levično-desnični večerni ples po rumeni, slabo napeti rjuhi

Kal ljubezni

Dobri ljudje imajo radi mačke. Pišejo jim pesmi. Vsaj eno, enkrat. Dobri ljudje in mačje nadčloveškosti se ponosno kot feniksi dvigajo iz ognja, vedno znova izkazujejo kali veličastja. V bližini smrti vznika nepogasljiva ognjevitost življenja; poslednji mačji zdihljaji v steno pred vhodnimi vrati sklepajo svoje bistvo. Čez nekaj dni bom preverila, če mi z vnetljivo sapo v zidovju predaja štafetno palico.

O

Ravnokar me je prešinilo, da imam čast družiti se s človekom, ki je nadgradnja Duchampa; tega morda še ne ve, ali pa je skrivnost skušal obdržati zase, nezavedajoč se, da lisice včasih vidimo skozi možgansko opno. Sploh kadar so ušesni kanali prehodni do dna, takrat tudi slišano neizgovorjeno pripelje do slikovitosti. Skozi usta v ušesa, in pred oči. Kakorkoli že, ko gledam tole, berem, ni vprašljivo, če je O > D. Pa naj me kdo ne lovi za kratice; sosledje štima. Tako časovno in zapovrstno. Vmesne črke so dnevi iskanja, prihajanja iz sebe. Krožna črka je dopolnjen D, D-jeva zrcalna polobla, odsev celote. Veselim se razvejanja O poti, ki se počasi, a zanesljivo razrašča kot najtrdovratnejše korenine, ki hranijo človeka ustvarjalca. Poskrbijo, da ga pretresi ne izruvajo iz zemlje.

slika

Get on up

Pred najobsežnejšim izpitom letos. Predzadnjim. Zdi se mi, da nič ne znam. Glava-mikser. Čežana. Najbolje se razumem s Kantovim razsvetljenstvom. Hobbes mi brca pod spalno srajco. Popoldanski termin je privilegij za zaspance. Jukebox in shuffle gumb, samoizbirno. Kaj izbere? Partibrejkersi, Zajedno. In James Brown. Takšna ali drugačna mašina.

"Get it together, right on, right on ..."

P.S. ODKLJUKANO! In Pribac je fin sogovornik.

Brez bremz

Čisto poseben občutek je, ko po dolgem času stopim v našo malo, primestno knjižnico; v zadnjem letu so jo nadomestile univerzitetne. Gospod pri sedemdesetih v imenu svoje žene izpolnjuje vpisni listič in se čudi plastificirani izkaznici, ki jo prejme, še preden se podpiše. »To je vse, zdaj lahko kadarkoli pride in si izposodi karkoli želi?« Knjižničarka pokima. Po vratu jima polzijo kaplje vzajemnega zadovoljstva.

V skromnem literarnem hramu brez problema dobim redek izvod, za sošolca z renesančnimi obsesijami, ki ga NUK npr. ne izposoja, v večini ljubljanskih knjižnic pa se ga ne dobi. Sedem na bicikel in v spodnji majici z vetrom švignem vzdolž prazne stranske ulice. Skozi ograjo avtopralnice mi v levo stegno bušne hladna prha, prime me, da sploh ne bi stopila s pedal.

Na vrtljivem odru

Spoznala sva se pred približno osmimi meseci. Na poti iz KUDa je rekel, da me enkrat pelje na ulico, kjer opojno diši po čokoladi. Takrat je bilo potem vedno ali premraz ali nepomembno, mimo sva se peljala šele v petek zvečer. Čisto počasi, odprta okna v avtomobilu, še topel kruh v naročju. Voham z vsemi odprtinami. Nič. »Ne diši zmeraj,« skomigne. »Sploh pa tukaj odločno kraljuje vonj po tebi.«

Gre osel samo enkrat na led?

Kratek intermezzo:

Na avtobusu se s kolegom pogovarjava o filozofskih stigmah, o tem, da ko nekdo nadpovprečno razvije svoje miselne sposobnosti, za to kompenzira na drugih področjih, pogosto kot izoliranec - po lastni izbiri, posplošeno kot čudakar, kaj hitro pa tudi kot umetnik (se pravi norec pod krinko) ..., in P., dokaz-pri-roki, navrže stavek, ki ga je verjetno slišal v Monty Pythonih: »Once a philosopher, twice a pervert.« Med angelsko spečimi sopotniki, umetniki in ljubitelji umetnosti brez filozofskih nagnenj, prasneva v smeh.

Med pavzo zdaj malo raziskujem ozadje tega, ugotovim, da anekdota sega do Voltairovega boemstva, s temi besedami se je namreč izognil drugemu vabilu na orgijo. Torej enkrat vsekakor sprejmem, povabilo v neznano, kolikor me žene rado-vednost, drugič bi doživeto s tem utegnil že izničiti oz. skromnost je lepa čednost; ena od možnih interpretacij. Linki me pripeljejo še do filma, ki sem ga gledala pred kratkim, posojenega od taistega sogovornika. Kinsey (2004), z odličnim Liamom Neesonom v glavni vlogi, kot demistifikatorjem seksualne zavrtosti. Pavza se izteka, zaključujem ekskurzijo v podkožje oz. jo preusmerjam na interne tirnice. Bon voyage.

*Ni naključje, da o tem razpravljava na poti iz Benetk, kjer sem pred nekaj urami komentirala faličnost mask, kamor se vrine še Kubrickov Eyes wide shut, pa smo spet tam ...

2X ledena kava in negazirana voda z ledom: 27 €

... piše na okrog obrnjenem računu, pod pepelnikom na promenadni beneški terasi. Dobra pa je, dobra ... (plačaš za sedenje v senci na elitni lokaciji; mimo pride skupinica od sonca zdelanih penzionistov, da bi si odpočili, za trenutek sedejo ob rob kafiča, ko jih »uglajeni« natakar spodi, skoraj odfrcne proč, kot golobe – nema zastonjskega užitkarjenja ...)

Bienale v polnem zagonu, med 29. razstavnimi paviljoni sem vseeno pogrešala -live- akcijo. Pred vsakim, ki zastopa svojo državo, bi npr. lahko uprizorili kakšen plesni performance, glasbeno točko, igralsko ..., čeprav čisto paše, ko iz bolj ali manj domiselnih utrdb izstopiš v prijetno senčen vrt – lokacija Giardini je super, diši po platanah, borovcih, ljudeh od res vsepovsod. Na klopci pred korejskim paviljonom sem opazovala multinacionalno mešanico radovednežev. V petih minutah so me obhodili obrazi z aziatsko porcelanasto kožo, lepimi poševneimi očmi – bledolični angleški svetloobrvneži – afriške sirene s kitkami – brazilski temperamentneži ...

