sreda, november 30, 2005

V najbolj natlačenem delu dneva, ko ti stres obliva razum, lakota začenja neusmiljen bojni pohod po želodcu, ti pa delaš, dihaš, stojiš in govoriš, izstreli prvo besedo, ki ti pade na misel ...
- dlan

Ko zatopljeno razmišljaš, naprezaš male sive celice, da bi rešil zagato, prišel zadevi do dna, imenuj misel, ki biva v tebi, a jo varno in rutinirano pometaš pod preprogo ...
- važno, da si znam prikrojiti svojo resnico

Najbolj neumesten citat, ki ti sledi skozi dan:
»Just do that belly dancing.«

Poslušaš nekoga, ki ti vneto razlaga o nečem popolnoma nebistvenem in ---
- si v mislih popravljam spodnjice, ker ne stojijo, kot bi morale, ter se odločam med dvema alternativama za boljši okus testenin, ki jih bom zmlatila ob prvi priliki, ne nujno istega dne: parmezan iz vrečke / ročno nariban sir, katerikoli že je v hladilniku

Med hojo skozi mestno jedro, ko ti žlobudra svinja nove škornje (seveda neprimerne za slabe vremenske razmere) ...
- štejem betonske ploščice, po katerih stopam, se zmrdujem nad neustrezno gradnjo hiš, s katerih na ulico padajo težke plate kopnečega snega in si mrmram jazzy melodijo iz gledališke predstave, ki me je božala ves dopoldan

nedelja, november 27, 2005

Spoken word

Predstavljam si zatemnjen prostor, akustičen, ne prevelik, jazzy. Za spremljavo bi si omislila enega, dva glasbenika, recimo z violino in tamtam bobni, vse bolj me mikajo tudi orientalski instrumenti. Najbrž bi performance, se pravi govorjeno besedo, recital zveni preveč seriozno, spremljala lahkotna koreografija, nič atletskega, po občutku, razpoloženju ...

- XXL dnevi se zgoščajo v XXS smolaste sekunde
- ustrigla bi si utrujene lase, a se s spetimi počutim bolj ženstveno
- ženska je najfertilnejša vez, natezna trdnost
- z veseljem včasih ne bi govorila, marsikaj se lahko izrazi z gibanjem
- nekoč bom regratova lučka, razpihana semtertja
- če bom kdaj rodila otroka, bom njegova zvezda repatica
- želim si, da bi lahko živela od vode, kalorije me plašijo
- vedno bom sledila notranjemu glasu, četudi hromi
- svoboda je nizkotnejša utopija od altruistične ljubezni
- napredek kopni kot najrahlejši sneg
- vsak korak naprej, je pol stopala nazaj
- počasna mašinerija
- individualizem je borba
- stremljenje k skorji osebnostne resnice
- ostalo je životarjenje, ptičji kavs
- danes bela, jutri modra, postavljam svojo kolibo
- potem bo zapihal močan veter

sobota, november 26, 2005

Takoj po jutranji kavici in razgledovanju po v snežno odejo zaviti deželici pod Alpami, sem si pogledala Lost in translation (enkrat sem ga že imela na must see lestvici, odkoder se je izmuznil, zdaj pa me je nanj spomnil Quercus blabber). Je gledanje filmov ob npr. 10h zjutraj zelo neobičajno? Zadnjič se mi je Ana čudila, češ da se filme gleda zvečer. Brez ustaljenih urnikov, sama svoj prokurator.

Zanimiv film, pritegnil me je. Zimski, nezatežen. Osredotočila sem se na detajle. Z vlogo Scarlett Johansson sem se zlahka poistovetila. Podobna energija, selektivni kriteriji, dreaminess, zamaknjenost ... Tuja mi je samo njena okusna eleganca, enobarvna oblačila, mat, kremne barve, frizura, nobenega nakita. Če bi se znašla v podobni situaciji kot onadva z Billom Murrayem, bi se najbrž končalo drugače. S svojo zaletavostjo bi najbrž prekoračila ograjo medsebojne seksualne privlačnosti in iz nekaj lepega, tankočutnega, zelo mogoče naredila povsem običajen one night stand, po katerem bi se zjutraj počutila umazano, absurdno prazno in ... Iz distance, kot gledalka filma npr., ki obravnava tematiko (brez)osebnih poznanstev in zakonskih zvez, lahko vidim in odobravam marsikatero dimenzijo odnosa, ki nam ostane v čislih, ne zruši iluzij – odnosi brez seksualnega stika. V svojem življenju, torej pri vsakodnevnih srečanjih, odnosih, najrazličnejših zvezah med moškimi in ženskami, pa nisem tako racionalna. Od nekod se je vame ukoreninila neka potreba, da takoj selekcioniram ljudi po tej plati. S kom bi utegnilo zaplamteti, zaropotati, se samo na hitro obrusiti. In potem, ko zaidem v poigravanje z možnostmi (verjamem, da so meje med DA in NE zelo krhke in prehodne, včasih brez bredenja po blatu), gre vse samo sunkovito navzgor oz. navzdol. Ko me nekdo seksualno privlači, tega ne morem odstaviti na stranski tir in težko z njim funkcioniram neobremenjeno. Navidezna, malenkostna ravnodušnost, mi ne gre od rok. Mislim, da se z vsaj nekaj subtilnosti na drugi strani, pri meni hitro ve, kako in kaj, kar zakomplicira oz. razpiha sproščenost in med dvema vzpostavi zono eruptivne napetosti. Čakanje, da bomba eksplodira. Ko pa, če, pa se pojavi naslednja faza. Je to vse? Kaj pa zdaj? Kaj sem s tem pravzaprav dosegla? Trn-trn, trn-trn ...


