La Vita e Bella

... bella, life is beautiful ...

Vem, da je bilo že preveč za danes. Ne zaleže.
Hrbtenica mi bo popokala. Imam nov hobby, zrenje skozi samo sebe. Koristna reč. Malenkostno boli vrat, čreva in popek se vozlajo, koži rastejo škrge, drgače pa ni večjih komplikacij. Aja, prej se mi je zazdelo, da malo škilim.

Delam se, da berem Meto Hočevarjevo, nekaj luštnega o prostorih, opremljeno z ljubkimi skicami, ummm, kaj še ..., pijem kavo, nalivam se z vodo, WC postaja moj najzanesljivejši prijatelj, sva v tesni navezi, prepričujem se tudi, da v mislih pišem seminarsko, kajti kakor hitro se česa lotim, me zagrabi epidemija in spet zrem. Vase, zato škilim. Na vsake toliko tudi kaj pojem, kar organizem takoj izloči iz igre, ovira introspektivno garaštvo. In vaginalni krči me trgajo.

V glavnem, La VITA e Bella ...

* SCENARIJI *

A)

Nekje sva. Sama. Živčna. Nasmeški in tišina počasi rahljajo. Sproščajo. Usedeva se. Gledava. Zamižiš in me mehko poljubiš na vrat. Pobožaš me po gladkem, vročem hrbtu. Na njem bi lahko spekel palačinke. Dotaknem se te tam, kjer sem si te vedno želela. Zadržiš dih. Smejiva se, ne gre drugače. Vso noč se vohava, tipava, gladiva, stiskava, grizljava, vrtava, odmašujeva, srkava, barvava, ščegetava, blebetava ...

B)

Spontano srečanje. Britvast nemir. Ščemeč adrenalin. Negotovost. Preža. Kdo bo? Nekdo že. Zagrabek. Slina. Poplava. Bolečina. Užitek. Grdo. Čudovito. Pa kaj.

C)

Nič. Sneg je.

Zdi se mi, da se mi bo od tega ožemalnega rogoviljenja, na želodcu kmalu naredil smrtonosen čir, kakšno prelisjačeno vnetje sluznice tudi ni izključeno, če me ne bo ugonobila najtrdovratnejša epidemija, Zvitorelija Strupus ...

GRAND PRIX dirke

Ponoči smo imeli v mojem telesu konjske dirke. Izmučena sem. Ponoreli konji in kobile so rezgetali, divjali od mojega levega mezinca na stopalih, v trebuh, z razpenjenimi gobci skozi moj vrat. Niso in niso se ustavili. Jaz vsake pol ure na wc, v ogledalu podobnih vratih - odsev snežne beline, nekaj belly dancing osmic, in nazaj na posteljno pisto. Vroče. Mučna premetavanja. Mrcine so omagale šele proti jutru in jaz z njimi. Ne ve se, kdo je zmagal. Zmenili smo se, da si drugič poiščejo primernejši hipodrom. Bomo videli, koliko velja njihov rezget.

Mimogrede, če je kdo ravnokar gledal City folk, tokrat Ljubljano, in Matjaža, o katerem sem pisala včeraj; ne, ni bila reklama oz. karkoli, nisem vedela, da bo na televiziji. Kot kaže, se mu dogaja, saj je izredno aktualen. Mednarodna TV oddaja, v neki časopisni prilogi sem videla njegove čevlje, tukaj govoričim o njem ... Važno, da človek dela, kar dela rad. Matjažu pa želim čim več odbitih čevljev (ki so res posebni).

Green eyes

Danes skačem bungee z Venerinega mezinca. Torpedo sem. Lava. V meni se vije katranasta cesta, v kotlu na grmadi kuham zastarela vprašanja, diši po smoli. Objemam gorečo kroglo in se z njo vrtim okrog Sonca, občasno iztiriva, ker veva, da le tako lahko odkrijeva še kak novi planet.


"He called me magdalene
So much my eyes have seen
Cleopatra
Would have wept for these of green
I watch the people leave
I walk this sorry town
When I saw him first
He was looking down
He called me Magdalene
My sea queen
But he would not look
Into these eyes of green
When we were there alone
No one else around
When I returned to him
He was still looking down
I came, I witnessed
Followed, found
Returned, returned
He's still looking down
Still looking down
And the people leave
Leave this girl
Leave this girl
Leave this town
And still he dares
Dares not look at me
He's drawing circles in the ground"

Mislim, da bi se mi prilegla kepica lubeničnega sladoleda.

