S. N. L.

Prizor je presimpatičen, da mu ne bi namenila par vrstic. Saj vemo, mikrodetajli so tisti, ki se nam zapišejo na spominski trak, razlomljiv kot slečena vrhnja plast kačje kože. Sleči se, ko ti koža postane pretesna ... ja, levimo se tudi ljudje.

Nažrta mehiških dobrot, se ne dava poleči. Pot vodi dalje, v Zvezdo na torto in kavo. Ljubljanska gospoda okupira kavarno, steklenice šampanjca po mizah, topli kruhki, vrli podjetniki in klonirane blonde se na svoj način poslavljajo od uspešnega leta. Ok, cinizem vstran. Posladkava se še sama in samo zato, ker je okrog šanka prehuda gneča in se zdi, da plačilo nikogar ne zanima, pri zadnjih vratih izstopiva v prijetnejše ozračje in se kot mladoletna delinkventa, ki raje uživata zastonj, izmuzneva skozi park Zvezda, v podhod; na srečo naju nihče ne dohiti in potreplja po rami.

Na mojo pobudo vkorakava v Moderno galerijo, a ker razstava vihravcu ne »dvigne mitraljeza«, kaj hitro odkorakava. Tako pač je, z umetnostjo. Če »te ne pokliče vase«, bi rekel on, je izkušnja neoplojena, nimaš česa za praskat'. Po kratkem sprehodu prideva na toplo, na vrsti je dobra primorska kapljica, arabsko rdeča - opojno dehteča, ter darila. Svojega pričaram iz torbe - še bomo sanjali, on pa mojega prinese kar s seboj, last minute man, ampak nezavitega mi že ne da. Čuden, brezbarven papir odrola na tleh kuhinje, vidim ga samo v stopala, ko kleče (za vogalom) skrivnostno plemeniti zadevo. Vmes me posluša, jaz pa muziko, ki me nagovarja. Za trenutek se mi zazdi, da sem šivilja, ki šiva mozaične prte iz različnih kosov blaga in sočasno telepatsko s prstom po mizi riše arhetipske misli. Na papir napiše S. N. L.; ko ga oči vprašajo, kaj to pomeni, povsem samoumevno reče: »Ja srečno novo leto?!«

na kristalni gori je mrzlo, ia-ia-o

Če koga zanima; »upodabljanje sanj, zavezano kristalizaciji; sanjski elementi dobijo obliko kristala, ki ima posebno strukturo.« Rutar
Kot je o tem v Kristalizaciji časa razmišljal Deleuze.

Odkrita podoba časa, ubesedljiva / neubesedljiva metafora? Čas kot bistvo razcepa, odkruška. Hmmm. Mislim, da se bom potopila tja vmes, znotraj in zunaj sebe, na vrhu hriba, ki ga osvojim čez kakšno urico, še preden se skrije sonce. Iz razkoraka bom naredila špago, se najprej razgledala nad mestom; z vrha vidiš skrite točke, ki se iz običajne, »na-tleh« spektralne pozicije, izvijejo očesu. Potem bom zamižala in v mislih odpotovala skozi dimenzije časa. Če me ne bo nazaj, je krivo mižanje; če med potjo nalašč mižiš, se kaj hitro izgubiš.

skromno voščilo v arabščini

pomeni "najboljše želje", profesorici pa se meša zaradi transkripcij, s katerimi si, v pomoč, opremljamo vsak stavek, besedo; začetki so pač hudo težki in negotovost, ki te muči ob tako posebnem jeziku (ne pomaga nikakršen talent, nikakršno poznavanje tujih jezikov, morda hebrejščine - česar ga. Stanković sumi mene ~ ne, nima veze z znanjem, žal ga še ni, nimam pojma, odkod ji to), je prav izredna.
kakorkoli že, moram semkaj napotiti enega kolega iz Kaira, če bo znal prebrati.

*večkrat je napisano zato, ker vadim črke.

Grk Zorba za v vsak dom

Debela črna mačka je mijavkala pod drevesom, ko sem za leseno mizo jedla toplo rezino kruha s sirom. Neobrit moški, ki mi je sedel nasproti, se je po italijansko menil z natakarico. Pil je pivo in že zjutraj mu tekne domača suha salama. Kamnoseštvo, obrt njegovih prednikov, se mu je zapisala v gene. Spretno seka tudi besede, predolge jezike. Pomene razkosava na bistvene in postranske. »Ta človek je nenapet,« si mislim. Silno mil je, ko ga gledam od spodaj navzgor.