Zunaj pa sneži, sneži ...

petek, november 25, 2005

Že kar nekaj časa nisem napisala nobene pesmi. Tisto, kar objavljam tukaj, niso pesmi, prej miselni utrinki, skovanke na brzino. Mogoče se še danes rodi kaj rodovitnejšega.

Lupim pomarančo, ki je podobna meloni, srkam juho s testeninami in grizem temno, grenko čokolado. Poslušam Putumayo arabsko-afro groove in občasno cincam v ritmu crkavajoče podgane. Priznam, d-e-p-r-a. Ne maram besede depresija. Raje sem melanholična, potrta, zdolgočasena, brezvoljna. Tri knjige me čakajo na polici, en film. Asocialna, napeta, vzkipljiva, tudi mukala bi. Ne prenesem površnosti, drugorazrednosti in temačno mrazenje mi kljuva lobanjo. Ležala bi na tleh, nekje daleč proč, nekaj kontinentov stran. Dihala bi drugačen zrak, jezikala v drugem jeziku, odkrivala bi ... Pustolovstvo me vabi. Nekaj vzburljivega. 360° kontra. Svojo noto potrebujem. Nobenih navodil. Impro. Znajdi se kot (ne) veš in (ne) znaš. Divjina. V ring. Tukaj je vse tako utečeno; živcira me. Nervira. Srbi me koža. Lasišče. Ogenj bi požirala, skočila s 300 meterskega kanjona. Te zakajene beznice, kjer se ljudje zbirajo in družijo, so nemarno ostudne. Mesnice brez hlajenja, po surovih bedrih in kitastih vratovih se pasejo muhe, prenašalke idiotstva. Na bruhanje mi grejo hrupne praznice, votla glasnost. Važno, da ni dolgčas? Srhljivo.

Later ...

Snowy glitter

četrtek, november 24, 2005


Tale post že ves dan vlačim na jeziku, v ustih se meša s slino. Ne, nič spektakularnega, žal. Samo nekaj misli, ki so me pozdravile v jutro in povzetek sanj.

V tej sezoni mraza, obožujem toploto segrete kopalnice, ko zjutraj naravnost s postelje vkorakaš vanjo. Zelo toplo mora biti, super je tudi, če se je pred teboj že kdo prhal in za seboj pustil vonj po ovežilnem milu.

Sanje, ja. Zjutraj sem se blaženo nasmihala sama sebi v ogledalo, kot da bi podoživljala odličen seks ... Spet On. Nesojeni, ljubljeni, tisti, po katerem hrepenim kot stara devica, katerega se ne otresem, vladarja mojih misli, zavednega in nezavednega. Še prej, ko sem vsa zavita hodila čez most in so mi debele snežinke rosile lase, spletene v kitke, sem se nasmihala, z mislimi nanj. Najprej si grem narediti kapučino, da v ustih prežene okus po žgancih in zelju. Danes sem, prvič po nekaj letih, začuda, nosila kovinsko verižico iz Gane, hm ... Spomini.

Sanje:

V vsej svoji skuštranosti je vodil neko delavnico, ki sem se je udeležila, nevede, da bo on tam. Šok, vznemirjenje kot pred skokom s padalom, ekstremni odmerek adrenalina. Lepo počasi. Zanimal me je njegov prvi odziv, ko me zagleda. Brzinsko se spogledava. Ok, ni odkorakal iz dvorane. V redu. Drzno ga merim z očmi, drezam, kot vedno. Dela se, da ne opazi. Govori mirno, samozavestno, zelo sproščeno. Občutek vrtnega piknika. V trenutku je z vsemi slušatelji na ti pogovorni frekvenci, radoživo čebljajo drug čez drugega, všeč mu je, da ga ne gledajo navzgor, namerno, a sponatno vzpostavlja območje prostega gibanja, nihče ne sedi na svojem stolu, nekateri po turško na tleh, drugi na ograji, nekdo na njegovi mizi. Jaz obsedim zadaj, nekoliko odmaknjena. Kot da moja prisotnost niti najmanj ne ovira njegovega fokusa, me prijazno povabi bližje. Pa se igrajmo po tvoje, si mislim. Navajen je, da obvelja njegovo. Debata. Zanimanja polni mladi ga zasuvajo z vprašanji, idejami. Jaz poslušam, opazujem njegovo mimiko, razmišljam, kaj se mu plete po glavi, kako mu uspe ohraniti mirne živce. Kmalu me nekaj vzpodbudi, da se oglasim. Glas pregloboko in preglasno vpraša nekaj, kar ni pričakoval. Za trenutek se zamisli, se nasmehne in reče: »Še kakšno vprašanje?« Ne odgovori. Kako prikladno. Predrzno, čeprav je bilo moje vprašanje namenoma zajedljivo. Hotela sem ga zmesti, mogoče mi je celo uspelo. Ostali naju nekoliko sumničavo premerijo, trenutek tišine, nato debata steče naprej. Gospod predavatelj se kmalu opraviči, češ da je nekaj prišlo vmes, da bomo morali nadaljevati drugič. Nejevoljni obrazi, potolaženi, da vsaj ne končujemo, če moramo že prekiniti. Deležen je gromkega občudovanja, ki ga spretno obvladuje, neošabno, nepretenciozno. Kot blisk švigne skozi vrata. Soudeleženci mu počasi sledijo, še vedno zatopljeni v njegove besede. Iz dvorane izstopim zadnja. Razmišljam, če nam je ušel zaradi mene. Zunaj, na ulici, ko si zapenjam plašč, zaslišim glas, ki se ga predobro spominjam. Zdrznem se, a je prehiter, da bi kakorkoli odreagirala. Prime me za roko in potegne v prečni podhod ob glavni ulici. Temni se. Preden karkoli rečem, mi z rokavico zapre usta. Srce mi bije kot da bi ravnokar odtekla maraton. Ničesar ne reče, samo gleda me v oči iz razdalje 10. centimetrov. Odpre usta, kot da bi nekaj hotel reči, diha in našobi ustnice. Z licem se dotakne mojega, za ušesom začutim njegovo vročo sapo. Prime me za vrat, stiska. Ustrašim se, da ga utrip mojega srca ne bi odbil proč, ko se sam sunkovito odrine, postoji, gleda, stegnem roko, da bi ga zadržala, a že koraka stran. Odprtih ust obstojim v temi, hočem zaklicati njegovo ime, a glasilke protestirajo. Nič. Tišina. Če se obrne nazaj, si rečem, se bo vrnil. Zrem za njegovim hrbtom, dokler ne izgine za vogalom ...