Vtis celotnega dneva ogledov: masa hibridne umetnosti, s poudarkom na kvazi; veliko razstavljenih reči je namreč zelo banalnih, ali pa sforsiranih (do izničenja). Nekaj zanimivih videoinstalacij, projekcij, taktilno eksperimentalnih, barvno pulzirajočih (te me vedno premamijo) projektov, še več pa zelo povprečnih. V gmoti univerzalne želje-po-biti-ustvarjalen, tekmovalni nuji preseganja nepresežnega, se koncepti porazgubljajo s prezentacijo. Med slabšimi, ki se jih bom zapomnila, je francoski, v sicer arhitekturno atraktivnem, oči bodečem vinsko rdečem paviljonu. Sophie Calle s projektotm Take care of yourself, ki iz intimne zgodbe naredi celo falango. Koncept kot tak se mi zdi privlečen za lase; mar res v produkcijsko tako plodoviti Franciji ni ustvarjalca, ki bi jih lahko bolj prepričljivo zastopal?!

Vodeno brezčutni so (medtem ko so preigravanja s sloganom Think with the Senses – Feel with the Mind nekateri vzeli zelo zares, so ga drugi prezrli) ameriški, britanski, nemški - bizaren, prav tako kanadski. Dotaknil se me je korejski, zabaven in svojstven. Ruski je tudi zanimiv, pa švicarski, in meni najbolj prikupen, ceglasta minaturna favela na prostem (ki verjetno sploh ni šteta med ostale eksponate). Preprost koncept, intenzivna absorpcija; ko greš mimo, ti na ustnice izvabi otroški nasmešek. Igre nam manjka. Žog, zaljubljenih sporočilc, lopatk in gumitvista. Prepotenih kratkih hlač in majic na štrikih, da jih sonce in veter posušita.

Plus razstava slovenskih mladih ustvarjalcev na St. Eleni, v bivšem samostanu. Doma, med drevesi in stroji, ki igrajo muziko, je pač najlepše.

Celodnevni ogledi percepcijsko izžamejo, pozno popoldan obiskovalci horizontalno zasedejo vsako klopco v Giardiniju, tisti, ki vztrajajo, se iz enega v drug paviljon premikajo kot ravnodušni zombiji. Tako pač je, ko se česa lotiš v gigantskem obsegu.

V avtobusu, na poti domov, ko se je večer prelival v z žarometi ožarjeno temo, sem v glavi napisala štirivrstičnico:

it's somewhat funny, the way he walks

and always challenging, what he talks (about)

I love the way he sounds in me

like an outburst of undying eclipse

za vse, ki ponoči (med oblaki) štejejo ovčice

(pred-)nevihtno promiskuitetni

Bavarijeve spakulje

V tako neprodušnem dnevu še lastna sapa utesnjuje ... kratko brechtovsko razvedrilo:

»O NATEGOVANJU ANGELOV

Angel, če sploh kdaj da, na hitro da.
Zvleči ga v vežo in mu en dva tri
daj v usta jezik, nedrček odpni,
sezi pod srajčko, da zatrepeta,

nagni ga k steni, srajčko gor lepo,
pa ga nategni. Ko bo sramežljivo
jecljal, glej, da mu dvakrat bo prišlo,
sicer ga šok zadene v živo.

Zahtevaj pa, naj dobro z ritko miga,
naj kar korajžno zgrabi te za jajca,
naj brez sramu in hitro te razrajca,

ko strast že tudi njega z zemlje dviga.
Ves čas pa glej, da ga ne vidiš v lice.
In – pazi na njegove perutnice.«

Zdaj naj se pa le ulije, ošpičene prekle še vrtnih bramorjev ne bodo zdelale.

Rdeče-modro

Mediteranska naveza za hlajenje v senci.

Ko kastanjete zazvenijo v Ljubljani in se že veselim, da grem na lepše.

Vzemi-kar-ti-paše

Ne vem, kakšna je navezava socialne filozofije z mojo Afriko, a neka stičišča že morajo biti. Ob bolj ali manj suhoparnih tekstih mi misli brezglavo uhajajo po različnih poteh. Danes, s Spinozovo Politično razpravo, naravnost v plemenski ašanti center (Kumasi, Gana), pet let nazaj.

Tisti trip je bil eden bizarnejših. Bivala sem v nekem hotelu bogu za hrbtom, v vasici, kjer ni bilo nič početi, razen sprehajanja med kolibam podobnimi hiškami, kozami, kurami, psi in biti glavno čudo. Otroci so hodili tipat moj nos, mama dopisovalca mi je kuhala kot da nas bi bilo deset - plus okusi so precej divji, in skrajno nevljudno je zavrniti njihovo gostoljubje. Odločila sem se za izlet v Kumasi, s trotrojem nekaj ur oddaljena destinacija, kjer je lociran ašanti center, njihov ponos, in največja ganska tržnica.

Trotro, prevozno sredstvo - vmes med avtobusom, tovornjakom in kombijem, pripelje, ko pripelje. Ustaviš ga kar ob cesti, ker vasi nimajo postajališč, malokdo kdaj kam gre. Kljub temu je taksistov kar nekaj, tudi v tisti vasi. Avtomobile, ki zgledajo kot pisane lego kocke, zbiti so skupaj iz različnih delov različnih znamk, zabarikadirajo s kartonastimi škatlami in v senci dremuckajo. Kar neprijetno mi jih je bilo motiti, namreč potipati par čevljev, ki je molel iz vrat teh njihovih avtodomov. Čeprav bi jim za vožnjo plačala toliko, kot bi sicer morda zaslužili v nekaj tednih, ali pa sploh ne, se jim ponudba ni zdela zanimiva. »Too hot,« so momljali. Ok, rest in peace gospoda, sem si mislila. Tony, njegovi bratci in sovaščani so z mano ob cesti čakali na prvi trotro. Vmes smo se špricali z vodo in se hecali na račun mojih oblek. Kmalu je polovica punc v vasi okrog paradirala s Sariko uhani in klobučki, tam je ta krama tako nesmiselna, da sem v hotelski sobi organizirala vzemi-kar-ti-paše dopoldne. Pasalo jim je marsikaj, čeprav le za kratek čas. Tudi sami kaj hitro odmislijo nepotrebno. V zameno so mi gospe zašile nekaj tunik iz »kente« blaga, ki so nekakšne brezoblične halje. Eno sem doma preuredila, a mislim, da je nisem nikoli oblekla.

Trotro le pripelje in druščina me vzame medse. Nekaj starejših gospa, dve kozi, par zadavljenih kokošk pod sedeži, šofer brez izpita, s sončnimi očali z razbitim steklom; opazil je, da opazujem, kako mu veter skozi razbitino reže v oko, se malo škrbast zarežal in rekel: »It's more windy, we like ... no hot!« Sedela sem med nekim moškim srednjih let in eno gospo, ki me je nafutrala z mastnim, pohanim pecivom. »You are travelling. Must eat, thank you.« Za spodbijanje argumentov je bilo preprosto prevroče. Tudi z vodo so dobro opremljeni. Kupijo jo v polivinilastih vrečkah; kako veš, kdaj je neoporečna, so mi povedali že takoj na začetku. Na njej mora biti nalepka, npr. United colors of Benetton. Po nekaj urah vožnje po zelo slabi cesti, me ogovori moški sopotnik. Pozanima se, kam grem, vidi, da v bistvu ne vem, kam grem, zato se ponudi za vodiča. Malo oklevam, na živce mi gre, da se ti nekdo kar prilepi, ampak ponudba morda utegne biti koristna. Ko smo se bližali mestu, sem bila že bolj odločena, da jo sprejmem. Ob cesti so povsod nekaj kurili, polno smeti, živali, kaos brez primere. Sama res ne bi vedela, kam.