Ko ga prime, razbija in oblikuje kakršnokoli kamenje. Rojeni v sončnem zatonu smo vsaj po malem obrtniki. Nekateri s pestmi tolčejo po steni, dokler ne razpoka, drugi vanjo posežejo z vrtalniki, tretji dekonstrukcijo dokumentirajo, zadnji, ki nas dremava radovednost na kraj pripelje malo prepozno, s tal poberemo majhne, asimetrične delce zidu, jih s kosom obleke zdrgnemo, da postanejo bolj gladki in voljni, z njih zbrišemo gnev in spihamo proč obup. Iz njih sestavimo nekaj novega. Nič ni dokončno zanič, četudi se kot prah razprši med spomini.

kamenčki, moka in voda

Med raztezanjem hrbta - po večdnevnem prekladanju s stolov na posteljo, v hudi nuji po zraku še do okenske police, že malo škripljem - odprem Rutarjevo buklo, slutim, da me na z rumenim listkom (poziv na delavnico dramskega pisanja, ki sem jo zamudila) označeni strani čaka nekaj važnega. Da si ne prehladim ledvic, potegnem majico čez trebuh in preberem tole:

»Nič več nas ne more presenetiti. Če je najprej vtis, da človek želi resnico, se v spoznavnem postopku izkaže, da ga je resnice v resnici groza, saj ima ta status Realnega, tj. nesimboliziranega. Psihična instanca v človeku, ki jo imenujemo jaz, je zato v vsakdanjem življenju pred izjemno težavno nalogo.
Jaz je središče, poseben kraj, kjer se rojevajo odpori; tam potem tudi vztrajajo. Jaz se hoče znebiti simptomov, toda njihova struktura je zares nenavadna, zato nenadoma nastajajo odpori, ki jih je Freud prepoznaval kot nenavadno človeško reakcijo na tisto, kar mu sicer povzroča bolečino in duševno trpljenje. Imaginarni jaz (moi) se oklepa simptomov, ki so kompromisna tvorba. – Toda simptom je resnica. Ko ga dekonstruiramo oz. simboliziramo, saj ga drugače ne moremo razumeti, naletimo tudi na to, kar je Freud imenoval popek sanj. Tu je meja. Tu se analiza ustavi. Obstajajo plasti (pomenov), obstaja pa tudi popek.

Ta meja je neprekoračljiva, kraljevska pot pa vodi k Onemu. V kaos torej, v središče vulkana. Svet obstaja le, če obstaja spomin, ki ga konstruira v obliki mreže.«

Pa sem spet tam, na ravno prav obrušenem začetku, odkoder nadaljujem svojo mozaično sestavljanko.

Simbolni pogovori

Poslušam čudno zajedljivo muziko, ki najeda in najeda, malo poneha, se spet zaraste, posuši in hoče še bolj topla izteči na plan, mi je všeč in ne, veličastna in hkrati smešno šundovska. Kot kri je, ki se že nekaj tednov ne spakira iz mojega nosu. Vdrla je curkoma, da sem nad ustnico začutila nekaj vročega, podobnega osjemu piku. Z robčkom obrišem nesnago, a uporna vsiljivka se na da kar tako zbrisati, za zmeraj že ne. Brede po nosni votlini, prej tako snažni in osameli, zdaj čedalje bolj razriti in se ne pusti popivnati. Dovolj jo je zame, preveč. Nekaj mi hoče povedati. Vzpostavili sva bojni odnos; ker sem slaba gostiteljica in jo preganjam, se mi v najožjih vrhovih votline strjuje in me kot hrustljava krasta vabi, da jo prederem z nohtom, izpihnem na dan kot iz topa. Ko njena zasušena srajčica izleti, jo zebe in spet se ulije ko nora, teče in teče ...

Potem bi rada v živo videla nekaj njenega, danes, jutri, čimprej. Moram! In spet je vse eno samo (ra-)združevanje. To se mi je začelo dogajati, ko se spoznala zakletega zlobca; takrat sem postala zvita. Dotaknila sem se njegovega hudičevega repa in sleherna misel se mi je spiralasto zvila. Od takrat vidim in slišim, česar večina ne, okušanje surove realnosti je napram temu jutranja prha. Dotaknem se drevesa, že goltam smolo naravnost iz debla. Smola mi iz ust kapne na dlan, že sem sluzasta hobotnica v globokem morju, z eno lovko ujeta med skalovje, drugo mi prebada težko železno sidro neke potonjene ladijske razbitine, z očmi zrem v gobec morskega psa. Smolo poližem in me odnese na vrh Golanske planote, s katere si ogledujem opustošena mesta in čakam na izbruh vulkana, ko iz ozadja poslušam muzikalno cingljanje babilonske civilazicije.

Talk to her and you just may find it all out.

opojna neujemljivost

Želim si, da ne bi pozabljala tistih mikrorafiniranih hipnosti, ko preko zunanjih faktorjev (čas, ljudje, stvari in vse vmes) v sebi začutiš skladnost, usklajenost biti. Z njimi bi se rada igrala spominske igre. Potrudila bi se, da z niansami svojih občutij ne oskrunim njihove minljivosti, da bi ostale krhke in prozorne kot kristalni kozarci za šampanjec, v kakršne vlivam tisto, česar nikomur ne povem. Studenčno hladne pline pomešam s prstom, ga poližem, da poskusim, kakšnega okusa so skrivnosti, potem jih zlijem v odtočni kanal.

mišljenje mišljenja ali ko se nebo dotakne zemlje

fotka boginje

Čeprav ne maram praznikov, imam rada darila, kakršno je bilo včerajšnje predavanje. Čigavo? Komelovo, seveda.

