Mit in njegova govorica

Oblačen dan, ko te zbudi dež, je v preobilju sonca lep dan. Dan, ki nosi s seboj literaturo, ko že v zraku zaslutiš, da bo poln pesmi, zgodbic, drobnarij "za dušo". Pri zajtrku sem brala Galimbertijeve Mite našega časa. Pozabila sem že na predavanja o "skrbi za dušo" ipd. reči. Od nekdaj mi je pojem "duša" zvenel oholo kot le kaj in sem ga samodejno povezovala z Bogom, o katerem sem imela oz. še imam zelo medle misli. Panteistična mitologija, ki me je začarala šele na faksu, pa mi lepo diši. Drznejše, bolj divje misli, prej duh človeka kot duša in v tem stilu naprej. Z mitov lahko črpamo modrosti vseskozi življenje, medtem ko razne newagerske kvazi doktrine o samopomoči iz ljudi delajo totalne kriplje, ki mislijo da bodo z eko življenjsko filozofijo (in takšno in drugačno jogo) prebudili svojega duha. Kar jih srečujem, teh ljudi, so rezultati kljub huronskim naprezanjem ravno obratni. Ampak ok, še dobro da se tega ne zavedajo ...

Skratka, Galimberti pravi, da je sreča tesno povezana s samouresničitvijo človeka. Tu se z njim zelo strinjam. Večkrat so nam predavali o eudaimoniji - sreči, ki izvira iz našega lastnega daimona, ki nas vzgaja in se samouresničuje, ne zunaj sebe, temveč v sebi, iz sebe. Princip individuacije ni smiselno razumeti kot egocentrizem, ker je ključnejši, v njem se odvija (razvija) vloga nas samih. Koliko ljudi poznam, ki o samih sebi nimajo nikakršnega odnosa, ne vejo, kdo ali kaj so, kaj si želijo postati, biti, kaj šele, da bi v skladu s tem živeli. So, kakor nanese, pa četudi z glavo in srcem stran od sebe, sami sebi popolni tujci. Že Aristotel je s svojim "gnothi seauton" pozival naj spoznamo same sebe. Jaz kot neskončno želelno bitje je po Freudu "stroj za bolečino", ta jaz mora namreč spoznati "ocenski občutek" - biti eno z vesoljem, česar naj bi bili ljudje deležni v prenatalni fazi, nekje daleč nazaj torej, v "bajeslovni zlati dobi", ki smo jo že zapustili. Temu občutku se po Freudu spet približamo na "vrhuncu zaljubljenosti", ko sta jaz in ti eno, kar pa ne vzdrži. Po individualnih nagibih se hočemo razlikovati od drugih in se tudi zaljubljamo v ljudi, ki se nam kažejo drugačni od nas, pa bi jim mogoče želeli biti podobni oziroma bi jim lahko bili. Tu so potem blizu že naše projekcije nekoga, v katere se zaljubljamo in s človekom samim nimajo nobenega stika. In nujna razočaranja, ko do tega pridemo; da smo namreč zaljubljeni zgolj v lastno sliko nekoga, s katero se ta človek seveda ne more in noče poistovetiti, razočaranje je neizogibno ...

Kakorkoli že, občutek izpolnjenosti res pride, čeprav ponavadi le hipoma, ko smo pri sebi in delujemo iz sebe. Tega se je pametno držati, kljub okoliščinam, ki od nas največkrat terjajo kontra reči in nas s tem zradirajo na lastne paslike.

S tem se seveda povezuje marsikaj, vsaka dobra knjiga, pesem, misel. Pred sabo imam eno hecno, ki pa zaradi svoje preprostosti ni nič manj bogata in resnična:

"Po vodi plava

lesena raca.

Poletje vene.

Iz vnučke, kako

rata babica?

Malo počakaš,"   v svojih Ustih pravi Milan Jesih.

Zaploskam mu in odracam svojim potem naproti ...

Prerokinja Cassandra and her Trojan, Jann Barry

Modri Meša

Pavza med prevajanjem, gledam fotke.

Ko sem nedolgo nazaj brala Selimovićev otok, mi je bilo žal, da ga nisem imela s seboj na morju. Spomnila sem se hiše blizu Itake, v kakršni sta najbrž živela tudi glavna lika romana. Žal knjige nimam več pri sebi, v njej je ogromno zelo relevantnih in lepih misli, sem jih pa nekaj poiskala online. Meša Selimović je bil mojstrski pisec, nepretenciozen in tehten. Kmalu si moram vzeti čas, da preberem, česar še nisem ...

Ti citati niso nujno iz Otoka, so pa MODRI:

"Teško će se sporazumjeti dva čovjeka koja misle različito. Lako će se sporazumjeti dva čovjeka koja misle.

Duša može često da održi tijelo, ali tijelo dušu nikad; ona posrće i gubi se sama.

Lijepa riječ je kao lijepo stablo, korijen mu je duboko u zemlji, a grane se pod nebo uzdižu."

Lastovke šivilje

Danes je v našem koncu polno lastovk. Ne vem, odkod so se vzele, čez poletje jih ni bilo videti. Užitek jih je gledati med nizkim preletavanjem, hitre so ko blisk, njihov trup sploščen, škarjasti repki pa jim dajejo posebno eleganco. Letijo zelo odsekano, kar na lepem spremenijo smer, pri vsakem zavoju izvedejo salto mortale. Mogoče pridejo, ko se obetajo vremenske spremembe. Začutijo v zraku, kar mi ne; glede vremena se večinoma zanašamo kar na vremenarje, ki z napovedmi pogosto ustrelijo mimo.

Lastovk je bilo lani junija polno na Kafaloniji. V hotelu so gnezdile, zares ljubka mala bitjeca, z velikimi temnimi fleki čez oči, kot da bi imele očala. Na hodniku so se učile leteti, si jim zelo prekrižal pot kdaj čez dan, če si se tam pojavil, ko ljudi sicer ni. Ko so bile že vešče letenja, so šle po svoje. S terase sem jih opazovala, kako veselo preletavajo oljke, pomarančevce in citronke. V oljkah se zagotovo skrivajo driade, mogoče se katera med njimi rada lepo obleče in jim lastovke pri tem pomagajo. Tudi čisto nad morjem so pogosto švigale. Zaradi škarjastih repov so se mi zdele kot šivilje, ki po nebu spretno režejo nevidno blago in potem ponoči šivajo do onemoglosti. Zjutraj ogromne modre kose tankega blaga mogoče razpnejo po obali, da se vanje ulovijo rakci in ribe, ki jih okoliške restavracije pripravijo za kosilo in večerjo. Najbrž imajo z lastovkami skrivni pakt, vendar turistom zanj ne povedo, ker je v gneči ljudi, ki jim vsa poletja črpajo vse lepo, za mirno kri in živce nujno ohraniti svoje male skrivnosti. Driade pa jim tudi povedo, kakšna ogrinjala so jim najljubša.

