Zeleno-modro

Ko sem bila še majhna, smo šli s familijo, takrat še v enem kosu, večkrat na Pokljuko, kjer smo spali  v leseni koči, podnevi pa navdušeno nabirali gobe in razna zelišča. Zelo dobro se spomnim vonja po gozdu vsenaokrog, po zelenem, miru, po zemlji, ki jo pridno mehčajo črvički in krti. Pravljična dežela se mi je zdela, Pokljuka. Spomnim se brata, kako je na kolenih z zobmi iz zemlje vlekel zobotrebce; ja, čudna igrica. Pa žene bivšega soseda, ki se je na skupnih ležiščih ponujala mojemu stricu, ko naj bi ostali že spali. Prav fino je bilo, ko so zjutraj srne prišle čisto blizu koče, pa veveric je bilo toliko, da bi se z njimi lahko šla skrivalnice; takrat mi to ni kapnilo na pamet.

V dneh kot je današnji, mi zadiši po Pokljuki. Po jeseni, ki se bo kmalu prevesila v zimo, po hladni sapi, ki ti riše oblačke pred usti, da jih lahko preluknjaš s prsti. Po metinem čaju z medom. Po posebne vrste toplini, ki se razbohoti samo v kočah v hribih. V kontrastu s Pokljuko, pa ne prehudem, pomislim tudi na sprehode v Lovranu kakšnih 25 let kasneje, v dvoje: enako hladna sapa, povsod transparenti za slastne pečene marone, na fino domačo restavracijo čisto ob cesti, kjer, če sediš ob oknih v kotu, pomisliš, da bi te kak objesten šofer tovornjaka, ali pa avtobusa, lahko s stolom vred odbil in v najboljšem primeru del poti odpeljal s seboj. Pa na svetilnik ob obali, ki mirno počiva in varuje opustelo obalo s čisto majhnimi valovi, ki, če dobro pogledaš, spominjajo na razprte peruti galebov. Habsburški duh se je ujel v izvensezonski Lovran. Na večerji v hotelu, kjer se mi je zdelo, da bi morala biti oblečena v kak dvorni kostum, bi lepega dne zagotovo lahko srečala sestrično Marije Terezije v drugem kolenu in njenega dedka, s katerim bi se mogoče zavrtela pod lestenci plesne dvorane, ki so jo spremenili v jedilnico.

Če bi lahko izbirala, kje bi najraje živela, bi se težko odločila med gorskim svetom, zelenim hribovjem, prijaznim zavetjem dreves, potočkov, deželo veveric, srn, medvedov in krav, in na drugi strani kakim otokom, ali vsaj polotokom, rtom kje ob morju, kjer lahko vsak večer poslušaš valovanje, gledaš čolne, loviš ribe, vohaš limonovce in sol v zraku, se opijaš s soncem in večernimi zahodi. Pa ležernost, ki se ti ob morju naseli v telo in širna modrina, ki ti z vodenkami pobarva duha, da zažari v očeh kot otroška slika, ko se kopaš pod oblačnim nebom in ti ribice poljubljajo stopala.

Rada imam ta čas, ko lahko v miru pišeš, rišeš, slikaš in na okenski polici vzgajaš zimzelene rastline. Na vrtu moram počakati vsaj še do druge pomladi, da požene krasen rdeč javor, ki si za rast vzame svoj čas.

Tudi nedelje so malo zelene in malo modre. Če vmes sem pa tja dežuje, slišiš, kako raste trava. Gledaš lahko tudi listje, ki spreminja barve in je kot da bi ti nekdo prebral pesem, ki te ožame kot da bi bil na roke štrikan pisan zimski šal.

Murakamijeve čarovnije

Čisto mimogrede, samo nasvet. Ker sem sama zadnje čase tako "v" Murakamiju, pozabim, da ga marsikdo sploh še nikoli ni bral. Mene je lani prepričala mami, pa vem, da ga je brala že pred leti in ji takrat nisem verjela. Fenom npr. ruskega realizma (Dostojevski, Tolstoj & co.), ti, se mi zdi, so ena veja literarnih navdušencev, njihove nesporne kvalitete pisanja nikakor ne gre izpodbijati, čeprav sem sama npr. vedno raje brala Francoze in Anglosaksonce, prvi so pač izjemni stilisti, jezik jim teče kot namazan (kar ni čudno, če je pa tako privlačen), zdi se tudi, da so oboji bolj domiselni in včasih bolj na strani čudaškega, čeprav je to treba priznati tudi vsaj Bulgakovu; njim ga še posebej priporočam. Dobro je vedeti, da obstaja še močnejša, sodobnejša proza, ki je čarobna onkraj zamisljivega, nič manj razdelana, le bolj domišljijska. Murakamijevo prozo označujejo kot "nadrealistično", torej nekaj sanjavosti že terja od bralca, da se ujameta; vem, da me je branje Idiota, Dostojevski, ki sem ga dolgo odlagala, že ravno začelo dolgočasit, v poplavi teh ruskih očetnih imen itd., tudi zgodbe iz 19. stol. nimajo dosti stika s sodobnostjo, ki jo živimo; za preživetje ji seveda moramo poiskati protiutež. Ko sem v istem času v roke vzela Kafko na obali, sem padla dol in si oddahnila, da Idiota spet lahko odložim nazaj na polico. Murakami je med drugim tudi pisec, ki pojem "absurdnega" razume bolje od Becketta. Kar nekaj časa sem okrog hodila kot mesečnica, popolnoma v svojem oz. njegovem svetu, povsem zapolnjena ... Seveda sem kasneje prebrala še vsa njegova druga dela, kar je prevedenega - plodovit je, da ga komaj dohajam, dokler nisem  še sama "stopila v akcijo" in sem že nekaj mesecev zaradi stika z njegovim svetom kot da nekaj cm-jev nad tlemi, ali pa zajaham belugo in jo v višavah mahneva naokrog.

kolaž: http://www.andreescollages.com/2009/07/beluga.html

Najbrž ne potegne vsakogar, si lahko mislim, ampak ta gospod je pripovedni čarodej. Če ga še niste brali, začnite s Kafko na obali, ki vas bo očaral! Zgodba res ni linearna, kot romani znajo biti - tudi hitro zamoriti, pri Murakamiju se zgodbe rojevajo v zgodbi, ne manjka jim vezne niti, razkrivajo se kot kitajske šatuljice, ki brez konca lezejo ena iz druge. Če bi zdaj morala izpostaviti nekoga, s komer bi šla na kavo, izbira pa je neomejena (kakšne take radi sprašujejo na razgovorih za delo?!), bi brez pomisleka izstrelila, da s Harukijem Murakamijem, če bi ga firbčneži poznali ali pa ne ...

P.S. Ko sem zadnjič prevajala zgodbo, v kateri sta H.M. in njegov kolega v fini italijanski restavraciji v Lucci jedla gobe in jih zalivala z rdečim vinom, sem si zelo zaželela gob. Ravnokar sem prišla na svoj račun in njemu na čast zraven popila kozarec rdečega vina.