sreda, november 23, 2005

After a small medical operation, operation sounds awfully serious, i have to rest end enjoy being served, cared for ... It's a beautiful day shining through my window, and, unlike most of the healthy days, i'd love to breathe it outside, huge bonus, fully intoxicated by the air, loud voices of the kids walking to school and back, i wouldn't mind listening to the car brakes. It isn't even a cliche that we cherish and worship health as the most valuable treasure we can possibly be sprinkled with (Do i sound like a 85 year old dying in agony? Damn :-) ). Inserting brackets just now reminded me of a funny dissension i shared with the best doctor ever, really, Dr. Lavrič is the man, about Roman digits, me teaching him what is what – line as a digit or a bracket, that congenial, totally conquering and superior sidelong look he whiped me with gently, as in girl, i've learned my 0-10s in my junior school ... That was hilarious. I still think i was right and there was no. II written on my note for him insted of III. that he saw; but how can one be sure, doctors all scribble like loonies. Anyway, i am feeling just fine, able to move snowed up mountains with my left foot and right hip. Can't wait to go back to work tomorrow.

Words monumental, acute, membrane, heuristic, roomy and simulated dance along my polished dance-hall mind. Trying to dispatch them in a circular tour, in a shape of condensed little entirety, a poem.

Very instant attempt:

Awakening of a yellow monumental day
straining under the gravity
acute fear rasping
beneath my creased emotional membrane
that roomy day, full of everything
and nothing
just like feminine woman pelvis
simulating birth at every move we do
cautious, thin-skinned contacts
with ourselves ...

ponedeljek, november 21, 2005

Mraz brije okrog ušes in brusi mojo kožo na obrazu kot smirkov papir. Zvita, zavita v bel kvačkan šal do nosu, z rokavičkami in njen mali zelen cekarček, sta se navsezgodaj odpravila v dan, premrzel za hojo. Nizke temperature me niso prebudile, niti osvežile. Sonce, ki občasno skominavo pomežikne izpod ledenega klobuka, ki se nam je poveznil nad glave, izgublja bitko s sivino. In jaz, je ne sprejmem. Raje sem opisni detajl na fotografiji nekega ponedeljkovega jutra. Moje vodene oči namreč pripovedujejo romaneskne zgodbe vsakomur, ki zna pogledati vanje.

sobota, november 19, 2005

i~m~p~u~l~s~e
scenting a tiny uneven
cinnamon-orange candle
made me wanna bite at it
a chockfull chunk
of scarcely melted
thick liquid wax
running down my throat
would
~ intuition tells me ~
taste like his lukewarm
preserved slobber

Hm ... Trenutno se počutim ujeto v nadrobno pleteno mrežo iz rafije, potrebovala bi nabrušeno sulico za enkraten in popoln preboj na odprto, zračno, ki gruli in sope od možnosti, če si le upaš. Na dušek sem prebrala intervju V. Milek v Sobotni prilogi z Janom Cvitkovičem, ki svojeglavo razmišlja o strahu, ki ga rajca. »Kadar delam, si privoščim, da se ne bojim,« pravi. Človek literature. Intrigantne besede. Besede. Prvič sem začutila, da se bodo smukale vseskozi moje življenje, da me bodo davile, špikale, osvobajale, navdihovale in puščale na cedilu, v drugi polovici osnovne šole, ko sem se veselila pisanja spisov. Kakršnihkoli. In vedno so me zanimali ljudje, ki so veliko brali, veliko vedeli. Navdušenje, ko sem v fazi vsesplošnega nezanimanja in apatije, rahlo nagnjena v samouničevanje – relativen pojem, edina v razredu dobila petico za celoletni literarni pregled. Torej naučiti smo se morali vsega, kar smo brali, učiteljica nas je vodila k povezovanju čtiva z dejstvi, teorija + praktičnost = uporabno. Cel kup špeha, ki se mi je zdel strahoten in ga seveda nisem niti prebrala; nikoli nisem imela zicledra, delovnih navad. Ko sem bila vprašana, sem improvizirala z ljubeznijo, kar se je obrestovalo. Tega se zdaj držim kot hudič križa. Z ljubeznijo, nič drugega me ne zanima. Kar ljubim, nekaj pomeni, gre. Kar ljubim, pogosto tudi sovražim, sovraži mene, me obliva s strahom, napetostjo, vznemirja, vrtinči in še kaj. Čakam na impulz za preboj v neomejeno, kar obstaja, ko si povezan s samim sabo. Ko veš, kaj hočeš in si to vzameš. Se ponudiš, čeprav ni razpisa zate. Do takrat bom šepala.

Potem se literatura meša s salso, podobna afiniteta. Ja, ne, kdaj, pa je prepozno, predaleč ... Sami izgovori za neodločnost. Pohojen pljunek. Pa kaj, če nimam soplesalca, se bo že našel. Pa kaj, če stane, denar se prisluži (sanja svinja o koruzi). Cvitkovič, salsa, topla kajzerica in obupna frizura so na meniju sobotnega dopoldneva. Prebavljiva mešanica, kako da ne ...

petek, november 18, 2005

AKCIJA - REAKCIJA

Kaj nas najodločneje vzpodbudi k reakciji?