V steno

Ob gledanju filma Gegen die Wand, V steno (recimo), sem glavnega igralca, neprilagojenega žilavca v Hamburgu, ki se v svoji izgubljenosti usodno zaplete z mlado Turkinjo, jo reši in obenem pogublja, drkata se z (ne)možnostmi, medtem pa se med njima vname lepa, krvava (zadnje čase zelo pogost pojem v mojem besednjaku, vem ?!) ljubezen, ja, kaj že, aha, pobratila sem ga z Matjažem, »Butanoga« Matjažem, kateremu sem se v ljubljanskem brlogu nekajkrat nasmejala do solz, ko je smrtno resno pripovedoval svoje tragikomične pripetljaje; kako je, ko se nekje v Angliji, na šotorskem potepanju kar nekje, na nekem open-air koncertu, med okoliškim vandranjem znajdeš sredi uličnega gangsterskega obračuna; ko z berglami zaideš med oborožene tipe, nič kriv, komajda govoriš njihov jezik, vsi te debelo gledajo in ti zineš: »Oj, oj, oj,« in odtancaš, kar te neso bergle. Tisto noč sva se mu z Damirjem tako narežala, da naju je vse bolelo. Potem enako, ko so mi pripovedovali o njihovem novoletnem izletu z vlakom v Beograd, kar nekaj let nazaj, ko so blodili od beznice do beznice, po zaledenelih ulicah, med Matjažem in Majo ves čas trojanska vojna – standard, in ko so se sredi dneva po nekih strmih stopnicah vračali od nekod, Matjažu spodrsne, proteza mu odleti z noge in pristane na pločniku nekaj metrov proč od skupine mimoidočih in njega. Ljudje osupli strmijo, noga leži na tleh, Matjaž pa obsedi na tleh, kolne in gleda v zrak ... Sumim, da je včasih kakšno tudi naložil, a sploh ni zmotilo vzdušja. Zadnjič sem ga videla enkrat lani, pozimi, za šankom Daktarija, ko sva nerodno rekla eno, dve ...

Nekaj sorodnega je med njim in tem tipom v filmu. Vsekakor zanimiva zgodba (in ona ima super rit).

Kako fino je biti ženska!
Old English Pink Bouquet kremno milo za roke.
Total Comfort krema za obraz, z medom.
Sveča z vonjem po melonah.
Krogla solne kopeli, sivka.
Kosmati copati.
Armani She.
Aromatičen čaj, sivka.
Žametna vijolična torba z broško.
Črna čipka, ki se zajeda med ritnici.
Ljubim vse te drobnarije, spogledljivo embalažo, škatlice, tubice ...

Artaud citira samega sebe:

»Sleherno resnično čustvo je neprevedljivo. Če ga izrazimo, ga izdamo. Če ga prevedemo, ga prikrijemo. Pravi izraz skriva tisto, kar izraža. Duha postavi iz oči v oči z resnično praznino narave, in iz njegovega odziva ustvari nekakšno polnost misli. Oziroma, če nam je ljubše, glede na izražanje - slepilo narave ustvari praznino v misli. Sleherno mogočno čustvo vzbudi v nas misel o praznini. In prosojni jezik, ki preprečuje to praznino, prav tako preprečuje poeziji, da bi se prikazala v misli. Zato imajo slika, alegorija ali podoba, ki prikrijejo tisto, kar bi rade razodele, za duha večji pomen od vseh razbistritev, ki jih dosežemo z besednim razčlenjevanjem. Zato nas resnična lepota nikoli ne zadane naravnost. In sončni zahod je lep zaradi vsega, kar ob njem izgubljamo.«

Ljubezniva Izdajalka

»Just to be with her was an adventure. Even to sit on the top of the bus with her was like setting out with Ulysses.«
~ Osborne, Look Back in Anger