Filmi v nas

Filmi se odvijajo predvsem v ljudeh.
Med organi se nam spletajo
zgodbe, scenariji se pretakajo po žilah,
v nas puščajo sledi divjih občutij
in nam kradejo spomine, če se jim
prepuščamo nepremišljeno.
Če smo prepohlepni, bi še več in karkoli,
nas olupijo, postrgajo nam luske s kože,
vtise dogajanj,
jih spravijo v prazne stekleničke,
da jih bomo nekoč,
ko bosta dež in sonce
intenzivno prijateljevala,
posadili v zemljo
in bodo zrasle majhne jablane.

Sladoled in vlaki

Enkrat po faksu ga je
peljala na slado-led.
Povabilo je sprejel
široko razprtih oči,
otroško modre ima -
z medvedjimi trepalnicami,
brez ugovorov,
prikupno začuden.
Kot dva šolarčka sta lizala vsak
svoj ledeni spoj,
nekaj pa se je zgodilo tudi med njima,
ko sta s klopce na železniški
opazovala vlake.
Vprašala se je, kdo drug,
če ne on, bi lahko polneje
obarval njene večere,
ko s knjigo v roki
z domačega okna
posluša piskanje vlakov
in razmišlja,
če je delavkam na nočni izmeni
zelo hudo,
ker njihovi otroci preden zaspijo,
namesto ovčk na stropu
v mislih odštevajo ure,
ko bodo zjutraj po stopnicah
zaslišali štorkljanje njihovih čevljev.

Diospyros

Sanjala sem dva kakija, ki sta se prerekala, katerim božjim ustnicam bi najraje naredila veselje. Manjši, manj izrazite barve, je bi glasnejši od večjega, zrelejšega. Srečala sta se na rahli zemlji, potem ko sta v vetru popadala z drevesnih vej. Mali je vztrajal, da želi, da ga pokusi Hermesova hči Tihe, zrelejši mu je odvrnil, da so boginje samo v pravljicah, onadva pa bosta končala v ustih navadnih smrtnikov. Mali se ni dal, toliko časa je trmaril in se prekopicaval, da se je skotalil po klančini in pljusknil v morje. Ko se je ustavil na mehkem morskem dnu si je oddahnil, saj boginje zagotovo še živijo v morju, kjer so drugačni pogoji za življenje in tudi za nesmrtnost. Prepričan je bil, da v  božjem telesu ne bo doživel navadne smrti, temveč zaplaval še globlje v preteklost, v novo zgodbo, iz tiste spet v drugo in tako dalje. Veliki je od žalosti zavzdihnil na obrežju, se poslavljal od svojega mlajšega kolega, ko je mimo pritekla posestnikova hči, se nadvse razveselila njegove krasne rumenooranžne barve in ga pojedla, še preden se je zavedel svojega konca. S slastjo si je obliznila sladke prste, sedla k robu morja, začofotala z bosimi stopali po topli vodi in namočila svoj trnek. Upala je, da ujame kakšno prav posebno ribo.

Na konec sveta

Prevajam zgodbo o ledenem človeku, ki ni ravno iz ledu, na prstih pa ima kljub temu ivje. Njegova mlada žena si med ljubljenjem z njim vedno predstavlja ogromen kos ledu nekje daleč proč, v katerem je ohranjena celotna zgodovina sveta. Ker nima otrok in jo rutina umirjenega zakonskega življenja dolgočasi, predlaga potovanje na južni tečaj, na Antarktiko. Ob tem me kar zmrazi, kot toplokrvno bitje si ne predstavljam bivanja v takšnem mrazu, obdana s samim ledom. Popoln mir in tišina sicer zvenita privlačno, to si zlahka predstavljam, tudi pingvine, ostalo pa brrrrrr ...

Spomnila sem se zanimivega dokumentarca, ki mi ga je kolega lani v nekem čudnem času naložil na USB: Encounters at the End of the World,  ki ga je režiral Werner Herzog in me je precej očaral. Poglobi se v ljudi, ki tam raziskujejo različne reči, ne le v strokovnjake, temveč tudi čisto navadne ljudi, ki jim le pomagajo, zelo različni profili, med njimi je npr. tudi nek skladatelj in nekega dne na strehi svoje "postojanke" priredijo koncert. Zanimive zgodbe ljudi, njihova poslanstva, sanje ... Kljub vsemu, kar o tej kruti pokrajini vemo, zaradi tega dokumentarca tudi lepih reči, si ne bi upala tja na počitnice. Za takšne podvige je treba biti kar ekstremist, se igrati z lastnimi mejami; mene že pri  minus deset stopinjah tu pri nas tako zebe, da sem komajda pri sebi. Mnogi ne verjamejo, da je to lahko prav mučno, da te mraz boli, čeprav le teh nekaj °C minusa, ampak je res. Že kot mala punčka sem najbolj sovražila sankanje po bregu v kombinezonu. Vedno me je prijelo lulat, potem pa tisto grozno slačenje, pri čemer sem potrebovala pomoč, pa mraz za umret, pa kar niso dojeli. Vse sem morala poskusit, smučanje, drsanje, igro s smučkami, ki jih je brat izdeloval iz zobnih ščetk in jih spuščal po skakalnicah z vrta, ki jih je je prejšnji dan polil z vodo. Vse to sem sovražila.

Najbližje pravemu ledu (in najvišje na tem svetu) sem bila za svoj 30. rojstni dan na Jungfrau Jochu, kjer je bilo julija minus 2, se mi zdi in zelo lepo. Občudovala sva ledeno dvorano, snežni metež zunaj in si v restavraciji (kaj takega so sposobni samo Švicarji) privoščila šampanjec. Bilo je krasno!


                                                       *

Dekle v zgodbici je tam ugotovilo, da se sploh ne bosta več vrnila, ker se je mož - njen ledeni človek povsem spojil z okoljem, pa še zanosila je, v maternici je čutila nekaj hladnega, kako v njej raste ledeno bitje ... Scary movie, skratka. Mene tja res ne bi spravili, morda nekoč odpotujem na Antarktiko edino v sanjah, kdo ve. Takšna potovanja so najbolj varna. Odpreš oči in že jih več ni.

*Danes (v ned.) tudi v medijih ...

Močerad, ki bi bil rad filozof

Pred kratkim sem dobila novo "domačo nalogo", zaradi katere sem se razburjala, češ, je to filozofija, ki je na mojem "nivoju", a kako; gre namreč za gimnazijski priročnik (vodnik učiteljem) za filozofijo. Ko sem zadevo vendarle pogledala, je kar kompaktna, sem ugotovila, da je napisana tako prijazno, da bi "učbenik" predpisala za obvezno čtivo vsem mladim, ne samo gimnazijcem. Sama sem npr. hodila v srednjo turistično šolo, kjer sem zelo pogrešala kakšno tehtno gradivo, ki bi me prevzelo. Če bi takrat lahko prebrala dokument, ki ga imam pred sabo, bi zagotovo šla že pri 19-ih študirat filozofijo, ne šele ... umm, sedem let kasneje. Biti zrel študent je sicer fino, razpira drugačne ravni dojemanja, mislim, da si v rosnih 20. letih precej nedovzeten za marsikaj, če nisi kak genij, knjižnji molj ipd. - kdo pa takrat je?! Skratka, tole priporočam vsem, mlajšim in starejšim, zadeva je zelo prijetna, poučna in odpira mnogo razmislekov, vprašanj, na mnoga tudi odgovarja.

