobo železje. Pulover mu zleze do podpazduh, rebra drobnega, mlečno belega telesca med bingljanjem valovijo kot baby kačice v morju. Otroška francoščina je smešna.


Svet za zaprtimi očmi

Pomislim, kako bi bilo, če bi se sama podila za, hm ...... 6.5 letnim mulatkom. Zamižim.

Od A do Ž

Razlomljiv trenutek, še iz kokona neizvit, je dovolj, da se nam pred očmi razjasni obličje, ki se nam je z muhavo delno oblačnostjo mesece zakrivalo in odkrivalo. Trenutek se v svoji minljivosti vtisne v spominski mikročip ~ na obrazu nekoga drugega zagledaš sebe: kako razgaljujoč je odsev človekove mimike! Vedrina ali zameglitev se mu izrišeta na čelu, licih in v kotičkih ustnic, čitljivo, kakor prva ali zadnja črka abecede. Vse vmesne so čas, potreben za uvid. Žvrgolenje vrabcev ob Ljubljanici so; bolj ko se oddaljuješ od njenega obrežja, tišje postaja. Ko vstopiš v čisti horizont, za seboj zapreš vrata. Žvrgolenje obmolkne, trenutek v obliki črke A ali Ž se shrani v pomnilnik. Kot vetrnica se ti suče med rebri, ko se nanovo izročiš brezvetrju.

Po indijansko

Neko obdobje, leta nazaj, me je zanimala astrologija. Prebirala sem različne buklice, po priključitvi na splet prebrskala astro-to-in-ono, mrzlično izpolnjevala vprašalnike, s katerimi mi še vedno skoraj dnevno smetijo e-nabiralnik, včasih pa še kliknem na katerega in se pustim naplahtati. Ti izračuni oz. osebnostne astrološke karte, ki jih lahko prebereš že nekaj sekund potem, ko vpišeš svoje podatke, so neverjetni. Smo si ljudje v jedru res tako podobni, da vendarle lahko marsikateremu (malo daljšemu) priznamo nekaj verodostojnosti?

Pričujočemu bi težko oporekala.

Prepared for »Zvita«

born July 17, 1979

DAY-SIGN: 13-Water (Maya: 13-Muluc)

YEAR: South-7 (Tikal System)

13-DAY PERIOD: 1-Earthquake (Maya: 1-Caban)

NIGHT LORD: 2

VENUS PHASE: Superior Conjunction

Introduction - The Astrology of Time

The ancient Maya and Aztec astrologers studied the mysterious influence of the rhythms of the sky on earthly life. Everyone knows the Sun rises and sets every day -- this is the basic rhythm of life around which we set our clocks and calendars. What the ancient astrologers discovered was that other time cycles existed that were multiples of this basic day cycle. This fact was discovered about 100 years ago in Europe and these cycles (there are many of them) are now called biorhythms.

The most important time cycles in ancient Mayan and Aztec astrology are those of the day, 9-days, 13-days, and 20-days. Additionally, years are counted also, in groups of 4 and 13. Each day is then part of several other cycles, so no two days are exactly the same. Your Maya/Aztec horoscope below shows exactly where in each of the cycles you were born. Each category below examines a specific cycle and a specific aspect of your personality. Keep in mind that our personalities are complex and contain many contradictions. All of us present a different "face" depending on who we meet. The delineations below will reflect this, but they will also give you a clear picture of who you really are. The true value of astrology lies in self-knowledge, the first step to wisdom.

Your Most Personal Traits -- The Day-Sign of Your Birth

Here are your strongest and most obvious personality traits. The delineation below describes who you are and how you appear to others, at least on the surface. In Aztec astrology this part of is your horoscope is your Tonalli, or Day-Sign, the form bestowed upon you by the Sun.

Water: You have very strong emotions and feelings that are easily aroused. Sometimes these feelings are so deep and so intense that they can take over your personality. You have very strong territorial drives that often operate openly with little conscious resistance. At your worst you may display compulsive and addictive behaviors, including abuse of power, sexual obsessions, drinking, and use of drugs. On the positive level these emotional drives cam lead you into deep commitments and persistence in achieving goals. Whichever way your emotions lead you probably has much to do with your early childhood experiences.

