nedelja, april 30, 2006

MEHANIČNI ZBIRALEC

izgovarja magične formule
inteligentna sorta
prepričan vase
proučuje
z dolgimi prsti trga
sadeže iz različnih sadovnjakov
zagrize vanje
izsrka sokove
na hitro izpljune
ko okusi peško
ostalo prebavi
še preden zaužije
metrično verziran
svobodo lovi
ker si jo jemlje z veliko žlico
je grenkega okusa
vsak grižljaj je bolj razredčen
domišljavo popravlja in sestavlja
izumlja zakone nabiralništva
širi svojo svedrasto filozofijo
brž ko igrača zaživi
zapiska po žensko
jo vrže med staro šaro
veliko je še takih
ki zrele
a z majhno okvaro
čakajo na popravilo

Hiša pregrehe


Faye je ženska srednjih let. Živi v lepi viktorijanski hiški na obrobju velemesta. Ima dva najstniška otroka, Ivy, 15, in Dean, 17 let. Na deželi ima konja, ki ga med vikendi pogosto jaha. Obraz in hrbet ji krasijo svilnati, dolgi lešnikovi lasje, ki si jih simpatično zavija v figo in jih namesto z japonsko iglo, spne s prvim svinčnikom, ki ga najde na mizi. Svoje bujno oprsje nosi ponosno in navihano, ponavadi brez nedrčka. V znamenitem kulturno-spomeniškem mestecu ima trgovinico s starinami in spominki, ki vabi turiste, zbiralce, ljubitelje lepega. Včasih se doma ob kaminu greje s svojim ljubimcem, starejšim, poročenim lastnikom ene najelitnejših svetovnih veleblagovnic. Sama je ločenka. Še vedno stežka obuja spomine na kilometre, ki sta jih z očetom njenih otrok nekdaj nabirala po Evropi s starinskim motorjem. Predivja je bila zanj. Sprva se je zaljubil v njeno nepredvidljivost, nemirno žilico za spogledovanje z ognjem, sčasoma pa ga je prav to odneslo daleč proč od nje. Bila je navarna, sebi in drugim. Očitali so ji neodgovornost, nezrelost. Požvižgala se je na večino, živela je, kot je čutila. Če jo je žgalo v trebuhu, si je omislila drzne avanture, ko je tonila v melanholijo, se je naslonila na močan hrbet svojega konja, in z njim oddirjala v zeleno.

Faye veliko pije. Prazne steklenice vina vsepovsod. Zjutraj namesto zajtrka, otroka v kuhiniji pričakajo izpiti kozarci, ko ona vsako jutro znova zaspi na delo, opita zmedeno tipa pohištvo ob svoji postelji, da bi se spomnila, kje se nahaja. Včasih sta se ponoči z Ivy srečali na preprogastem križpotju med sobami prvega nadstropja, pot na stranišče. Mama gola, brezsramno z nasmeškom na ustih, Ivy vedno bolj ravnodušna. Na istem križpotju je namreč sredi noči srečevala tudi gole moške. Kakšen med njimi je nesramno pohotno premeril njene poganjajoče obline, kakšen izginil, kar so ga nesle noge. Nekdo ji je voščil dober večer, nekdo pa celo pripomnil, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in da bo deklina kmalu zrela. O tem z mamo nista govorili. Ivy se je sramovala svojega telesa v razcvetu, kot tudi mamine razvratnosti. Njuna vez se je iz dneva v dan krhala, medtem ko Dean ni kaj dosti vedel o tem. Med tednom je živel v internatu, obiskoval je šolo za disleksične otroke, vikende pa včasih z očetom včasih z mamo, ki si je ponavadi zanju našla varuško.

Petek. Fayin vikend z otroki, planirali so izlet na deželo. Ni se vrnila iz službe; ker je bila z njima varuška, je verjetno pozabila nanju. Redko je držala svoje obljube, otroka se nista zanašala nanjo. Naučila sta se, da se ničesar ne smeta preveč veseliti, niti se žalostiti. Je, kot je. Kljub zamujanjem je ponavadi sporočila, kadar je ni bilo. Tokrat nič. Otroka sta prenočila vsak pri svojih prijateljih. Varuška tudi ni samevala. Pridružila se ji je kolegica, s katero sta sami doma razposajeno kraljevali v malem dvorcu. Nekega večera sta se, že inspirirani v družbi temnopoltega Tyrona, spraševali, če nima Faye po hiši montiranih kamer. V njeni odsotnosti se je namreč spalo povsod, tako v otroških posteljah, kot tudi v njeni. Marsikaj se je dogajalo v hiši pregreh.

Faye se ni oglasila niti v soboto niti v nedeljo. Otroka sta po telefonu spraševala po njej, tudi njun oče, besen nanjo. Ljubimec je tožaril, ker se mu ni oglašala na mobitel. Še njena mama je klicarila večkrat dnevno.

V nedeljo proti večeru je nekaj ropotalo pri vhodnih vratih. Varuška pogleda, ko se Faye zvrne na kolena predosobe. Nasmešek. Obraz mrtveca. Siva polt, make-up razpacan po licih, izušene ustnice. Lasje speti s svinčnikom. Obleke nepravilno zapete. Po turško se usede na preprogo.
»Ne morem nikamor. Izmučena sem,« reče in glava ji pade na ramo.
Potem se za silo zbere in puncama obnovi vikendaško pripetijo. Z znanko gre v petek po službi na kozarček belega. Tam spozna postavnega črnca, s katerim zapusti pub. Gresta kar naravnost v njegovo stanovanje, kjer divje fukata, na koki, ves vikend. Ko omagata, gre pač domov. Saj je že nedelja.

Ko se s podzemno pricijazi do najbližje postaje domu, pred katero vsako jutro pusti svoj avto, ga najprej išče po parkirišču, in ugotovi, da je vanj zaklenila ključ, ki jo čaka pod volanom. Nič. Z ostro peto salonarja razbije zadnjo šipo in leze čez avtomobilski zadek, ko jo po ramenih potrepljata moža v modrem. Varnostnika ji nikakor ne verjameta, da je avto njen, vsa razmazana in neurejena na čelu prej nosi pečat narkomanke kot poslovne ženske, ki vozi brhko limuzino. Ker se napadalno brani in ju žali, jo odpeljeta naravnost na policijsko postajo. Tam počasi, z razrvanimi živci le dokaže svojo identiteto, zato jo izpustijo. S taksijem nazaj na parkirišče, klicati ni hotela nikogar.
Sesuta je sedela pred puncama, ki sta ji svetovali naj gre kar spat, da se ne sreča z otrokoma.
»Ja, imata prav,« še reče.
»Jutri bomo vse nadoknadili. Ivy in Dean si lahko vzameta nekaj dni dopusta v šoli in gremo skupaj na izlet. Vsem nam bo prišel prav. Lahko noč punci in hvala, za vse.«

sobota, april 29, 2006


BRITVENI LJUDJE


sami sebi žolčni kamni

ženske brez ličil listnato zelene
moški razpadajoče armade

ogrnjeni v ugašajoče brezčasje
verjamejo da se enkrat
dotaknejo smisla
njegove utripajoče mišice
ki se takoj po dotiku
skrči

občutljiva na bližino

tople dlani si prebadajo
z strupenimi iglami

razjedeni ljubijo od daleč

zbližanja odljudnežem krušijo nemir

tveganja so njihove desnice

četrtek, april 27, 2006


So jutra, ko se ob grenki kavi in kozarcu motnega soka odločim, da bom krhka. Brez ostrih robov in zadrg se postavim dnevu ob bok. Hitro povesim pogled, zlahka se urežem. Potem nekdo reče besedo, dve, nekdo, ki v zibelki pod prsmi hrani fosilna nahajališča modrosti in z zastavo svobodnjaštva v desnici plapola. Iz drobljivega testa me spremeni v mlečno peno. Kipeča in voljna izzivam, da me dolg, smirkov jezik, ki štrli iz kleščnega krokodiljega gobca, poliže do dna.