Že takoj na začetku najdem zelo lepo opredelitev domišljije kot "sposobnosti, ki nam omogoča, da razmišljamo o nečem, kar ni neposredno prisotno in kar v trenutku, ko si to prvič zamislimo, v predmetnem svetu sploh ne obstaja." Nadalje izvemo, da sta se iz domišljije porodila religija in mitologija, prav z njo pa so se tudi znanstveniki dokopali do svojih dognanj, zaradi njihove domišljije so ljudem zdaj na voljo "potovanja v vesolje in sprehodi po mesečevi površini", mitologija in znanost, piše, nam širita obzorja, enako pa seveda tudi filozofija. Dalo bi se seveda razpravljati o aplikabilnosti filozofije v svetu, kakršen je postal na tej naši ljubi zemljici. Kot diplomant ali pa celo doktor fil. si bolj kot ne prepuščen samemu sebi in vezam, iznajdljivosti, če želiš preživeti, če pa odmislimo ta praktičen vidik, ti pa študij da nekaj, kar redkokje še dobiš, nekaj zase, "za dušo", kar lahko imaš pri sebi in to neguješ, tudi kadar si jezen nase, da nisi npr. študiral medicine, farmacije ali česa podobnega. Ne vem, če bi stvari okoli sebe dojemala, kot jih, če ne bi dala skozi vseh knjig, inspirativnih predavanj, če ne bi profesorji vzbudili mojega zanimanja na tisoč in en način. Filozofija je, saj res, kot pripovedka iz 1001 noči, vsaj tako magična in raznovrstna. Profesorji v tem zborniku napišejo, da je fil. tudi "nujno potrebna kulturna tehnika (techne) sodobnega sveta", čemur mnogi najbrž ne bi verjeli, meni pa se po svoje zdi kar prav, da ni za vsakogar. Da se odkriva le tistim, ki so zase pripravljeni kaj narediti, samega sebe vzgojiti, recimo. Ostali naj kar zavijajo z očmi in se skrivajo za drevesi, kot tale stric na sliki, ki mu je bilo kdo ve čemu pred mano zelo nerodno. Mogoče se sramuje svoje ozkogledosti, ali pa svoje zunanje vpadljivosti, ki se ne sklada s tistim, kar prenaša v sebi, kdo ve ...

Rep si je skorajda zavil okoli vratu, se mi izmikal in ni vedel, ali bi jo ubral navzgor ali navzdol, nam prinesel sonce, ali dež ...

Vsakomur svojo muziko

"Mal je pa treba okusit dan," rečem Kaji, ki se ji ne da na plesne. Ko te dajejo ženske reči, miganje res ni najbolj dobrodošlo (potem pa je občutek zmagoslaven), všeč pa ji je sonce, ki ga od znotraj, če delaš med štirimi stenami, sploh ne občutiš. Sama mu mežikam na balkonu; danes se mi sicer zdi premočno. Tu na Gorenjskem se je zraven prisesala neka čudna svetloba. Skorajda se mi je v naročju stopil laptop. Gledam sončnice, nekaj dni nazaj še vse brhke in ponosno dvignjenih glav, danes so jim, opijanjenim od tega čudnega sonca, popadale dol kot meni zadnje luske z od sonca zagorelih nog.

Škoda, da pri nas ni tramvajev. Prav fino bi jih bilo loviti naokrog.

Očividno se bliža jesen. Naj bo tako lepa kot lanska.

Sever

Tam čez sta trta in olje
iz zgodbe,
pa naredi nekaj s tem,
če znaš.
Stlačena v konzervi
kot sardela,
ne bi mogla razpenjati
jader.
Imam majhna veselja,
potihem razsposajena,
pa vendar topla.
V treh letih se skoraj
nič ne spremeni,
trta postaja žlahtnejša,
malodane rodi torto
in olje je vse bolj žarko.
V sredini vsega je sever,
saj veš.
In ko zapiha,
svetloba z neba
počije v morju.

Alegorična tišina

S tem se za danes poslavljam od pisanja.

Ko sta si dva povedala vse, kar sta si imela povedati, sta utihnila (govorila sta po telefonu). Objela ju je globoka tišina, takšna, pri kateri ti, če zamižiš, v mislih na dan privrejo najrazličnejše prispodobe.

Primeren stavek, ki ga lahko razumemo kot popotnico vikendu, ki se je že začel, ne? Mislim da.

V desnici držim  fiktivno čarobno paličico in rečem: "... in predstava naj se začne ..."

Allegory of Human Life, Alessandro Allori

Luknjice imam

Svež zrak na povrhnjici kože in odpadel list z drevesa, zguban in otopel. Plavam med naslovi, ko nekdo v izložbenem dvigalu hoče navezati pogovor. Plehkosti. Nič ni bolj odbijajočega kot živčen moški, ki se mu potijo roke, ko spregovori in samega sebe popravlja, ker ne ve, ali sledi odziv ali mrka tišina. So dnevi, ko si zvit vase, proti sebi in nočeš, da te kdorkoli premika. Te tudi ne bo. Pomislim na sestro, na njene gole noge v mrazu in na vse, kar mi je povedala. Za noben denar ne bi bila še enkrat stara 16 let. Takrat je vse nevarno. Kot da si stalno na krožniku. Levi in sloni pa se odločajo, če te bodo za zajtrk ali za večerjo. Sloni se te mogoče še usmilijo. In vse tiste negotovosti, zakrinkane z videzom, da ti je vse jasno, ko v resnici še nisi okusil nobenega pravega razočaranja, krivične obravnave, razen tega, da moraš biti zvečer prej doma od ostalih. Kaj šele, da bi si s čim pomembnim za trenutek stal iz oči v oči. Obnašaš seveda se, kot da si nad tem, v roki nosiš plastično žezlo in na obrazu nasmeh, ki bi ubil najhujšega vola. Mozoljčki. Vsaj nečemu sem se v najstniškem obdobju uspela izognit. Povsod pozabljam dežnike. Kavarna, ki je pravzaprav zajtrkovalnica sredi Ljubljane in gledaš ven na ulico, ki se s prvega nadstropja zdi čisto nova. Perspektive. Pozabim it tudi na bankomat, dokler me denarnica ne opomni, da je prazna. V mislih pestujem stavek iz Juliusa Winsoma, prav zanimivo branje. TV javna debata gre skozme kot nevidni mikrobi in knjige, ki dišijo po listanju. Po policah se je nabral prah, zelena kobilica pa bi rada bila moja sostanovalka. Če bi mi bila všeč njena prisotnost, bi se skušala od nje naučiti dolgih skokov. Zavijem jo v robček in jo kraljevsko prestavim na svobodo. Že nekaj dni občutim neko praznino, kot da bi mi kdo izpulil modrostni zob.