~Je potrebno zavrteti planetno kroglo vsaj trikrat hitreje, kot se vrti?
~Iznajti svojo govorico, neprekosljivo znamko lastne kakovosti, morda svojo dišavo?
~Izruvati svoja srčna čutila ter jih servirati željenemu prejemniku v pecljatem kozarcu, dovolj blizu, da zavoha vrelo kri?

Piši, kot čutiš, ni dovolj. Govori, kar misliš, še manj. Telo, ki riše občutke in razpoloženja, je varljiva kača. Tišina, ki ječi od neizraženega, tone v še gostejši vakum. Ljudje smo šifrirani, zakodirani kot najbolj komplicirani sefi, jekleni roboti. Vsak goni svoje, trpinčimo se na trilijon in en način, v mučni, doživljenjski misiji NE PUSTITI SI DOVOLJ BLIZU, da bi se s prstnimi blazinicami dotikali razbijajočih src, ki jih skrivamo pod oklepi ...

Vsak med nami si želi samo nekaj kapljic ljubezni. In priložnost.

Vesela bom vsakega kardiološkega recepta, zmanjkuje mi idej. Srce pa boli.

četrtek, november 17, 2005

Give me a reason to love you

* Nastalo ob poslušanju istoimenskega komada by Portishead (ki me je omrežil v Bertoluccijevem Stealing Beauty in tudi že prej, a se ne spomnim ob kateri priložnosti).

torek, november 15, 2005

Spet si mi blede zaradi njega.
Spet fantaziram, kako bi se ga za hrbtom dotikala pod srajco, nekje med ljudmi, ko se ne bi smel obrniti, na skrivaj.
Spet se trapasto nasmiham sama sebi, ker ne znam držati obljube, niti se prepričati, da če nekaj ni, pač ni; raje se jebem z relativnostjo, ker verjamem, da je linija med ja in ne zelo krhka, in v zadevi: Nedokončano, bom šla zgleda do konca, zaradi sebe, da si dokažem, da obstaja some kind of closure.
Nalakirala si bom skoraj kratke nohte s čokoladno rjavim lakom Zanzibar, imam čas, ampak bom popenila, če se oškraba med umivanjem las, ki me še čaka.
Pa čim manj siv dan želim vsem, zmešajte ga z rdečo, pa bo vijoličast.

ponedeljek, november 14, 2005

Gledala sem Lynchov Blue Velvet, ki me je trpko zamoril. Mislim, da sem ga gledala že kot mula; tisti občutek pač, ko si nekaj že videl, slišal, nek oddaljen spomin - oživljen, ampak sem takrat večino verjetno premižala.

Dennis Hopper je odličen v vlogi priskutnega, nasilnega obsesivca, Kyle MacLachlan enak, kakršnega se spomnim iz Twin Peaksa, infantilno melanholičen, skrivnosten, Isabella Rossellini srhljivo resnična. Lynch je eden tistih ljudi, pri katerih se težko opredelim za ali proti. Mrzle atmosfere, ki jih ustvarja, me na čuden način privlačijo in sočasno odbijajo, bržkone zaradi trdovratne težnje po distanciranju od nečesa, kar nam je v svoji črni peški brutalnosti bližje, kot si priznavamo. Druga plat medalje. Varnost / nevarnost, z roko v roki, mi smo vrvohodci med njunima poloma, in četudi obvladujemo ravnotežje, je zdrs vedno na preži. Trenutek nepazljivosti, prevelik odmerek poguma v krvi, nepremišljena odločitev, ali samo mežik ob nepravem času je dovolj, da zaplavamo. Kljubovaje se hočemo izolirati iz sveta, ki ga Lynch genialno uprizarja, kot da se nas niti malo ne tiče. Ločevanje gnilih jabolk od zdravih in dišečih, mi smo, kajpak, zdrava.

Tako sem pred koncem filma vsaj trikrat skoraj pritisnila stop in delete, a sem vseeno, naslonjena na radiator, z masko brezbrižnosti, češ, saj je samo film, "vzdržala".

nedelja, november 13, 2005

Dedku Mrazu (toliko prej, da bo lahko temeljito razmislil, kakšna šiba najbolj zaleže)

Želim si, da ne bi bila tako praznoglava, ko me premami najbolj tanko vabilo, nedomiselna in že tisočkrat preverjena formula frekvenčnosti glasu, ko zagodrnja tisti idiotski: »Hey, baby ...«. Želim si, da ne bi podlegala tem škripajočim protislovjem, ker dejansko z njimi ničesar ne uravnavam, kvečjemu poglabljam luknje, ki jih kot priden krtek kopljem v zemljo, pomagam pa si z metuljasto lopato, ki me zbada v trebuhu ... In konec koncev, še vedno hočem nekaj čisto drugega!

Ženska debata v knjigi (mama hčeri):
»Dobro poznam ta tip nemirnih rjavolascev. Preveč je inteligenten, da bi se lahko zanesel nase: zmeraj bo vse pretuhtal tako, da si bo lahko vse dovolil ...«

I.D.