sreda, april 26, 2006

* A G O N I J A *



S fantom greva v kino. Zima je. Grejem se pod plaščem s fake kožuščkom, v škornjih in volnenem krilu. Za nama povprečno letargičen dan, skoraj zadovoljna sva. Večer je. Podzemna brezdušno prazna, čeprav je petek. Do Wood Greena ni daleč. Deset minut maksimum. Sediva v tišini. Glavo mu naslonim na ramo, ko me zvije. Izbuljim oči in se cela stresem. Krč.
»Kaj je?« se prestraši.
»Ne vem.«
Nekaj me zagrabi v želodcu, se skotali v trebuh in brca kot stonoga. Nekaj močnega, divjega me zbada, grabi, da mi je v trenutku slabo. Pokrijem si usta, da ne bi bruhala.
Franck me zaskrbljeno opazuje.
»Si kaj takega jedla?«
Odkimam. Ne morem več sedeti. Vstanem. Prestopam se iz leve v desno.
»Kaj ti je? Te boli trebuh?«
Scagano gledam, skomigajoč, potim se. Še dve postaji do cilja.
»Joj, ne vem, če bom zdržala. A greva kar dol?«
»Kam dol? Zdržala kaj?« vstane in me objame.
Odrinem ga. Vse me moti. Sopiham, vrti se mi v glavi. Primem se za drog pred vrati. Mižim. Počepam in se dvigujem. Mencam kot deklica, ki je ravnokar pomočila spodnjice brez pleničk, zato jih bo slišala.
»The next station is Wood Green. Please mind the gap,« reče ženska po zvočniku.
Že s prsti razpiram vrata, zaripla. Francku brzinsko sproročim, naj me počaka zunaj. Na vso moč stečem po tekočih stopnicah, se prerivam, odrivam vse pred mano. WC. Grozno me tišči. Ne misli na to, si prigovarjam, a še bolj živo čutim, kako mi tik za zadnjično odprtino brenči cel roj čebel, hlasta za zrakom. Zunaj pred postajo stečem k trgovskemu centru, v sklopu katerega je zanikrn McDonald's. WC. S stisnjenimi nogami, podrsavajočih korakov, tek se mi zazdi pretvegan, grem proti WC-ju. Čakalna kolona. Neverjetno. Izstrelim, da moram nujno mimo vseh, da je res hudo. Vse po vrsti se mi odmaknejo, očitno sem prepričljiva. Držim se za trebuh, zadržujem dih. Trudim se, da ne bi napenjala nobene mišice. Vsak premik bi znal biti odločilen. Notri se predhodnica obira. Traja. Potrkam in jo prosim, naj gre ven, da ne morem več. Počasi le odklene, me srepo pogleda in se z glavo ostro obrne proč, tista črnska gesta, ki pomeni ne sežeš mi do kolen, nekaj takega. Stopim med vrata, jih že zaklepam za seboj, ko se telo nenadoma protestno razbremeni, kar vda se. Izdihnem, samo še korak, dva do straniščne školjke. Še oblečena potrgam gumbe plašča, razkrečim noge, ko mi vroča tekočina kot lava zalije spodnje hlačke, pritisk je enormen, neobvladljiv. Slečem žabe, v sekundi odurno zasmrajene in mokre, znotraj že mezi rumenorjava sluzasta gmota. Zaudarja. Fej, kako smrdi! Usedem se na školjko, se primem za steno, roki že svinjski, teče iz mene, šprica, mižim. Brizganje ne poneha, traja in traja. Na litre, kilograme. Glasna sem. Ne obvladujem ne telesa ne zavesti. Pomislim, da rojevam, da sem namišljeno zanosila, mogoče imam spontani splav. Preverim, če krvavim. Ne, samo vsa usrana sem. Driskavo blato v žabah. Slečem jih in jih zabrišem v koš za damske vložke in tampone. Rob škornjev močno zasvinjan. Vonj je ostuden, stežka zadržujem bruhanje. Bosa po tleh brišem nesnago, bolj brišem bolj se paca. Zunaj mi že trkajo po vratih. Opravičujem se. Samo še minutko. Porabim ves papir, na srečo ga je kar nekaj, tudi brisačke so. Brišem škornje, plašč je pokakan na notranji strani, moje roke!, kot da bi vrtnarila po dreku. Na jok mi gre. Pogledam se v ogledalo. Zelenomodra koža, rumene oči. Drgnem svinjarijo z rok, nog, tal in s sten. WC se zamaši. Voda ne odplakne ton papirja. Joj! Nič. Zapnem plašč nazaj, odklenem. Ženske me gledajo odprtih ust. Nobena nič ne reče. Od sramu stečem ven. Za silo umita, a se še voham. Skupinica najstnikov pri mizi tik pred vrati, ki me je že ob vstopu z zanimanjem ogledovala, je zdaj osupla. Golonoga ženska z zavihanimi škornji in iritiranim obrazom, kot da bi si ravnokar snela kožo. S punco arabskega, verjetno islamskega porekla, ki je v McDonald'su najbrž inkognito, saj doma jedo le
halal meso, in ima polna usta Big Maca, se na hitro spogledava. Z velikimi, sočutnimi očmi me vprašljivo gleda, češ, si splavila? Mogoče si zgolj domišljam, da sem opazovalna tarča. Stopim ven, hitrih gibov, da me kdo ne pokliče nazaj na čiščenje toaletnih prostorov; slaba vest mi že potrkava po lobanji.

Zunaj vojaško miren Franck. Pristaniški svetilnik, pomislim. Pride bližje, sumničavo noslja.
»Ne sprašuj, prosim, greva domov, morava,« ga ponižno rotim. Prime me za roko.
»Raje se me ne dotikaj. Vsa sem posrana,« se namakam v sramu.
V zenicah mu utripajo rdeči vprašaji.
»Zebe te, a?«
»Tudi.«

Greva nazaj na podzemno. Sediva pol metra narazen, ne sili vame, za kar sem mu hvaležna. V njegovem stanovanju počasi pridobivam barvo na obraz. Ko me močan curek vode dodobra izpere, se cela potopim v banjo in ležim kot mrlička. Nezaupljivo se tipam, iščem znake, kako obrazložitev. Nič. Franck skuha čaj in mi pogreje posteljo. Tisti večer skoraj brez besede objeta odleživa. Preden zaspim, mu šepnem v uho, da je imela vsa reč morda kaj opraviti z malarijo, ki sem jo staknila v Afriki, če sploh. Brez diagnoze. Skomigne, me nežno poboža po laseh in šepne nazaj:
»Nič hudega. Le zaspi.«

Včasih, ko se počutim votlo, se spomnim tistega večera. Morda sem takrat, v tistem stranišču z belimi ploščicami, svojo dušo spustila na plan. Življenje v smradu jo je verjetno razočaralo, zato si je zamašila nos, se ulegla med gore papirja in brisač, naivna kot vsak novorojenec, in željna avanture počakala, da kdo odmaši straniščni vrat. Potem jo je odplaknilo v podzemlje. Naj jo iščem tam, se vprašam. Ko se enkrat zastrupiš z njim, si ožigosan. Spodaj se zavržene duše napajajo s temo in odplakami. Bom raje kar brez.


Zbudi me glasen pasji lajež, pomislim, da spim pod spremenljivim nebom Dogvilla. Strop nad mano danes sicer ni mrakoben, kljub temu se mi zazdi, da je le navidezna koža. Nebo nas skenira skoznjo. Za oko, ki nas nadzoruje od zgoraj, smo samo pike (pikčarji), ki se dnevno sučejo v levo, desno, odpirajo in zapirajo namišljena vrata, kršijo pravila, se pokesajo in igra se začne znova. In vsi smo, kar smo. Ljudje presunljivo manipulativne narave. Moč nam je vsem v pogubo / le z njo se sploh kam premaknemo.

torek, april 25, 2006

Everything is illuminated, prijeten, neobtežen filmček za po kosilu. Ležeren ritem, paša za oči in balzam za ušesa (zahteven gledalec bo marsikaj pogrešal, a se najbrž ne bo razpočil).

ponedeljek, april 24, 2006

fatamorgana

pretemna soba
žametna postelja
na milimeter natančno zloženi
puloverji na policah
plastične ribice visijo s
stropa kopalnice
navija že peti joint
bikovsko idiotski pogled
ranjeno srce
tujka ga opazuje v ogledalu
»si bil kdaj zaboden?«
ošine jo z rdečimi očmi
»zajebano otroštvo, a?«
sprašuje naprej
posušene vršičke marihuane drobi
spretneje kot katerikoli kuhar
v zraku obrača palačinke
vrata dodatno zaklenjena
z dvema varnostnima zaklopkama
sveže obrita lobanja
se mu lesketa kot žgoč asfalt
sredi teksaške puščave
če dolgo zijaš vanjo
postane fatamorgansko vzletišče
kadi in jo gleda v ogledalu
»bova kar preko ogledala komunicirala?«
zbode zajedljivka
s stopalom nežno odrine njegov hrbet
zagrabi jo za gleženj
da boli
»pelji me nazaj,«
zahteva
»takoj, gnusiš se mi.«
plešec se zasmeji
s svojimi mrtvaško belimi zobmi
njihova popolnost spominja na nagrobni marmor
»ni šans, pokliči taksi.«
mirno inhalira
»obljubil si, da me pelješ.«
povzdiguje glas
»ne bo šlo, utrujen sem.«
na zlatovijoličnih ustnicah se mu riše hudomušen nasmeh
»povej mi naslov,«
se komajda še brzda
»a?«
»naslov!!!«
»zunaj je napisan, pred vrati.«
telefon mu porine k ustom
na drugi strani taksist
tip nekaj zamomlja
še enkrat
»pizda, še bolj nadležen od te scrkljanke!«
se zadere in ji ga vrne v dlan
»saj te ni razmel, sploh pride?«
»njegova stvar.«
poči ji film
stopi s postelje
na tleh s peto razbije pecljat kozarec
črepinje zarožljajo po kosmati preprogi
zakolne
nekaj hoče še reči
stopi proti vratom
stokrat zaklenjena
»odkleni!«
gleda v tla
»reče se prosim«
»ODKLENI!«
zagrabi jo za lase
zaječi
z desnico ji strga modrc
kot klop se ji zaje v vrat
brcne ga v kraljestvo plodnosti
nervozno odklepa
telefon ji odleti po stopnicah
strgana se požene v mrak
in s čevljem v roki
zajaha strm klanec

nedelja, april 23, 2006

mimezis

njeno lubeničasto oko
igrivo budno pahljačasto
vabi
izziva vse pove
trepalnice kot tipalke metuljčice
mežikajo
pometajo nerodnost
med njima dovolj
blizu sta si da
bi se objela z jeziki
razvezala prste
in odplula iz zasvinjanega pristanišča

nalašč jo pušča v megli
rad jo ima ko je nima

za seboj puščata katranaste ovinke
sledi po katerih ne znata nazaj
naprej ne vidita
je premedlo

vmes grizljata vsak svojo
krvavo ustnico

"Life is only a mirage."