In prispemo. Najprej me odpelje na tržnico, ki je hkrati tudi fetiš market, se pravi, prodajajo oči kuščarjev, kože plazilcev, čudne praške ipd. sestavine, za razne voodoo sešne. Jupi. Malo sem klavstrofobična, v gnečah, v hujšo kot tam še nisem zapadla, zato sva se napotila v center ašanti dediščine. Zelo lepo je urejen, precej se da videti, po različnih paviljonih naju je spremljala kustosinja, ki je ob pripovedovanju spretno nazaj zavrtela časovni stroj. Super je bilo. V zahvalo sem sopotnika peljala na kosilo. WC-ja restavracija ni premogla, zato sem morala na veliko potrebo kar sredi ulice, v šotor brez strehe, ki ga stražijo malčki; da ne bi kdo kukal. Vztrajal je, da greva še nekam na pivo, ki ga sicer ne pijem, ampak to njihovo je res okusno, in nisva ostala pri enem. V tistem kafiču, nečem lesenem, pokritem s palmovimi listi, sem poskusila še neke koktejle, vedno manj sem se upirala in večer je bil zares pisan. Samo še smejala sem se, si noge polivala z vodo in pivom in ne spomnim se, kdaj oz. kje sem izgubila sopotnika. Kar naenkrat sem v sedela v internet cafeju s postavnim študentom, ki mi je postavljal e-mail naslov, komaj je verjel, da ga kot Evropejka nimam. Pisal se je Aquah, kot bivši fant kolegice v Londonu, mislim, da sta bila celo v sorodu. Potem me je peljal v kino, se pravi v neko štirioglato zgradbo z lesenimi stoli, na sporedu pa je bil pornič. Hja, slika je migotala kot jata kolibrijev, še bolj mi je bilo vse skupaj smešno, poba ni težil, kaj pa vem. Bilo je zabavno. Ko me je prijelo lulat, sem šla v podlgovato umivalnico, ki je spominjala na hlevsko napajališče, sploh ne vem, kam sem opravila, niti ni bilo videti, da je važno.

Zunaj je bilo že temno, začelo me je skrbeti, kako pridem nazaj v vasico. Študent je vedel, kam in se je ponudil, da mi zrihta taksi. Ustavila sva se pred porisanimi bungalovi, študentskim domom, ko sem poštekala, da planira prenočitev. Grdo sva se skregala sredi ulice, ženske so debelo gledale, moški pa navijali; ne vem za koga. Bil je vsaj toliko fer, da mi je pokazal, kje je avtobusna postaja. Niti adijo mu nisem rekla, tistega e-mail naslova pa tudi nisem nikoli aktivirala.

Po nekaj urah je skoraj čisto pravi avtubus odrinil proti Accri, šoferja sem prosila, da mi ustavi pri hotelu, a mu nisem čisto zaupala. Pokimal je, kot da ne bi vedel, o čem govorim, zato je bila pot nazaj prav mučna. Zapirale so se mi oči, zraven mene je sedel nek prepoten nogometaš, ki se me je dotikal s stegni in me ob izhodu še prav nemarno zagrabil za rit. Skozi okno sem v tintasti noči morala spremljati kje se vozimo, čeprav nisem razločevala ničesar, le nekaj časovne orientacije mi je uspelo ohraniti. In videla sem napis hotela, ko smo švignili mimo. Zakričala sem STOP, šofer se je nekaj razburjal, pognal staro mrcino rikverc in me dostavil pred vrata. Komajda sem se prerinila do vrat, vmes pohodila eno belo kuro in se oddahnila, da mi je uspelo.

Nezamejeno igrišče

Zasebne reči, mislim zasebne z velikim z, so v poplavi samoeksponatne prakse (po Sloterdijku poetike pričenjanja, kajti če želiš priti »k sebi«, moraš prek jezikovnih vzgibov najprej iziti »iz sebe«) nejasno razločene od javnih, vsem na ogled. Tovarna enormnega prizadevanja, da kar prihaja iz nas, doseže čim širšo množico; pa naj se razstavlja umetniška produkcija: filmi, gledališče, slike (ne zgolj jezikovno pogojena dejavnost), pestro založništvo, mediji, šolstvo, znanost ... Strnjeno, pri vsem gre za razstavitev zasebnih udejstvovanj oz. njihovo porazdelitev. Prispevanje posameznikov in skupin (iz posameznikov) v soavtorsko produkcijsko orbito, kjer smo konsumenti hkrati soustvarjalci, saj je od trenutka, ko ponujeno sprejmemo, odvisna naša poraba. Procesu bi lahko rekli reciklažna poetika.

Samozaložniško blogerstvo je mikrotovarna, soustvarjamo jo tako pisci in bralci, kolikor se odzovete, ki še posebej omogoča brzinsko reaktivnost, s prepoznavnimi plusi in minusi; mislim na samokritičnost, kvaliteto ponujenega ...

Zasebno-samolastno-intimistično. Trojiška (skorajda) sinonimika, ki me precej zaposluje. Začrtovanje meja, sproti načečkanih s svinčnikom, na zadku oblazinjenem z radirko (paradoksnost pisanja; pišemo, vedoč, da se lahko sproti izbrišemo --- še ljudje sami nismo dosti drugačni: pokončno zravnani, kot svinčniki, oblazinjenih zadkov, za ublažitev padcev vznak, da ne sedemo na trdo, bolečo ravnino) ... Meje kot take predstavljajo skušnjavo. Radi jih prestavljamo, zabrisujemo, z zastavicami označujemo, do kam komu dovolimo; pod krinko v stalni pripravljenosti, da krvoločno zagrizemo v predrzneže, ki snujejo prestopanja mimo naših črt.

Nedolgo nazaj mi je prijateljica povedala, da se je njena partnerska veza, v kateri je zdaj, začela precej prej, kot je bilo videti. Ko je bila po-vezana še z nekom tretjim, a v sebi od njega že odvezana. Sartre je napisal, da smo obsojeni na svobodo, zato se radi odvezujemo, sploh, ko nam kdo okrog vratu pretesno zadrgne zanko. Če nismo že preravnodušni – izravnani z zadkom vred, jo bomo slejkoprej odvezali. Ljubezen drži, kolikor ne zateguje. O tistem zategovanju sem takrat veliko poslušala, o pretrganju zanke pa nič. Ko sem jo vprašala, čemu taka skrivnostnost; prav nikomur ni povedala o novih dogodivščinah, je rekla, da enostavno ni mogla. Da bi si s tem sama zadrgnila zanko, ker je drugi ne bi razumeli. Najhuje je, ko nekaj, kar ti pomeni toliko, da ne veš, kako to ubesediti, pri drugem naleti na nerazumevanje. S tem se zadrgneš sam. Kolikor to, kar je, ni posredovano naprej, ostane neokrnjeno. Če to (isto) deliš (z drugimi), in se njim ne kaže takšno, kot je, se še tebi upre. Zato sem se sinoči tudi s sabo zmenila, da zasebnega z velikim z ne bom izpostvljala, ker nočem, da kdo razmejuje, kar je nezamejeno.

slika

* Tole je pa že treba dodati, očitno je gospod Ludwig Wittgenstein kakšnih dobrih 80 let pred mano zadevo znal malo bolje zaključiti. Pravi: "O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati." << študiram že za ustni izpit iz logike, ker verjamem, da tudi pisnega enkrat spravim pod streho ... mistično navdihnjeni optimisti se ne damo za nobeno ceno!