It is very possible that you have psychic abilities, or have an interest in psychic phenomena. Undoubtedly this is something that stems from your unusually strong feelings and reactions to things. Many Water personalities become artists who produce sounds and colors from their souls, not superficial illustrators or imitators. Even if you are not an artist you probably have a vision that you will attempt to realize during the course of your life. Whether psychic, artist or visionary, you are driven by forces that most people have no idea even exist.

You also have a need for recognition that is both a blessing and a curse. If circumstances allow you to exercise this part of your nature legitimately, as a performer or artist, then you are probably very successful. If circumstances work against you, then you could drift into an unrealistic or even potentially dangerous life-style.

You have an uncompromising quality that pushes you toward great success in career matters. You are an extremist and do nothing halfway, yet this is often what it takes to be at the top of a profession. You have a strong, independent mind and are capable, and very willing, to solve your problems by yourself. Although you may have some initial problems handling responsibility, control over your powerful feelings will bring out the leader in you.

You are likely to receive recognition for your accomplishments, whether these be positive or destructive. As you struggle to control, or at least monitor, the nearly uncontrollable urges surging within, you will undoubtedly achieve much. The important thing is that you channel your energies into constructive and productive area.

Your Deeper Self -- The 13-Day Week of Your Birth

Each of us reacts to the world around us in different ways. Our reactions are mostly unconscious; they represent what our deeper self needs. Our reactions both attract and repel us from things, people, and situations. What we like, what we like to do, and who we really are is shown by the 13-day week called the Trecena that we were born under. Each of these periods begins with the number 1 and the name of the day-sign that starts it. A number is attached to your position within the 13-day period that may be an important number for you.

This is the last day of the 13-day period beginning with 1-Earthquake. Beneath your surface personality you are quite the dreamer. Your imagination is very fertile and you may have found ways to make fantasy pay off for you. You may excel at one of the arts, or at least have a great appreciation for them. Your ability to find ways to practically apply your ideas, bridging the gap from fantasy to fact, is your greatest asset. You are also a particularly emotional person who may struggle with issues of self-control. You have a nomadic streak in you and you find long-term relationships something of a struggle.

Trivia.

Oglasna deska

Je kdo mogoče že slišal za kakšen tečaj / delavnico feničanske pisave, ali sanskrta v Sloveniji?

Ogledalce, ogledalce na steni ...

Večerno druženje s Fridlom je zame vrhunec dneva. Izposojevalec knjig, če bereš, ponižno željo imam. Če umreš pred mano (na to sem pomislila samo zato, ker si starejši), mi zapusti svojo knjižno zbirko. Nihče drug je ne bi bolj cenil.

Ta pogled, bodeče brkice, malo črnski, boksarski nos. Prepričana sem, da ga veliko mož skuša posnemati z izbiro očal. Ko si jih zjutraj zahakljajo za ušesa, čisto od blizu v ogledalu preverjajo neenakomerno poraščenost obraza, zakleti si zamišljajo, kako bi bilo, če bi se neke mrzle noči zbudili s hrumečo glavo, znotraj katere bi divjali bliski in bi se kaos hkrati razjasneval do sramu, ko pred seboj zagledaš sebe, bolj golega, kot se poznaš ... Občutek bi bil ali ekstremno mučen ali katarzičen. Preprost človek se v alarmantnem protislovju s samim seboj, protipolu, ki se mu predstavi z imenom Križani, ne bi najbolje znašel. Pogum je preudarna kača. Veliko sika – da si izbori čim prostranejši teritorij za lazenje, piči pa le, ko je ogrožena. Veličastno nevarnost zvito preženeš nazaj v brezhumusno podtalje, da se razgradi do temelja dobrega. Slabo je zgolj dobro, ki mu gori za petami. Če razgrajača v pravem trenutku zvijačno uženeš, mu stopiš na potne prste, da zatuli od nepričakovanega protinapada, se ti ukloni, kot se človeku optično uklanja svetloba, ko se zlije v senco. Iluzionizem niansiranja je pravzaprav umetnost življenja. Je vznemirjenje, ki se utaplja v strahu, je volja, ki trohni v raztrganem žepu letargije. Je človeškost v večni fazi presnavljanja. Je nabrušeno dleto v trdi pesti kamnoseka, lok med prsti violinista in otrok v naročju mlade mame, ki z njenih ustnic bere svojo predživljenjsko zgodbo. Je temna ura večera, ko si človek zaželi posteljne mehkobe in je uravnoteženost spanca, ki reciklira nakopičeni dnevni balast.
Če zjutraj v ogledalu prepoznam brkatega gospoda, bom vedela, da moj nadjaz premore nekaj humorja.