Če koga razveseliš, ti v zahvalo naloži domačo nalogo.
Potem utihne, se zavije nazaj v svojo temo in te pusti
sredi gozda. A o čem on piše? A sploh še kdo razmišlja o teh rečeh?
Če bi poznala odgovore na takšna vprašanja, bi domov nosila polne košare gob, ne le svežega zraka na povrhnjici.

Večerni nalivi

Ko se je začelo večeriti,
so dežne kaplje blago pršile po steklu,
prisluhnila sem jim iz vroče kopeli,
oglašale so se kot
testo piškotov v pečici,
ko podlega pri 200 stopinjah.

Zdaj lije kot da bi se podirala visoka pročelja iz namočenega kartona.
Veter jih zabija v tla, medtem ko mi na notranji strani obraza prhuta prosojen nočni metulj.

resnica pšenica

le spodaj in
navznoter se dogajajo resnične
reči. ostalo so odbliski,
bilke
za druge, ki se ne
ujemajo s klasjem,
ki zori, se zlati
in odmre.
kadar v roki držim cvet,
njegova bohotnost in barva
zasenčita popek,
odkoder je vzklil.
le v njem je
nepopačen.
v skritem valovi,
topel in nedotakljiv.

Riikka S.

Razkrivanje sveta

Ker imam že ravno nekaj opraviti z zadevami, ki so že mimo, se sprašujem, ali drži, kot sem nekje zapisala (po Sartru), da je naš jezik naš svet? Ob tem večina najbrž pomisli na vsem znan Wittgensteinov citat "meje mojega jezika so meje mojega sveta", ampak če to drži, zakaj toliko ljudi živi v uticah brez zraka? Mladi, v vsaj 80 %, če malo posplošim, jeziku ne posvečajo nobene pozornosti. Morda potem, ko se že v letih in to od njih terja npr. kakšno službeno okolje ali kaj podobnega, sicer pa se mnogi zadovoljijo z uporabo samih copy-paste fraz, neslanosti ... Kot da bi bila bogata raba jezika nadvse sramotna reč oz. ne kot da, je ... Kako čudno. Sploh med mularijo. Tisti, ki se ne podredijo diktatu slenga (ki je lahko tudi zabaven, nič ne rečem), določenemu slogu, ki ga vrstniki edino razumejo, so že čudaki, naduteži, ali pa kar norci. Knjige dejansko imajo tu veliko vlogo, učijo o svetu, približujejo jezike, lahko so naši zemljevidi, polni življenja in blaznosti, magičnosti, ki je hrana domišljiji. Kljub temu se jim nekateri izogibajo kot hudič križu ... Ta pa bere, glej jo, čudakinja. Nedolgo nazaj mi je prijateljica povedala svojo izkušnjo z jadranja. Ker se je včasih umaknila od skupine, da bi v miru brala, je bila popoln "outcast". So že šepetali, glej jo, kaj počne.

Tudi meni se je že zgodilo, ali pa se dogaja. Če kje berem, mi mladi komajda upajo pogledat v oči. Prečudno početje, namreč ... Zgodbe so pustolovščine, ja, dobro, tudi dejanske prigode so, če jih pa ni, pa še vedno lahko podoživljamo zgodbe drugih in se vanje potapljamo, živimo bolj polno. Danes sem v gozdu najprej srečala sve najstnici s tranzistorčkom, ki sta nabijali neke jugo melodije. Druga drugi nista bili dovolj, potrebna je še muzika med njima, pa tudi, če je res kar nekej ... V kraljestvu miru, tak šunder ...

Na misel mi ne pride, da bi vsak dan ure in ure čepela po kafičih in blebetala eno in isto, z istimi ljudmi, če medtem lahko berem, spoznavam karkoli si zaželim. Včasih potem res je težko v živo, priznam, malo se odvadiš, in redko naletiš na koga, razen tistih, ki so ti res blizu, s katerim ujameš pogovorni ton, ki ti paše, ampak tudi to je vredno tveganja.

"Jezik potrebujemo za identifikacijo svoje esence", sem tudi napisala, ne vem več, kdo je to izjavil. In "jaz je celota besed, ki definirajo trenutek postajanja". In (moj) jezik privablja tišina. Jezik je življenje, so pisali že drugi. Par sto metrov naprej od punc s tranzistorjem, opazim dva možaka, mlajši starejšemu z rokami nekaj gestikulira, v tišini. Najbrž je bil eden od njiju gluh, ali pa nem, zato sta se pogovarjala z rokami. Pomislila sem, da je to pravzaprav lep jezik. Nikoli ni preglasen, niti pretih. Najbrž je včasih tudi naporno, če brezobzirneži gluhega, ali nemega človeka ne upoštevajo, ampak govori pa. In bere. Pripoveduje. Piše.

Ker popolne resnice ni, je važno, kako nekaj povemo (Gadamer), z literaturo je najlažje seči čez konvencionalnost povprečja, utečene vzorce, navade. Z besedami lahko vdihnemo duha čemurkoli, kadarkoli želimo. Pisati pomeni razkrivati svet, delovati svobodno, tudi Sartre. Lepota tega je v protislovju, kajti pritegne zlahka tudi nelepo, le z odprtostjo lahko uzremo skrito in se mu približamo. In jezikamo, sami zase, drugim, z drugimi itd.

Po dolgem času sem si sposodila tudi Vonnegutov Časotresk. Veselim se druženja z njim. "Vsi ljudje, živi in mrtvi, so golo naključje," pravi na zečetku. Ja, Kurt, prav imaš. In nikoli ne bomo vedeli, koliko časa smo lahko eno in koliko časa drugo.

Tedious day

... it is. Totalno. Henry II ima čist prav, popolnoma ga razumem.

Danes bi bila v kakem francoskem ČB filmu, starem ko zemlja, ni važno, kakšno vlogo bi mi dodelili. Lahko sem tudi zavesa, skozi katero starka v 3. nadstropju zija v svet. Ali pa preluknjan dežnik, tudi skozenj se vidi ...

"Nič drugega nismo kot videnje sveta," nekje pravi M. Merleau-Ponty. Amen.

~ Marsikdo gleda, a ne vidi. Videti se je treba naučiti. Videnje je ključno. ~

Mogoče je naključje, da sem si danes v knjižnici vzela Deklevovo Oko v zraku. Mogoče pa tudi ne ...

Slovo od moje ljube japonke

... odplavala je po ledeni Kokri ...

Skupaj sva preživeli lepo poletje.