Vzletno politišče

Marx in pikapolonice, ko bi morala biti na morju.

Po soli diši kar iz kuhinje – peka piščanca v kilogramu soli se sicer dobro obnese, ampak raje bi z ribami plavala.

Z materinimi znamenji se zlahka uvrstim med krilate hrošče, morda ob nerodnem vzletu komu izpolnim tudi kakšno željo.

Ptič na rumeni steni

Ena pozitvnejših plati medmrežja je, da te medtem ko iščeš neko določeno stvar, mimogrede odnese še kam drugam, kamor po vsej verjetnosti nikoli ne bi zašel samoiniciativno. Med takšna odkritja spada tudi tole, čigar delček slike sem izrezala za v sadovnjaški header. Za dovoljenje sem zaprosila, odgovora ni; dokler mi vožnje po njegovih tračnicah ne prepovejo, vabim vse, da se z vagončki popeljejo med drevesi, kot prijatelji Hânt'ovega strica (iz Hrabalove Prebučne samote, če je kdo bral), ki so mu po upokojitvi v velik sadovnjak za hišo pripeljajli odsluženo lokomotivo in nekaj tirnic, da je stric še naprej lahko opravljal svoje delo - dviganje rampe na železniški progi, pa še mali in veliki otroci so se ob vožnji neizmerno zabavali.

Dviga plamen se iz ognja

Še vsi smrkljasti smo kot taborniki radi bivali v taborniški koči. Medtem ko so fantje zunaj nabirali dračje, sva s kuharjem ostala na toplem, gašperček je prav fino ogrel spodnje prostore, ter poskrbela za jedačo in pijačo. Tisti večer smo kuhali rum; mene so zadolžili za nabavo. Jota je brbotala v velikem loncu, v malo manjšega pa sem zmešala vodo, čisti alkohol, rumov ekstrakt in veliko sladkorja. Mogoče še kaj, ne spomnim se več dobro. Fantje se vrnejo, povečerjamo in poskusimo moj zvarek. Kimali so, kar gladko je tekel po grlu. Po nekaj kozarčkih je naš načelnik od sredine vratu, nekje od Adamovega jabolka, do vrha čela popolnoma pomodrel. Malo smo se spogledovali, sam se seveda ni videl, bilo pa mu je vroče. Nekdo slučajno preveri sestavine čarobnega napoja in ugotovi, da sem v lonec vlila liter, če ne dva, 100% špirita, s smrtkotom na embalaži. Še dobro, da nismo pocrkali kot podgane. Načelnik si je po nekajkratnem klicanju jelenov zgledno opomogel, mene pa niso nikoli več poslali v trgovino. Takrat sem nekomu na uho zaupala, da bi z njim v rum namakala (in pojedla) tudi surove vampe, če bi bilo treba.

Trenutna razpolovljenost

Je malo ironično, da se lotim branja Drugega spola de Beauvoirjeve v dneh, ko se svoje ženskosti zavedam, kakor da bi mi pomnožena s 27 štrlela iz glave, v obliki razpolovljenih jabolk, na ogled in odgriz. Zanimivost prav teh dni, je še nisem obravnavala iz feministične plati, je pobitost. Rečemo, da zapademo into low spirits (v deprimiranost). Demonična anksioznost se enim manj, drugim bolj nasilno prisesa v živčevje (že ve, kje bo več haska), špika in nateguje, ter je ekskluzivno ženski simptom, o katerem moški v najboljšem primeru zgolj natolcujejo.

Gospo rada prebiram, spoznali sva se v leposlovno-filozofskih vodah, njeno pisanje ni le estetsko, piripovedništvu se je posvečala celostno, tembolj v temelje, odkoder se rojevajo besede. S prispodobo spočetja se je ukvarjalo že veliko piscev, filozofov. Analogija je pač na dlani. Ne bi rekla, da vsemogočnost (nujnost eksistencialnega krogotoka) rodil žensko kot njihovo gostiteljico ožigosa z negativnim predznakom; de Beauvoirjeva pravi, da so ženskam pripisane omejitve brez recipročnosti. To ne drži. Nič življenju ne pritiče bolj, v širšem obsegu, kot ženskost, ki zmore življenje samo iztisniti iz sebe, celo večkrat. Moškim tu ne jemljem zaslug, vemo, da brez belega ni črnega, a pri tem sta spola kvečjemu usklajena, soodvisna. Drugo kot tako, ki ga avtorica obravnava kot nasprotje Enega, ki je absolutno in moška domena, je temu pravzaprav superiorno; torej ne, ker Enemu daje, dela za oba, temveč ker omogoča. Drugi, ne kot drugovrsten, temveč kot trenutek (podtika ga angleški »second«), ki požene (iz sebe) novo, ne glede na spol. Piše, da se noben subjekt na začetku in samodejno ne postavi kot nebistven, Enega ne definira Drugi, ki se definira kot Drugi, ta podrejenost je zgolj predsodek, ki smo ga s pomočjo emancipacijskih gibanj v večini že davno pokopali. Mitsein (sobivanje, sobit) je ključnejša od hierarhičnih razporejanj, beseda Prvi je zgolj beseda, ki v splošnem ne dominira nad besedo Drugi (kar nam pomeni, je zgolj uveljavljena uporaba besede, Prvi bi lahko pomenil tudi Darovalec, Drugi pa npr. Bog), ki semantično zmore trenutnost, ki je Prvemu (v strogo pomenskem smislu) odbita. Trenutnost v sebi transcendira iz več v še več, v vse ali nič. Je nepokorna, svojeglava. Občutek manjvrednosti pa je hiba tako enih in drugih, spol tu ne igra več bistvene vloge, vsaj ne bi je smel; če že, prikrajšani v sebi še ni zdrobil peške, iz katere vznikne trenutnost in stanje lahko kadarkoli zasuče sebi v prid. Lastno prodiranje proti neomejeno odprti prihodnosti, kot pravi de B.-jeva, je edino upravičenje vsake eksistence. Zavedanje, da trenutek odloča kdo smo in kaj še bomo, si lahko štejemo za skupni privilegij.