~
when i feel gloomy i sometimes have to have a piece of most caloric cake
and always feel sick right after i swallow the last bit
~ i often
can't join cloudy conversations people make as i feel
i have nothing to add, crucified among my spiderlike thoughts
~
i like hip-hop and r'n'b vibes because i can dance sluty to them
even when i totally separate rhythm from plain, superficial lyrics

~
i like jazzy voices, a little raucous, imperfection moves me
~
i am deeply touched by the rainy piano music, too (& dance sluty to it regardless)
~
i am the most active dancer who moves on her mind all the time to daily music
produced by emotions even though i look still, so you know - that is just a front, inside i dance to what i am feeling
~
i love the smell of freshly baked bread, the sea and boastful flowers that
gipsy woman sells each morning at the market

~
i am addicted to adrenalin; that's why i often push myself to weird situations and then i have to swim with the tide to not drown
~ i admire colours, green, violet, red and all the others i combine with heteregeneous materials, scarfs, hats and a pair of trashy earrings finally sends me off to the world
~
i love changing my hair, from big, licentious curls to silky licked plaits, from afro to Spanish
~ i love to bathe in bubbles or open up to weather in the fresh air, alone
~
i like to enter to a film, painting, music, words, to any kind of likable image, feeling, into their soul, for free
~
i like to imagine how would people react to rampant impulses, it's great fun
~
i like, dislike, admire, envy, want and need many other things, too, at different stages, but these here i wanted to express right now

sobota, november 12, 2005

INDEED

something in me
wants to curve and bend and wriggle
like an injured worm
something else tends to deliver
inhuman voices
undescribable craving for
sneaking into his veins
fill him up
so he could experience this split sensation
and enter me through my skin pores
one misty afternoon
when i am squashed like a rotten tangerine

if he tasted the fine layer of compulsion
embittering my tongue
he'd melt in my mouth
and peacefully dilute

In, recimo da tole nekomu sporočam - kdorkoli že se najde v tem & moj namen bo zadoščen, spet berem knjigo, ki že s samo 1 popisano stranjo obljublja mlaskajoče branje, kar me vedno znova fascinira. Takojšnji magnetizem, brez dolgotajne predigre. V tem primeru gre za tale stavek:
"O, v kako nenavadnih oblikah se lahko izraža norost zdravih ljudi," ki ga je zapisal Witkiewicz v Slovesu od jeseni. Nekega zasoplega sobotnega popoldneva je tako zlahka zagrizla v vabo ... Pisci si želijo bralcev moje sorte, s katerimi sklenejo pakt o zaupanju že po samo eni strani ...

Ta vikend bom gledala filme. Gnezdno razpoloženje. Loadam si Hideous kinky, Kate Winslet – English rose, zelo mi je všeč, ona, ne znam razložiti zakaj, mogoče rahločutnost in nevsiljiv seksapil obenem, ki ju izžareva, in Eternal sunshine of the spotless mind. H. kinky (zanimiva beseda) sem najprej prebrala v angleščini, potem sem v Londonu tudi že gledala film; v predbožični evforiji, rahlo otožna kot vedno, ko se bliža ves ta neznosen pomp, pri Danielu in Lisi, z Danielom, absolutnim filmofilom, ki je v življenju znal prijetno združiti s koristnim = donosnim, se pravi, kot popoln fresman v tem biznisu, kar se izkušenj tiče, in znanja, gnalo ga je golo zanimanje, ljubezen do filmskega platna, keš je pritekal že prej, iznajdljivost pač, in se je pri 32-ih »upokojil« kot lastnik in upravnik zasebnega kina na luksuzni londonski lokaciji ~ za sladokusce, ki si npr. med ogledom filma želijo privoščiti kozarček šampanjca in prigrizek na stilni zofi, da, tudi to se da ... Vedno poln zgodbic, popremiernih predvsem, saj so v njegov kino rade zahajale dame tipa Nicole Kidman, Kate Moss ... V glavnem, še enkrat ga hočem videti, me zanima, kako ga bom dojemala zdaj.

Včeraj sem do konca pogledala Unfaithful in mi ni žal. Dan pred tem Just a kiss, sicer aktualen in domiseln, a na momente, vsaj zame, malo preveč risankast.

Če ima kdo kak predlog oz. priporočilo, naslov filma seveda, se priporočam.

sreda, november 09, 2005

YOU

In a flood of mood swings i am operating with today, i thought of your extravagant You.
Your cunning eyes & that gasping silence, as blank as possible, you fed me with most lavishly.

I envy the voices you love to listen to.

And crumbles of you always lie in me in ambush, you, a squatting beast in a murky corner, fright nibbling and waiting for the dawn ...

Smacking kiss into your brain.

P.S. Was i ever in your dream?

torek, november 08, 2005



Poezija čutnosti

Inspired by Ana ;-)

Eden lepših erotičnih prizorov, ki sem jih kadarkoli videla, sta odigrali Salma Hayek in njena soigralka v Fridi Khalo. Prečudoviti telesi, ognjena strast, nekaj zelo naravnega med njima, kot da ženska enostavno sodi ob žensko. Prepletali sta se po kačje in se zlivali ena v drugo kot topli, sladki solzi. Zares osupljiv kader.

Zelo me gane tudi Anaϊs Nin v svojih popisovanjih lezbičnih odnosov. Ženska lepota je nekaj drugega. Enostavno nadčutna je, prijateljska, zavezniška. Ženska koža je svilnata, medtem ko je moška usnjena. Vata : strgalo. Ženski v embrionalnem položaju solzic tvorita Yin Yang. Prsni oblini. Ritnici. Vijugasto presekana levi in desni bok. Nekaj živega, nastalega iz drobencljajočega spermija, ki je nekoč zaletavo opravil svojo misijo. Zadetek v polno. Soodvisnosti. Brez enega, ni drugega.

Požgana čustva so kladivo za zabijanje okornih besed, glina za gnetenje poezije.