»Najtišje besede prineseje vihar, misli, ki prihajajo z golobjimi nogami, vodijo svet.«

Oda premočenim

Zvezki in knjige, razpostavljeni po mizi kot kičaste vaze v prodajalnah suvenirjev. Glasno tiktakanje ure, ne, srčni utrip je, v višji prestavi. Dnevna razmočenost, ujeta v lene sklepe, in odmev polomljenih špic dežnikov, ki v kanalih brezbrižno muzicirajo odo zavrženih. Zoprn občutek pogrešanja nečesa, kar je spregledano. Mirno JE, a te premalo razločno kliče, da bi se ustavil in mu prisluhnil. Pelikanove bombice se v nalivnih peresih prebodene prelivajo ena v drugo. Mavrična nemost. Brez sporočila sem, zato odprem v rdeče usnje vezano knjigo, na kateri piše Jean Paul Sartre, 1964. Domišljam si, da je na slepo izbrana stran pravzaprav zadetek na tomboli, današnjega dneva vsaj.

»Cele ure se je pustila poučevati, govorila je: ja, ja, kar naprej, in ideje so se ji kar pogrezale v glavo, obstajala je samo na videz. Prijetno se je nekaj časa zabavati z bebci, popustiš jim vrv, vzdignejo se v zrak, velikanski in lahki kakor napihnjeni balončki, potegneš za vrv in že treščijo po tleh čisto zmešani, preplašeni, okorno zaletavajoč se zaplešejo, kadarkoli potreseš za vrvico, vendar je treba bebce pogosto menjati, sicer se vse konča v gnusu.«
~ str. 158, začenši z drugim stavkom drugega odstavka, Zrela leta

Utrip se namesti v meditativnem razpoloženju. Posluša.

Čričanje

"Thoughts re-arrange,
familar now strange,
all my skin is drifting on the wind."
~There Is An End, The Greenhornes (feat. Holly Golightly)


Pomladanske radosti, malo predčasno.

Že šest simpatičnih fantinov / moškinov sem opazila, odkar se grem študentko. Na faksu, kajpak. Fino mi je, če koga od njih srečam mimogrede, pa ne ve, da je s tem, da je (šel mimo), nekomu fino. Čudno, samo eden nosi očala, no, dva, drugi občasno. Ponavadi me očalarji pritegnejo, kosovelovski flair. Čmrljaste godbe popestrijo dolge dneve, mini orkestri v trebuhu, in zanimivo se mi zdi, na kako različne načine nas ljudje ganejo. Z nekom se npr. z razdraženimi ustnicami vidim sedeti v temni sobi in debatirati o vsem, še posebej tistem, česar ne vem – in skrb vzbuja v meni - še tega mi manjka! > vedno sem se zmrdovala nad ljudmi, ki se v partnerskih odnosih maškarajo v mame-očete / sestre-brate (ne morem si pomagati, res bi ga rada materinsko objela in ga božala po laseh). Z drugim bi se vozila po vodnih toboganih, jedla surova zmajeva očesa in ocvrte hrošče, nasmejana do solz, ko bi se mu med zobmi zagozdila kakšna tipalka, ali se učila kotalkati na otroškem igrišču. Tretjega bi med plavanjem občudovala iz morja, njegov v nebo zazrt izraz na obrazu, ko se umno prebije do vnetljivega spoznanja. Četrtega, hm, z njim bi šla na tritedensko potovanje po Aziji. Petega bi z wc školjke gledala med tuširanjem, ga potem pridno obrisala do zadnje kaplje, zanj izbrala T-shirt, ki mu najbolj pristoji (tetovirani del kože bi krvavo označila z ugrizom – zasebni teritorij: ladies, do not stare or touch!). Šesti, kdo je že šesti ... ja, tega si ne želim niti spoznati, zadostuje, da ga semintja srečam. Tako ljubko pogleda v tla.

Lažem, še eden je, nekje, ki pa ga verjetno ne bi več prepoznala. Srečala sva se samo enkrat. Mogoče bi me vendarle stisnilo, če bi se spet zagledala v tiste sugestivne oči. Kavalir mi je odprl vrata na hodniku.