Na (brezmadežni) rjuhi

Posmehljiv je, občutek,
ko v šifonasti svetlobi mimo sebe zlivaš
poezijo,
(tuje misli suvajo v hrbet, češ:
vstani, izpovej svojo nedotakljivost,
fatamorganski smisli se ti bodo do smrti smukali pred očmi,
nikoli jih ne boš slekel)
in veš, da bi pravzaprav moral biti
čisto drugje,
prepoten od udejstvovanja,
jasnejšega od kaosa tistih,
katerih ustnice se na TV ekranih
premikajo tako hitro,
da se njihov glas izgublja s prevodi,
in presunjen strmiš v nemo predstavo.
Še tvoje drugo se zbudi,
prikimava, da vse to ni nič
(naj si že priznajo, pravi, odleglo jim bo).
Posmehljiv je, občutek,
ko ne veš, kdo lovi;
drugo modruje, da vsi.
Posmehljiv je, občutek,
ko človeku, ki mu želiš gledati v oči,
sediš nasproti kot njegova zrcalna
slika,
vendar tisto ni ne on, niti ti.
Ali srečati neznanca,
ki te nekaj mesecev vrti okrog mezinca
kakor izkušen ringarajaš,
čas pa kar sproti zmelje vznemirljive vrtljaje.
Posmehljiv je, občutek,
ko obstojita na mestu,
minljiva.

Incurable!

... I've got this terrible crave for baby doll dresses ... went window-shopping the other day, fell desperately in love with a red stunner, definitely have to have it ... grandma's closet just won't compensate this time ...

+ Zvečer na TV SLO2 oz. ponoči, ob 1h, Almodovar at his best!

S pridihom Bowlesa

Time-out

Klimt, Mermaids

Zalotim se, ko obojestransko potiskane liste obračam kot delavka za trakom. Avtomatično določim normo za obračanje strani in nestrpno mečkam desni rob, ko vsebina katere zahteva več časa, se ne dovoli zasukati. Hobbesa in Locka oblečem v afriška ribiča, ki se z nasmehi do ušes v čolnih vračata k obali. Z dobrim ulovom nahranita številna lačna usteca, lepša od ribjih, pravično si porazdelijo tudi dobiček od skromne prodaje. V bistvu gre za neke vrste ubranost naravnega stanja. --- Lunasto bela desnica robotsko obratuje dalje. Stran za stranjo. Time-out. V kopalnici se nagnem čez kad in hladni vodi pustim, da poživi krvni obtok pod razbeljeno kožo zapestij. Razbistritev ... šeee ... Bolj odprem pipo, pod močan curek spustim še vrat. Tanki potočki stečejo kroginkrog glave, zmočijo lase ... paše ... Našamponiram jih, da se spenijo kot visoki morski valovi, ko sekajo gladino. Po limonah diši. Sklonjeni se mi zavrti v glavi; miže se spomnim, kako je Ezekielu zjutraj med božanjem v roki ostala dolga, rdeča kitka. Zasmeji se, očitno ni bilo prvič, in mi pokaže še eno, tanko kačico, ki mi zvita leži pod trebuhom. Potegnem še sama, izpadajo kot da bi se zdravila s kemoterapijo. Ihtavo vstanem iz postelje in si pred ogledalom z glave potrgam še druge. Preklinjam frizuro, ki naju je minulo noč grobo žgečkala. Kar nisem mogla izpuliti, sem postrigla, zraven še pol svojih las. Skubljenje se je končalo kaj hitro, rezultat je bil komičen. Ezekiel mi stopi za hrbet in prasne, da si ni misli, da imamo belke tako smešne lase. S solzami smehojoka mu zmočim kolena. --- Na obraz si nanesem tri pike olivne kreme iz še zaprte embalaže. Zdaj sem kot nova. Še par kapelj baby olja za definicijo kodrov, da se v vetru na balkonu ne posušijo kot zapuščena trta. Za vrtom bom poslušala morje.

Razpihati enoličnost

Ko študiranje politično obarvanih tekstov rahlja muzika, stvar postane zvočnejša.

Za nekaj minut ponese tudi v puščavo.

"OK"

V srednji šoli sem poleti delala na letališču kot kopenska stevardesa. Imela sem kratke lase, gladko polizane na čelo, temno modro uniformo z belo srajco, črne najlonke in salonarje. Minimalističen nakit. Všeč mi je bilo, kadar so letala v dežju pristajala na prvih treh platformah in sem potnike lahko pričakala peš, z velikim dežnikom v roki. Malo sem bila v zadregi, če so bili oni brez. Vseh seveda nisem mogla povabiti pod streho.

Ko se letalo ustavi in mu že pripeljejo stopnišče, je bilo treba stopiti pod zadnja ali sprednja vrata in stevardesi na krovu pokazati vzdignjeni palec, mednarodni znak za »ok«. Ne vem sicer, kaj točno naj bi si s tem povedali, razen razvidnega, da sem na mestu, čakajoča; domena je domena. Če mi je bil kakšen gospod posebej simpatičen, sem rekla: »Welcome to Brnik. Did you have a nice flight?« Odgovoril je: »Yes, thank you. The weather wasn't so great though. I like your hair.« Skromni dialogi so popestrili rutinsko delo. Rada sem zgodaj zjutraj ob steklenem pročelju opazovala migetanje hlapom podobne snovi, ki obriše pristajalno stezo. Videti je bilo, kot da bi polita z bencinom stalno plamenela. Razen v dežju. Takrat je asfaltni horizont mirno počival, kot zadovoljen dojenček po dojenju. Zazrto v praznino me je ponavadi zmotil carinik. Ledeno mrzlo pištolo mi je naslonil na rebra in pridal kakšno prodorno, kot npr.: »Ti sploh kaj vidiš, s temi svetlimi očmi?« Naredila sem se gluho, zato mi je v bodoče z orožjem prizanesel, le dežnik sem morala na prehodu iz mednarodnega prostora v check-in halo spustiti skozi detektor vsakič, ko sem se sprehodila mimo.

Tega sem se spomnila, ker si nocoj želim prisluhniti dežnemu škrabljanju.