Najprej je povedal nekaj o theofaniji (Greek: theos + phaneia, "god-showing", an appearance of a goddess or god to a human being). O bogu, ki v filozofiji prezentira najvišje bitje nasploh; v stari cerkveni slovanščini je termin pomenil bogu-javljenje, enthusiasmos (Ecstasy arising from supposed possession by a god. Religious fanaticism.) O delfskem reku »Spoznaj samega sebe,« ki se v nadaljevanju glasi: »... v odnosu do nesmrtnih bogov.«

Človek - čas - bog.

Čas (kar je bilo, je in bo) je ločnica (most) med obema poloma (čas, lat. templum = tempelj, it. tempo = čas, hr. vreme), antična bogova Zevs in Kronos pa boga časa, božanstva, ki jih brez človeka ni; medsebojna povezanost je očitna. Človek je namreč tisti, ki bogovom že od nekdaj postavlja templje, oltarje - opazovalnice; tempelj namreč zemeljsko bivanje odpira nebu. Vreme kot odprtost neba ali tek časa, iz katerega se da videti na vse strani. Tisto, kar odpira nebo, je človekovo srce. Človekov prostor kot vmesje (med nebom in zemljo), pri čemer Komel omeni Heideggrovo četverje sveta (---> svetiti, sveto, svetišče): bogovi - smrtniki - zemlja - nebo, ki ga najdemu tudi v taoizmu in še kje. Bog torej izhaja iz človeka, saj je neke vrste njegov produkt, otrok (- to sem si sama izmislila, če prehudo ruši ritem). V Aristotelovi Metafiziki (še neprebrani) se seznanimo z izrecnim razmerjem do boga, s theologiko, ki ni enaka kasnejši teologiji. Z bogom kot najvišjim bitjem (kot predikatom biti), ki zagotavlja bitje nasploh (po Platonu ideja dobrega ni bog, temveč je božanska ideja sama).

Poslušamo še o različnih stopnjah biti pri Grkih, razmerjih do resnice; zanje je tisto, kar je, eo ipso tudi resnično. V filozofiji je bit misel, mišljenje. Tista misel, ki je najbolj bit (kot tisto, zaradi česar nekaj mislimo: *hiša – njena hišnost). Mišljena bit nečesa ali resnica na sebi (po Aristotelu je bog mišljenje mišljenja, noesis noesos), se pravi mišljenje v najbolj čistem smislu; pri tem nam pove, da so Grki pri poudarjanju svojih misli podvojeno izgovarjali besede, npr. slabo slabo, če so hoteli intenzivirati, da je nekaj zelo slabo --- sem vedela, da moj »zelo zelo« iz Blasted, ki ni šel v račun - ali pa me je zgolj skušal - Lorenciju, mislim, da je študiral filozofijo svoj čas, ni iz trte izvit, samo da tega takrat še nisem znala razložiti. Mišljenje samo na sebi v najčistejši biti, ki se dotika mišljenja. To se mi zdi ena lepših razjasnitev do sedaj.

Heglove logike mišljenja boga še ne poznam, me pa zanima - mišljenje res najbolj misli samo sebe.

Filozofija človeka je oslovski most do Boga, kakor temu rečejo; božanskost, ki jo spoznamo v Descartesovih Meditacijah, ko človek-subjekt začne dobivati karakter božanske biti (co-agito = se-požene, zažene), prevzema lastnosti mišljenja. Reflektiranje substance in boga.

Omenimo še Nietzschejevo smrt Boga, ki ni ateizem, Dioniza, klicatelja bogov, boga labirinta in Levinasov odnos do Boga v odnosu JAZ-TI, s katerim zaključi predavanje in jaz svoj povzetek – da si ga dvojno zapomnim, naj mi ne zamerijo širjenje njegovega glasu (se mi zdi, da prelepo odmeva):

Vstopati v razmerje do drugega, ki ti kaže, kdo si, vendar drugega ne moreš absorbirati, saj ne prenese posesivnosti – a ravno to potem tembolj priteguje, kot manko lastnega JAZA.
Odnos do boga v odnosu do DRUGEGA (ki ti je podarjen), torej: BOG = DAR, zato (upam, da ne samo v prazničnem času) z občutkom (in dotikom) obdarujmo svoje najdražje.

Degustatorka (vtisov) brez daljinskega upravljalnika pri spovedi

Alarm budilke me s stopnjujočo jakostjo vrže iz postelje ob 5:40 in še popoldan odmeva v ušesih kot slabo posneta filmska koračnica, ki sem jo morda slišala v pradavnini, morda je le košček spomina iz kakšne druge empirične serije.

Še v temi, s priprtimi očmi opazujem bledikavo silhueto, podobno telesu zaobljene Venere, ki se pod mostom, okrancljanim z modrimi venci lučk, zrcali v še nočni, zaspani reki Sori. Telo iz živega srebra vabi bližje, zaželim si, da ga ne bi opazovala izza zarošene avtobusne šipe, raje bi stopila za ograjo mostu in gibljivo muzo fotografirala med jutranjim pretegovanjem, ko misli, da je nihče ne gleda.