Sem gledala, če tudi naše lastovke kaj šivajo; mislim, da niso takšne rokodelke. Da so tu samo slučajno in da komaj čakajo, da odletijo na jug.

Ko se ljubita dva, tretji laja

Postelja je glasno škripala.
Ljubosumna na zvoke najinih
teles, sva za radiator ob njej,
kamor je suvala
kot sanjavi jambor,
vtaknila debelega Gombrowicza.
Lepo je zapolnil praznino,
najino mrmranje pa je
brez škripanja ostalo
med nama.
Zdaj mi iz ust včasih
pade ciklamen cvet
iz filca.
Metuljev in čmrljev ni več.

Rubina pa mogoče še vedno laja.

P.S. Za radiator bi po debelini pasala tudi Fenomenologija duha, ampak sem se bala, da Heglu pretresi ne bi dobro deli.

By-the-way

Nič ni bolj neznosnega pri ljudeh kot to, da mislijo, da vse vejo. Vse lepo in prav, če se kdo zanima za skoraj vse, kar je in o vsem tem nekaj prebere, sliši (ali karkoli že), vendar posiljevanje drugih s tem svojim mnenjem (češ da je nad vsemi, pomembnejše in oh in sploh), je pa res obupno. Kot da bi bil stalno v razredu, kjer ti pred očmi nekdo maha s palico in ti kaže, kam glej, na kaj bodi pozoren in odloča, kako se misli. Pravzaprav ni večjega nasilja nad človekom od tega, da mu nekdo odreja, kako misliti. In o čem.

Če ti paše plavat, plavaj ...

Zemeljske podobe

Dnevi se radi preštevajo,
eden za naprej, drugi nazaj,
vmes kakšen torek,
ki ne ve, ali
ima dom ali bi moral kar izpuhteti.
Sprašujem se, kako to,
nekdo se ne javi,
ponikne z deževnico,
saj vem, da je
zemlja zelo žejna,
ampak človek, ki se vanjo
skrije, najbrž ne bo zrasel
iz nje kot drevo?
Drevesa si prikrojijo življenjsko pot.
Otroška leta se jim vlečejo,
preskočijo najstniško dobo in adolescenco,
potem pa naenkrat vsi sivi tarnajo in
zaraščeni lovijo male otroke.
Kar za krogeljc jih zataknejo,
da jih prime kakat,
z oskubljenih vej visijo
kot orehove lupine,
ta nekdo, ki
vedno znova ponikne
in spet zrase brez pravil,
pa jih čuva pred pogoltnimi
rokami, ki trgajo,
če marajo potico ali pa ne.
V nizkem letu
se starcu in otrokom
približa ujeda.
Ne vem, kdo ima bolj polne hlače.

Življenje je komplicirano, ja,
in ljudje še bolj. Sploh tisti,
ki rečejo, da jih sploh ni.

Staro za novo ali obratno

Ko si starejši od 27 let (nekaterim prej, drugim kasneje), se ti v glavi nekaj korenito spremeni. Se pravi, skoraj vse dni po 27. letu nekaj res ni več, kot je bilo. Kot da bi ti čez oko zrasla nevidna mrena, ki je drugi ne opazijo, tebi pa predvaja spremenjen pogled na skoraj vse. Ne mislim na resnobo, ali kaj takega, je pa nek občutek, zaradi česar še govoriš drugače, ne le misliš. Nekaj občutljivega na premike se ti zaziblje ...

In pridejo dnevi, ko ne moreš pisat; tistega, kar bi moral.

Kmalu bo zazvonilo v bližnji cerkvi, otrok pod oknom, ki nadležno piska na plastično trobljo, bo šel spat, letala bodo pa še naprej cikcakala po nebu.

Hiška brez lastnika

V tejle, ki ji pravim "moja hiška", že zelo dolgo nihče več ne živi, mislim, da niti ni povsem jasno, komu sploh pripada. Mogoče so se lastniki preselili v južno Ameriko, njihovi vnuki že pomrli itd. Meni je pa tako všeč. Mini majhna je, na idilični lokaciji, spredaj ima vodnjak, ki bi bil potreben korenite prenove, pa tudi vse ostalo. Žal je v slabem stanju, stene pokajo, ne vem, kako je z vodo, elektriko ... Če bi za njo žuborel še potoček, bi bila perfect. Zadnjič me je presenetila prijateljica, ko sva se sprehajali v njeni bližini in ji je rekla ... moja hiška. Hmm. Če bi bila moja, bi jo seveda prebarvala, ji nadela rumena, mogoče zelena polkna, uredila bi vrtiček. Če se ne bi iz nič za njo narisal še potoček, bi v skrajni sili zadaj, na skrivaj, poleti postavila bazenček za napihnit. In sončnik. In tako bi srečno živela do konca svojih dni!

P.S. Vsak naj bi imel svoje drevo. Jaz jih imam več.

Vrane

Kako fino je zjutraj na licih začutit svež zrak, malo hladen! Krasno jutro, šele zdaj meglice počasi topi sonce. Vrane se zbirajo sredi travnikov na lesenih telegrafih, zjutraj sem med srkanjem kave z balkona, ogrnjena v jopčko, opazila dve na sosedovem dimniku. Čistili sta si perje in se zaljubljeno gledali. Vran in vrana torej. V gozdu so najživahnejše veverice, danes plešejo veveričji kolo in so glasne kot kokoške.

V Barceloni po tlakovanih ulicah ciganke prav zdaj turistom za ovrtanike zatikajo nageljne, ulični trobentači pa bodo zvečer komu ukradli vso skrivnostnost. Nekdo bo v La Pedreiri ugotovil, kdo zares je, si snel vse maske in svojemu otroku domov prinesel lepo darilo.

Spomnila sem se ene pesmice in jo poiskala med starimi dokumenti. Prevedla sem jo že ... uh, skoraj pred desetimi leti ...