Po zelo dolgem času sem gledala fatalen Dom za obešanje. Izdih. Tako nadčuten je, pretresljiv, kaloričen, da ti je slabo, težak in hkrati lirično sentimentalen, obskurno melodiozen, da bi med gledanjem nadse najraje priklicala grozovito nevihto, v njej bosa tekla na sredino Sorškega polja, se zlasala do onemoglosti, odprtih ust izzivala gromeče bliske, da mi raztrgajo žrelo, dokler ne bi izmučena zaspala na razmočeni zemlji, jo zalila še s svojimi debelimi solzami, da bi, ko se zbudim, obrodila kaj ne gnilega. Mogoče sem patetično rahločutna, kakorkoli že; iz otroštva se spomnim samo, da smo navdušeni oponašali Perhanovo puranjo govorico, zdaj me je ogled ožel kot sočno kumaro. Harmonija igre same, pokrajinsko-scenskih okvirjev, muzike, obupa, ki rjove z ekrana, simbolizma, tragikomike, hlapljive eteričnosti ...

Za nekaj ur sem umrla, kot že dolgo ne. In soudtracka si ne upam sneti, niti slučajno.

sobota, april 22, 2006

Toplo naročje

Z vlaki me veže kilograme zaprašenih spominov, ki vendarle še niso izpuhteli v nič. Če bi jih zbirala, bi jih stežka stehtala na kuhinjski tehtnici. Za poln, težak zaboj jih je. Železno skrinjo. Če bi jih nizala na laks, bi z njimi lahko zaobjela kako malo mesto. Lepi spomini namesto marjetic, grdi namesto mačeh. Ali obratno.

Zadnji je še svež. Še zadeta od seksa, ga čakam. Vlak. Prevrtana, polna nabuhlih, nekam votlih vtisov, nesposobna za kakršnokoli vrednotenje. Večmesečna uvertura, predigra, v kateri sem kot plankton lebdela nad samo seboj, me je oklestila še tistih nekaj gramov razsodnosti, ki se me včasih drži okrog pasu. Z zasenčeno prisotnostjo mi je s stopal izžigal puščobnost. Še vedno nočem vrednotiti izkušnje, zgodila se je, kot je bilo zapisano. Morala se je zgoditi. Lahko bi bilo slabše, lahko obetavnejše. Je, kakor je.

Vedno jih čakam. Vlake. Te stare, nove mrcine nikoli ne čakajo mene. Prisopihajo, vedno se jim mudi, vmes se cijazijo, ustavljajo, in vesela sem, ko mi končno odprejo vrata. Zavetje so, četudi umazano, zatohlo, prepolno, skoraj prazno. So kot termoforno naročje, v katerega se skriješ s ceste, da te milo poujčka.

Čakala sem ga v Postojni. Dopoldanski mi je iz Sežane odpeljal za las. Zadeta, kot sem bila, ga nisem opazila na svojem mestu pred postajo, ko je pridno čakal, da minutni kazalec doseže čas odhoda. Nič ne čaka. Gre, ko mora oditi. Vsako soboto ob istem času. Napačno informirana in sploh vsa odsotna, ga nisem niti opazila. Ko sem znotraj stare stavbe hotela kupiti vozovnico, je ravno odpeljal.
»Če stečeš ven, ga mogoče še ujameš,« reče stric za okencem. Slutila sem, da bom prepozna. Vedno sem. Z na brzino popravljenim make-upom še od sinoči, vsa pregreta, topel dan, s polno torbo neuporabnih malenkosti, z zamazanimi spodnjicami – sokovi so vreli, s skrtačenimi zobmi brez zobne paste, pozabila, grozno neprijeten občutek, z utrujenimi očmi in tresočimi stegni, sem se usedla na klopco zunaj, brez moči, da bi konstruktivno razmislila, kako in kaj. Kaj že? Mislim, kam? (sama pri sebi) Domov. To je bilo to. Zdaj greš pa spet domov. Hm. Prav. Pa grem. Dva možakarja, ki najbrž vse dneve vedrita okrog postaje, me nekaj sprašujeta. Ne ljubi se mi ... Karkoli že bi rada. Jaz grem domov. Mar ni očitno? Že mogoče, da sem videti pošvedrana, neoprana, ampak jaz imam smisel za orientacijo. Nisem se izgubila. V trebuhu imam kompas. Kaže smeri. Vodi me, nekam že, včasih malo skreneva s poti, ampak domov se vedno vrneva, ker to znava.

Muzika v ušesih me moti. Močno igra. Štopati moram. Ni vlaka, avtobusa tudi ne, Njega še najmanj. Tudi on je šel domov. K ženi, ja, kam pa drugam. Vsak mož se vrača v domače naročje. Ne bom mislila na to. Naj gre. Lepo, mirno naj se pelje s tistim frajerskim plovilom po sobotno lenobnih cestah. V tistem koncu je tempo počasnejši, ljudje so strpnejši, a vlaki se držijo ure. Točnost je lepa čednost. Volnen pončo držim v rokah, med hojo mi trikrat pade na pločnik. Dva nasmejana obraza ob cesti vprašam, kje je odcep za avtocesto proti Ljubljani.
»Sorry, we haven't got a clue,« reče prijazna turistka.
»Prav. Nič hudega,« zamrmram; šele kasneje se spomnim, da govorim angleško.

Grem, kamor me je napotil. V rdeči obleki, ki ni sveža. Na živce mi gre. Še bolj slabo speti lasje, ki jih veter kot površno razpeta jadra odnaša v levo in desno, čez oči in nos, v suha usta. Vprašam še motorista, ki se v koloni pelje mimo. Kar v čelado bi mu zlezla, da mi ne bi pihalo. Pokima, da sem na pravi poti. Jasno. Saj imam kompas v trebuhu.

Štopam na zelo neprimernem koncu odcepa, le redki avtomobili iz Sežane sploh zavijajo proti Ljubljani. Učiti se moram. Zaspana sem. Kaj še? Raje ne rečem.

Presenetljivo hitro mi ustavi srebrn renault. Tip z znosnim zadahom po pivski noči in sončnimi očali čez oči.

Ni problema. Žal ne v Ljubljano. Ok. Tudi Postojna bo v redu. Klepetav je. Vse ga zanima. Gledam skozi okno. Avtoceste v meni vzbujajo trpko žalost. Osamljenost. Potovanje brez cilja. Otroški spomini na potovanja na morje, ko je mami v avtu vedno izgubljala živce, fotr vozil, kot da bi bil vsakokrat znova prvič za volanom. Enkrat smo povozili srno, da je mami morala z najlonko privezati havbo, da si pri blazni hitrosti (tja do 120km/h,) totalno otovorjena lada ne bi zaželela hlajenja, se na lepem odprla ...

Tipu se ne mudi. Iz Postojne je šel v Sežano na kavo, mislil je iti na še eno v Koper, ampak me pelje v Postojno. Seveda. Najprej greva na avtobusno postajo, mogoče so od tam povezave v Lj. boljše, če ne, greva pogledati na železniško. Ni problema.
Avtobusov sploh ni, informacije ne delajo. Sobota. Pelje me na železniško, kjer vlak ustavi čez dobro uro in pol. Hja, boljše kot nič. Štopati nočem več. Zahvalim se mu. Užaljen je, ker skoraj skočim iz avtomobila. Nočem na pijačo z njim. Ne morem. Prekurjena sem, mar ne vidi?! Kupim vozovnico. Star prodajalec, mogoče mlajši, kot izgleda, sočustvuje z mano, ker bo treba čaaaakati. Usmeri me nazaj v mesto, na kavo, bo hitreje minilo. Nočem. Pri avtomatu si kupim jabolčni sok. Od nekod pride nek postopač, mi stoji za ritjo in sprašuje, koliko stane pollitrska steklenica soka. Odrezavo ga pogledam, češ, saj tukaj piše, odjebi. S seboj imam knjigo, ne razumem, kaj mi hoče povedati. Kličem prijateljico, ki doma barva jajčka. Nič. Bom zunaj počakala. Saj bo hitro.

Klopca. Postojniška železniška postaja bdi nad mestom. Razgled s hribčka je siv, socialističen. Toplo je, a močno piha. Kmalu me začne zebsti. Grem v stavbo. Čakam. Presedam se. Šla bi na stranišče, a je brutalno zanemarjeno. Žalost se mi naseljuje v žile. Z vsemi štirimi bi se ji rada izognila, a mi tesno sledi. Sprehajam se po peronu, veter brezobzirno gradira nasilno zaganjanje. Žive duše ni. Minute se kot obupani pijanci vlečejo ena v drugo, čas je skrušen obelisk nad mojo naivnostjo.