Tortice in "slovo od poletja"

Med branjem recepta za »mornarsko torto« brez pečenja, iz petit bear piškotov, kave in čokolade, ki jo bom jutri nesla na tematski piknik »slovo od poletja«, sem se spomnila najinega septembrskega potepanja na enem od grških otočkov. Morda celo najlepšega. Ko nečesa ni več, ostanejo spomini in ker so lepi, si zaslužijo koherentno formo. V mojem primeru so to le drobci …

Če je morje dovolj toplo, se rada namakam v neskončnost. Treba je bilo kupit blazino, da me ne bi kam  odneslo. Najprej sva hotela kar enega majhnega plastičnega kita, kakršne imajo otroci, pa nisva našla pravega. Potem sva se zadovoljila s blazino-kavčem, z naslonjačem, s tisto sem bila res kot kakšna gospa. Ker sem se po njej valjala tudi na kopnem, je kmalu počila, domov sem prinesla vso preluknjano, pa še pol kovčka mi je zavzela. Ampak nisem hotela o blazini.

Na plaži so najprijetnejši popoldnevi, ko je sonce najbolj prijazno, septembra se sicer hitro skrije, kar je tudi fino, pa še nikoli ne žge, samo boža. Takrat na plaži ni bilo gneče, to že znam izbrati, kraje, kjer ni masovnega sardela party turizma, in me je ves popoldan lepo božal po hrbtu. Predla sem kot mačka, pri tem pa ni bilo čisto nič spornega, ali perverznega. Dlan, koža, milina, nobenih vragolij. Kljub temu se je nedaleč proč ena gospa s trajno in naočniki zgražala, kot da bi počela kaj zares grdega; glede na to, da nisva bila čisto sama. Tega pa res ne bom nikoli razumela. Zakaj se ljudje zgražajo zaradi lepih reči?! Izkazovanje ljubezni se rado obsoja, sploh če so na delu ljudje, ki na prvi pogled po mnenju nekaterih – teh, ki se zgražajo seveda in so sicer čisti in povsem tolerantni ljudje (…), ne sodijo skupaj. Do te sodbe pride zelo hitro, sploh ni treba, da gre za istospolne partnerje. V glavnem, gospa, ki, sem prepričana, s svojim zijanjem in spakovanjem sploh ni vulgarna, ne kriči na svojega vnuka, ker iz morja pride z mokrimi kopalkami, ne oblaja moža, ki je pod sončnikom s časopisom za kratek čas zaspal; na plaži je pa ja treba biti vedno pripravljen na najhujše!, same sebe nikakor ne vidi kot obscene intruderke. Nanjo in njej podobne sem se spomnila med kampanjo o družinskem zakoniku … A ni zanimivo, kako je treba obsoditi vse, ki nekako niso najbolj nevpadljivi, zdolgočaseni, nestrpni itd.? Če bi bili malo bližje, bi verjetno v ne vem katerem jeziku zasikala: »Sram vaju bod!« In potem bi se z glavo skrila v mivko in se nikoli več dotaknila, da se nama ne bi posušilo srce.

Takšnim že ne bi ponudila koščka mornarske torte. Zadavijo naj se kar s svojim malodušjem.

P.S. Je že nared, še slikco barčice sem ji narisala iz mletega sladkorja in limoninega soka. Izgleda prav slastno.

Suspenz

Obvladati ga - mu odmerjati prave doze, ki ljudi držijo v napetosti vse do konca, je posebna vrlina. Murakami je mojster suspenza. Meni se že pri prevajanju meša, bi marsikaj vmes že zaključila, predrugačila, na koncu pa mu moram dati prav, ker so njegovi zaključki pač lepi. Nekateri jemljejo dih s svojo preprostjostjo in tehtnostjo hkrati, drugi te peljejo čisto drugam, kot si bil namenjen in se znajdeš npr. sredi koruznega polja v kopalkah, ko si mislil, da plavaš med krokodili. Te reči pri pravljicah, moram priznati, pogrešam. Včasih niso dovolj lucidne. Pa kljub vsej fantazijskosti nekaterim manjkajo prevrati. Prava presenečenja.

Danes sem prevajala zgodbo o "folklori" Murakamijeve generacije, ki ji reče tudi "prazgodovina poznega kapitalizma", govori pa o znamenitih šestdesetih, ko je bil del opevane generacije, ki se je upirala z ali brez razloga, seksala brez predsodkov, čeprav pravi, da so bile punce, ki jih je poznal, bolj obremenjene z devištvom kot so zdaj. In pripoveduje zgodbo o  znancu s faksa, ki je bil glavna faca, športnik, pametnjakar, magnet za punce itd., kar nanj sicer nikoli ni naredilo posebnega vtisa. Zanimivejši so se mu zdeli nepopolni karakterji, ki si se jih vsaj zapomnil. Tega tipa se ne bi, če ga ne bi dolgo za tem srečal na potovanju po Italiji, v Lucci, kjer sta bila oba sama. Tip kot poslovnež, Murakami pač kot on sam, pisatelj. Ko sem že mislila, da zgodba ne bo kaj prida, me dobi z Lucco, kjer sem bila lani jeseni in me je zelo očarala. Pa krasne Cinque Terre, ki jih je dva dni potem, ko sem prišla domov, zalilo hudo neurje in skorajda uničilo. Brez suspenza, kar direkt, nepričakovan šus. Pa tudi zgodba je zelo drugačna kot sem mislila, da bo. Preseneti tudi njega. Tip mu jo pripoveduje, ko jesta gobe v neki fini restavraciji.

Delim samo delček, ki tipu ne da miru. Spomni se le konca neke pravljice, ki jo je nekoč prebral (vsebino je pozabil) in ta se je glasil takole: "In potem, ko je bilo vsega konec, so kralj in njegovi sluge bruhnili v smeh." Ko je končal svojo zgodbo, ki je to postala šele s pomočjo Murakamijeve narativne spretnosti, sam je bil slab pripovedovalec, se ni nihče smejal. Obema se je sicer zdelo, da ima vsaka žalostna reč v sebi tudi komični element. Kar ponavadi drži.

Tudi sama sem v Lucci pripovedovala zgodbo. Smejala sem se že pred koncem in še dolgo po njem.

Puccinijev spomenik v Lucci

Dip in

Ko že ravno o ljubeznivosti. Ravno sva s kolegico ugotavljali, da je ta prav nujna, če se med dvema hoče kaj zgoditi, kar ni naravnost za v smeti. Šele ko dobiš filing, da se ti nekdo prostodušno da, vsaj malo, ko si imaš kaj povedat, se potopiš vanj, v tedaj, v jutri itd., lahko sploh si - z drugim. Se mi zdi, da se moški potapljanja bojijo. Mogoče ne s skafandri, plavutkami in vso to kramo, z žensko je pa drugače. Ko je na obzorju par zvedavih oči, ki po žensko kaj zahtevajo, rep med noge ...

Riikka, seve

*** In seveda so tudi takšni, posebna & redka vrsta, ob katerih se kot ribica izgubljaš v njihovih mrežah, sežejo globlje kot bi ribica sploh lahko še migala, in so prezapletene, da bi se v njih znašla.