Mimogrede: bojda vrane znajo prepoznati moške in ženske obraze :)

"Moja velika noč v mestu

ob 1:30 zjutraj sedim pred vhodom v stanovanje v 2. nadstropju

in
gledam ven na mesto.
lahko bi bilo slabše.

ni nam treba doseči velikih stvari, doseči
moramo zgolj male stvari, zaradi katerih se počutimo
bolje ali pa
ne tako žalostno.

seveda nam včasih usoda ne
dovoli, da bi to
storili.

takrat je treba usodo izigrati.

z bogovi moramo biti potrpežljivi.
radi se zabavajo,
radi se igrajo z nami.
radi nas testirajo.
radi nam govorijo, da smo šibki
in neumni, da je konec
z nami.

bogovi se morajo zabavati.
mi smo njihove igrače.

ko sedim pred vhodom, mi ptica
v temi
začne peti podoknico z bližnjega drevesa.
ptica oponašalka.

zaljubljen sem v ptice oponašalke.
začivkam nazaj.
počaka.
potem me oponaša še ona.

tako zadane ton mojega glasu, da se zasmejim.

z lahkoto smo zadovoljni,
vsi mi, živeči.

nalahno začne
pršiti.
male mrzle kaplje padajo na mojo
vročo kožo.

napol spim.
sedim na zložljivem stolu s stopali
na ograji,
ko ptica oponašalka začne
oponašati vse ptičje glasove,
ki jih je slišala današnjega
dne.

takole se mi stari dedci
zabavamo
na sobotno
noč:
smejimo se bogovom, z
njimi poravnavamo stare
račune,
pomlajujemo se,
ko spodaj pod nami mežikajo
mestne luči,
ko nas varuje temno drevo
s ptico oponašalko
in ko je svet
od tu
videti lepše, kot kadarkoli
bo."   C. Bukowski

Kadar ne vidiš skozi

Kadar se počutiš ustvarjalno, se ti vse odpre; kjerkoli si, stojiš na središčni točki, odkoder je razgled na svet prosojen in obvladljiv. Ena stvar se navezuje na drugo, nič se ne zdi pretežko, sebe zalotiš pri rečeh, ki si jih ne bi pripisal in se prijetno presenečaš. Kadar si v sebi prazen, šopingiraš.

Pred približno dvemi leti sem kot absolventka (in ne, nisem bila večni študent, samo začela sem pozno; kar je sploh hec – običajno se prehitevam) dobila za mladega človeka, nenavajenega rednih in zanesljivih dohodkov, neobičajno dobro plačano službo v neki mednarodni organizaciji, ki naj bi mi nudila veliko. Kot da bi se me usmilil kdo od zgoraj, sem najprej pomislila. Kmalu sem ugotovila, da je najboljše, kar mi to delo daje, mesečno izplačilo, na drugih ravneh pa me je puščalo povsem izpraznjeno. Ekonomija me niti malo ne zanima, tamkajšnja dejavnost je bila kljub drugim, ki bi me morda utegnile pritegniti, torej zame kot da bi se vsak dan po 7 ur sprehajala po puščavi in iskala vodo, da ne bi umrla od žeje. No, nisem je našla, po več kot pol leta sem le zbrala pogum in se pogovorila s šefom, ki me je imel rad, nenazadnje si me je izbral za svojo asistentko. Razumel je, da se tam ne počutim v redu, povedal, da se tudi sam v začetku svoje poslovne kariere ni, ker naj bi bil »po duši« tudi humanist, potem pa je ena stvar vodila k drugi, v Braziliji je vodil zelo uspešno podjetje z mislim da 4000 zaposlenimi, med drugim so prav oni osvetlili znamenitega Kristusa v Riu de Jeneiru. Hotel je reči, da bom mogoče tudi prek tamkajšnjega dela prišla do česa, kar me zanima, jaz pa sem vedela, da svojega časa tam ne smem več zapravljati in da me v nasprotno ne bo prepričala niti povišica. V tistem obdobju sem živela bolj plosko kot kadarkoli. Zase sem imela več kot dovolj, problem je bil, da sem skorajda vse, kar sem zaslužila, zapravila za obleke. Vsak mesec sem se obsesivno podala na šopingiranje, čedalje manj zainteresirano. In ko sem nabrala, kar mi je bilo všeč, se ob tem nikoli nisem počutila čisto nič bolje. Materialne reči te pač ne odrešijo. Ko enkrat zajadraš v slepe ulice, je velika možnost, da boš zabredel le še globlje, vse dokler se ti ne bo več zdelo, da rineš v prazno, tega pa nisem hotela tvegati.

Ravnokar sem prebrala zgodbico Tony Takitani, ki obravnava ravno to tematiko. Šopingiranje in osamljenost oz. izpraznjenost hodijo z roko v roki. Trojček pritlehnežev, ki jih nebo ne zanima več oz. pred sabo, in tudi nad, vidijo samo še temo (in razmišljajo, kako jo iztržiti).

Še vedno imam rada ženske reči, detajle, ki vsakdanjosti naredijo pisane, sem pa tja se ne morem upreti kosu nakita, kakšnemu modnemu dodatku – ne zato, ker je moden, ampak ker se mi zdi, da mi bo kak navaden dan začaral v kaj več. Rada imam na sebi kaj, zaradi česar se počutim lepo in s tem ni nič narobe. Upam pa, da nikoli več ne bom tako brezvestno zapravljala. Se pravi, da mi tega ne bo več treba početi, ker harmonično počutje, ki te polni navznoter, tega absolutno ne prenese oz. se temu upira. Literatura ima pri tem kar pomembno težo. Takrat, če pomislim, skorajda nisem brala …

Pustiti pečat z obrazom

Kako to, da skoraj pozabimo na preteklost, od deset, malo več let nazaj? Res, da gre čas naprej in da mu je smiselno slediti, pa vseeno. Veliko ljubih in neljubih dogodkov kar izbrišemo iz spomina, kot da se niso zgodili. Saj človek konec koncev je, kar iz sebe naredi, kar razumem v relaciji do časa. Kar sem bila, me še vedno cuka za lase, visi z mene kot nitka s slabo zašite majčke, kar marsikdo ne opazi, sama pa sem načeloma na te reči zelo pozorna. Na spremembe namreč. Ki prihajajo včasih kot cunamiji, drugič se zdi, da se leta nič ne zgodi in te to že krepko srbi. Hočem reči, da smo pač bitja z lastno zgodovino in malo hecno je, da jo včasih kar izbrišemo. Veliko obdobij, ki mi zdaj niso več všeč, sem potlačila. Trenutke, ki so me takrat dolbli kot podivjana rečna struga, komajda še prikličem v spomin. Najbrž nezavedno delam prostor prihodnjemu. Kar mogoče tudi ni slabo.

Dostikrat se pa spomnim nekega Avstralca iz kluba, kamor sem rada zahajala. Plesalec je bil, B-boy, a se je že na prvi pogled zelo razlikoval od ostalih. Vsak gib je izvedel s stopali v špičkah, nadvse elegantno, kot feniks med navadno perjadjo. Enkrat smo se pogovarjali in je povedal, da je baletnik, ki ga navdušuje ulična kultura. Plesal je kot riba s krili. Gibka žival s plavutjo za sabo, valojočim telesom in še krili nad sabo. One of a kind. Nanj pomislim kdaj, ko delam kaj zares tretjega, niti malo povezanega s plesom ...