Brzivlak pričakam na peronu 2. Dvajset minut prej sem tam, da mi slučajno ne uide, prevetrena do kosti. Čutim, kako mi obraz rdeči od mraza, in kako mi iz oči teče slan potoček, pomešan z barvo dvojne plasti mascare. Vseeno mi je. Kmalu sedem v toplo naročje. Vlak mi ga nudi, ja, in tudi domov me pelje.

flamingo

opazila sem jo med hojo po mestu
z zamaknjenim pogledom
vzvišeno iztegnjenega
vratu je bila videti kot
da bo vsak hip vzletela
nekaj nadčloveškega je sililo
izpod njenih perutnih ramen
visoko zašiljene obrvi
čudno magmatske oči kot
pozlačene cerkvene kupole
mogoče sem se je ustrašila
oranžnoroza kratki lasje nasršeni
pokončna drža dolgi
koraki s katerimi je verižila
nemirnega duha ki se me je dotaknil ko
sva šli druga mimo druge
uščipnil me je za mezinec
morala sem se obrniti za njo
sledila bi ji vse do baldahinskega oltarja
se nanavo krstila z njenim
poljubom na čelo in desno zapestje
bi si vklenila z zapestnico
flamingo svobodoljubja

četrtek, april 20, 2006


baptized DEMON

eyes riskier than the darkest thundery ocean
his truly briny realm
forehead sunk in silver slyness
mind the sharpest anchor
decoying lethal species only
his own grimoire
ravenous appetite for eagerness
on any blashemous Tuesday morning Friday eve or
sweet-scented night in April
skin patterned with desire
in all shapes and shades of evil
animality his dimmed
identification
his legitimacy
anyway he pleases
full-blooded
living this captivating subaquatic
bluish renaissance of his
self-sufficient
toxically creative
seedsman

Pro forma

se razvije dan ki je packa
razlitega črnila na plastificiranem prtu
okrogla in čvrsta kot ohlajen ribezov žele
gledaš jo opazuješ čakaš da se nekaj zgodi
prepih med vrati
mogoče se zatresejo tla
če nad stropom mimo pelje vlak ali po cesti gromozanski tovornjak
packa se smrkljasto razpotegne
njene obline so alegorije dneva
kremžijo se kujave
spominjajo na otroka v prevelikih oblačilih
ki se s stopali in dlanmi anksiozno
prebija skozi dolge svaljakste cevi
packe kot je današnja
so črne
kar odspala bi jih
medlorumeni poskusi se izjalovijo
opijanjene misli neuravnotežene
križarijo
peklenska žeja kuje načrte
ki bodo pod rjuho vzklili
neužitna semena

sreda, april 19, 2006

Filmski zaključek

Današnji dan se mi je odvrtel po svojih tirnicah, z mojimi plani se nikakor nista sporazumela. Ko sem se prepustila toku večera, konec koncev hiperenergičnost vedno slejkoprej popusti, in ženska, ki misli, da lahko premika gore, ni v primerjavi z ustrojem dneva nič več, kot oblaček dima, ki ga nekdo-nekje-prav zdaj puha v temno nebo.

Gledala sem dva filma. Najprej
Crimes and Misdemeanors, ki sem mu naklonjeno prisluhnila, nato še film tedna, maloprej, The Man Without a Past, čudovito upočasnjen, deževen, preprost. Oba sta me napolnila in zelo sem zadovoljna, da nisem na silo forsirala svojih hektičnih načrtov (izklopiš telefon in že te več ni), ki bi me najbrž razočarali; + jutrišnji dan bi, spet, natrgana obvisela med kremplji bengalskega tigra, namesto dopoldanske vaje, kamor me pelje pot, in popoldanskega učenja, ki me potrpežljivo čaka.

S spletenimi lasmi bom zdaj na balkonu še malo zrla v noč; lepo je zunaj, sveže, plesišča pa naj tudi nocoj polnijo drugi. Zunaj, zdaj, bom brezdvomno prisluhnila precej bolj izbrani muziki, vetrovno zibanje drevesnih krošenj in drsanje avtomobilskih plaščev po razmočenem asfaltu, kot v kateremkoli plesnem klubu.

Sayonara!

ko bom brezdušna, bom

enoinpolprostorna šotornica
kuna zlatica z bronastimi uhani
rebričasta pokraculja
s cikcakastim repom
kar v strop bom gledala
je strašno zabaven
akvarijske alge prežvekovala
se z merjasci plodila
z mokrimi lasmi petrolejke ugašala
v belem puloverju s kapuco in potiskanimi punčkami
ki mi ga je prodala Japonka na Landbroke Grove
toliko vsega bom osmislila
razobesila po garažah
nič hudega ne bo
le nekaj popokanih lupin
bom nekam prodrla
če bom voda bila
ali namesto zob kovinske svedre imela
z njimi dve uri na dan toge stene vrtala
se z ometom družila
z rjavimi mravljami spala
po hrbtih lezla
in ključavnice krušila
naučila se bom plavati v lužah
plesati po kolenih v peti prestavi
kuhati ljudi v vreli strasti
proti bolečini bom kosmate čmrlje jedla
popikana nikoli več ničesar čutila
samo še na oblakih se gugala
in jim pečene žalostinke pela

ponedeljek, april 17, 2006


od-jutra-do-jutra

dvig teme
tunelski pogled
skuštranost
kava-mleko-jogurt-sok
telefon
nobenega novega sporočila
stol-miza-računalnik
glasba
ne, je še prezgodaj
vadi številke
v njih se dnevno izgubljaš
že ob devetih zjutraj?? (sama sebi)
mačji angel prede
iz gobčka mu štrli srčast jeziček
včasih ne razumem nobene prebrane vrstice
sem lupa, skozi katero nekdo
išče svojo odsekano polovico
rada bi pomagala
čistim se, da sem
bolj prosojna
dopoldan
sončen dan
topel
ja in?
znajdi se kot veš in znaš
drugam
se mi mudi
a zamujam vlake
z balonom bi potovala
v pleteni košari
notri dve blazini
če slučajno poberem še štoparja
popoldan sem
prezrela hruška
sladkobno curljam
po prstih in bradi
če me kdo grize
zvečer sijem
medičejska zvezda
nad Basilico di Santa Croce
v Firencah
kjer je pokopan Galileo Galilei
ponoči me sprehaja po nebu
samo za mezinec drži
da postanem samostojna
seznanja me z gravitacijo
ko se utrudim
ga pošljem nazaj med mrtve
in gola na strehi zaspim

nedelja, april 16, 2006

S strahom pod vezalkami levega čevlja

Bregovičev Tango rezko žvenketa izza hotelske zavese, njene črepinjaste misli v njem igrajo violino. Za zaveso je balkon, pod njim grmovje in smetiščni kontejnerji. Nekje za aprilsko nočno temo godrnja prebujajoče se morje. Tišina je že med hojo po tržaških ulicah poniknila v asfalt.

Dvodobna muzika je tkivni plod njene domišljije, mogoče jo sliši tudi on, ki še spi; prečudno ne bi bilo. Težka okenska zavesa bledo rožnate barve diši po roseju, ki je vlažil ustnice ljudi pri sosednji mizi; njune so se utapljale v belem grozdnem soku z delikatno aromo citrusa. S kelihastimi kozarci na odmore ven, v črno, že toplo noč, kjer kadilci proti nebu puhajo oblačke dima. Že se ji odpenjajo uhani. Velik obroč z levega ušesa v nekaj minutah večkrat pade na pločnik, ko on razlaga, da se dobro razume s črnkami, o nekem trdoerotičnem slovenskem romanu in, da mu je bil film
Učiteljica klavirja brezvezen. Sram jo jo, ker se maloprej, Gorenjka, ni spomnila, kaj je avba.

Italijani niso tako privlačni ljudje, uživajo neopravičljiv sloves, sta ugotavljala. (mimogrede: nabrite moške skoraj gotovo krasijo skodrani lasje).

S postelje gre v kopalnico. Bos kodravec je začasno sezul strah, čaka ga v levem čevlju, ki se valja pod posteljo. Ona skozi priprto oko ogleduje njegovo nagoto, z drugim še zaspano miži. Neznanec z zgodbami v očeh in kosom svinjskega stegna v prtljažniku smaragdnega plovila. Zdaj si s prsti neutrudnega kamnoseka moči lase, je prepričana, v zarosenem ogledalu prepoznava svoj obraz, kateremu mnogokatero jutro ne pripada. Preden si z milom umije vse prste, jih povoha. Voda izpira sledove noči.

Hotelske sobe so si vse v sorodu. Trde postelje, prazne nočne omarice, ogledala brez odtisov potnih dlani. Kopalnice kot opustošene operacijske sobe. Ploščice po tleh mokre, nihče ne pobriše za seboj, saj so tam za to drugi.

Televizor še kar prižgan, črnobela slika, čeznjo kodirana italijanska navodila. S skupnimi močmi ob prihodu ne znata pognati porniča, zamrznjena slika nečesa tretjega kot pokvarjen neonski napis migota na ekranu.