Ljubeznivo

Ko grem spat in se
z lici naslonim na povšter,
se spomnim naslanjanja na lica,
ki pikajo in po njih lahko rišeš
s prsti, ali pa z jezikom.
Mož s štiriperesnimi deteljicami
se potika med nagibi, ki
jih drugi ne zaznajo.
Rad je sam svoj
tujec in tudi ko ga boli,
da komaj diha
in mu srce razbija za tri,
ne izklopi svoje ljubeznivosti.
Včasih se zdi netaktna,
tudi brezbrižna,
ampak ni, on pač
živi za nekaj stopinj mimo.
Najraje sem ga s hladno roko prijela
za hrbtno stran vratu, pod lasmi.
Tam začutiš, kje je,
kam gre in ali
greš lahko malo z njim.

Pravljice za vesela lička

Riikka S.: http://www.riikkas.com/

Ker slabo poznam slovenske ljudske pravljice, sem se odločila, da je čas, da jih preberem. Našla sem zbirko 101., tudi rezijske so zraven, beneške, porabske in koroške. Krasne so! Kot da že sicer ne živim napol v fantaziji, kajneda ... Nič ne de, mislim, da ni prehude nevarnosti, da zaradi pravljičnega sveta ne bi več našla stika z realnim. Če pa že lahko izbiram, mi je imaginaren pač ljubši. Vsaj razveseljiv je.

Grafenauer v uvodu citira Schillerja:

"Pravljice, ki so mi jih pripovedovali
v otroštvu, imajo globlji pomen kakor
resnice, katerih me je naučilo življenje."

Ste vedeli, zakaj imajo zajčki preklano ustnico? Včasih so imeli zaraščeno zgornjo ustnico, razen bojazljivcev. Tako je bil tudi zajček, ki je ko nor bežal pred strahom k stari bukvi, da bi se obesil, zaradi strahu pred vsem. Ko ga je zviška videla sraka, mu je svetovala naj se skrije za grm in se zvečer, ko bo pastir na pašo gnal ovčice, pomeša mednje; in bo že videl, kaj se bo zgodilo. Naredi kot rečeno in ovce se ga zelo prestrašijo. Tega se zajček tako razveseli, da se mu je od vsega smeha preklala zgornja ustnica. Od takrat imajo vsi takšne ...

Ko preberem vse iz te knjige, bom nadaljevala z najlepšimi antičnimi, ki so prav tako zbrane v debeli bukli, pa tudi kitajskimi. Vse so napisane z debelimi črkami, kar mi je tudi všeč. Občutek, ko jih berem, je pa  topel kot domač, ravnokar pečen študelj. Ko sem takole opremljena, lahko zaradi mene tudi vsak dan dežuje ...

V deželi čudežev

Vsak dan smo deležni novic, ki z vseh strani dežujejo okoli nas, tudi na nas. Obilje političnih floskul, javnega mnenja, pogovorov med prijatelji, ki nas vpotegnejo v svoje vrtince. Vse to naj se nas bi tikalo, vzbudilo naše zanimanje, nas motiviralo k aktivnim, angažiranim odzivom. Posvečamo se vsemu in hkrati ničemur. Zasičenosti nam ničesar ne dajo. Malokdaj si vzamemo čas zase, ne pustimo, da bi nas zunanji vplivi odtujevali. Lepe reči pa so v svojem bistvu zares preproste.

Kot še ne dveletni sosedov otrok, ki stoji na vrtni potki in z od zemlje umazanimi rokami ne ve, kaj bi. Opazim njegovo zadrego in ga pokličem k sebi. V zunanjem koritu za vodo mu pomagam splaknit majhni rokici. Mehki sta kot mlečni bigi. Malo ju pomencam in že je kot nov. Pogleda me, kot da se mu je s srca odvalila skala. Samo rokice si je bilo treba umit in spet je vse v redu. Otroška preprostost je presunljiva. Odvisni so od navidezno povsem nepomembnih reči, ki so zanje ves svet. In katerakoli jim lahko na obraz nariše nasmeh, ki bi zmehčal tudi najhujšega brutalneža. Koliko ljudi dnevno srečamo, ki se znajo razveseliti drobnih reči? Odmisliti vse tegobe, neuspehe, tesnobe, ki jim pačijo obraze ...

Ker rada opazujem ljudi, sem se včasih šla igrico. Med potjo s faksa do avtobusne postaje, kar je pri počasni, zasanjani hoji naneslo slabih pol ure, sem štela vesele in žalostne obraze mimoidočih. Žalostni oz. najrazličnejše variacije teh in podobnih (mrkih, turobnih, nezainteresiranih, apatičnih, preutrujenih in sitih vsega itd.) je bilo v času, ko se ljudje vračajo iz dela ali pa tja šele gredo (kadar sem se igrat začela že zjutraj), zelo hitro mnogo več od veselih. Če sem bila izredno razpoložena, sem vsakega med njimi pozdravila in primerjala še njihove odzive. Rezultati so bili, lahko si mislite, slaba popotnica za dan, ki sem ga imela pred seboj ali pa večer, ki se še ni razplamtel. Mislim, da sem se te igre po hitrem postopku naveličala, ker znajo ljudje bit zares naporni.

Zadnjič sem v Galimbertijevi knjigi brala o "mitu o varnosti". Te si bolj ali manj želimo vsi, malčkom, ki še ne znajo poskrbeti zase, je nujno potrebna. Avtor omeni Platonovo dialog Protagora, kjer beseda teče tudi o Zeusu, ki je Epimeteju ("tistemu, ki misli potem") naložil, naj vsem živim bitjem podeli veščine, da bodo z njimi lahko preživeli. Ker mu je za ljudi teh že zmanjkalo, vse je razdelill drugim bitjem, je Zeus prosil še njegovega brata Prometeja ("tistega, ki premisli vnaprej"), naj ljudem podeli kar svojo veščino, torej zmožnost predvidevanja in skrb zanjo. Zaradi njegove velikodušnosti so ljudje naposled začeli bolje skrbeti zase, z ustanovitvijo "države" so prejeli tudi določene meje, znotraj katerih so lahko uveljavljali tudi svobodo - saj veste, brez meja svobode pravzaprav ni, četudi malo manj svobodni, so si s pravičnostjo zaslužili varnost. To žrtev najbrž večinoma še sprejmemo. Ampak, kako pa je z duhovno dobrobitjo posameznika v družbi toliko stoletij po Platonu? Materialno bom nalašč odmislila, zanjo imajo vsi čudežne rešitve, od katerih nobena ne deluje, ampak pustimo to ... Galimberti spet vključi Freuda, ki je trdil, da smo "ljudje kulture" svoje široke možnosti prodali za "gotovost", vendar kakšna gotovost pa to je, izrečena v imenu varnosti, če veliko ljudi iz dneva v dan ne ve, ali bo sploh lahko zaspalo, če pa že, ali se je smiselno zbuditi v nov dan? Ni varnost, ki nam jo "nudi" država kot večina ostalega zgolj kolektivna utopija, ki do posameznika ne prodre več? Ko gremo spat, smo predvsem posamezniki, ne družba, četudi v družbi. Sami s sabo, večinoma nezadovoljni s tem, kar lega.