slika

Klepetanja s Frido

Nisem še bila v Mehiki, čeprav dostikrat postopam tam okrog. Ko me stopinje vodijo po bolj ali manj poznanih poteh npr. Ljubljane, si predstavljam, da sem drugje. Teh igric sem se že malo naveličala, včasih so bile obvezno spremstvo. Ne vem zakaj najbolj pred dvema letoma, med potjo na tečaj v DSP. V tistem zakrajnem delu mesta se še zdaj najbolje počutim. V naročju impozantnih, dobro in slabo ohranjenih stavb, ki s svojimi pročelji izpovedujejo zgodbe. Sugestivne so. Pločniki in ulice okrog njih pogosto skoraj prazni, ozračje pa nikoli. Še kadar se ti zdi, da si zašel v zono duhov, so ti prav družabni. Prek mimoidočih ali že česa, me je v tistem koncu odnašalo vsepovsod. Hoditi nekomu za petami in se z njim prestaviti v njegov svet, ki čisto mogoče sploh ni Ljubljana, niti ne na tisto sredo, na Beethovnovi, ali Tomšičevi. Dodobra proučiti pregibanje moške srajce pod pazduho med hojo, ko roki maširata vsaka zase. Kako različno ljudje korakamo. Dihamo. Govorimo po telefonu. Če se zbudim slabe volje, se še vedno rada nagradim z izletom. Ne potrebujem nikogar, da me izžreba, kar sama se razglasim za srečno dobitnico. Ne zanima me, če je npr. navaden petek in grem v mesto samo za dve uri, nekaj takega mi vzame tudi pot, oblečem se, kot da grem npr. v Fridin muzej. Pa ne, da bi morala biti tematsko usklajena z njeno karizmo ali karkoli, ampak ker si s tem določim, vsaj načnem, dnevno počutje. Včasih povsem kiksnem, grem od doma kot nagačen pav, počutim se pa kot siva miš, ali premočen deževnik. Takrat je shajanje z barvami precej napeto, oblačila postanejo pretežek oklep in samo čakam, da sedem pod kakšno prijazno drevo, da ga odložim. Ponavadi pa igra steče. Že za dobro jutro postati srednjeveška spletična, ali plemkinja. Spet drugič indijanka, orientalka, aristokratska dama, sredozemska sirena. Okitena za vsako priložnost, ki to ni. Me vpraša kdaj stara mama, če grem v cirkus, a me nič več ne razjezi. Kostumirati se, ker se ti tako zljubi, se mi zdi nekaj najbolj zabavnega. Biti jadrnica (s prirejenim jadrom) na odprtem morju. Zdolgočasenim zijalom se rada hudomušno nasmiham, ker si v nasprotju z njimi, še bolj brezpredmeten dan naredim za prazničen. Dostikrat se v prav tem delu mesta, ki mi je ljub, z očmi srečam s kako gospo, gospodično, ki mi oz. moji opravi nameni strog, kamnit pogled. Mogoče prav zato rada križarim po odmaknjenih, stavbarskih predelih; ker se ob uradniški zadrgnjenosti počutim kot plovilo. Nasmehnem se jim, tem gospem, kakšni bi kar kratek ples ponudila, še pred prvo kavico birokratskega vsakdana. Namesto dobro jutro, ki ga neznancem ne privoščimo, se ne spodobi, bi jim vzhičeno zaupala, kam potujem, oziroma kam sem že pripotovala. Mehiko bi mi prav gotovo do ušes zavidale; sploh, ker je pred vrati njihovih stavb, njih pa so naplahtali, da se morajo tja podati z letalom, vsaj nekaj tednov prej dobro splanirati vse potrebno, da medkontinentalna izkušnja vendarle utegne zbuditi zrutinirana čutila.

Mimogrede, Frida je moja dobra prijateljica. Tudi o Diegu vem marsikaj, kar vi nikoli ne boste; obljubila sem ji, da skrivnosti ne izdam kar tako. Mogoče za ekskluzivno destinacijo, da me namesto na izpit logike odpelje na kak drug planet.

Demonična golota in napetosti

študija gibanja, podobica

Zadnjič sem naletela na podobico (kot nabožna slika device Marije je) češkega fotografa Rudolfa Koppitza, študija gibanja. Golota in zagrinjanje. Človeška vmesnost, dramatično zastrtje. Profesor je živel v poznem devetnajstem stoletju, kot njegov avstrijski sodobnik, čopičar Gustav Klimt. Čas ustvarjanja, ki je hkrati simboliziral senzualno nebrzdanost, ekstazo razdajanja, ter slutnjo terorja, umiranja. Dela obeh so kodirana z medčasovno tenzijo, vgravirana s prestopanjem iz biti v nebit, iz intimistične nedolžnosti v mrakobno togoto. Senzibilna erotičnost in smrt, strupeno prežeča med sklepnimi pregibi.

Pri Klimtu seveda igra tudi mitologija. Njegove gorgone imajo starogrške korenine; ženske-kačice, polzmajevke. Torej gre tu za sublimno nagost, nadčutnost, še bolj usodno. Pogled nanje namreč človeka spremeni v kamen.

prestopne módrosti

prekrižanih trepalnic božam

gubasto lice
na katerem sem zaspala ob modri halogenki
in vetrovnem nokturnu

zavesa se je strgla s karnise
in me ogrnila kot plet

z vlažnimi ustnicami pokusim

ta zmečkan obraz
bombažen je, preslinjen

na blazini je zalegla tudi knjiga
ki razprta ponoči oživi

njen zmršen ptič
z visečim perjem
ki je kot zmahan smoking

nemarnega natakarja
konča v trebuščku

mojega nočnega čuvarja

na vrtljivem stolu s tačko boksa trebuh
da bi izbruhal pernati smoking
in me z njim ljubeznivo pokril
čez ramena

v soju luči naju odnese

v topljivo modrino
ki je med nebom in morsko gladino
kolebnica iz drobnih kristalov

razpolavlja prazen prostor
in nama utira pot
da ne kolovrativa le po morskih plitvinah
ali nebnih širinah

čuvar mi leže

med razširjeni stopali
tako glasno zaprede
da se pod oknom zbere

mačje kraljestvo
kosmatinci se prerivajo, da bi zlezli

čez lesen okenski okvir
k nama
se povaljali v pernatem smokingu
in mi pospali med nogami

sunek vetra jim okno zapre

tik pred mokrimi gobčki

sama prestopava solnato kolebnico

zjutraj smetar z omelom prežene
neprespane vzpenjalce
ki povešenih glav poskačejo v grmovja

na zasenčenem steklu

se že lesketa sončen dan

po školjkah diši

kot R.S.

kam pa kam, kotaliKaR?

čez hribček se mi v dolino mudi

kaj pa če v jarek zdrsiš?

zarežem vanj in se s krvjo odžejam,

si novih moči pridobim

potem pa srečno pot in nikdar se ne izgubi

Flush it!

Malo za hec.

Ko vas buljenje v ekran izmozga, začne zvijati v hrbtu, priporočam tale izrezek, za ogrevanje (pri oponašanju si je treba razpustiti lase), nadaljevanje pa, ker je še vedno THE performance. Jennifer Beals je vedela, kako omrežiti čas.

Kama Sutra

Spletne razpoložljivosti vsega mogočega ne bodo nikoli nadomestile ugodja, ki nam ga nudi otipljivo. Že knjiga je zadosten dokaz. Brati celotno delo online je čista muka. Včasih pride prav, predvsem teksti, ki so težje dostopni in če si v časovni stiski, sicer pa se medmrežni »izvod« niti slučajno ne more kosati s stvarnim, ki diši po avtorjevi sporočilni vnemi, četudi je preživel že nekaj tisočletij. Kama Sutro bi res rada prebrala, zanima me vzhodnjaška čutnost. Zadnjič sem P-ju nekaj pametovala o protislovju, ki naj bi prežemalo njihovo kulturo – na prvi pogled oz. skozi zahodnjaške oči so zaprti vase, konservativni, medtem ko se njihova zasebnost (ki jo razkriva bogata tradicija) bohoti s senzualnostjo, o kakršni tu v večini le fantaziramo. Me je takoj popravil, da nikakor ne gre za izključujoče se pojme, temveč jih tako razumemo mi, dediči apolinične strogosti (malo parafraziram, ob kosilu se pogovarjava čisto po domače). Da se mu njihov svet kaže dosti manj hipokritski, dostojanstven, saj človek le v popolni diskretnosti najde košček samobitnosti, da je, brez cenzure, kakorkoli že nanese. Tendenca morbidnosti pa nam konec koncev ni tako tuja, kot to radi razglašamo. Že mladi Schelling je zlo opredelil kot pozitivno sprevrnjenost načel, ki prihaja iz idealne narave, odvisne od večnih resnic. Pravi, da je volja ljubezni srednje narave, kot poželenje in slast. In veselje mora imeti svoje hudo, kakor mora tudi hudo biti poveličano v radost. Zlo vedno nastaja le v najbolj notranji volji lastnega srca in nikoli ni izvršeno brez lastnega dejanja. Teži k temu, da bi bilo kreaturno.