In če smo, kar iz sebe naredimo, potem res ne razumem, zakaj naj bi bilo, kar veliko ljudi trdi, "pisati brez obraza" bolj neoporečna kategorija podajanja refleksije od tiste, ki se je drži "osebno". Mislim, ni to enako kot trditi, da je doživljanje, ali pa kar življenje brez obraza bolj zanesljivo? Mogoče bolj objektivno in torej nepristransko? Kakorkoli že, meni so obrazi všeč. Na vsakem najdeš zanimivo potezo, če se vanj poglobiš. Skoraj vsakem ... In obrazi so povedni, zato, dragi Foucault, ne moremo pisati "brez obraza". Nič, kar prihaja od človeka, ne more biti anonimno ustvarjanje. Lahko sicer prikriješ svoje ime, vendar še vedno pišeš z obrazom.

* Picassove stvaritve so takšne, kakršne so, ker jih je delal človek z obrazom, kakršen je bil. Brez obraza bi težko delal, izdelki pa bi bili brezizrazni. Na srečo obstajajo ljudje, ki svojemu delu - z življenjem puščajo močan in edinstven pečat!

Pesem na plapolajoči zavesi

Nisem vedela, da je Murakami letošnji glavni favorit za Nobelovo nagrado za literaturo. Novičke se veselim kot da bi imela prste zraven in v istem hipu pomislim, kako vehementno jo je Sartre zavrnil, pa še kdo. Ambivalentnost nagrad je enaka dilemi ali ustvarjati nekaj incognito ali javno, biti za to spoštovan, razumljen, spodbujen, ali pa zasmehovan, nadlegovan, omadeževan in še kaj hujšega. Nimam posebnega odnosa do tega, ne maram množičnih koncertov in podobnih reči, bližje mi je intimno vzdušje česarkoli že. Super mi je npr. v kakšni zares ogromni galeriji, kjer se lahko izgubljaš cele dneve, odkrivaš biserčke, ki so jih pred tabo odkrili že mnogi in jih še bodo, pa imaš pri tem vseeno občutek, da so tam zate in da si z njimi sam. Splošno ali pa masovno mnenje oz. okus je zame običajno povsem neumestna kategorija, zato se s stvarmi, ki so mi všeč, raje družim v miru. Tako.

Razmišljam, da bi bilo super posteljnino potiskati s kakšno krasno zgodbo, da jo razgrinjaš, če ne moreš spati, ali pa jo bereš, če ti je dolgčas. To bi bilo v redu tudi na tapetah, po tleh, na zavesah. Kakor se poznam, bi potemtakem sicer vse zelo hitro menjala; vse, kar navduši, sčasoma tudi duši, tako da bi bilo kar pestro. Mogoče bi pa vseeno imela na zavesi kakšno pesmico (če bi se na dotik zamenjala z novo, bi bilo sploh v redu). Pogled na oz. skozi Trebušaste čolne bi se npr. čisto prilegel, ko se zjutraj zbudiš, včasih težek in nerazpoložen, da še z zaspančki v očeh prebereš pesmico in odplavaš ...

"                       Šele potem
povem, kar se mi edino zdi
bistveno:
             ženski boki plavajo
                                          tudi v postelji,"  piše Andrej.

Jann Barry: I am the Landscape in your Dream

~

Kakšno čudno, melanholično dopoldne. Vse je nastlano. Z dežnikom lepo v knjižnico, ob pločnikih neke polivinilaste vrečke, kot da bi tajfun divjal tudi pri nas. V uličici, ki jo z obeh strani obdajajo dvoriščni sadovnjaki, po tleh polno poškodovanih sliv in jabolk, da se spotikam obnje. V japonkah se bosa stopala kar dričajo. Lase, ki sem si jih zjutraj posušila s fenom, zvečer jih umite spletem v dve kiti, da so zjutraj lepo valoviti, se mi zlepijo kot žvečilni gumi. Našla pa sem knjigo, ki vem, da mi bo všeč. Če se bo bliskalo, da se ne bo dalo delati za računalnikom, bom brala.

Kapljice se zbirajo v lužah kot male kazni z neba. Pomirjajo nered.

Senzorično

Zbudila sta me grmenje in mačka, ki jo je preganjala slutnja nečesa zloveščega.

Včeraj je spala ob meni, ko sem se poglabljala v zgodbico, kjer fantek, ki ga je ravnokar pogoltnila konica jezika gromozanskega vala (ki je prežal nanj kot visoko dvignjena glava kače) sredi tajfuna, zdaj v tem istem, sicer že raztreščenem valu, ki pa se je znova okrepil in udaril drugič (tajfun rad udari večkrat) izteguje roko in se široko razprtih ust, od levega do desnega ušesa, reži svojemu prijatelju, ki katastrofo opazuje z obrežja. Fantek v valu ni privid, prišel je še ponj, skorajda bi se ga dotaknil z roko in ga odvlekel s seboj daleč proč od obale, na dno oceana, kjer bi ju pomalicale lačne ribe. Mogoče je čutila - mačke so senzorična bitja, kaj prevajam in se ji je zgodba prihulila v spanec, da je še zjutraj brezciljno šibala sem in tja in mi jo končno zbrisala ven, pod svojo cipreso, kjer vedri cele dneve.

Zunaj na ulici so se že ob 8h prižgale svetilke. Tudi te čutijo ...

Zlat prah

Na jutranjem sprehodu po svežem gozdu sem se spomnila Chrisovega predrznega stavka. Še zdaj ne vem, ali je bil mišljen kot kompliment ali kot gola zafrkancija, dejstvo je, da sva obdržala stike - površne, pa vendar; kar težko rečem za večino ljudi, ki sem jih spoznala v tistih turbulentnih časih.

To start with - stara sem bila devetnajst let. Candy, pri kateri sem živela, je bila odločna novinarka, ki se ji je zdelo, da me mora spoznati s študentarijo na najbližjem faksu. Brez oklevanja je zavrtela tel. št.  University of North London na Holloway Roadu, kar je bilo še kar blizu našega Highgatea, že v Islingtonu. Pride z listkom in reče: »Takole, zvečer imaš zmenek z Johnom (mogoče pa je bil Paul), predsednikom študentske organizacije. Pravi, da bi te z veseljem spoznal,« vsa zadovoljna, da mi tako zlahka ureja družabno življenje. Nisem bila najbolj navdušena nad njeno potezo, nisem pa se upirala, ker med tednom tam zares nisem imela kaj početi. S Katarino sva se dobivali za vikende.