Ob tem sem se spomnila neke nočne pustolovščine, ko sva se s Franckom z night busom vračala od nekod, že proti jutru, Seven Sisters (North East London) je v svoji mračnjaški zloglasnosti že razprl svojo šapo, skregana, kot večino časa, sva razbojniško izstopila iz avtobusa, vsak pri svojih vratih, in se po West Green Road zapodila do njegove kamrice. Po pločniku sem korakala nekaj metrov pred njim in ignorirala njegove razjarjene klice (seveda se nisem oddaljila preveč, ker je ponoči tam zares spooky, še posebej za belo žensko). Malo pred vhodom v njegovo stanovanje, je na vratih ob neki brivnici slonel nek moški, ki me je že oddaleč opazoval. Nalašč sem si nadela tisto kljubovalno hojo, glava in rame nazaj, prsi naprej, bilo je milo poletje, precej razgaljena, z nadvse čarobnim modrcem, ki je mojo malenkost oblikoval v pravo kraljestvo (mislim, da sem ga uničila v sušilcu, nekaj takega), in če sem si izrez majice čisto malo potegnila navzdol, je ponujajoče se razkošje poskakovalo v vsej razbrzdanosti, v visokih petkah pa je vse skupaj pridobilo še močnejši naboj. Kot da ga ne vidim, sem odparadirala mimo; Franck, za mano, se je osupel ustavil in gledal. Tip se zdrzne in vzklikne tisti njihov: »Daaamn girl, uh-huuh!« Zvito se nasmehnem in pred vhodom počakam Francka, ki se mi počasi, s pogledom mitraljeznih rafalov, približuje. Predrzno ga gledam, češ, no, če ti kaj ni prav, lahko prespim tudi s tistimle, ha, ko reče:
»Pfff, can't you see he's on crack,« in mirno odklene vrata.

tišinski MONOLOG

Skozi. Nekam. V širino. Črta. Tunel. Pika. Val. Zajame pod koleni. Prevrne. Drsim. Hrbtno nazaj. Slepa. Hitro. Hitreje. Vleče me za lase. Au. Aaaaau. Čmok. Voda. Temno zelena. Globoka. Mrzla. Nekaj sluzastega oblizuje stopala. Krč. Kisla grimasa. Roke ven. Navzgor. Potegni me k sebi. Gonim. Mlin. Sedež se izmika. Dratast. Drgne. Peče.Vdih. Zamižim. Nekaj trdega. Žerjavica. Žigosanje. Pšššš. Surovo. Žari. Živo. Razpihniti. Lovim. Izmika se. Spodnese tla. Zrak. Z glavo navzdol. Visim. Prosti pad. Letim. Razkorak. Teža. Neskladje. Malenkost. Še globlje razprezanje. Čez. Mehurji. Led. Ostro. Vrezina. Ime. Lajež. Obzorje. Prosojno. Las. Grlo. Škripanje. Mediteran. Poljub. Burja. Jadro. Plavam. Tvoja.

Osebno

Moj starejši brat je pred dnevi na Rogli srečal najinega fotra, ki se je, vsaj za naju, udrl v zemljo. Marsikaj je bilo izrečeno, sploh iz mojih umazanih ust, pa vendar. Z njim je bila najina polsestra Ana, stara kakih 9, 10 let, niti tega ne vem točno. Vrgla se mu je v naročje, praktično neznancu, se radostila in cingljala, da je bilo veselje. Zdaj mu je poslala dva pisma, enega iz Ljubljane, drugega iz Gorice, in a beautiful old fashioned way, z znamkama na ovojnicah in porisana z barvnimi flomastri. Jaz sem jo videla enkrat, ko je bila še čisto mala. Fotko sem izgubila. Zanima me, kako ji gre, če sva si kaj podobni ... V pismih (nekaj naju torej že veže) brata vabi v Ljubljano, da mu predstavi svoje prijateljice in prijatelje. Odprta deklica.

Jezi me, da so starši tako sebični in nam odžirajo vezi s tistimi, s katerimi smo organsko povezani. Ne rabim gledati fotra, brzivlak do mojih vrat mu je že davno odpeljal, čeprav nisem nepopustljiva, Ano bi pa z veseljem spoznala, pa ne zato, ker se v nama pretaka nekaj iste krvi, temveč ker slutim, da je sončna punčka. Zanima me, če tudi v njej brbota kaj ciganstva.