Spomnim se večera, ko sva z nekom sedela v ljubki beneški restavraciji. Bolj kot njega, se spomnim risbic, ki sem jih na poti tja, na vlaku, v beležko risala s kemičnim svinčnikom. Izlet je bil v znamenju neubranosti, ampak v tisti čudoviti trattorii, kjer sva se mastila z dobrotami za 200 evrov, ta cena se mi še zdaj zdi neverjetna, najbrž so naju krepko prinesli okrog, čeprav sva presita komaj vstala od mize, je v intimnem, familiarnem ambientu, nekaj miz proč sedelo dekle, ki mi je polepšalo tistih nekaj dni zimskega klateštva. S fantom sta večerjala v tišini, medtem ko sva jo midva na silo zapolnjevala, izcedek pa je spominjal na frfotanje našopirjenih petelinov, da, borba, ne pa paritveni ritual med samico in samcem. V ničemer se nisva ujela, vsaka beseda je naletela na kontrabesedo, križkraž. Zamotila me je verjetno najokusnejša hrana, kar jo je okusil moj želodec, in ona. Imela je kratke, skoraj snežnoblond lase, njen obraz je grel topel pogled in tiste ustnice! Škrlatno rdeče in velike, so bile iz profila videti kot usta ribice, ki prisesana na akvarij zre v kaotičen človeški svet. Spogledali sva se in najina pogleda sta se za kratek čas spojila. Njena prezenca me je spekla. Različna razpoloženja, ki sva jih oddajali, so polnila prostor in se mešala z vonji po hrani, vinu in limoncellu. Ona umirjeno stihijska, vendar bliskajočih se oči (videz vara), jaz napeto naveličana in razbojniška. Temperament je včasih kot nepredvidljiv tujec, ki se prikrade v tvoje stanovanje in ruši njegov karakter. Opazovala sem njene balerinke iz kitajske svile, ornamente zmajev na ognjeni podlagi in stopala v njih, ki so nadrobno stopicala po pisani talni preprogi. Vino mi je grelo požiralnik in vedno bolj brezsramno sem si ji nasmihala, ona pa je svoja lepa usta blago, skoraj neopazno krivila v lubeničast polkrajec, obrnjen proti nebu. Čeprav nisva niti spregovorili, mi je tisti včer ostal v spominu bolj kot vsi, ki sva jih preživela z njim. Mislim, da je bila Španka. Španka z jagodnimi ustnicami. Naslednje dni, ki sva jih preživljala po meglenih uličicah mesta, sem s pogledom v tla iskala tiste čevlje, a so takrat najbrž že kot zvezde sijali v katerem od španskih velemest.

ponedeljek, november 07, 2005

nedelja, november 06, 2005

Ob vroči, zelo okusni enolončnici, ki sem jo ravnokar pridno pomazala s krožnika, sem se spomnila vseh deževnih nedelj, ko sem nemirna mislila, da je pač treba v mesto (London med vikendi živi, poln turistov) na potepanja, ki niso vodila nikamor, a so me kljub temu vedno pripeljala do Borders multiplastne knjigarne; podobno reč zdaj preizkuša Vale Novak, trgovina s konceptom. V West Endu jih je kar nekaj, med njimi dve ogromni, kamor sem največkrat odjadrala. Ena na Charing Cross Rd., druga v samem središču Oxford St., s steklenim pročeljem, mogočna, fertilno založena in vabljiva. Vonj po sveže tiskanem papirju mi je že od nekdaj všeč. Potem na tone revij kakršnihkoli vsebin, Borders je žrelo revijskega potrošniškega hurikana, vse najnovejše knjige v kar nekaj nadstropjih, odlična skodela Starbucks kave in za kosilo različni panini. Iz kavarne, mislim da v tretjem nadstropju, sem si za šipami, kadar le ni bila prenabito zasedena, užitkarsko ogledovala množice, ki so se otovorjene s pisanimi vrečkami valile skozi ulico. Črni taxiji, double-deckerji, kak ozvočen norec, oblečen v protestno kartonasto hiško, sendvič, se je vedno znašel med njimi, pravzaprav sem kmalu ugotovila, da na Oxford Streetu kraljuje en sam, protestira pa že proti čemu, različno. Včasih samo ozavešča mimoidoče, da je družina pod okriljem katolištva edina izbira, ki nas lahko odreši, drugič benti čez parlament, tretjič ...

Tam sem se, sama, vedno počutila varno. Toplo je, diši, polno ljudi, ki jih nekaj zanima, mrgoli po nadstropjih in tankočutno izbira, prebira in občuduje lične knjige, cd-je, dvd-je, prodajajo tudi izvirna mala darilca ... Poba v kavarni, ki je pogosto stregel ob nedeljah, se me je kmalu zapomnil in me radodarno razvajal z več pene na kavi, z dvema piškotoma, namesto enega. Borders je bil moje gnezdece in večkrat si zaželim, da bi prevandrala nedeljo kot sem to počela tam. Potem se spomnim, da so nedelje tukaj puščobne, prazne, trgovine zaprte in na ulicah srečaš samo kakega sobotnega pijanca, ki je izgubil kompas. Posebno v tem letnem času.

Tam, čeprav večkrat osamljena, sem vedno srečevala obraze s podobnimi izrazi. V očeh, ki so se srečevale skozi šipe, so se nam iskrile in sivile podobne zgodbe, ki jih je sproti izpiralo deževje, ustnice so brez milnih balončkov pripovedovale, kdo jih je zadnji poljubljal. Risbice na licih vseh barv, so namigovale na našo preteklost, in pogosto me je kak korak mimoidočega zapeljal v mrzel hodnik tujstva, med ruševine, ki so bile naše skupno znamenje. Ker smo ljudje pridne mravljice, radi nabiramo različne materiale in gradimo nove katedrale, da ponovno v nekaj verjamemo ...

sobota, november 05, 2005

Sobotni brezobvezni vrvež, ki ga čutim pod trtico, me pomirja. Dopoldansko nakupovanje; darila za novembrski praznovalki rojstnih dnevov (ne morem mimo nagajivega spodnjega perila in nakita), uhane zame in še nekaj malenkosti, sem užitkarsko sklenila na balkonu ob skodelici kave. Kmalu nazaj v Lj., na grad - premiera lutkovne predstave, v kateri igrata dva simpatična sodelavca. Potem na kak kozarček, še ne vem česa, s prijatelji. Danes mi paše družba, upam, da nam bo večer prijetno pričaral kaj zvezdnatega. Pripravljena sem na pretty much karkoli.