John (ali Paul) je bil čisto prijazen Anglež, bled in brezizrazen. Pričakal me je odprtih rok, me spoznal s svojimi frendi v avli faksa, kjer so v sredah, če se ne motim, imeli nekakšna srečanja. Bili so zgovorni, živahni, ampak nič več kot to. Ko smo sedeli v separeju, mi je pogled ves čas uhajal proti plesišču. Čez čas mi je pomežiknil in v trebuhu mi je zaigralo. John je opazil mojo odsotnost in rekel: »Let me introduce you to Chris.« Povabil me je, da grem z njim po pijačo za celo družbo. Ne bi je mogel sam odnesti za mizo, ne vem, kdo mu je kasneje pri tem pomagal. Čakava za pultom, ko John pomaha fantu, ki sem ga opazovala od daleč in se nama približa. »Hey, mate, this is Maruša,« reče in si ob tem malodane zlomi jezik. Krepak stisk roke in hudomušen pogled. »Maruša,« ponovi. »Can you say that, please?« Rečem še sama, tako kot se moje ime pač izgovori; že od nekdaj se mi zdi, da ga sama izgovorim še najbolj tuje. »Nice name,« reče. »Christian. Chris, if you like,« in se smeji. »Yours is nicer,« rečem. V poplavi raznih T.J.-ev ter takšnih in drugačnih nickov, je Christian res prav lepo ime. Mislim, da sem v njem razbrala neko literarno noto, kot Christian s kakšnega romana, ampak Chris je pač krajše in odločim se, da bo zame kar Chris. Izmenjava si par puhlic, običajno kramljanje o tem, od kod kdo je in kaj počne. Po nekaj minutah Johna (ali Paula) ni bilo več, pravzaprav ga nikoli več nisem srečala. S Chrisom sva ostala kar tam, kjer naju je seznanil. Stala sva si malo preblizu, a naju to ni motilo. Na lepem reče: »Maruša, you look so horny,« in se predrzno reži. Ne spomnim se, kaj sem na to lahko rekla, vem pa, da sem razmišljala, da je način, kako je to rekel, dosegel svoje, tudi če bi se motil. Zatopljena sem bila v njegove polne ustnice temno vijolične barve, ki so bile kakor da posute z zlatim prahom. In tisti krasni snežno beli zobje! Ekscentrična oblačila, ki jih je nosil zelo suvereno. Ves čas je s prsti tapkal po robu pulta, še njegove trepalnice so se ritmizirano zapirale in odpirale. »Are you into music, Maruša?« me vpraša. Tudi moje ime je izgovorjal zelo privlačno. Odkimam in vprašam zakaj vpraša. »I'm sensing some good vibes down there,« reče in se še vedno reži. Mislim, da je rekel, da je študiral literaturo, vendar si je vzel pavzo, kar se zgodi večini pametnih študentov, vsaj tistim, ki se k študiju spravijo pred petindvajsetim letom. In da ima njegov oče bend, kjer včasih tudi sam igra električno kitaro in pleše. Seveda. Kateri črnec pa ne pleše?! Težko bi rekla, da je bil najin pogovor zelo zanimiv, neverbalna komunikacija pa je trgala gate (so to speak). Tistega večera me je pospremil na nočni bus N20, čez tri dni pa me je zjutraj, ko sem ga zbegano iskala po postelji, gol s kozarcem viskija v roki pozdravil s Kenovega naslonjača zraven klavirja. »Good morning, Maruša,« je zabasiral, ves posut z zlatim prahom. Za vikende sem bila ponavadi sama, Candy in Ken sta punci odpeljala v Chipping Campden.

Chris z literaturo nima nobenega opravka, če si nisem kar domišljala, da je študiral nekaj, kar bi mi bilo všeč. Zdaj ima vsaj 20 kilogramov več in neko ruletarsko podjetje, ki ga vodita skupaj z očetom. Ima tudi nov bend. Mislim, da igrajo funk.

Klimt, Music

Pojej kar z rokami

Avgusta norosti najbolj udarjajo v glavo.
Ko mali možgani sklofutajo velike, se skupaj cvrejo od pregretja.
Imaginarije požge sila sonca, čakajoč na ohladitev se utapljamo v senci,
v eni roki ventilator, v drugi prezrel paradižnik z vrta.
Kmalu bomo vzroke za to in ono mineštro lahko iskali v ugašanju poletja.

V mehurčku

Dobre zgodbe so rojevajo le, kadar jim pustimo zoreti.
Vmesne tihote so svež zrak, ki ga kot vsi potrebujejo.
Malo leska od daleč jim ne škodi,
vendar le, kadar so notri pregrete z jutranjim soncem.
Čez dan je lahko tudi oblačno,
pa malo vetrca ...

Grenivke so sočnejše od strganih odgovorov.
Z odločnim ugrizom se lahko zaješ tudi v drevo.

Am I the only one in a bubble, A. Ackerman

Kdo pravi, da ni vse zlato, kar se sveti?

Muhasta

Včasih sva v nedeljah travmirala vsak na svojem. Tako je pač moralo biti.
Danes je čisto prevroče, misli sežejo komajda do prve police, kjer je velik kozarec mrzle vode, čez ne zlezejo.
Votle dni je treba spremeniti vsaj v muhaste.
Ko ti je vroče za ušesi, si umiješ lase.
Posesaš stanovanje, tudi če ti teče dol od vratu do trtice.
Pomiješ tudi tla.
Knjige odložiš stran, da bi prisluhnile, kako nekdo zunaj igra na violino.
Danes ne bom več mislila.
Niti pisala.
Napila sem bom vode, da mi bodo nad rameni zrasli mehurji, s katerimi lahko tudi letiš. 

*Fino je, če se lahko vsaj nekajkrat na leto s kom pogovarjaš kot da bi se pisala pesem. Lahko govorita vsak svoj jezik, pa vendar razumeta, kam sega občuteno.Vsak dan tega ne bi znali ceniti. Še večja dragocenost postane banalna, če si je deležen v izobilju.

P.S. Brez dvoma so vsi, ki kdaj napišejo kakšno pesem, muhasti.

*Reklama :) ...  Če bi še kdo imel broško, naj se javi Jani:

janaseliskar@gmail.com

22:22

17. dan kateregakoli meseca prinaša presenečenja.
Točno ob 22:22 sinoči se je začelo odstiranje večera.
Najprej so si letala, ki preletajo nebo,
polno svetlih zvezd,
slekla trupe.
Lahko si videl slepe potnike,
kako z odprtimi marelami padajo
vsak v svoje morje
in se trudijo biti neslišni.
Še pes in mačke so zajahali vsak svoje plovilo.
Vreščeč nočni ptič si je brusil kremplje in šilil kljun,
da bi se pomešal s človeškim in udomačenim,
predrl kvazi padala in prisolil vsakemu svoje.
Potem je nenadoma sredi smrtne tišine odjeknilo.
Nekdo zvečer, ko se začnejo nočni filmi,
pod oknom meče bombe ...

Golota

Poleti so jeziki bolj neposredni. Ko je vroče,
ne maramo ovinkarjenj. Razen dolgouhcev, ki se raje
skrivajo pod črnimi klobuki. Za kopreno
preteklega – kjer so veličastne katedrale
nadomestili zastareli bunkerji
in si dva, ali trije mečejo pesek v oči.
Zaviti v lažne zdaje,
opotekaje na svojem zadnjem maratonu.
Sledi odrežeš, ko ti
po sveži rjuhi z neba pršijo saje.
Tistim, ki si upajo
vzdolž trupa odpeti zadrgo,
bi na nočni omarici kdaj moral
zadišati hibiskusov cvet.