Iz kopalnice zadiši po vnovičnem. Uleže se nazaj k njej in ji z vlažnimi rokami drsi po hrbtu. Ona požira slino. Vpraša jo, če bi za zajtrk jedla kalamare. Telesi se treseta od smeha. Med razpirajočo predigro bizarna jutranja debata o neočiščenih kalamarih naravnost iz morja, in o ribičih, ki večino ulova zamrznejo, ko je morje najbolj radodarno, nevedni turisti pa kupujejo vedno sveže ribe.

Njegovi ciganski lasje so kot vrvi manilske konoplje. Z nalezljivim nasmehom razvnema gladino. Fantomsko porojeno bitje z vodometno dušo. Videc s skrhanim spominom. Hitrohodec s torpedno govorico. Mnogoženec, delivec opojnih večerov brez bridke sablje. Na gusarskem jeziku mu kikirika pronicljiva sla.

Ob spolzkem terenu nabrekne kot glina, pretakne vsako špranjo, da bi našel najlagodnejše zavetje za prenočišče hrapavega jezika, se namesti z vsemi rilci, brodi po lepljivi sredici, njen vrat z roko potiska k tlom, krepi se za sklepni junaški padec. Oglasijo se siringe, celega trese od brbotajočega izbruha. Ječi kot kostanji v burji, ko kar jezdi in jezdi po slemenastih vrhovih. Na trajajočem potovanju je, razžarjen krater. Naposled meteoritska moč zgrmi skozi kitovo žrelo. Opazovalka, soudeleženka, je ganjena. Reče samo: »Človek, ki mu najlepše pride

sobota, april 15, 2006


Luskinasto sonce je dobilo šest nog.
Dve šepajoči, dve krempljasti in dve,
polni srebrnih strdkov.
Debelih lic in širokih obrvi je drobilo čas,
si včasih lakiralo nohte s črno,
se med žganjem krohotalo,
in z usti oponašalo trobento.
Z nesorazmernimi nogami je tekalo
vzdolž železniške magistrale,
zvečer legalo spat pod krošnje
obljub,
na katerih je vsak pisan cvet nov tir,
in zeleno listje hladilni vagoni.

petek, april 14, 2006


Med čakanjem prijateljice na parkirišču pod mestom, sem zamižala, se nastavila soncu ter dobrodejnemu vetru, in bila sem ob čudoviti skalnati obali. Prepustiti se, mi je gomazelo čez prsi. Sprostiti ramena, misli odluščiti od zavesti, eno za drugo, nikamor se ne mudi. Biti. Samo biti, ničesar drugega ni. Nobene minute pred tem, nobene za tem. Zdaj. V nežni vetrovni simfoniji zdajšnjosti. Z roko v roki, zdaj in jaz, in s trobenticami namesto trepalnic.

Sedeli sva na terasi, pod nama tekoča reka medlo turkizne barve. Race in racmani razigrano čofotajo po vodi, drsijo s tokom, namakajo kljune in glave, samci pozersko barviti, pokončnih vratov, samice neizrazite in sključene. Med plavanjem si otresejo pernata oblačila, se sprehodijo po rečnih nanosih peska, nato se nazaj potopijo. Plavajo lahkotno, veter jih nosi.

Najino debato prav tako. Lenobno, pomladno, obema se pod očmi delajo prve gubice, če to ni zgolj prenapetost in pomanjkanje zraka, svežine ... Ta vikend se bom na široko izogibala tega črnega medmrežnega stvora, oči potrebujejo počitek in zelenino, koža sonce, jaz pa zemljin poljub.

sreda, april 12, 2006


Strniševa drama Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. Zanimivo, zelo eklektično delo, ki se v grobem poetično poigrava s fiziko in metafiziko, s človeškimi intimnimi skepsami, protislovnimi hrepenenji, blodnjami med sanjami in resničnostjo, polno biblijskih podtekstov. Zapletena, duhovita zgodba. Meni osebno ob vsakem prebranem ali videnem, kakršnemkoli že izkustvu, v spominu ostane nek samostojen izsek, izlušček, ponavadi ne celosten povzetek, ki me najbolj pritegne oz. zintrigira mojo pozornost. Mesmeričen del, ki se zabeleži v trajnem spominskem zbirniku, kolažu nepozabnih doživetij. V Žabah, med branjem, lahko bo v uprizoritvi drugače, je zame to Evica, ki je kot dekletce v kopalnici pred ogledalom, z rdečo mašnjo v laseh, gola jedla jabolko, ko jo je dan za dnem željno gledal zardel fant. Ta prizor si tako zlahka narišem pred očmi. Slikovit je, prostodušen in očarljiv.
In
hermafroditi, hudiči, angeli kurbe ...
Mnogoplastna, vlaknasta fantazija skratka, tako imam najraje.

ponedeljek, april 10, 2006


čRnih pik

nerazločen šum
izpod težke vojaške
jakne ovija
zrnat spomin
koprnenje po
topli odeji
zavijanju v mehko
ugibanje kateri
most je
trden kateri
zgolj past
iskanje zunanjega
ohišja zavezati
svoje pisane
žice in jih
zaščititi kot
pikapolnice smo
s pogledi
lezemo sanjavo
letimo zgrmevamo kot
za šalo preden
odfrčimo z dlani
izpolnjujemo skrite
želje globoko
zajamemo zrak
pomislimo na nekaj
imenitnega potem
se odženemo


Včeraj sem gledala Bertoluccijeve Dreamerje. Hm. Provokativno, estetsko, vabljivo, nisem pa očarana, niti šokirana. Kadri bodo ostali v spominu, ne bom pa sanjala o trojčku v kadi, še najmanj s svojim bratom in kakim našobljenim mulcem, ki lula v kopalniški lijak; verjamem sicer, da je že marsikdo poskusil, no, tudi sama sem, čepe na robu lijaka, že veliko let nazaj (!), v družbi »stargafotra ;)« pred fuzbalersko oblačilnico (o peresu v ritki npr., sem sanjala, iz A Real Young Girl, pa ni nujno boljši).

nedelja, april 09, 2006

Štorija *poetica*


Poletje se po polžje izteka. Večeri niso več soparni, mestni sprehajalci si počasnih korakov ramena že ogrinjajo s tankimi jopicami. Medeni odtenki kože, ki še diši po soli, bledijo, in le še tupatam nekaj parov nemirnih oči gorečno strelja in motri, da bi odkrile svoj zrcalni odsev, mogoče kontrapunkt, je razmišljala Zarja, ko sta s Cirom v tišini pešačila ob rečni strugi. Njena lepo porjavela stopala so komajda opazno poplesavala v sandalih, navada plesalke. Asfaltne kocke, po katerih sta stopala, so ji bile ljube že iz otroštva, ko so s punčkami med potjo iz šole po njih skakale tančulo.

»Misliš, da vsi v očeh drugih ljudi iščemo ogenj? Živost? Nekateri kresove ... drugim so bližje taborni ognji,« je rekla bolj zase, z nekam zadušeno intonacijo. Pogledala je Cira, ki je zamišljeno opazoval njena stopala in se rahlo nasmehnil, kot da bi premleval kaj podobnega.
»In? Kako si?« reče, kot da ne bi namenoma prezrl njenega vprašanja, navada samosvojega žlehtnobca.
Tišina.
»Zares sprašujem, ni fraza. Zanima me, če ti je lepo. Če si zadovoljna. Če ti je vloga mame všeč, in žene, seveda.«
»Ja,« odgovori Zarja.»Hvala. Zadovoljna sem,« očitno se izogibata stiku z očmi. On, ker se je nekoč tako objestno zaljubil v njene, ona, ker ve, da njega gleda na tisti specifičen način, pregloboko, odkar sta se prvič videla. Takrat ji je rekel, da mu je s svojimi zenicami kot stonoga lezla po rebrih. Da jo je čutil pod kožo, kot še nikogar. Brez da bi rekla besedo, s pogledom je zlezla vanj in se brez dovoljenja v njem po gosposko namestila, si našla toplo gnezdece. Zdaj je mama ljubki deklici in žena stabilnemu moškemu, zato ...