Včeraj sem razmišljala, kako me ne glede na karkoli, vsaj sexually, vedno pritegnejo samo tisti, ki se mi ne podrejajo, mi ne pustijo blizu ali še bolje, živijo mimo mene. Ostali, napihovalci duš, laskači ipd., mi ne pridejo do živega. 1001 variacija sadomazo brutalnosti. Yep, dobro so me strenirali, kaj naj rečem. Lepo ni nikoli samo lepo, zato vedno iščem drugo plat, umazano. Ki je. Nekje že. In šele takrat lepa pridobi na veljavi, ko se vzpostavi neko ravnovesje med zemeljskim in podtalnim. Kot je rekel Rudi :-) zadnjič, rada imam zapeljevanje, ampak se zapeljevati ne pustim ...

Da ne bi delala krivice tistim, ki so rumenkasto vzorni, tudi taki so, in da, zlahka jih vzljubim, jim poklanjam najbolj naravne nasmeške, ker se v svojem žarčenju ne pretvarjajo, niti ne dopuščajo, da bi sumila vanje. Z njimi naporna razčlemba in odstiranje tančic nista potrebna, skupaj spretno čaramo sproščeno, nepokvarjeno vzdušje, ki razbremeni vsakdanjo onesnaženost, ki sem jo vajena. Ti ljudje so razred zase in žal, seksualno nezanimivi. Vsaj do sedaj se na tistih, »spolzkih tleh«, še nismo našli. Ne rečem, da ne obstajajo, ampak kombinacije dobrota-sex še nisem okusila.

Tramvaj poželenja. Čiha-puha, čiha-puha ...

Pa prijeten vikend!

četrtek, november 03, 2005

Pulpy, violet lips

Phone rings.
Unknown.
Subtitled introduction
of Him.
Deep, tuny
voice.
Alluring.
I pushed another button.
Inconsistent.
Makes him stand on toes.
Mr. Maybe.
Juicy.
So not for me,
so lipped.
He tells me how he'd do me
again.
I promenade about with
a need in my lungs,
holding the phone close
to my ear.
We chat about birds and bees,
honeycombed.
It's the magic circle
chapter,
sterile delusion.
It tasted syrupy today.
His brownness
roasting my shell.
Got me crispy
for his early morning crunch.
What happens when a girl
can't sleep?

torek, november 01, 2005

Rouge

Če bi živela sama, v malem, toplem stanovanju jesenskih barv, ali pa v velikem, minimalistično prostranem; v prvem primeru polnem kičastih slikarij s pozlačenimi okvirji, svetilk iz boemskega Landbroke Grove odprtega marketa, boljšjaka; jaaa, tam bi bila, prav zdaj, brezciljno bi se sprehajala med stojnicami ves dan, se spogledovala s tujci, si zunaj privoščila skodelico čaja z rumom in kako vročo karibsko specialiteto, katerih vonjeve lakomnim potrošnikom mračijo um, kupila bi si japonske čevlje najbolj nemogočih barv in zimsko torbo iz tvida in čipk, bi si pred ogledalom v zatemnjeni kopalnici stanovanja najprej spela cufaste lase, ki so zdaj vranje črni in se natančno, z užitkom naličila. Najprej krema, ki diši po marelicah, nato plast obarvane kreme, ki nežno tenira, korektor za prekrivanje malih nepravilnosti, svilnat puder v prahu, karamelno rdečilo za lička – sunkissed look, četudi je zima, zemeljno senčilo za veke, rjav eye-liner, črna maskara, obroba obrvi, vazelin čez ustnice, čisto na koncu pa izbira šminke. Nekaj sem si jih prinesla kar sem na mizo ~ redko si našminkam ustnice ~ ker so imena njihovih odtenkov tako čarobna :

~ Bois de Rosse Sobre ali Dark Rosewood (palisander, rdečkasto rjav les tropskega drevesa)
~ Foxy (preprosto zvita ;-), rdečkasto rjava)
~ Hypnotic (ne potrebuje prevoda)
~ Myrtille (mirtovo cvetje)
~ Red Pepper (rdeča paprika, pekoče)
~ Copper Frost (bakreno ivje)
~ Scarlet (škrlat)
~ Black Cherry (črna češnja) ...

Njihova imena mi na ustnicah puščajo žametno pregrinjalo.

Nato bi se sprehodila skozi turoben dan v veličastno sobano, kar nekje, mogoče v Parizu, se usedla za starinsko mizico in si naročila kelihast kozarec višnjevo rdečega vina. Počasi bi vanj namakala jezik, s katerim bi si vlažila ustnice. Obula bi si vrtoglavo visoke salonarje, črne čipkaste žabe in bordo rdečo obleko. Nosila bi tudi velike uhane z okusom po Maroku. Z odprtimi očmi bi sanjarila o Njem, ki se vrti in vrti ...



Za protiutež dnevu smrti, se sladkam s čvrstim jogurtom z velikodušnim dodatkom oreščkov in medu. Ta slasten poobedek me spominja na grške večerje ob morju, ko blag vetrič blaži opečeno kožo in iskrive oči iščejo pogled Njegovega dvojnika, ribiškega posebneža, ki obžarja mestece s svojo divjaško postavo in zavozlanimi lasmi kot povodni mož ...