Dar

Tale Bernikova mi je krasna. Podarila sem ji hruško.

Ko "dan ne mine brez risbe"

Kadar dežuje, rada berem pesmi.

Večino zbirk, ki mi delajo družbo na knjižnih policah, po tleh in med ostalo kramo, mi je kdo podaril.
Kot npr. Bernikovo Nikogar ni k večerji. Ne spomnim se, da bi jo že brala, pa vem, da sem jo.

"Naporno je imeti telo
zmeraj s seboj,
posebej kadar se beg kopiči
in žalost gosti, takrat nebo
prekrijejo čudna znamenja
in se v sebi zgubim,
zato rišem dež,
razmnožujem otroška rosenja,
da se dan ne zaduši," pravi.

ena Bernikovih

S kakšno gostoto - in krati lahkostjo se nakaterim zapišejo misli. Hmm ...

V diplomski sem začela in končala s Sartrovim citatom "Nulla dies sine linea" (ki je pravzaprav lat. rek, še prej pa ga je izrekel slikar Apell iz 4. stol. pr. n. št., ki je bil najljubši slikar Aleksandra Velikega in pomeni niti dneva brez črte, ali besede; če se lažje orientiraš z njimi).

Oba oz. vsi imajo prav.

Nevihtni kolaž

Sestavljam kolaže, po okenskem steklu pa polzijo neenakomerne dežne kaplje.

Creamy

Ko moški govori (razmišlja, piše) o sadju, je kot da bi lizala sladoled.

Living proof

Prav nenavadno je, da lahko v fotke ulovimo določene trenutke. Jih dokumentiramo. There you go - a living proof. Ujamejo sicer bolj delček časa, ko je nekaj nekje bilo, občutij samih pa ne. Ta kvečjemu porajajo, potem, ko fotko pogledaš. Spožijo neko verižno reakcijo, ki steče, dokler ne trči v črn zid. In potem je tema, ki je mogoče malo magična. Tam nekje na obzorju pa čisto nebo, skoraj brez oblačka.

Včasih se mi zdijo slike drugih zanesljivejše, manj obremenjene. Pričarajo nekaj, pri čemer nisi imel prstov zraven. Ne nosijo tvoje lastne zgodbe, a nalahno nekaj vzbudijo ...

Amy Ackerman, Take me away

Ponirek in small fish

Prevajam zgodbo z naslovom Ponirek oz. v originalu Dabchick (kako nenavadna beseda, ne?). Več kot primerno delo na prazničen dan, mogoče bom prav zaradi nje nekoč vzeta v nebesa.

Z mislimi sem danes na Samosu, na izletu z ladjico na okoliški otoček Samiopola. Če imaš na čolnu pravo trobljo, zlahka privabiš delfine, ki ji sledijo in med plovbo zganjajo vragolije, da se fotoaparatu kakšnega turista skoraj zmeša od histeričnega nabijanja. "Daj ga, zdajle - a bi lahko gledal, kdaj skoči iz vode?!" mu teži žena, ko njega nabrite živali ne zanimajo toliko kot nje, ki mora fotke pokazat vsem na tedenskem upokojenskem shodu. Najbolje je it naokrog z domačini, ki točno vedo, kje so najlepše plaže, kdaj ni gneče in kakšna je prava grška solata, ki super paše k njihovim "small fish" z grilla. Tam sračaš par, ki tudi radovedno pase oči, da bi na otočku odkril kaj skritega. Na vsakem koraku je kaj še neodkritega, če si pripravljen pogledati malo globlje in bolj fokusirano. Zraven je seveda treba tudi prisluhnit. Tadva sta bila Nemca, ki zbirata oldtimerje in že vsa leta poleti raziskujeta Samos. Najljubši so jima Egeji, kar razumem, raziskovanje pa si po mojem zaslužijo tudi drugi otočki. Ker mi nemščina ne leži, se je z njima bolj ujel moj nekdanji tolmač (ki to dobesedno je - v več pomenih), z njim je res fino potovat. Še bi, neobvezujoče, se učila gledati in te reči. Kmalu bo september, takrat je v Grčiji najlepše ...

Kozarček sladkega belega vina pod zlatim soncem, ki ležerno tone v morje.
Na gugalnici, ki me ziba od pradavnine do večnosti.
In bog ali dva, ki pazita nate, ko zabredeš predaleč.

Modro

Skoraj nikoli ne povem najnujnejšega.
Tisto kot napihljivi balončki
ostaja nekje v grlu.
Na izpitih so se mi pravi odgovori
vedno stkali šele kasneje,
ko sem besede že zamenjala
za barve in vonj večera.
Ko gre za življenje in smrt,
nekateri izberemo vrzel vmes.
Doseže jo tudi prst,
s katerim pomažeš rob jogurta,
in je včasih čoln,
ki drsi po kopnem.
Dotika se nenujnih reči.
Pozna, kar drugi ne
in občuduje malo morje
konotacij modrega.

XIV.

nekateri pa res znajo zadeti bistvo.
z le nekaj besedami, v dveh stavkih.
v posebnih primerih jim uspe tudi brez besed ...

Sosledja so in niso

Torek je, si rečem.
Kaj bo jutri, še ne vem.
Najbrž kar sreda in za njo četrtek.
Morda pa tudi ne.
Včasih se vmes kaj zatakne,
poruši sosledja.
Ti izmakne sliko
izpred oči in je sneg
kot na starem TV ekranu.
Redko se zgodi, se pa.
Takrat mi ribič ukrade dnevno svetlobo.
Na trnek mu prijemlje vse,
kar je in bi moralo biti,
meni pa ostane samo prazna gladina.
Na dno ne upam.
Tam bi lahko našla čudne reči.
Vse tiste poti,
na katere sem želela oditi.
Potem bi jih morala vzeti s seboj.
Vse bi se premešalo.
Noben dan več ne bi nasledil prejšnjega.

Promiscuous Girl, Riikka Sormunen

belo

mehkoba je bele barve
noben nož je ne prereže -
odbija ostrino
tudi kadar oblaki zabašejo nebo

še sonce ne razbeli beline
amorfna ostane nedotaknjena
z mislijo
še neizvaljena

belo srce s plavutkami

zaplava v
bel teden

Koža - s kožo - na koži

Vsak dan je treba občutit na koži.
Svežino jutra, ko ti po nogah leze pod spalno tuniko.
Na vratu in ramenih, ko greš skozi prijetno senčko gozdnatega drevoreda.
Treba ga je čutit ob morju pod bambusovim senčnikom,
pozno popoldan, ko sonce že zahaja
in se lahko potihem kaj pomeniš z vetrom.
Pa pozimi, na rdečem nosu
in prstih brez rokavic,
ko te zebe
in bi se namočil v topel bazen.
Spomladi, ko se poredni sončni žarki
igrajo s tvojimi lepotnim znamenji na roki.
Z jesenskim listjem,
ki ti ga nekdo podtika v torbo.
Ko namesto vazelina v njej najdeš rdečerumeno listje.
Takrat ga je treba dat na kožo.
Se o ničemer spraševat,
treba je samo občutit naboj tistega dne.