Malokaj sta si še povedala, ko sta prispela do koncertnega prizorišča.
»Upam, da se nisi odzvala povabilu zaradi vljudnosti. Poznava se, vedno se bova. Vsa latinskoameriška muzika je zame še vedno jezik, ki nama je skupen. Sam ne razumem besede, s tabo mu pripadam, sem njegov najradikalnejši reformator ...,« Zarja se glasno zasmeji. Njegova prepričljivost je prav tako vrtoglava, kot salsa, pomisli. Še vedno.
»Veš, da ne. Lepo te je videti,« ga iskreno pomiri.
Znotraj dvorišča, kjer je že zbrana množica ljubiteljev salse, se iz zvočnikov za uvod v večer širijo ritmi
Buena Vista Social Cluba. Akustičen oder na prostem je priljubljeno koncertno prizorišče, Zarjino najljubše. Sedla je na kamnito ograjo in nekoliko razburjena čakala svojega bivšega, ki jima je stopil po osvežitev. Kar nekaj časa sta živela skupaj. Po glavi so se ji fecljale različne nedoslednosti, dejstvo, da je tam, z njim, jo je navdajalo s ščegetavim nemirom. Sama, brez svoje punčke. Skoraj nikamor več ne grem sama. Brez družine. Lička so se ji rožnato obarvala, ko je sklenila, da si bo morala več časa vzeti zase. Ja, z distance lažje ceniš, kar imaš, si je pokimala. Nič ni narobe, če si včasih sam s sabo. No, s prijatelji. Točno. S Cirom sva prijatelja, nič drugega. Preteklost nama je obrodila prijateljstvo, ostalo je že davno izpuhtelo. Miselno zagovarjanje same sebe, še preden se je pustila zapeljati večeru, prekine Cir s plastičnim kozarčkom nečesa temno rdečega, sladkega že po vonju.
»Izvoli, naznaniteljica škrlatnih večerov (pomežikne), domača bovla,« ji ponudi kozarec.
»Hvala,« in že ji okrog ušes pleše nagajiv nasmešek. Zarjina stopala postajajo nemirna, zaljubljena je v salso in ta album njenim ušesom ni tuj.

Koncert, sicer v ne ravno famozni zasedbi, številnih kubanskih glasbenikov, ki z otroško igrivostjo vedno naredijo dober žur, ju je potegnil v središče stojišča, kjer je množica že veselo migala z vratovi, ženske pa so zibale z boki. Zarja je na dušek izpraznila že tretji kozarček bovle, zamižala je in se prepustila muziki. Cir je stal za njo in ji ritmično sledil. Gledal je njen vrat in lase, ki so sproščeno valovili za njo. Teh njenih pozibavanj ne gre spregledati. Ko pleše, se spoji z vsemirjem. Njeno gibko telo je očaralo, kjerkoli že je zaplesala, ker je to počela tako samoumevno, povsem spontano, naravno, v prepričanju: če se te muzika dotakne, se ji pusti voditi. Ni se hotel upreti skušnjavi, ki mu je žvrgolela pred nosom. Prijel jo je za boke in jo zavrtel. Plesalka se, jasno, odzove in ognjevito osvojita plesišče / stojišče. Ljudje se jima prijazno umikajo, da se lažje sučeta. Ko glasbeniki zaigrajo Oye Como Va, je Zarja že globko v ekstazi. Iztrga se Cirovim rokam, z rameni in prsmi voljno zamiga v ritmu bobnov, njen trebuh sledi vsakemu tonu. S harmoničnimi gibi nehote v hipu preusmeri vse oči nase. Pleše sama, glasbeniki igrajo njej. Z rokami v leseh se smeje vrti kot marionetna balerina na vrhu pojoče skrinjice in kroži z boki. Užitek jo je gledati, o tem ni dvoma. Ko zazna, da ima svojih pet minut, se skromno umakne nazaj v množico in poišče Cirov nanjo fokusiran pogled.
»To znaš samo ti,« ji polaska. Njuni nasmeški so vse bolj živahni in sledi o prijateljskem ravnodušju na njunem obzorju ni, česar se sta hkrati zavedla. Cir se dotakne njene dlani, ki se ga močno oklene. Odpelje jo k strani, da bi si oddahnila. Oba rahlo okajena in dobrovoljna, naenkrat čebljata o samih neumnostih, kot da bi se videla vsak dan. Zdaj ne izmikata več pogledov, ujameta se z vsemi čutili in z očmi obstaneta drug na drugem.
»Ummm, pozno je Cir ... Hvala ti za lep večer ...« Zarja neodločno naznani čas za odhod, ko jo Cir spretno potegne k sebi, njegova lačna usta zaobjamejo njena, prižame jo nase, da začuti vse njene razgrete ude. Telesi napeti, srci v turbinskem pogonu. Zarja v zadregi umakne obraz. Pojmi: mati, žena in odgovornosti, ji s hitrostjo vetra živižgajo skozi ušesa. Stojita si dovolj blizu, da vohata, kako močno ju stresa. Instinktna telesna privlačnost med njima je bila vedno neustavljiva, ali pač? Zarja povesi pogled, Cir še ne. Še bolj se ji prbliža in ji z najglobljim glasom, ki se ga še dobro spominja, s prav tistim, ob katerem so se ji vedno zašibila kolena, šepne v uho, kako zelo si jo želi, da je ne bo nikoli več poklical, če to hoče, ampak zdaj, samo še enkrat, pa jo mora imeti. S prsti, s katerimi jo je raziskoval z najbolj ustvarjalnim entuziazmom, jo poboža pod prosojno majico. Toplota njene kože počasi pojenja, tudi tega ni pozabil. Gladka je kot pesem. Njen hrbet se gostoljubno upogne njegovi roki, Zarja stisne ustnice in telo se pripravi na vnovičen vesoljni potop. Samo še nocoj, samo še nocoj, ponavlja sama sebi in noč ju odnese v pernato naročje silovitih strasti.

petek, april 07, 2006

Fotogalerija












Sinestezije II

Svežina zraka, ki ga sončece postopoma segreva, me je zjutraj spomnila na moj lanskoletni poznopoletni izlet v Pariz. V oblekici s kratkimi rokavi sem se sprehajala po vrtovih Versaillesa, tam čisto pri zadnjem bazenčku, ob veličastni fontani, iz katere se dvigajo konjeniki, sem na klopci malicala pomarančne piškote in kramljala z nekim priletnim stričkom, Parižanom, ki je oskrbnik vrtov in vestno pecari turistke. Zelo uglajen, še kar prijetnega videza, zelo potolčena angleščina in nenavadna vztrajnost. Vabil me je na večerjo, na večerni prigrizek. Skratka, zrak je bil podobno hrustljav in svež, kot danes zjutraj.

In spomnim se orgazmičnega uživačenja v
Pompidou Centru. V nedeljo, že navsezgodaj, sem vandrala po pariških ulicah, kavarne so se komajda odpirale, nič ni dišalo po rogljičkih in bagetah, nihče me ni znal napotiti k cilju. Zavijala sem z očmi, ko mi je neusmiljen dež namočil čeveljce, ki ne bi bili koristni niti za stopanje po mehki travi, kaj šele celodnevno hojo po mestu, ki se je iz minute v minuto bolj kremžilo. Divji oblaki najrazličnejših silhuet so se zlobno zbirali nad mano, vsi tisti fletni strici v baretkah in boemske tetke, ki na pločnikih prodajajo spominke in reprodukcije velikih umetniških del, so zapirali svoje stojnice, ljudje so hiteli pod strehe, zdelo se mi je, da bom sredi Pariza ostala kar sama na ulici. Nisem se predala. Bojevniško pokončno sem odpirala in zapirala svoj majavi zložljiv dežnik, zapenjala in odpenjala jakno; pihalo je kot ob obali med nevihto. Prehodila sem skoraj ves desni breg Sene in iskala nekoga, ki bi me usmeril, kamor sem želela. Brez vodnika, je že počival v potovalki, ki je bila daleč proč, precej izgubljena na pariškem metroju, navajena londonskega. Kar na slepo sem ocenila, da mora Pompidou Center pač biti nekje v osrčju, zato najti ga, ne bi smel biti niti najmanjši problem. Ha! Resda sem po direkciji spraševala nepopolno, samo Pompidou me je zanimal, in večina mladih natakarjev v že odprtih kavarnah, zanj še ni slišalo. Bila sem šokirana, misleč, da je muzej pač njihov velik ponos, a ne, brez popolnega imena, s Centrom vred, ne vejo, o čem govoriš. Pomislim, da žal najbrž tudi sredi Ljubljane veliko infrastrukturnih delavcev tujca ne bi znalo usmeriti npr. v Moderno galerijo.

No, po res napornem pešačenju, med katerim sem sicer marsikaj videla, tudi veliko klošarjev, ki prenočujejo ob turističnih ladijcah, ki dnevno plujejo po Seni, odkoder se vidi večina kulturnih spomenikov v osrčju mesta (jutranja svetloba jih nič ne zmoti, dopoldanska še tudi ne, bojda so pariške nedelje navadno zelo zaspane, prebivalci zapustijo mesto, če se le imajo kam umakniti) sem našla rešitelja, ki me je znal napotiti in to zelo natančno. Sivolasi starec, šarmer, tak, kot da bi stopil iz starega francoskega filma, je poznal Slovenijo, celo nekaj slov. besed; svoje čase je potoval po Jugoslaviji in bil nad njo navdušen. Poljubil mi je roko v slovo in mi zaželel prijetno bivanje. Takih ne srečaš veliko.

Pred Centrom Pompidou je nek skodran moški v lase mimoidočim vpletal barvaste nitke. Zagleda me in nasmejan vabi bližje. Njegova simpatičnost je bila presunljiva, a njegove roke, ups, ne toliko. Umazane so bile. Prav pošteno rjave, kot da bi z njimi pometal ceste. Z veseljem bi imela tiste okraske po laseh, a da bi mi s vojimi prsti šaril po glavi, a-a, mislim, da ne. Okorno sem se izmikala ponudbi, rekel je, da mi bo vseeno med mojim ogledom muzeja nakvačkal malo darilce, če le nazaj grede pokukam še tja ...