Od cukra mi je hitro slabo.

1. NOVEMBER

Dan spomina na mrtve. Ime praznika gre tako lahkotno z jezika, povzema pa tako težke pojme. Smrt, mrtvi, življenje, ki se mora spominjati smrti in to prav tega dne. Mušice smo, ki nemočno vrtinčijo v skodelici čaja, ko nam vroča tekočina zalije krila; vse nam spretno dirigirajo, o vsem nas poučijo. Zjutraj, ko vstanemo, si umijemo zobe, obraz, telo, kaj pojemo, popijemo, se zgledno oblečemo, pozimi toplo, volnene nogavičke, za v posteljo flanela, zelo smo prilagojeni, da, olajšujemo si bivanje. Vse zgolj za narodov blagor, verjamemo.

Že dolgo let nisem bila na pokopališču. Še nihče od bližnjih mi ni umrl. Pod nagrobnim spomenikom, ki ga nekajkrat letno, se pravi dneve pred današnjim – nabava cvetja, urejanje peska ipd., obiskujejo moji, počiva prah dedka Dušana, ki ga nisem poznala, umrl je pred mojim rojstvom. Na drugem koncu spomeniške šahovnice, je pokopana prababica Katarina. Videla sem nekaj njenih črno-belih fotk, ko z ruto na glavi sedi na klopci pred kmetijo, kjer je služila kot dekla, zgarana, zgubana in skrivnostna. Potem je nekje tudi očetov oče ali mama, niti ne vem, v bistvu še njega ne poznam, kako naj bi njegove starše. Komorni polkrogi vsakdanje razpoloženih ljudi v najnovejših plaščih in škornjih, ki stojijo okrog spoliranih nagrobnih spomenikov, nakičenih z grdimi ikebanami in pisanimi svečami, mi nikoli niso predstavljali nikakršne zveze z mrtvimi. Tudi tisti, ki si nadevajo razmišljajoče, kvazižalujoče maske na obraz, niso z mislimi z mrtvimi; čakajo duhovnika, da se sprehodi skozi glavno križišče, da zadiši po blagoslovljenem kadilu (doma si včasih nakapam na povšter nekaj kapljic eteričnega olja z zelo podobnim vonjem geranije, katere aroma sprošča telo, stimulira misli, vzbuja strast in prebuja ljubezen), obetajo si srečanje s čim več znanci, ki jih nikoli ne srečajo ... Pokopališka enostavno ni zame. Ko bo tam počival kdo, ki ga imam rada, bom prišla brez da bi mi kdo to vnaprej določil, potočila bom solzo, dve, mogoče se mi bo ulil hudournik, pogovorila se bom z njimi, jim povedala, kar jim za časa življenja nisem. Prižgala jim bom svečko, z enim od kamenčkov, ki prekrivajo pravokotnik njihovega ozemlja, bom čeznje narisala svoja čustva, kako stilizirano rožo morda.

Spomnim se maminega sms-ja, ki mi ga je poslala nekaj let nazaj, ko sem se v Londonu basala s čokoladnimi bonboni, ki jih je večer pred 1. novembrom, za Halloween trick-or-treat prifehtarila Jamila s svojo bando malih čarovnic in čarovnikov. Napisala je, da stoji na pokopališču in razmišlja o razliki v letih med Dušanom iz Cazina, ki je bil v Sloveniji med partizani, ko je spoznal Marijo, njeno mamo, in sta se brez posebne evforije (beri ljubezni) vzela in se bolj ali manj ignorirala do konca svojih dni, ki jih je on, pridno zapijal v lokalnem bufetu, medtem pa so se jima rodili trije otroci. Začutila sem njeno praznino, žalosten spomin na očeta, ki jo je imel rad, ji vedno podaril kako punčko, čeprav ni imel niti za kozarček rujnega. Njene misli so žalostno prodle vame skozi ogromno razdaljo.

Moj spomin na mrtve sega do smrti Taje, lepe črne muce, ki mi je bila neizmerno naklonjena, sicer pa samosvoja raziskovalka, vitalna in čudovita. Spomnim se njenega roza jezička, ki ji je med spanjem kukal iz gobčka in Mihovega odgovora, nekega daljnjega prvega novembra zjutraj, ko jo je mami klicala k zajtrku.

»Taaaaja, Taaaja,« sem poslušala njen nežni glas. Rada se je potepala, a je zjutraj vedno čakala pred vrati.
»Mami, Taje ni več,« je zaklical Miha iz svoje sobe. Nič drugega ni rekel. V grlu se mi je naredil trpek cmok.
Ko sem se opogumila in ga vprašala kje je, je povedal, da jo je med nočnim kolovratenjem njegov prijatelj videl sredi ceste.
»A ni to vaša Taja?« je rekel.
Res je bila. Radovedna in neustrašna, je tekla čez cesto nedaleč proč, ko jo je zadel avto. Še topla je ležala na tleh v gosti noči, še bolj črna kot tema. Lepa, skoraj nepoškodovana, odprtih oči in na levi strani ji je iz gobčka stekel droben curek krvi, so mi povedali. Nisem se mogla posloviti od nje, hotela sem se je spominjati zdrave in žive.
Miha jo je ponoči zavil v karton od pizze in jo pustil za vrtom pred hišo. Tistega 1. novembra, sta jo z mami pokopala prav tam, za vrtom, in ji prižgala svečko.

Zdaj včasih gledam Čarlija, njenega sina, ko se gosposko sprehaja za vrtom. Nikoli se ne ustavi ob njej, da bi ji poklonil kak mijav.