Žig: - NEUPORABNO -

Rada srečujem ljudi, ki življenja ne jemljejo izključno po liniji najmanjšega upora. Ni naključje, da veliko teh prihaja iz vzpodbudnih okolij; mislim ljudi, ki so postali tvornejši člani družbe, v veliki meri zahvaljujoč se starševski vzgoji. Zelo pomembno je, kaj starši otroku lahko nudijo. Zdi se mi, da se v dandanašnjih razmerah že medsebojna ljubezen in partnersko spoštovanje štejeta za presežek. To je še vedno veliko premalo.

Četudi otrok odrašča v ljubečem gnezdecu, to še ne pomeni, da ga bodo starši znali usmerjati, mu nuditi najboljše. Tu ne namigujem na finančno preskrbljenost, to bi bilo že utopično, niti se mi ne zdi, da je nujno potrebna; osnovna že, predpogoj za zagotovitev dostojnega preživetja, več od tega pa ali pripomore k boljšemu ali pa k slabšemu. Poznam oboje. Otroke premožnih staršev, ki so brez njihove denarnice izgubljeni, smešno razvajeni in letargični. Nemotivirani, češ, čemu bi se trudil, saj bom želeno itak dobil. In obratno, tiste iz finančno manj sposobnih družin, ki so trdno odločeni, da se prebijejo čisto k (lastnemu) vrhu, samozavestni in osupljivo močni. Ne gre samo za denar. Pomembno je intelektualno ozadje. Razgledanost, izkušenost, sproščenost, tolerantnost. Zainteresiranost, da svojim otrokom nudiš največ, jih soočiš s čimprejšnjo svobodomiselnostjo, njihova stopala usmeriš k pozitivnim ciljem. Starši so otroku za vzgled; karkršno obzorje mu predočijo, po takšnem bo skiciral svojega. Seveda obstajajo deviacije, vsega se ne da predvideti. Poznamo izjeme iz obeh front. Torej zdrava, sijoča jabolka, padla z ranjenih, skoraj odmrlih dreves, in gnila, črviva, z najlepših jablan. Človekova zavest ima pri izoblikovanju osebnosti verjetno največjo vlogo in ta ni nujno odvisna od starševskih predispozicij. V času odraščanja se oseba s trdno voljo, četudi izpostavljena mnogim barikadam in nemarnostim, lahko odloči, da se, vkolikor je zase odgovorna sama, temu na daleč izogne; saj je na svoji koži izkusila bolečino, ponižujoče teptanje. Lažje pa je nizkotnostim podleči, jih pogoltniti, zaliti, prekriti z istim, celo še slabšim, saj ti ne pride več do živega; živo je že razpadlo, nadaljni razkroj je pač najnaravnejši organski proces. Tadva ekstrema najbolj tipizirata naše okolje. Skoraj neizpodbitna odločenost za preseganje samega sebe, v minimalnem številu, ter popolna ravnodušnost na drugi strani, propadanje, bolezen številnih.

Včasih opazujem mlade družine iz naše okolice. Starši med seboj ne govorijo, otroci se potikajo naokrog in žicajo za sladkarije, dokler jih mama s cigareto v ustih ne odvleče domov, jim primaže dve okrog ušes in gre gledat telenovelo. Očka je na fuzbalu, v bifeju, ali na oknu pokadi džoint, dva. Mamo čez nekaj dni vidim z obvezanim očesom, sosedu z nasmeškom pove, da je izzivala šefa. Je to ciljna skupina mladih, ki so z vseh strani bombandirani, naj se vendarle bolj entuziastično razmnožujejo? Kdo pomisli na to, kaj taki ljudje lahko nudijo svojemu naraščaju? Si tega želimo? Spravljati k življenju nedolžna bitja, ki so ob rojstvu obsojena na bedo in razčlovečenje? Mislim, da bi morali biti z zahtevo po večji rodnosti malo previdnejši. Se morda najprej posvetiti ljudem, od katerih se starševstvo pričakuje. Tu vendarle gre za začaran krog; ti, ki so že zastrupljeni, bodo zastrupljevali tudi svoje naslednike. Kako izboljšati sedanjo situacijo? Za začetek nekaj kritičnosti, od človeka do človeka, volje do čim boljšega zase – kar si vsak zasluži. Ni vse tako monotono, kot je videti skozi oči, kalne od jebivetrstva. Najprej bi bil potreben sirkov piling za vse, ki že dolgo niso odstranili odmrlih celic. Si postaviti cilje, iz dneva v dan kakšnega več. Verjeti vase, ker je presenečenje nad samim seboj – ko ti uspe nekaj, o čemer še sanjati nisi upal, fenomenalno. Glede partnerstva pa nekaj pozitvne izbirčnosti. Stisne me, ko vidim, kako histerično se ljudje združujejo, da le niso sami. Praznina ne bo nikoli zapolnila praznine. Dvojna bo kvečjemu proizvedla trojno. Vse do absolutnega izpraznenja. Koliko ljudi se vpraša, kaj jim človek lahko da, preden mu slečejo spodnje perilo? Kakšna so merila za stikanje?

Po mojem je ključ v kvaliteti, ne kvantiteti. Četudi smo maloštevilen narod, naj bo ta tvoren, konstruktiven. Majhne odličnosti ponavadi zlahka premagajo velike majhnosti. Tako pač je, v velikoserijskih produkcijah nastane toliko več delov z napako. Ožigosanih z: "neuporabno".

ذسيم

Ko bom velika in Čarlija ne bo več, bom imela psa. (Prej mu bom rezervirala zanesljivo varuško, se pravi nekoga, ki mu gre zaupati, da prevzame skrb, če kdaj za par dni kam grem - zapuščene živali so nekaj najbolj žalostnega - in na počitnice pač ne bom hodila z letalom, temveč tja, kamor bo pasji krasotec brez stresa lahko šel z mano). Vem, da sem že pisala, da bo doga, ko bo, zadnjič sem si premislila. Takle bo. To zgubano bitje je nekaj svetega. Z njim bi imela tehten razlog, da bi vsak dan šla v gozd. Na dan, kakršen je današnji, si težko zamislim kaj lepšega. Zjutraj mi je svežina skozi odprto okno zadišala prav na povšter. Zeleno se bohoti kot v kakšni gorski vasici. Koča na obronku jase. Jezero nekje blizu. In večerni sprehodi, ki jih zdaj dostikrat na mestu prehodim kar v mislih. Ime mu bo Nasim, kar v arabščini pomeni svež zrak.