Hiša

Bila sem hiša.
Zapuščena,
polna stare šare,
vsak dan okrancljana
s pisanimi zavesami.
Čakala sem,
da se vseliš

vame.
Ti.
Prav ti.
Čistila sem se zate,
redno sem brisala prah
z vseh kotičkov
in se prezračevala.
Da bi ti dišala.
Da bi domoval v neokrnjenem.
Preurejala sem sobe,
da bi ti bilo lepo,
ko bi prvič vstopil vame.
Ustekleničila sem svoje sokovje,
ki je vrelo od pričakovanja.
Hranila sem ga,
da bi se odžejal z njim,
dokler se ni pokvarilo.
Zdaj nisem več tako čista,
včasih ne odprem oken,
niti vrat.
Nič več te ne čakam.
Če kdaj mimogrede potrkaš po polknih,
ne bodi presenečen,
če skoznje pokuka krvavo oko.

Mimetični procesor melje izročila

»Mesto poljuba - in zato tudi mesto misli - je zastrta tišina; in tako bi lahko ostalo vekomaj, če bi človek bil tisto, kar je. Vendar pa to od neke skrivnostne vnaprejšnosti naprej nismo,« piše Kocijančič v Uvodu Parmenidovih Fragmentov. »In ker "smo" poljub, "smo" neskončno izginjanje v Poljubljenem: epifanija tega, kar smo - misel - nam kaže, da smo zelo malo in manj kot to,« pa vendar tudi na izginjanju gradimo oblake. »Pravo misel zato zaznamuje strast raz-stoja, distance: Edino ljubljeno se nam, ki "smo", izmika z neizprosnim in dokončnim NE, in se nam (lahko) le v našem izginjanju podarja ter kaže kot polnost tistega DA,« še nadaljuje Kocijančič. Razprostrtost pesnitve je skoraj srhljiva, njeni delci mi sledijo, kamorkoli že, in korakoma formirajo nove verze, preko katerih se vsebinska razvejanost nadaljuje v neskončno.

V sanjah s prijateljico na predvečer njene poroke odrineva do neke hiške, kjer naj bi skupaj prenočili v sobi z oknom, ki se odpira v sadovnjak. Ko ga odpreš, je prvo, kar zagledaš, krasna jablana. Soba je prazna, šele ko stopiš vanjo, se opremi po vonju tvoje kože. V trenutku razbere koordinate prišlekove osebnosti - in tako mu je postlano. Kot družica naj bi ji pomagala razrešiti še zadnje dileme pred novo življenjsko preizkušnjo. Zaupni pogovor naju locira na oder najine preteklosti, kjer igrava svoji zgodbi, prijateljsko prepleteni. Publika je prihodnost, ki naju čaka za zaprtimi vrati. Vpotegnjeni sva v maligne vozle, ki nama preprečujejo prosto prehajanje iz nekdaj v zdaj in potem, dialoško se spopadeva z nagnito ukleščenostjo, ki jo morava streti, če hočeva odpreti dvoje vratnih kril, da bi nadalje vstopali čim bolj svobodno, nezamejeno. Na odru se zvrščajo podobe, ki sva jih, ali pa jih še bova, srečevali na poti; srečanja so brzinska, lahkotna. Duhovom podobne prikazni prihajajo in odhajajo, delajo prostor drugim. Igra je tekoča, strnjena, lucidno se vživljava. Igrava jo na odprtem, zakoni neba z vremenskimi odrazi scensko dopolnjujejo atmosferičnost. Občutek za čas se ujame v vrtinec tubiti, je giban in giba nekaj drugega. Fantastičnost procesa presega spekter domišljijskega zaznavanja, ko nepričakovan kratek stik prekine tekočnost. Neznani glas pove, da me na okenski polici čaka pomembno sporočilo. Vem, kaj je, vem, kaj sporoča. Soba z okensko polico je zaodrje, preperela ovojnica je odsev golobjega očesa v temi, od nekod slišim besede, ki si jih ne upam niti želeti slišati, glas mutira, ni človeški, zvončkljanje je, kočije, ne, vedno glasneje. Refleksno stegnem roko in z blazinico v temi ugasnem budilko na telefonu.