Iiiii, trivia continues, pa jih imam :).

sreda, april 05, 2006



kaj točno naj bi tole pernato čudo predstavljalo, težko rečem, najbrž broško

*zelo verjetno iz niza "mojstrovine za v smeti"



Ti čeveljci me spravljajo v dobro voljo.

In my wildest dreams


Nekdo mi je enkrat rekel, da divje sanje zahtevajo neuravnoteženo, divjo domišljijo, da so najbolj fertilne, ko je sanjar poln idej, inspiriran od nog do glave.

Za spremljavo poslušam T. Turner feat. B. White:


» ...The sun goes down and the moon comes up
my heart is pumping for you,
and the mad thing starts yeah

ohho ... yeah,
never in your wildest dreams

did you ever get this feeling ... «

Sanjala sem hermetično predjamsko shajališče, kompozicijsko podobno Matissovi sliki. Vhod v jamo, kroginkrog skale, tople barve, zabrisane, veter, vse sem čutila. Neko pradavno obdobje. Ljudje goli. Ogenj. Ples. Plemensko rajanje. Dekleta in ženske so si spletale lase, moški pekli pojedino na ognju. Mivka, droben pesek. Morje. Mokra telesa ob ognju. Ves čas se mi je zdelo, da nekdo v neznanem jeziku šepeta moje ime. Skalni odmevi. Previdno, z gibi divje mačke, sledim šepetu. Vodi me v votlino. Čimbolj neslišno stopam po plitvi jamski vodi, vsa čutila vklopljena, nasršena. V daljavi, kamor iz vhodne odprtine v rov komajda še proseva nekaj zarjaste svetlobe, žarijo bliskajoče oči. Zdrznem se. Strah in radovednost me ženeta globlje. Predirljiv zvok piščali. Z glasbo me vabi. Zebe me. Vlažna, mračna votlina je mrzla. Oči se skrijejo, zvok odzvanja. Paritvena pesmica. Ob spolzki steni se splazim do kamor gre. Njegovi roki, smirkova koža čez mišice, me naenkrat tesno zagrabita okrog pasu. Čisto nase me prižame. Za mano je, ne vidim mu v oči. Srce mu nabija na mojih ramenih. Šepeta mi v orfičnem jeziku. Čutim ga. V žile se mi prikrade, skozi ušesa mi zapiha njegov glas. S prsti spleteva neprodušno kito. Neznanec. Moja dopolnitev. Jang. Moški princip neba in moči. Z ugrizom v vrat me rani, ne jočem, prepustim se mu. Tesno objeta se uleževa v vodo in spolziva v temo. Slišim samo še glas deklice, ki z baklo v ročici išče moje prstne odtise po steni.

*Poželenje je kot tek po razkoreninjenem gozdu. Ko se poženeš, se spojiš s primarnim. Srce utripa tudi ko se spotakneš. Umazan od zemlje se pobereš, oplojen tečeš dalje, dokler ne omagaš. Četudi se vrtiš v krogu, se ti zdi, da si nekam prišel.


torek, april 04, 2006

Dirigentka

Opojen, jasen dan je. Poln plodnih obljub, optimizma, vitalnosti. Modro je nebesno, zeleno pa amazonsko. Nebesna Amazonija = moj sadovnjak.

Vleče mi na bibibi, kaj vse bi ... Zeleno NafNaf torbo bi, pošito s pisanimi rožami, če jo še imajo, in tiste cutish sandale Miss Sixty, v katere sem se zadnjič zaljubila. Saj, jaz, polna denarja (to pa to). Odpovedovanje koristnemu na račun kiča, ki ga imam že toliko, da posamezne nove kose oblečem enkrat na par tednov, mesecev. Hm. Nalivam se s frucom, rdeča pomaranča, poletno mi že mezi iz ušes. Na dolg laks nabadam pisane koraldice, ki bodo sestavile pas. Kaj še ... Ja, malo se tudi učim :). In sezonsko garderobno čiščenje imam, čeprav napovedujejo sneg; hudega ne more biti. Zjutraj je bil zrak tako svež, kot že dolgo ne. Dišalo je po pokošeni travi.

ponedeljek, april 03, 2006

S-C-O-R-E

sudden sharp cut
between his index and middle finger
with a thin edge of paper she scribbled on
his dinosaur face surprised
sarcastic eyes demanding an explanation
she is looking through his vitreous persona
absentminded
his blood on her lip
fingers in her mouth
she bites murderously
he screams of incisive pain
licks his own blood
spits it out
and rapidly walks out
of their godless arena


B a r v i t a

Ženska brez kože. Že tolikokrat si jo je pobarvala, da se je izsušila in otrdela. Postala je lupinarka. Znotraj vsa krvava, ranljiva, nemirnega, kljuvajočega srca, navzven utrjena, nedrobljiva, nedotakljiva. Barvita se je kot mala deklica zaljubila v pisanost, katero je kasneje vedno in povsod vnašala v stvarnost. Hotela je biti kameleon, plemenska poglavarka, ali pa vsaj fazanka. Manjkalo ji je nekaj taktilnosti, pogosto je pretiravala do nesprejemljivih razsežnosti. Vsak flomaster, sadni sirup, začimba, cvetni prah, vsaka steklenička s kakršnokoli barvno vsebino so bile zanjo zvijačne vabljivosti, ki jih mora preizkusiti na sebi. S flomastri si je barvala nohte in ustnice, s temperami trepalnice in obrvi, s kredami in opekami si je risala po obrazu in telesu, lase si je škropila s pomivalnimi praški, jezik namakala v herbalne in sadne sirupe, gola se je valjala po speštanem grozdju, spati je hotela na živopisnih cvetovih. Ko ji je koža sčasoma otrdela in ni več spreminjala barve, s čimerkoli že se je olepševala, je nemočna barvanje opustila. Še naprej je občudovala lepote narave, oblik in vsakršno barvno harmonijo, a sama je za vedno ostala omadeževana lupinarka z rumenjakom namesto srca.

Dream on, little mermaid

Ko razmišljam, s čim bi se nahitro za silo nasitila, se mi čutnice za okus in vonj akutno pomešajo in zaželim si nekaj morskega, na terasi tik ob sinjemodri obali, topel večer, rahel vetrič blaži razgreto kožo ... Da se mi v ustih nabere brbotajoča mlaka gurmanskega poželenja, sem celo tako prefrigana, da pobrskam po receptih, najdem tole:

»Last Life in the Universe« recepti tajskih morskih jedi by Celeste Heiter

~ paleta arom: palmovo mleko, sok limet, sveža bazilika, ingver, chili pasteta, nam pla (mmmmmmmmmm .....)

Back to reality (dejanska izbira): jajce na oko / solata s tuno / brzinska pasta mogoče, hmm ...

Očarana nad mnogokatero filmsko glasbo. Zdaj v fazi prefinjenih zvokov Patti Guesch. Senzualen komad Blonde iz istoimenskega albuma, ki ustvarja atmosfero v The Pillow Book filmu, je fenomenalen. Zares. Tukaj nekaj o njej v angleščini.

Nov jogurt sem odkrila, napitek pravzaprav. Zdravo življenje, Mlekarna Celeia za Mercator, probiotični napitek, brusnice.

Zdaj pa k buklam. Na doseg si skrijem še npr. Lorco in Frbežarja, da malo povrtam po panju, ko izgubljam koncentracijo, potem moram po svoji tečni navadi še sama kaj napisati in sem, kjer sem.

nedelja, april 02, 2006

V najbolj znošeni majici za doma, stari okrog 13 let, res, spomnim se, da mi jo je mami kupila, ko sem imela pljučnico, in z uhani, od katerih je eden nesrečno končal, sicer najden, a polomljen. Rutka skriva razmršeno gnezdo, ponavadi si jo zavežem, ko grem plesat, tale dotična je, mislim, da se ne motim, približno mojih let. Nosim jo tudi na neki fotki, kjer mi ni več kot dve leti.

Sinestezije

Današnje jutro je podobno neodločno kot večina londonskih. Vikendi posuti z neodločnostjo +. Kako sem si šla na živce z njim! Zbujanje ob njem, sterilno osamljena. Rečem: »Žalostna sem s tabo,« on se zavali na drugo stran postelje, me poljubi na trebuh in vpraša, če sem kje videla njegov rumen
Hilfiger pulover. Kanarček, sem pomislila, ko sem ga zagledala v njem.

Čakaje na Warren St. podzemni železnici oz. pred njo, na zraku, petkovi večeri. Mlade Japonke v kakršnihkoli vremenskih razmerah z najmanj 10 centimetrskimi petkami, majhnimi ritkami v svetlečih hlačah in udarnih frizur, pripravljene na zabavo. Čez cesto ena tistih špecerij »za izbirčne«, več verig, ne spomnim se imen, ki so odprte pozno v večer, ampak za posladek lahko kupiš npr. samo rastlinsko smetano, jagode bi moral nabaviti v supermarketu, tri piškote za ceno vsaj dveh večerij v kitajski restavraciji, kako nagnusno salamo kake redke živalske vrste ... Vseeno sem se sprehajala med policami in se izgubljena odločala med temi prečudnimi artikli, želela sem si najbrž samo čokolado.