PORTRAIT

decadent solitude

is my fated hobby

smarting sublimity

my alter ego

I've learned to be my own lover

partner in sweet and sour

I've mastered to annoy myself

treat my underground desires

or float in between

I am not tough

nor am i soft

excitements are fingers

of my both palms

magnetic forces of

cold and hot

splashing into one

to be

is to cohabit

you just have to

sharpen your smell

"Arabella," odzvanja od nekod.
Žafranast prstan je izgubila,
nekega toplega večera,
ob obali.
V sunku vetra ga je zajel peščeni vrtinec,
zdaj bledi na dnu morja.
Včasih, ko se nahitro zasukam,
ujamem njegov oslabljeni blesk.
Morda pa me zasleduje blisk vijoličnega neba,
koder v poletni nevihti,
brez sedla,
On jaha oblake.

Transparent

Poslušam Tindersticks, Another Night In, v katerih tunelske opaže me je napeljala Sarah Kane, njena glasba. Zelo tendenčna muzika, grajski vokal pevca, trese.

Ogrevam se, da se kasneje česa lotim. Najraje bi se prebujala v njegova sporočilca, se z njimi ogrinjala skozi dan, namesto oblek, in šla z njimi spat. S tem sem vedno imela težave; mera, tehtnica. Nikoli dovolj, ali takoj. Ni formule.

Mimogrede, Blasted bo prosojna (tebi). Ne ravno kristalna, pleksi je najbrž uporabnejši, steklo, ogledala. In ta lestenec, v katerega sem se zaljubila (zelo podoben tistemu iz pariške La Fayette; Murano Venetian glass). Prosojnordeče bo. Soba krvavo rdeča, ker odnos med Ianom in Cate šprica kri, konstrukcija pa prosojna. Čimbolj. In ves čas se bosta gledala v ogledalih, z vseh strani, vogalov ...

"Dance me to the end of love ..."

GRUGRU

danes
ob 11:50
sem se spet
objestno zaljubila
vsako obzidje
se zruši
rdečim v stilu
oblizujočega plamena
prebojnotankočutna
slutnja
- zrcalna neulovljivost
skozi katero si mežikava
v temi -
me prežema
z brezobzirno
silovitostjo
nad koleni vzprhutne
zmajevka
dovolj ji je grmovništva
zanima jo
kaj se smodi

Že ves mesec me sprašujejo, kje bom za novo leto, se pravi, za silvestrovo. Kar ošpice dobim, ko začnejo. Kot prvo, ne maram vsiljenih proslavljanj česarkoli; proslavljam, če mi paše, ko mi paše. Ni treba, da je priložnost ravno na dan v mesecu, ko sem nekoč prijokala na svet, niti rojstvo ali celo smrt kogarkoli drugega, zadnji dan v letu oz. katerikoli dan, ko so na koledarju ovekovečili to ali ono ...

Zadnji dan v letu, »veseli december« bi z veseljem odsmrčala v lisičjem brlogu, je zame povsem običajen dan, ki ga zmoti zateženo pokanje petard, raket in podobne nebodijetreba navlake. Do pijanskih veseljačenj mi, tudi letos, ni, do druženja z ljudmi, s katerimi nas malokaj veže, pravtako ne, tako da ostanem pri čemerkoli, s čimer me obdari / oklesti dan. Verjetno si bom privoščila kako gurmansko zadovoljstvo.

Torej, če me Sadist ne povabi na lajanje v luno, kako nočno dričanje po, hm, ne vem čem (verjetnost tega dogodka = v % primerljiva verjetnosti, da mi nekega lepega ponedeljkovega jutra na poti skozi mesto na glavo pade mikrodelček meteorita, mi raztrešči lobanjo in z mojo krvjo po tleh naslika cvetlične motive) oz. karkoli - z njim bi verjetno tudi vso noč igrala slačipoker sredi osvetljenega smučišča - še dobro, da nimam pojma o kartah ;-), se šla bikoborbo, ali pa Rdečo kapico v džungli – če bo on lev, ... bom doma.

Pa čimveč svežine v 2006!

Razplastena

Včasih me neznosno pečejo veke.
Zamižim,
si jih grobo pomanem,
in čakam,
da pečilo popusti.
Čakanje.
Skoraj vedno imam mrzla stopala.
Tople nogavice
se napijejo vlage.
Pogrejem se v vroči kopeli,
ki se prekmalu ohladi.