Mislim, da bi prav vsi v sebi morali poiskati otroka z umazanimi rokicami in prijazno teto, da nam jih pomagala umit. Šele otroško čisti in sveži kot mlečne bige, z očmi, v katerih se kopa življenje, bomo komu, ki se med hojo igra igrice z nami, podarili lep dan. To bi bilo za začetek čisto smiselno početje - le predlog. In ker je našim prednikom Prometej nekoč podaril veščino "predvidevanja" lastne prihodnosti, bi bilo fino poskrbeti, da bo od nje res kaj ostalo ...

*Νύξ*

odprem okno, zunaj opojna,
globoko temna noč.
diši po svetlinu.
čriček dirigira,
ostali igrajo na njegove note.
glasna muzika vabi k navdahnjenim
vilam noči,
ki v vezenih mošnjičkih okoli zapestij
nosijo zlate činelice.

Velikim ne sežemo niti do kolen!

Ne morem si pomagat. Koliko let je gospodu Milanu Jesihu? Malo preveč zame, ne?! Najbrž bi se glasno narežal, če bi vedel, kako zaljubljeno se smukam med njegovimi kratkimi pesmicami v Ustih. Zbirka je bila izdana šest let potem, ko sem se rodila. Takrat, ko sem že pridno pisala domače naloge, v jeziku, ki ga še nisem obvladala. Krasne so, skoraj v vsaki se najdem, ji prikimavam in me odžejajo, ko bi morala kaj popit, medtem ko pišem svoje reči. Tale npr.:

"Tiho sta zaspali
tvoji roki.
Onstran jezera zorijo
jabolka,

ugasnjene luči
gledališča."

Popolne mislice, nič jim ne manjka. Vsaka zase pove vse. Pred dnevi sem prebrala fin intervju z njim, ravnokar pa tudi njegovo dopisovanje z Rozo; tega pa res ne bi rekla, da sta ta dva skoraj generacijska metuljčka. Super, če koga zanima.

Ob tem premišljujem, kako včasih nisem našla nič za brat. Nič, kar bi me pritegnilo. Ko si enkrat na pravih tračnicah, te knjige - pesmi, eseji, pa muzika, filmi in še kaj zraven, peljejo okrog sveta oz. kaj sveta, vesolja, bi rekel kdo, ki ga fascinira luna. In to je lepo. Da ti ne zmanjka hrane. Svežih, metafizičnih sočnih jabolk, ki so prav slastna, čeprav pravih skorajda ne ješ.

Pa še ena (to bi zagotovo morala jaz napisat, mogoče bi tudi jo; to pa je malo tečno, ko vidiš, da je vse lepo že bilo ustvarjeno, ko si sam za kuhinjsko mizo s frizuro na čelado izumljal kak levi vesoljni jezik). To, moram priznat, me malo zabije. Da velikim ne sežemo niti do kolen! Ah, ja:

"Kadar greš po belem
peklu neba
že blizu morja, že daleč,
in bi se

nasmehnil
od kljubovanja?"

P. S. Tole je prišlo šele naknadno; poleg tega, da je vse to že napisano, pa še to, da se zaljubljamo v ljudi, ki so že zdavnaj odljubili svoje ... Klasika, še ena mojih fint. Ampak to pa resno mislim - kako to, da smo nekateri doma med tistimi, ki so zdaj že skoraj med oblaki?! Zdaj vem, zakaj se mi zdi, da se oblaki vedno hočejo objemat. Pa ne z oblaki ...
+ če se kdo sprašuje, zakaj je treba druge jemat tako osebno (nikoli nisem znala biti ravnodušna, če me je kaj res pritegnilo). Temu je najbrž tako, ker verjamem, da človek je, kar počne (dela, napiše itn.) in ne le, kar misli, da je. Po mojem je pomembnejše, kaj kdo počne in ne le pametuje o ... Pesem npr. je otrok, ki ga je nekdo rodil, njegov izdelek, medtem ko so modrosti koga lahko le lepa modrina, ki jo predreš že, če se je dotakneš. Tako. --- in spet, brez tega, se pravi tudi brez modrovanja ali vsaj fantaziranja o, je pa človek itak prazen. In zakaj bi se zaljubljali v praznino? To je samo za tiste, ki si ne drznejo sanjati. V praznem prostoru bi še sanje umrle.

Lunino pokrivalo

Čipke ...
Na platnenem ozadju neko
nebo, obrisi brezbarvnih
zvezd in oblaki, ki bi
radi bili objeti.
Snela sem si zgornjo kožo,
da bi zares razumela
naglico tistih, ki se ne ustavljajo
in ti ne dajo roke,
ko z labodjimi
plavutmi hitijo na
otok, kjer so tujci. Morda
se bo luna nocoj pokrila
s klobukukom s čipkami.
Prebleda bo, da bi
si nabrala moči za
prihodnja razdevičenja.

Domače naloge

Ker so danes mnogi prvošolci prvič sedli v šolske klopi in ker pred šolami najverjetneje gospodje in gospe v modrem mahajo z loparčki in pazijo nanje, da jih na sveže popleskanih zebrah ne bi kdo izsiljeval itn., sem tudi sama dan začela tam nekje. Plastično se spomnim sebe za kuhinjsko mizo, že nekaj let pred začetkom šole, ko je pet let starejši brat moral delati naloge, zelo mukama - gnalo ga je ven na igrišče, vmes se mi je pačil, ko sem mu sedela nasproti povsem disciplinirano, s strogim, resnim obrazom in sem delala svoje naloge. Ne vem sicer kakšne, pisat še nisem znala, a sem s špičastim svinčnikom, ki mi je segal do vrha glave, s frizuro na čelado in debelimi lici zelo vneto nekaj pisala. In to kar v nedogled. In ga obsojala, ker se mu je mudilo ven. Meni se je zdelo, da ima blazno pomembno vlogo - pisanje nalog pa res ni kar tako.

Potem se spomnim prvega spoznavnega srečanja z učiteljico v prvem razredu, še preden se je začel pouk. Medtem ko se je pogovarjala z mami, sem jaz imela nalogo, da nekaj narišem. Seveda je to bil zborček, v tistem času sem ves čas risala zborčke. Punce v treh vrstah, vse so imele enake postave in obraze, mogoče različnih barv oči, ustnic, imele pa so tudi različne uhane, klobučke, frizure in obleke. To me je najbrž navduševalo. Oblačenje in rihtanje punčk. Učiteljica je bila z risbico zadovoljna in bojda sem bila zelo komunikativna. Povedala sem ji več, kot me je vprašala.