In potem je prišel. Opazen s 100 metrov, kanarček. Kapuca na glavi, očala na nosu, rada imam moške z očali, tista lešnikova polt, oglene oči, medvedkasto privihane trepalnice. Širok vrat, moja poljubovalna aleja. Vedno najnovejše superge, imel jih je vsaj 20 parov, stare je podarjal kolegom, če ne superge, pa najnovejše športno-elegantne čevlje, ali pa, seveda, Timbse (težko najdeš črnca v-stiku-z-urbanostjo brez teh veleslavnih gležnjarjev, no, ima jih, jasno, tudi Zvita, roza, otroška št.). Široka pleča, lepi prsti, športna rit, levja stegna, rahlo deformirana stopala, joj!, nohte na nogah si je parkrat »strigel« z britvico. Nanj sem padla zaradi povsem idiotskih razlogov, ko pa sem enkrat padla, četudi sem se sprva opotekala, da bi se pobrala in odritala proč, kar bi me nesle pete, sem v luknji občepela dobro leto.

Kaj sem v bistvu hotela povedati?! Ja. Nič. Zbudila sem se podobno votla, kot takrat, z njim.

Niti enkrat se ni zgodilo, da ni zajebal zajtrka. Vedno ali preveč začimb ali polit kakav, vse mastno. Še ko me je presenetil z vročim kolačkom iz pekarne čez cesto, odkoder mi je včasih z izredno brzino (najbrž je samo na široko stopil in že je bil tam, v razvlečeni trenerki na golo kožo, hmmm) v posteljo prinesel kako dobroto, mislim, da je bila turška slaščičarna pravzaprav, je izbral napačen okus. Čeprav sem mu večkrat povedala, da so mi od npr. od jabolk ljubše višnje, da ne maram pustih skutnih tort, si ni zapomnil. Namesto sezama, je skoraj vedno izbral mak. Namesto kapučina, kavo z mlekom. Kadar sem si želela nežnosti, me je napadel kot brezobzirna hijena. Če sem se nadejala mirnega večera z njim, me je vlačil po razbrzdanih postojankah. Še najbolj sva se ujela v parkih. Nikoli ne bom pozabila, kako čudovit se mi je zdel na klopci ob zanikrnem košarkarskem igrišču Seven Sisters, kjer se je učil za nek izpit. V stanovanju mu je Ibujeva, sostanovalec, muzika najedala možgane, vrvež okoliških mulcev na igrišču ga ni motil. Ko je odšel, sem se še pretegovala po postelji. Počasi sem se oblekla v oblačila od prejšnjega večera in se namenila proti igrišču. Odložil je knjige in me od daleč opazoval. Pozno popoldne, sonce se je počasi skrivalo, do njegovega prestola sem morala obhoditi igrišče. Mularija žvižga, ne nesramno, on se smehlja. Oči so se mu svetile kot Črno morje. Mislim, da se nisva nič pogovarjala. Usedla sem se mu v naročje, ga z usti pobožala po vratu in počila na njegovih ramenih. Tistih nekaj minut sem ga iskreno ljubila.


Zima skopni

»Pramen las ti pada
čez oči,« reče.

Zamižim.

»Te ne moti?«

S prsti obeh dlani
me kot valjar drobi čez ramena,
boli me,
a ne prekršim trmoglave tišine.

»Vsa napeta si,
zavozlana.
Čutim, da nisi
z mano.«

Z očmi prebadam umazano steno ob postelji,
po kateri se včasih sprehajata moji stopali
- bosi, obuti, sami -
ko leže po stropu štejem ovce.

»Madona, pa kaj je s tabo???
Zini že nekaj!«

»V kad te bom nesel in te polil z mrzlo vodo!«

Mislim si:
Zakaj se raje ne zapreš nazaj v svojo kletko,
namesto da tako osvobojeno lažeš?!
Ne prenesem več tvojega glasu,
tvojih rok,
črne kože,
zlaganih oči,
še najmanj pa tvojega
poceni napuha
iz tržnice za 99 p.
Samo lanska zima si,
skopnela,
vzzzžžžžžžžž ...

Otresem se ga s sebe
in odkorakam iz sobe,
brez da bi se obrnila nazaj.

sobota, april 01, 2006

Še sem utrujena. Dolgotrajno okrevanje, izčrpana, barve spomladanskega sorbeta le delno vzdržujejo revitalizacijo. Prsti vsi sladki od pomaranče, rada jih imam, ampak ne s pretanko lupino, da sadež komajda odlupiš, trgaš gladko oranžno kožo, riješ po sredici, da odstraniš tisto belo vmes. Creep, Radiohead. Bo treba izklopiti, mhm. Zakaj si ljudje tako malo dovolijo? To me prizadene, vedno znova. In da večino časa govoričijo, brez da bi izgovorjeno vsaj mislili, kaj šele verjeli. Da le ne zavlada tišina. Vem, da se ponavljam, ampak heeey, tišina je lahko lepa, nežna, vsekakor pa je vedno mnogo primernejša od klamfanja (nadčutna stanja pod vplivom A, B, C - Ž opojnih substanc izvzeta, takrat je tolerančni prag mnogo mehkejši) ...

Moj čudoviti cekar. Razstavljam. In Jilly ...

"Watching Me

...

(yawn)

First thing when I wake up
and right before I close my eyes at night
I think,
sense,
Feel man like
I'm under some kind of microscope
satellites over my head
transmitters in my dollars
hawking, watching, scoping, jocking
scrutinizing me
checking to see what im doing
where i be
who i see
how and where and with whom I make my money

What is this??

Excuse me miss
May i have your phone number and your social security ?
Who me?
When all i came to do is buy my double or triple A batteries
Please

I DECLINE!!!

Watching me ...«

~ Jill Scott

Danes sem spet nadpovprečno pisalno navdihnjena, zgolj za drobnarije, o čem večjem trenutno ne razmišljam, no, če že, zelo nestanovitno, zato bom raje počakala, da se ideja izbistri, do takrat lahko čivkam po malem v svoji ptičji hiški (krtinici, kurniku ...).
Poslušam The Raven gospoda Loua Reeda, po obrokih si pilim nohte, diham na balkonu, nekaj berem, nezbrano, in kmalu bo treba pogledati v oči nekaterim, ki so prisostvovali četrtkovi noči strganke z griča. No, ne bojim se jih, niti malo. Oblekla se bom v cvetlično opravo, od nog do glave, lasje mi bodo dišali po cvetočih divjih češnjah in pridno se bom nasmihala očitajočim oz. vprašujočim pogledom, če je izbruh sploh še aktualen. Včasih smo tudi diskretno prizanesljivi.


Po glavi se mi brez zaporedja podijo sekvence o zanemarljivih detajlih. Nekaj drži kot pribito: Kdor se še skregati ne zna, je mrzlokrven slabič. Brez dileme.

In prijeten vikend vsem, ki ste na morju. Vonj po cipresah in pinijah se naseljuje globoko v celinsko notranjost.


Gradimo vsak svoj most, četudi na majavih temeljih

Ko zjutraj, ko se zbudiš, v telo pritečejo zemeljski sokovi naravnost iz drevesnih korenin, ko si zadišiš po humusu in čebeljem medu, ko se mora zaležano, trdo telo premikati po pajkovsko, da se razčleni in začuti vse svoje sestavne dele, člen za členom, in zapleše, kot da bi se ob desetih zjutraj v spodnjem perilu znašel na broadwayskem odru pred nabito polno dvorano galebov in murnov, ki poskrbijo za kričavo godalno spremljavo. Takrat se zavem, da je pravzaprav marsikaj povsem na svojem mestu. Da se je treba razdirati, da se začutiš. Da ustaljena mehanika, statičnost in to, človeka ne prizemljijo, nasprotno, uspavajo v prezgodnji bledež. Krivulje vzponov in padcev so nujne za zavedanje, za željo po osvajanju še neosvojenega. Ne govorim o amoralističnih ekspedicijah, niti jim ne delam propagande, a vedno bolj verjamem, da si vsak dušni (brez)blagor najde svoj način za odklop in ponovni priklop. Nekdo gre na hribolazenje med stene smrti, nekdo na plovbo med smrtonosne valove, mogoče na kolesarki gon čez puščavo, nekdo plavati med krokodile, nekdo si lahko omisli jadralno letalo in se igra nad tlemi, povprečni smrtniki grejo npr. z zadnjimi 10 000 tolarji, ki bi njihove mladiče nasitili še tistih par dni do naslednje mezde, izzivati srečo v igralnico, nekateri se opogumijo in se face-to-face soočijo s človekom, ki jim buri domišljijo že od rane mladosti, a zanj ne obstajajo, nekdo deseti gre na potovanje brez denarja, brez da bi koga obvestil. Skratka, vsak nekaj rabi. Zase. V različnih obdobjih se potrebe različno aktualizirajo, nasiloma malokdaj z ugodnim izidom, a vendar. Ljudje potrebujemo razburjenje, karkoli že nam besedica pomeni. Na pomlad še toliko bolj, ko kot krtki pokukamo vsak izpod svoje krtine.