Plešoči konci

Navdušujem se nad spretnostjo zaključevanja zgodb nekaterih avtorjev. Seveda je zgodba, ki jo napišemo, drugačna od tiste, ki jo živimo. Sartre je npr. trdil, da ni možno hkrati živeti in o življenju pripovedovati. Da zavest vselej nastopi naknadno, ko najbolj vsakdanji pripetljaj postane dogodivščina, se pravi, ko jo zapišemo. Živeti svoje življenje torej tako kot da bi ga pripovedoval ...
Ampak pustimo Sartra, zdaj me zaposlujejo sodobnejši pisci. Saj res, zadnje čase skoraj vedno berem ljudi, ki še živijo. Najprej se jim je sicer nekaj moralo zgoditi, da o tem pišejo, refleksija je pač retrogradno gibanje, ampak na sledi so si, to je važno. Všeč mi je, kadar konci zgodb niso zapečateni. Da piko na koncu lahko razumeš kot tri pike. Ko pisatelj ali pesnik za seboj pusti odprto okno, ker si svojega dela ne lasti. Nobene posesivnosti - literatura navsezadnje je od ljudi za ljudi. Raje ga odpre drugim in jim dovoli biti aktiven bralec. Branje zame ni pasivno početje, dobro, tudi to je trdil že Sartre - ne morem ga čisto odmisliti, po njegovem bralec soustvarja besedilo, je vključen v njegovo kreacijo. Ko nekaj prebereš skratka, je fino, če se zgodba ne konča povsem. Da gre s tabo, se ti izvija, uhaja iz spomina, pa vendar hodi s tabo vštric. Nikakor se ne vsiljuje, ti pa na vsake toliko pomaha od zadaj ali spredaj, kot da bi nekaj še rada dodala. Ko pomisliš, da ti je nekaj ušlo in ugotoviš, kaj je to bilo. Rada imam občutek, ko knjigo odložim, in se sama sebi nasmehnem. Češ, hej mojster (/-ica), tole se ti je pa res krasno sestavilo. Ko te zgodba pusti polnega, ampak ne zavzame celotnega prostora perceptivnih kapacitet. Ko ti ostane še dovolj praznine, da z besedami zaplešeš tisti čuden poslovilen ples, ki se nadaljuje tudi, ko misliš, da si že mimo.

Konci, ki plešejo, so mehki konci.

fotka iz: Ashes & Snow, G. Colbert

Just "juiced in it"

Par stvari je še treba napisati.

V zelenem nahrbtniku iz Vaduza sem danes našla kamenčke od vsepovsod. Nikoli jih nisem pospravila. Črne, bele, pisane, tiste, ki so posipani s heraklitovsko spremembo in tudi tiste, v katerih se mrcvarijo sence obupa.
Najbolj vesela sem bila druge kave iz Starbucksa, ko mi jo je šel iskat (ve kdo), potem ko sva eno že pozabila na pultu, čeprav je zamujal na svoje ... V polikani beli srajci, prevroče mu je bilo, jaz pa sem ležala v postelji kot spolzka vidra. Tisto je bilo prav ljubko. Ko kdo vztraja, ko res ne bi bilo treba.
Danes sem že toliko prebrala, da se zgodbe in njihove vrstice, verzi mešajo, skačejo iz knjige v drugo. Nekje je malha prepolna, ko se strga, besede popadajo ven, ostanejo samo še občutki, o katerih vemo več kot drugi.
V ogledalu temen izris in zvezdnat dež.

Pod posteljo hranim vse vrste koral. Točno tako.

Se ponoči pogovarjaš s sovo?

Zakaj vsi
ustvarjajo ponoči?
Mir lahko najdeš skoraj v vsakem wc-ju,
ali ko se z biciklom pelješ v drug letni čas.
Ponoči se spi.
Sova mi pripoveduje
pravljice samo takrat,
ko padem v sen.
Kdor je utrujen od noči,
ta ne občuti jutra.
Takrat se zbujajo ideje.
Ponoči samo še zehajo
in se spakujejo.
Vem, da muzika
najraje pride v prste,
ko drugi že spijo.
Ampak, se takrat
pogovarjaš s sovo?

* ravnokar sem prebrala, da kdor je neprespan tudi povsod vidi strahove in ima presluhe

Kot da

Včasih, ko kaj berem, kot zdajle - vmes počnem še trinajst drugih reči in me peče jezik od že tretje kave (na poti v knjižnico srečaš ljudi, ki radi pijejo kavo), se mi vozla ruta na glavi, pa nekaj je še, kar bi morala nekomu povedat, še naredit .. no včasih naletim na kaj, kar je zelo podobno mojemu. Pisanju npr. Mi je to čudno, ker svojega ne jemljem čisto zares. Pišem takrat, ko mi kaj pade na pamet, nič kaj premišljeno. Ni lepo biti impulziven, saj vem, dostikrat kaj prehitro zinem, si zapečatim poti, ki bi lahko bile vsaj na stežaj odprte (ali zaprte - saj je isto), pa vseeno. Tu to rada počnem, ker me popolnoma nihče ne nadzorjuje, ničesar ne zahteva od mene. Napišem, popravim, ko vidim, da sem bila prehitra in prekratkovidna, če ne, ostane tako kot je. Nepopolno v svoji nabreklosti. Še nerazvit otrok, ki hoče pokukati v svet in pri tem ne bo počakal na babico, da bi mu pomagala. Noče dojilje, nič. Pravi, da mu ustreza samorastništvo. Tudi če ga tete in strici nikoli ne pocukajo za lica: "Buci buc, kako si ti že zrasel. Pa tako lepe učke maš ..." Vseeno mu je, če ga le sem pa tja poujčkam s kakšno enako hecno sestrico. Kadar smo plodni, jih je cel vrtec in takrat je zelo živahno. Tudi danes je tako. Če bo deževalo, se nihče ne bo umaknil z dvorišča ...

Amy Ackerman: A weight on us all

P.S. Mimogrede, ne, nimam modrih las. It's just the lighting ...

Ashes & Snow

Krasno je, ko že navsezgodaj, no ja, jutranje ure so relativen pojem, odkriješ kaj zares lepega. Tole je nedvomno sheer beauty. Mislim, da sem našla svojega malika. Gregory Colbert mu je ime in se po svetu sprehaja s čarobnim vpogledom.
www.ashesandsnow.org
Danes bo prevajanje še bolj subtilno, obetajo se zgodbe v osrčje duha ... (Haruki M., pazi se, I am about to unravel the mysteries)

Želja tiha ...