Gramatični tempo grščine, izgubljena oz. ukradena izgubljena rdeča kapa, brez katere me zebe v glavo in čudenje nerjaveči figuri s kitkami (ni iz jekla, prešita je s človeško kožo); predobro jo poznam. Vonj po neokušenem jo vabi skozi nezarisano odprtino zidovja, v neko prožnejšo, bolj domačo dimenzijo. Lego utrdbe ji gostoljubno razprejo svoje pasaže, kjer med sprehajanjem lažje diha.

še več zlatih jabolk, prosim

Zadnjič je Sivi (ki ve, saj je bradat in moder) ugotavljal, da sem lirik. Po duši, razumu in mesu. Bo držalo, ker mislim pesmi. Sestavljam verze o štirih debelih kakijih v škrniclju. Gledam ljudi, vidim besede. Berem besede, slišim glasbo. Dvoje me vodi: ritmiziranje in napletanje. Sranje je, če si z eno nogo v povsem nestvarnem. Nesramni lirizmi mi nategujejo prste, členki pokajo. Čakam na sneg.

neretorično vprašanje

Verjamem, da streljam v bolj ali manj neodbojno, pa vendar:
je kdo ponosni lastnik Sexual personae, Camille Paglia?
Težko se jo dobi, jaz bi jo pa zelo rada prebrala.
Vrnem, preden bi jo utegnili pogrešiti.

Inner-hall Concerto

I put a disk inside of my chest
so it plays music for the paralysed parts
its genuine sound feels sacrally innocent
I like to do it when I pause
being the only one who hears it –
the grand concerto for a single listener
solemnly untied
flooded with wind instrumentation
when deep stillness is all you manage to see in me

I was unsure of what I feel when we met
cautiously moving, touching your shiftiness
that I still do
people caught in between themselves
construct my unwritten ambiguity
like they'd play with furry dices
their reachless binds in me
to become even more impassable

and clownish trumpets are playing around
with me
right now
as I pause

fotka

ženska - kopalka v tesnem bikiniju

Sem vedela, da s tem tekstom še nisem opravila. Ko sem ga poslušala večkrat na dan, ga brala, se ga naučila skoraj na pamet, sem ga včasih skoraj sovražila – tako nekomunikativen je, če se mu s čelom postaviš pred čelo, včasih pa so mi šli mravljinci po hrbtu ob besedah, ki se ne pustijo dotakniti, kaj šele ujeti, zacementirati. Tekst je popolnoma originalen in večkrat, ko ga preberem, bolj me stiska v prsih; čutim njegov tesnobo, jedki cinizem, ki vendarle ne skriva avtoričine skrajno ranljive plati. Hkrati me njen slog spominja na slog nekoga, ki mora biti Elfriedin moški pol oz. ona njegov ženski, le da tega (še) ne vesta.



E. Jelinek, Smrt in deklica I-IV oz. Drame princes

3 .del, ROZAMUNDA:

Rozamunda:

Takrat mi je voda žal prodrla v telo. Čeprav sem hotela le nekoliko prepojiti svoje slike. Zelo me je prizadelo, da moram zaradi tega že utoniti. Na lepi Zemlji Gospodovi tiger raztrga jagnje. Samo jaz si ne znam pomagati. Vse me prizadene, tudi tisto, kar se me sploh ne tiče. Taka sem in taka bom ostala, samo novo, kalno vidim na svetu. ... Neutrudno brusim pero, nobenega tujega jezika ne govorim, in če že, potem narobe. Rada bi bila kopalka v tesnem bikiniju, ki kriči od bolečine, sladki strup na njenem lastnem jeziku. ... Nesramno se vrinem v krog živih, bila sem pred to damo tukaj, tako dolgo že čakam. Prosim, dajte mi par rokavčkov, da me bodo nosili! Kdo bo prekinil padec valov, za katerega trenutno še ne vem, ali izvira iz valovanja? ... V škrlatnem žarku se še enkrat zasvetlika pokrov mojega motorja, dolina se mehko vije mimo njega, v elegantnem loku. ... Naslednje ponižanje: nož ni trden, nož je sicer oster, vendar ni noben nož. Voda je to, ki ponosno dviguje glavo, da bi poljubila zvezde in zajame mene. Pa prav mene! Preneumno! Ne, pa ne! Si mogoče moja mati? Ne, nisi ona, ti ničla od noža, neškodljiva kot modrina neba, ki je nebo samo, mislim: je pač modro, več trenutno ne zmore. Tamle prihaja tišina, rečem, sledi grobna tišina. ... Oprosti nebo, nisem te hotela užalit s svojim tretjerazrednim modelom izpred več kot šestnajst let. Brez jamborov že dlje časa blodim po morju, toda motim se lahko tudi udobneje, če je zaželeno, tukaj, tale voščena, mislim, lutka, ki zapira in odpira oči ob moji pisalni mizi, to sem jaz, hči, ki se približuje, da bi jo lahko častili ... Ni oči, ki bi prijazno gledale navzdol, ni pogonskega goriva, ki bi plavalo v bližini, ni bliskov, ki bi švigali posebej zanjo, ni preoblakovanja, posebej sešitega iz te sive snovi, ki sem si jo prilastila, ker je bila prav poceni ...