*POPRAVEK: vendarle bo doga, saj je francoski mastiff sopomenka za bordojsko dogo

mimogrednica

Vse dobro se nam priplazi pod nos v majhnih količinah. Odplazi se v še manjših.

fotka: L.C.

pol-pol

Težko razumem, kako nekateri večino noči, poljubno celo, prebedijo. Študirajo, ustvarjajo, karkoli že. Sama sem po enajsti zvečer, dvanajsti zagotovo, ad acta. Preplavljena z zimzeleno potrebo po mirovanju, horizontalnem, zračenju, če je mogoče. Nekaj ur, v dobri dužbi recimo, ali izredno inspiriranem stanju, bi še zdržala, umskih naprezanj pa nikakor ne. Nočna izmena je rezervirana za padanje. Spuščanje v nezavedne votlosti, pri čemer se možgani odklopijo. Redni nočni počitek poplačajo z dnevno budnostjo. Če ni ravno zelenjavni ponedeljek.

Rozeta

Včasih prek sogovornikovega glasu zacvetiš kot zrel, rdeč radič. Čeprav je težak dan, se v krčevito rdečost zliva nekaj nevtralne beline. Razgled postane rožnat, tak pa je zgolj še žvečilnat dovtip. Kar se ti odvija pred očmi, je napihljiv balon; vsakdo ga zlahka predre že z mezincem. Všeč so mi, ponedeljki, ki jih spustim z vrvice. Usedlino notranje trpnosti je treba močno pretresti, da se odlepi od svinčene teže, ki te stiska. Stanje se zmehča, trdost se kot list (za listom) široko razpre. Pritiskom, ki ti vrtajo v senca, najprej pustiš, da sprostijo svoj srd, pronicajo, do kamor zmorejo (v bitki z dovtipnostjo se jim šibijo kolena, še posebej, ko slednja razpusti vajeti), potem se utopijo v neresnosti. Kompulzivno razpetje raztrga vsakega morebitnega nasprotnika. Obvezno se mora kdaj naseliti vate. Da izsmejiš odmrlo. Razmigaš lica, ustno votlino, prsi in stopala. Razbremeniš sleherno telesno otrpnjenost in si nič več - nič manj kot glava rdečega radiča. Ravno prav grenka, da te hlastači, ki zobe zasajajo v vse živo, izpljunejo, še preden se jim razbarvaš na jeziku. Ponedeljek je najboljši dan za to. V nadalje za razcvet ne potrebuješ več niti (glasovnih) sadik, osemeniš se, kadar se navzameš trpnosti. Ne samo poleti. Za zdravje in hrustljavost, vsak dan v tednu.

食飯 (= dober tek po kitajsko)

S P-jem sva se zagledala v temno, nikoli zabezecano restavracijo, nanovo odprto, zraven Žmauca. Všečen ambient z vedno odprtimi vrati – sediš notri, a piha kot da bi bil zunaj, okusna hrana brez menzastega priokusa, celo cenejša kot drugod, štorasta, a simpatična postrežba z gospodično, podobno njegovi nizozemski kolegici, ki živi v Avstriji. Zadnjič tam s sošolko kosiva sladko-kisle štruklje z orehi in rdečim zeljem; nagnjeni so bili k eksperimentiranju, in se nama pridruži še P. Namesto menija, mu Cym-like natakarica iz kuhinje prinese plonk ceglc, na katerega mu je kuhar načečkal, kar nudijo. Njihova sproščenost nas je očarala, pred dnevi pa me je P obvestil, da so nama najljubšo prehranjevalnico zaprli. Barabe! Dvomim, da je obratovala cel mesec.

*Nanjo sem se spomnila ob paniranju sardelic.

fotka

Zemljasta

Nihanja. Ko se navadiš pospešenega tempa, se ti kot tak vpiše v hipotalamusovo bazo, kjer se ritem naskrivaj skuša zasidrati – da bi si človek postal nezaustavljiv turboagregat . Ko se tempo upočasni, takrat naj bi se spočili, nas pahne v neravnovesje, ki se mu je včasih težko prepustiti. Ko se ti zjutraj nikamor ne mudi in se zbudiš z glavo, podobno tropski palmi, ki raste iz pridne zemlje. Tako je, ko se dolgodlaki maček na stara leta navzema čudaških navad, rad namreč ure in ure poležava v svojem peskovniku – stranišču. Pesek, upam, da ne polulan, se mu prilepi na trebuh, tak potem postopa naokrog in ti zaspi na glavi. Zbuditi se kot palma je v prav hecno (najprej pomisliš, kje si se valjal). Še nikoli si nisem z glave pobirala peska. Samo mivko, nekega jutra ob obali Cape Coasta, kjer mi je morje pohrustalo sandale in še kaj. Atlantski ocean ob Gvinejskem zalivu je požeruški. Ne baše se samo z neveščimi plavalci (domačini svarijo, da je treba biti med plavanjem zelo previden – morski tokovi so tam zelo močni, polno vrtincev, dno se izmika in dejansko je v njem izginilo že veliko neposlušnih turistov), temveč tudi čevlje in odvržene kose oblačil.

Izmenično gledam Fellinijev Otto e mezzo in Luthra (priporočeno, za socialno filozofijo), zares pa čakam, da se mi zloada Ai no corrida; ob prvem gledanju namreč nisem bila pozorna na semiologijo (ki naj bi jo film prevzel po Barthesovem Carstvu znakova) ... Berem nekaj, kar se veže s Kocbekovim »kruhom« (o katerem smo kontinuirano poslušali na predavanjih): »Besedo kruh lahko izgovorim nemarno kot pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote, ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše. V naši civilizaciji jo izrekamo mimogrede, površno, ker nam ni več za vednost o kruhu, ampak le za posredovanje kruha. Samo še malo se oznaka drži snovi, ki naj jo označaje. Resnično ni več ime, marveč le oznaka. Naša današnja govorica postaja izrazito tehnična, niti funkcionalna ni več, ampak izraz sebičnosti, prilaščanja. Kdo še pomisli ob besedi kruh na človekovo prehrano, ki ji od nekdaj pravimo kruh? Kdo se še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladne setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh? Kdo se ob vsem tem spomni zemlje, polja, dežja in sonca in nad njimi letnih časov, znoja in počasnega, pomembnega klicanja ter šepetajočega izgovarjanja človeških besed?« (Luči na severu, 1932) Heidegger v Pogovorih s poljske poti stopi dlje, še bolj subtilno. Njegov Modrec »o bistvu vrča oz. njegovem napoju, ki nadomešča praznino« - s kolegoma filozofirajo o vsem mogočem, pravi takole: »Napoj se mudi v pijači. Pijača imenuje sopripadanje, ki napaja in popitega pitnega pitja. Pijača je napoj in pojilo. Napajajoče, ki ga lahko pijemo, je med drugim tudi vino. Pijoči je človek. Pijača se kot napajajoče mudi v vinu, ki se mudi v trti, ki se mudi v zemlji in v darovih neba.«

Gospoda, ni vrag, da se še zbudi kdo, ki se vpraša od kod kaj pride in na kakšen način; čeravno ga v miselno potovanje zavede nemirna noč, s kosmatim mačkom na glavi.