Na koncu prvega razreda sem bila najboljša učenka, ker sem najlepše pisala, zelo natančno sem se naučila abecede, vseh vijug in pravilno obračala trebuhe b-jev, p-jev, r-jev in tako naprej. Te reči so se mi zdele spoštovanja vredne, kot da je pravilno in natančno pisanje črk moja absolutna odgovornost. Za razne nareke sem bila vedno pohvaljena, rdeče pike in čebelice sem zbirala kot po tekočem traku in na koncu leta premagala celo Simona, ki je zdaj mislim da doktor fizike. Pred leti sem ga srečala in se vedno pohecava glede na takratno konkurenco.

To je skoraj vse, kar se od takrat spomnim. Tudi Daše se spomnim, ki zdaj dela v NUK-u, mogoče ne več. Z njo sva se ves čas držali za roke. Imela je do rit dolgo kito, pšenične barve, jaz pa tisto grozno čelado; z njo so mi moji nehote grenili prve stike s šolanjem. V šolo sem sicer hodila kar rada, se mi zdi. Sploh ker sem s seboj nesla vedno vzorno opravljeno domačo nalogo. Nikoli nisem marala telovadbe, pa igranja na šolskem dvorišču. Kot mladič v živalskem vrtu sem gledala na ulico skozi ograjo. Zavidala sem vsem, ki so se prosto sprehajali mimo, hodili v večje šole, službe itd. Komaj sem čakala, da bom vsaj v petem razredu.

Kadar se zdaj sprehodim mimo nekdanje osnovne šole, vedno sočutno poiščem pogled kakega malčka, ki kuka skozi ograjo. Skušam ugotoviti, če je tudi njemu težko biti zaprt za umetnimi zidovi. Pomaham mu in se lepo nasmejem. Najbolj se mi smilijo otroci, ki so ves čas v varstvu ostarelih ljudi. Mislim, da se te energije slabo mešajo. Razen če so babice in dedki razgledani, radi berejo in te reči. Kadar vidim kako starko, ki majhnega otroka, ko je še toplo, oblači v štrikano jopco, ga skoraj zadavi z ozkim ovratnikom in mu nonstop stoji za petami, ko se igra, bi ji kar povedala svoje. Otrok rabi veter v laseh, svež zrak na koži in travo in pesek med prsti. Naj pade, se potolče, stepe in vse to. Naučiti se mora, da je ranljiv. Le tako bo s seboj lepše delal.  

Na faksu sem bila navdušena, ko mi je prfoks, ki so se ga večinoma bali in pred njim trepetali - zaradi nemške klasične filozofije pač, s Kantom, Fichtejem, Schellingom, Heglom in temi strici nam večinoma ni najlažje najti skupnega jezika, on sam pa je tudi imel strožja merila znanja od vseh, povedal, da si s predavanja do naslednjega nalaga domače naloge. Ko sem se ukvarjala z Bergsonom, ki ga on seveda ni resno jemal, mi je zaupal, da ga ima za domačo nalogo. Da si morda zasluži resnejšo obravnavo, ker je navsezadnje njegov vitalizem odločilno vplival na celotno sodobno francosko filozofijo, nič manj na literaturo. Celo nekaj bralnih napotkov sva si sem pa tja izmenjala. Domače naloge so čisto ok stvar, ne vem, zakaj jih otroci tako prezirajo ....

Dream worlds

Pred približno šestimi leti, kak mesec več, sem hotela bit režiserka. V gledališču. Samo zato, ker sem se že malo prej abnormalno zaljubila v nekoga, ki to je. Ker se mi je zdelo njegovo delo samoumevno in lahko. In večina režiserjev, ki sem jih pri delu gledala, ne tako zelo samoumevnih. Na sprejemcih se niso strinjali z mojim frivolnim hočem-bom, ki resnici na ljubo, res ni imel tehtnih temeljev. Glede na to, da še ljudem, ki jih poznam, ne znam podariti niti knjige, ki bi jim bila všeč; izberem seveda po svojih nagibih, ki z njihovimi nimajo nič skupnega, sem prepričana, da ne bi z ničemer znala nagovorit ljudi, ki hodijo v gledališče. Najbrž bi se bolje znašla kot astronavtka ali pa svetilničarka. Bila pa bi nesporna zmagovalka med režiserji, ki delajo mimo ljudi, ne zanje. Vsaka stvar je za kaj dobra, pravijo. Seveda tudi neuspehi, ki se zgodijo z namenom. Samo nekaj časa rabiš, da prepoznaš njihov smoter ...

Dream world si vsak oblikuje na svoj način. Sploh ni nujno, da na odru, zamaskiran ...

po robovih časa

nedelja. po oknu so pršile dežne kaplje,
na ulici pa begajoči pogledi tujcev,
ki so si bili in vedno bodo
povsem enaki -
nosijo steklene obraze, njihova koža
skeli v distanci do oprijemljivega.
v ozračju upanje, da posije zlato sonce.
vikendaške stojnice na Lanbroke Groveu so
odprte že dopoldan. če si žalosten, si pri Japonki
kupiš čevlje - zelene ali
ciklamne s trikotno peto, ali pa neznano vinilko.
dišalo je po azijskih noodlih, ko sem v gneči razmišljala
o svojih razkuhanih čustvih.
časa zame še ni bilo,
skrival se ni niti v zloženem dežniku.
cagavi prsti so se mi spentljali z vojaškimi
zvezdami na poštarskih torbah.
te so bile tihe
in prazne.
med kramo z vsega sveta sem iskala
nekaj toplega,
kar ni za pojest.
oranžnolas starec
ki prodaja nakit in
nosi tigraste leče,
je prežal na mlade Čehinje.
prepozno je bilo, da bi ujela
bus do parka.
mogoče bi v kavarni pod krošnjami
našla odmev nečesa, kar sem
iskala.
ali vsaj rob časa zase.

Mačke in poezija

Moja muca ima ob nedeljah rada poezijo. Pride v posteljo in s kosmatimi tačkami toliko časa tapka, da ji preberem kakšno pesem. Da je ne bi utrujala s svojimi zmazki, ji privoščim Jesihovo. Udobno se namesti, napne ušesa in mi prisluhne. Ob bolj kompliciranih stihih zaspi, vendar to še ne pomeni, da ji niso všeč ali pa da jih ne razume.

"Kot bi na godbo Eolovih harf
copatke lahkomiselno plesale po morjevih prostranstvih par in par
od horizona semkaj do obale,

tako grejo valovci po gladini,
ki dan v bonaci jarki je prespala,
in mlaskajo ob kljubujočih skalah
kot pri večerji kmečki fantalini.

To je galebom všeč. Kril razprostrih
po vzgorniku visijo in kričeč
pozdravljajo nenadne ribje smrti.            (* tu si muca oblizne smrček)

Zašlo je sonce: nikdar več
ne bo rasti iz zemljice vabilo.
Večerno je, vetrovnato in milo."

Ko končam, zadovoljno spi in brenči kot roj čmrljev.
Najbrž sanja o ribah.
Očitno je Jesih zanjo ubiral prave strune ...