Fulvio:

Ostani! Kajti vse se mora odločiti že v tem trenutku! Pravzaprav bi se bilo moralo odločiti že v prejšnjem trenutku. V naslednjem trenutku se lahko odloči povsem drugače. Zato za zdaj še premagujem samega sebe. Ampak kaj bom storil potem? Rozamunda. Zakaj si dovolila, da te ženske tako zaposlujejo? Tudi to sem že opazil pri tebi: zakaj si tako plašna, ko se te moški dotakne? Zato človek odide kot osvajalec in se kot osvajalec vrne, toda takoj nato znova odide. Da bi se znova vrnil kot on sam. Nato s svojim plenom srečen skoči v naslednjo štacuno in posneme video iz tega. Tam je namreč ena veliko boljša, o kateri lahko prav tako posname video, in zraven še brezplačen mobilni telefon in tudi brezplačne pogovore in brezplačen jezik, brezplačen glas in nato tudi brezplačen volilini uspeh, ker je vendar že toliko volil, dobi zdaj brezplačno izbiro. Zagrabi! Dodaj si še kakšen videz in zagrabi! Kaj, ne dojameš? Ne dojameš, da bi me lahko naredila najsrečnejšega na svetu? Da je zate nedoumljivo, če te kdo zagrabi? Raje zajameš z besedo? ... Toda zdaj bova naredila čisti rez in potem bova priznala, da sva potovala po neki čudni cesti. Mediji so naju opazovali. ...

Kdo se boji velikega poka?

Med rahlo neuravnovešenim študiranjem za kolokvij iz soc. fil. – dogaja se mi, da obvisim nekje vmes in se iz ptičje perspektive, odkoder ne znam dognati, kaj za vraga počnem, niti koga slepim, cinično opazujem – se za razvedritev, ta je nujno potrebna, sprehajam po knjižicah, ki mi mežikajo s polic, torb, glasno zehajo na preprogi, se hudujejo v škatli od tiskalnika pod mizo, prostorska stiska, in še kje. Ravnokar sem odprla platnice Rutarjeve Psihoanalize in poetike filma A. Tarkovskega in že pri »Bivanju prve strani« mi je zakuhalo.

»Beseda je popek [oko, klica, brstič, dekle, ki pride prvič v družbo], ki skuša postati cvet. Jaz sem sanjavec besed. Tako je govoril Gaston Bachelard.

GB (Plamen voščenke, 1990): Svet živi v plamenu. Pred njim se moralno sporazumevamo s svetom. Bi bili radi mirni v svetu, ki je vse bolj zasičen? Dihajte tako narahlo in blago pred plamenom, da ga boste obnavljali. Plamen je lâhko rojstvo in je lâhka smrt, je instrument popravljenega kozmosa; svetilko prižgemo, ko pade mrak, in ugasnemo v najtišjih urah naslednjega jutra – preden vzide sonce. Bi se radi znebili banalnosti? Razmišljajte o kontradikcijah sveta in njegovih aporijah. Svet je vselej začetek nekega boljšega sveta; človek je vselej začetek nekega boljšega človeka. Sanjavec, katerega cogito oblikuje lastni kozmos, hoče pred plamenom lastno prihodnost; sanjavec je kot delavec, katerega samoto obnavlja svetilka. Kot sanjavec ob plamenu z lahkoto postane mislec plamena; samotna bedenja so zavezana idealu: rojevati se skozi pisanje ...«

Zdaj bom Komelov Uvod v fil. in kulturno hermenevtiko še dlje prekladala po neprimernih odlagališčih, hvaležna sem študentki- knjižničarki, ki brez problema večkrat podaljšuje izposojeno gradivo (da se razumemo, mi je zanimiv, zelo zelo, prav zato ga meljem pooočasi ... kot orehe s prastarim ročnim mlinčkom), Bartol tudi čaka name, potrpežljivo in čisto tiho je, da ne omenjam izposojene literature za 3 seminarske, od katerih z eno (tematsko) nekako že skačeva gumitvist, prišli sva nekam tja do kolen; ko enkrat elastiko napeljeva okrog pasu in višje, do vratu in na iztegnjene prste rok nad glavo, mogoče, se bova morali znati že precej bolje odgnati, za dostojen zalet pa človek potrebuje precej entuziazma, ki pri globinskem spoznavanju terena ne stremi nazaj pri vsakem koraku, ne-ne, če se ves čas obračaš v »varno«, že preverjeno okolje – ki s tabo mačehovsko ravna, nikamor ne prideš – kam sem odplavala?! – torej, z eno že prijateljujeva, z drugo sva se narahlo ovohali, o tretji vem samo, da mi ni ravno blizu, a mi ni zoprna. Pred prazniki se moram založiti s še več buklami, ker bom odlašanju oz. izmikanju naredila konec; od prekomernega visenja (z glavo navzdol) mi vsa kri odteka v glavo, zgoščuje se kot sladoled v hladilniku. Ne bi rada, da eksplodiram kot prezrela lubenica. Anemično telo pa tudi zahteva svojo porcijo.