...

včasih se šele zvečer zaveš, kaj je tisto, kar manjka dnevni zgodbi (to isto je lahko tudi inspiracija, ne le "gap in between")

oboje

... nebo, ki je lahko tudi hrepeneča ustnica zemlje ...

spojina zeva

nerazdelan zev
med besedami
in živetim
spoj obojega
je svet
med nebom
in zemljo
zmeraj v nikoli
moškim
in ženskim
vmes so kotanje
kamor se stekajo
visokoleteče možnosti
slana slina
kjer je oko neba
hrepeneča ustnica zemlje

na gugalnici

v iskanju ravnovesja
prehajamo.
je lepo, ko ti nekdo misli
sestavlja v kozmične filme,
kjer kaos prevzame vlogo dirigenta.
je lepo in težko,
ko si malo uideš,
se zliješ čez,
si več,
kot si navajen biti
in se vse v tebi izvija.
zaljubljena v občutek,
ko v drugem vidim,
kaj lahko sem,
ko vidim nevidno
v prihajanju
in utrujena od intenzivnega
gledanja.
ko še spiš kot
da si na gugalnici.

P. Klee: In the magic mirror

doma

na obronku konca
kolca začetek v plenicah
nobena knjiga nima trebuha
z orkestri pričakujočih čričkov
vem, kdaj slišim premalo
in kdaj vse
kar prihaja na bazar občutij
odmaknem se v svoj gozd
kjer ni oddajnikov
nobenega sms-a
tam je žuborenje potočka
in pikast sončnik
vse imam
v gozdu iz sanj

Letališče je kurbišče

Res je, da je marsikaj, kar doživljamo, kot posnetek scene z letališča. Iz čakalnice mednarodnega prostora, ko vsi bolj ali manj neučakano razmišljamo, ali pa se bolj votlimo, čakamo, da se nekaj spremeni, zgodi, mogoče celo pademo v črno luknjo, skoraj sprijaznjeni z usodo, tam tik pred zdajci ... Nekako se zdi, da se naše življenje odvija kot v čakalnici na letališču. Slej ko prej pristanemo nekje vmes, pa vendarle pripravljeni na karkoli.

Pred nekaj leti sva z nekom v eni taki fazi, mislim, da na poti iz Pariza, čakajoč na nadaljevanje potovanja iz Prage domov, stavila za preostanek denarja v njegovi denarnici, kdaj je boarding za let. Ker sem kot srednješolka delala na letališču in se še dobro spomnim, da je boarding vedno pol ure pred letom, razen seveda, če ni zamud ali kakšnih drugih zapletov, sem povsem samoumevno in samogotovo povedala svoje. On je trdil nekaj drugega, tudi precej trmasto. Po najavi po zvočnikih se je seveda izkazalo, da sem imela prav, v moje prazne žepe pa je prišel kar lep bankovec, mogoče celo dva, ne spomnim se točnega zneska  - spomin kot človeška ribica pač, ob čemer sem pomsilila, da so nekatere stvari v življenju res otročje lahke. Zadovoljna sem se prepustila kovinski ptici, tudi če bi me peljala v smrt. Vem, da sem mu rekla, da bo, če strmoglavimo, to najlepša smrt. Da če že moram umreti, hočem, da je zraven.

Na letališču smo kot ribe na suhem. Skozi velika, kakor da izložbena okna vidimo svoje življenjsko potrebno morje; vanj se zliva sonce, dež in vse, kar je, po drugi strani pa smo na previsnem mostu, s katerega s slehernim nerodnim premikom nekoga nad nami lahko pademo in se nikoli več ne poberemo. Mislim, da je že zato tesnoben občutek tega zaprtega, svetlega prostora tako nemogoč. In zdi se, da se širi tudi drugam, zunaj letaliških objektov, v mesta, trgovske centre vsekakor prežema zelo podoben občutek, bolnice, šole, razna postajališča in še kaj. Način razmišljanja ljudi je že dolgo ukleščen. Svobodni razgledi so postali umetno servirani, ponujeno nam je, kar hočemo videti. Zanima me, kje, kdaj in na kakšen način sploh zares še vidimo čisto nebo? Kje tista sinja modrina ni samo odsev manipulativne politike tistih, ki krojijo življenje nedoletnemu človeku? Kdaj smo lahko prepričani, da se v trenutku otroškega veselja, ko počnemo nekaj, kar nam v oči privabi iskrice, ne slepimo in smo samo eden med mnogimi, ki so svoje sanje prodali za vulgarne ideale, ob kakršnih bi pocrkale še zlate ribice?

"Letališče je kurbišče", so vedeli vsi tam zaposleni že zelo zelo dolgo nazaj. Marsikatero dekle s fantom ali možem je imelo težave postati "one of the crew", ker so konotacije sintagme "on board" pač sumljive ...

fotka: © Dara Scully

AVGUSTOVSKA PREJA

Besede so kot preja.
Navržeš eno,
zabredeš globoko v koncept,
ali pa zgodbo
brez vrat.
Ko podobe ne kažejo resnice,
greš na sprehod
skozi misli,
ki jih še nisi izsanjal.
»Tebi je lahko,
v fantazmah je vse mogoče,«
slišiš nekoga reči
izza ovinka,
kamor te ne vleče.
Tam je suho in vroče,
hočeš pa na prepih,
brezvetrje duši.
Konceptualna preja
je včasih tudi iz češenj.
Peške se vrivajo med dovtipe,
tisti s trdimi nazori
si horizonte radi brusijo
po ostrih robovih.
In peške imajo robove.
Nobena ni okrogla.
Na Luni, ki pa je,
ni avtobusne postaje.
Pravi fanatik tleskne
in že pristane,
kjer si besede izžigajo
zloge,
ostanejo le pike
v osorno neskončnost.

Krti, sloni in koze

V času PMS-ja bi vsaka med nami morala imeti kapacitete vsaj povprečno razvitega krta. Da bi si v takšni vročini lastnoročno lahko skopala ravno prav globok rov pod zemljo namreč. Tam je hladno, rodovitno in nobenega cirkusa. Krti imajo zelo razvita čutila, bi tudi prišla prav. Nam v tem času skoraj zakrnijo, vse je črno in ravno. Tam spodaj tudi ne bi mogle skakat v luft za vsak drek, v varnem zavetju nas nihče ne bi motil, jezil, vznemirjal. Kak teden bi v miru odspale, potem pa bi si svoje okno v svet skopale na kakšni drugi geografski širini. Vsaj za nekaj časa.

Dara Scully: Little Dreamers ... http://cargocollective.com/darascully