V stopala pa ne bo zeblo

Jutra, ko ti osamljenost kaplja iz nosa
in na robu šala pušča mokre obrise.
Kot hruške so,
zaobljena, a trda,
grenkih pešk
bodejo tja do požiralnika.
Draga so ta jutra,
predraga, čeprav niti malo
eksotična;
odplačuješ jih tekom upočasnjenega dneva.
Če se jim premedlo zoperstaviš,
se epizodno razvlečejo v teden, dlje,
z neenakomernim utripanjem v zlato-modrih barvah
opominjajo nase
kot slabo konceptuirano, predpraznično
mestno okrasje.
Potem nedoločeno kdaj sledi
kaj tretjega,
ki ni ne grenko ne precenjeno.
V tvoj svet privrejo
vtisi z ulice,
sajasto mreno nad očmi
razpiha vonj po prvih snežinkah
in žena nepoznanega sokrajana,
ki mu je s strehe avtomobila
v tvoje naročje
odneslo kuverto z osebnimi računi
(seveda ga pokličeš, da pride ponje),
ti v zahvalo pošlje pletene copate.

King Neptune

Tiger Lillies (iz sinočnje predstave) za dobro jutro, mučen dan bo.

Old Johnny he's seen mermaids when he run aground

They carried him ashore when he was shure to drown

They say old Johnnies mad seawaters turned his head

But he alone survived all his colleagues dead

Old Johnny's seen King Neptune in the wildest storm

He alone survived while sailing round the horn

He carried him to safety while all around him died

Now Johnny tells his stories at the old portside

Old Johnnies been at sea 60 years or more

Sailed a million miles fucked a thousand whores

He's heard King Neptune sing he's heard the mermaids cry

They'll take him out to sea when it's his turn to die

speči človek

fotka


točno vem, kako zdaj brni v njegovi sobi
v njegovih ušesih
vroče je
z nogami semintja brcne v polico s televizorjem
- reče ji posteljni kino
iz vseh strani ga gledajo strici filozofi in pisci
ponoči se radi družijo z njim
slike in kipci
zjutraj se spomini zradirajo
(»jutro je najlepši del noči« mi reče,
meni pa je jutro najlepši del dneva
in vsak dan nov začetek)
med vidci in vedeži stene luknjajo
ženske oči čudne barve
ki si je ne more zapomniti
nemirno se premetava
v nedeljo, ko lahko dlje spi
z ventila na kopalniškem radiatorju
visi moja grozljivo kičasta spalna srajca
secret possessions piše na etiketi
namerno sem jo tam pustila
da se prazna naslaja v njegovi intimi
porcelanasta punčka z belim klobukom
sedi na vrhu stolpa zgoščenk na moji mizi
da se ne zvrne vznak vsakič
ko muzika glasno zaigra
sem jo posedla
z razkrečenimi nogami v obliki črke V
mi kaže slike
lahko bi malo sprostila svoj obraz
njena bledičnost in marelično uvele ustnice
se utapljajo v pračloveški stoičnosti

pride in gre

zame bo vedno dekle z menstruacijo
prišla je s košaro sadja
rekel sem si: ta se ne heca
in ji razkazal mesto duhov
potem sva na balkonu pila žganico
na tleh delovne sobe sem jo vprašal
če se ne bova nič poljubljala
odprla je usta in z rokami pred seboj
narisala drugo sedišče
> da naju odnese v tandemu <
(verjetno je pozabila, da kdor visoko leta, nizko pade)
vprašal sem tudi
če se jo sme sleči
z aromo fig je dahnila usodni da
med nogami sem otipal vlažno vrvico
čez čas si jo je navila okrog prstov
podolgovat tujek je odfrčal kot nevešč vrabec
povabila me je bližje

dekle z menstruacijo pravi
da imam brata dvojčka
podobna sva si samo po izrazitem nosu in plavalski hoji
če jo srečam
je ne ogovorim
zakamufliram se med sebi podobne
in v ustih z jezikom oponašam toktokanje njenih čevljev

dekle z menstruacijo
kam nocoj hitiš


napisala sem si pesem, če bi jo on, bi bil gotovo deležen časti kakšnega pijanega poeta

poklic: B R A L E C, nadstropje višje, na levo

Razmišljam, če bi lahko obstajal poklic bralca. Pritrjujem si, zakaj ne?! Veliko ljudi namreč ne zna brati (zna, a ne zna), kar povezujem z odtujenostjo v njih samih. Bi temu lahko rekli interpersonificirana disperzija? Ok, shoot me.

Razdvojeni so s svojim notranjim jazom (in jezikom), razklani, neumrljivo v njih se še ni rodilo, kako naj bo potem ogroženo z umrljivim? Pogosto slišim, da ljudje ne znajo brati poezije. Znajdejo se pred zatesnjenim skalnatim vhodom v votlino poetizma, izgubljeni tarnajo, ali polravnodušno v tla mrmrajo: »Sezam, odpri se! Daj no, pokaži mi, kaj skrivaš tam spodaj, razodeni mi ta čudesni nauk, ki skuštrane možakarje in zamišljena dekleta podi po svetu, te iskalce, prekupčevalce mističnih podpomenov in vsega, s čemer še nisem seznanjen.«

Malo počakajo, naredijo par krogov po pesku, nato prezirljivo pljunejo pred vrata v prikriti svet in zakolnejo: »Odjebi Sezam, kar zaprt naj ostane ta svet! Vaše egotripaško bildanje nedostopnosti me ne zanima. Itak nočem, da mi v temi zrasejo netopirska krila, kot obsedencem, ki še ponoči odkrivajo pokrove v neznano.«

Hitro obupajo in ostanejo prazni. Preprazni, da bi si želeli kaj izvedeti. Namesto odkopavanja ohranjenih tujih zakladov, rušijo lastne razvaline.

Taisti ljudje ponavadi ne marajo filmov, ki jih ne spravijo v smeh, ne hodijo v gledališče, kjer neki igralci lomastijo po odru, ali se celo delajo breztežne - ne, človek ni ptica, še dobro, drugače bi si med seboj populili peruti in poskakali z oblakov v morje, nekaj blebetajo, čeprav jih nihče ne razume, instrumentalna glasba jih dela nervozne, ker jim ne nudi lahkotnega refrena, ki bi ga lahko prepevali ves dan, slik in kipov tudi ne razumejo, larifari, najbolj prevarane pa se počutijo, ko so kdaj prisiljeni gledati kakšen trapast performance, kjer ne veš, ali je nastopajočim slabo, da se tako zvijajo pod reflektorji, so pozabili govoriti, da se oglašajo po živalsko ... Ti ljudje ne marajo poslušati svojega glasu, preprosto pretuj jim je.

Bi me kdo od njih vzel v službo? Brala bom, kar se njim upira. Potovala bom namesto njih in jim v nekaj stavkih strnila popotniške izkušnje, zanje pripravila reportaže, kratke filmčke, dokumentarce. Hmmm ... Če bolje pomislim, bi znala? Je branje morda preintimno, da bi ga delili z drugimi? Zalotim se, da mi je kakšno besedilo preblizu, da bi ga hotela razčlenjevati. Moja interpretacija se porazgubi v preproščini, ostanejo bledi odsevi, ki ne morejo biti prepričljivi. Včasih ne znam povedati, kaj sem ob branju čutila, doumela, čeprav sem čutila močneje kot čutim mravljince v nogi, ko mi negibna zaspi pod mizo.

Bi bil ta poklic eden težjih, čeprav bi lahko neberočim kolumbovsko odkrival svetove?

Poklicna dihotomija brez meja, ali pač?

Plesalka v temi

Plesna vaja. Izdihati samo sebe. Iz trebuha izpustiti kačo, da se strupeno zlije z muziko. Potek vadbe s predrkavanji koreografij mi ne diši. Ni mi lepo gledati štirivrstne gneče punc (spredaj mlade in najspretnejše), ki kot marionete ponavljajo enake gibe, ki nikoli niso dovolj usklajeni, koordinirani. Različne stopnje gibalnih sposobnosti se tepejo med seboj, ženska tekmovalnost je smešna in nepotrebna. Niso mi všeč prisiljeni nasmeški, ki naj bi se raztegovali čez usta vsake plesalke, čemu le?! Strasti in zanosu butasto ukrivljene ustnice in različni odtenki zobne sklenine ne višajo ugleda. Raje vidim suveren, brezskrben solo nastop plesalke ob bobnu, ali v manjši skupini, kjer punce uživajo in dopolnjujejo druga drugo. Tak način dela je gotovo dosti bolj ustvarjalen, bolj osebnosten. Masovne (beri zaslužkarske) tendence plesnih šol, ki polovico vaj tempirajo na polletne produkcije v kakšni neprimerni športni dvorani (»pokažimo česa vse smo se - ali nismo naučili«), kjer šola skrbi za svoje ime ter dedkom, babicam, tetam, stricem, ljubimcem, partnerjem in prijateljem plesalk in plesalcev, seveda tudi konkurenci, razstavi svoje »uspehe«. Z vsem tem nimam nič skupnega; ker se nastopov ne udeležujem, me razočarana učiteljica iz prve vrste postavi v tretjo, četrto; če ne boš nastopala, naredi prostor drugim. Ok. Zakaj iz plesa, ki je vendar ena najbolj prvinskih izraznih moči, govoric človeka, delajo groteskne, da ne rečem neestetske kvazišove? *Punce gredo posebej za tisto popoldne, se pravi njihovih težko pričakovanih 5 min., k frizerju, manikerju in še kam, tiptop kostum, ki stane celo premoženje, je kajpak predpogoj - asociacija na vaške veselice me navda s slabostjo. Mislim, da se moja zgodba v plesni šoli počasi izteka. Niti malo si nisem všeč v okorni gneči, med mehaničnim izpolnjevanjem navodil. Poiskala bom manjšo skupino z bobnarjem v živo, kjer mi ne bodo zavezovali rok s pripravami na nastope v košarkarskih dvoranah. Ples mi pomeni preveč, da bi se v njem počutila ukleščeno. Rada bi bila del kreativne izmenjave mnenj in znanja, s posluhom in idejami, gre za interaktivno sodelovanje, poslušanje teles, za lovljenje in sprotno ustvarjanje ritma, ne pa ponavljanje kopiranih gibov iz komercialnih video posnetkov uspešnih plesalk. Med plesom nočem biti žalostna, temveč vznemirjena in prosta.

nadrealizem

je listanje po hrvaškem Playboyu za kuhinjsko mizo v stajliš vikendu ~ med občudovanjem bohotnih oblin Sanje Grohar pomislim na nizko rodnost in mati naravo, presahnjeni vrelci življenja, neuspešno odpravljanje mačka z močno kavo in nešumečo tableto za glavo, ki jo vseeno raztopim v vodi, ritual spremlja jutranja maša z radia Ognjišče; na to bi se lahko navadila

dobro jutro, komaj slišno zagodem s hripavim glasom (prepletena s pasjimi dlakami + muca Mica razgraja, s krušne peči meče origano po tleh) in z razdraženim želodcem, ko se prebujam iz teme, varno nazaj v updejtano bloggersko ožilje, šefe David pravi, da ni skregan z mano, trikrat hura zame!


oznaka prizora, torej nadrealizem, žal ni zrasla na mojem zeljniku, moškim gre zjutraj marsikaj precej gladkeje z jezika

skrivalnice po omarah

Preden odjadram v hribovito podeželno nedrje, ob kavici prebiram Bartolov Al Araf, super super, sem veliki fan njegovega pisanja; ob prvem branju Alamuta sem mu napisala pisemce, a je gospod umrl že davno, preden sem ga odposlala.

Spet smo se zbudili v pomladno topel dan, ljudje so dopoldan v kratkih rokavih posedali na balkonih. (kar nekaj jih poznam, ki jih letošnja zima z nenaravno dobrodejnimi temperaturami mrazi z depresijo – ki jo imenujejo letargija, malodušje, brezvoljnost ...) Pridno sem vadila arabščino, počistila kopalnico in posesala preproge, celo v učbenik logike sem malo pokukala – na račun arabščine tedensko zamujam eno od dveh ur vaj iz tega predmeta, a bo že, samo strahu (beri odpora) se je treba znebiti, kar mi je že uspelo. Zaenkrat sem še v fazi ritmiziranega ugibanja, an-ban-pet-podgan, če ne gre za stavčno ekvivalenco, gre pa za implikacijo, disjunkcijo ali konjunkcijo (ipd.)... Tabele z ničlami in enicami (se pravi določanjem resničnosti / nesrečnosti premis) so podobne mojim omaram z oblekami: sedem urejenih polic, ena razmetana --- ker sem dobre volje, uredim še osmo, ergo v četrtek zjutraj, ko vstanem zares zgodaj, ne bom živčno brskala po razmetanem kupu, ampak v pregledni konstrukciji izbrala barvo, ki se mi bo zdela najmanj hektična, obleke prijazno navlekla nase in ne bom zamudila avtobusa; vse to pod pogojem, da profesor za staro grščino ozdravi in jutranja ura ne odpade, kot se dogaja že dva tedna.
Kdor zna s tabelo prikazati veljavnost tega argumenta, je sadjarski prvak racionalnega spoznanja, nagrada: predpasnik sadja po izbiri.

vsi smo Ostržki

© fotka

Namesto meni do zdaj najljubšega predavatelja (ki ob petkih krasno zaključi štud. teden), je danes vskočil mladi razsikovalec, njegov asistent, mojih let, kar se mi zdi prav hecno, a simpatično. In spoštujem jih, vse te mlade diplomante, ali celo doktorje znanosti, ker se mi zdi, da sem sama v najprimernejših letih za študij (v perceptivnem smislu); no, morda s tem le sebi opravičujem dolgoletni vmesni zev ...

Kakorkoli že; nisem si mislila, da bi me utegnila pritegniti filozofija smeha, razprava o komičnosti (in že smo pri Bushu ter Jezusu, kako lep par), srednjeveškem karnevalu in dotičnih medvezeh; se mi je zdelo, da sem v življenju nekako prešpricala lahkotno, šaljivostno sfero, bližje mi je satira, groteska, tragikomično, črn humor. Cenim smisel za humor, ki človeka zasuka na glavo, ga zagrabi za predolge hlačnice in pahne čez rob ~ vsak bi moral redno okušati nestabilno bingljanje z glavo navzdol, da izpljuva lastno preobteženost in se izpraznjen do solz nasmeji svojemu bednemu motoviljenju, ko izsušenih ust, z rogovilastimi rokami in nogami hlasta za ravnotežjem. Če se namreč čisto malo nagnemo vstran, samo toliko, da svojo zrcalno podobo ujamemo z robne ali kotne perspektive, če vsaj malo poškilimo in se spačimo sami sebi, že se spoznamo s svojo sestro (bratom) dvojičico (dvojčkom), karikaturo (*ki nas mora nasmehniti).

Predavanje je bilo zanimivo, z veseljem bom prebrala nekaj več o temi, ki jo je Izar načel, popestritve so vedno dobrodošle in brez petkovega zaključka à la Komel bom tudi preživela, tokrat celo z vikendaškim planom; vikendica, kamin in dobra družba, komaj čakam.