Minevanje.
Če zamižim na levo oko,
razpolovljena vidljivost za sekundo, dve,
vzvalovi.
Komajda zaznavni tresljaji.
Ko sta telo in razum utrujena,
ležem,
a pogosto ne morem zaspati.
Nejasne misli se kobacajo po vseh štirih,
se prevračajo in krohotajo.
Hibridne spake zavladajo podzemlju,
me žgečkajo pod ledvicami,
grizejo pod vrat
in raztegujejo mojo kožo.
Zjutraj se prebudim
votla,
brezpametna;
kradljivke si jo včasih
izposodijo za dnevno rajanje,
najraje v zavetju medenice.
Tam se udobno namestijo,
se nalivajo s krvjo
in sladkajo z mojo nerazsodnostjo.
Jaz,
oropana in srbeče nepopolna,
tavam skozi meglične dneve
ter prepuščena njihovi nemilosti
izzivam naklonjenost mimoidočih.

ALAMUT

Moja čutila na preizkušnji sinočnje, že ne vem katere, ponovitve Bartolovega Alamuta v režiji Sebastijana Horvata.

Ko sem zadnje minute pred začetkom sedla na 12. sedež nekje v sredini parterja, ki naj bi bil vedno prost, kot pravi lektorica SNG Drame, a vedno koga dočaka, so na odru bodoči fedaiji že pridno trenirali. Fizična rekreacija, realističen vojaški dril pri skoraj polni razsvetljenosti. Urjenje mladcev, ki traja in traja; zares si priča njihovi zmahanosti, ki zavije v skorajšnji delirij. Bartolov roman sem brala pred leti in je v meni s slikovito epičnostjo pustil močno sled. Občudujem njegovo vsebinsko heterogenost, izčrpnost, ki bralcu razkošno razgrinja pretresljivo celoto.

Režija tako zgoščenega dela mora biti zelo zračen, tvegan izziv. Kaj hitro se ti lahko izmuzne kaka bistvena sestavina. Horvatova predstava od gledalca zahteva zbranost. Med igralci ter publiko hitro vzpostavi natezni stik; zgovorna vizualna komunikacija. Odrska atmosfera se menja, oblikuje in redči pred našimi očmi, brez pavz in spuščanja zastora. Skoraj minimalistična scena učinkuje prepričljivo.

Navdušila me je glasba; dihalno glasovje, presunljiva zvočnost, ki gnete vzdušja. Trije mikrofoni tik pred nami: Igor Samobor, Marko Mandić in Petra Govc nam govorijo v obraz. Medtem ko se slednja ljubita v kopalni kadi, Paradise now – bordelska najava raja z neonskimi lučmi, Seiduna (Samobor) pred nami s suhobno trdnostjo zasmehuje Ibn Tahirjevo utvaro. Ta cut v predstavi, ki iz zadimljene rajskosti, ugodja, zareže naravnost v slepečo luč, cinično realnost, me je dobesedno zbodel. Marko Mandić nastopi z veliko mero požrtvovalnosti in nas s pobčevskim entuziazmom vodi do trpkega spoznanja: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Pred nami se maže z živalsko krvjo, pri čemer se mu oči modrikajo od krčevite blaznosti - streznjenja, s katerim stopi korak dlje, se poslovi od mase manipuliranih in osvobojen sprejme dejansko brutalnost tržišča.

V predstavi mi iluzijo sladkega greha, poltne erotičnosti, delno poruši hurija Mirjam, ki si jo predstavljam kot utelešenje sočne mesenosti, ona pa s svojo hladno prezenco obvisi v zraku samo kot brezkrvno poželenje. Zame nikakor ni format usodne ženske, zaradi katere bi si moški želeli v smrt.

Skratka, da ne dolgovezim preveč; predstava, ki zadovolji vsa čutila. Nasiti. Pogumno vizualizira romaneskno širino in nas aktualno sooča z manipulatvno politiko karizmatičnih lažnivcev. Zanimivo.

Sanjala sem, ali pa v polsnu prežvekovala, da sem nekomu ob pol treh zjutraj, ko je trobil pod mojim oknom, okrog vratu tesno zadrgnila kravato, ker nisem našla škarij, da bi jo prestrigla oziroma zbrala moči, da bi jo strgala. Zdi se mi, da sva bila drug drugemu hvaležna.

10 minutes older: The Trumpet

Različni režiserji, različne vizije (~ rojstvo, smrt, ljubezen, miti, zdaj), vsak svojih 10 minut za poljubno dokumentiranje svojega, čas ...

"Time is a river
the irresistible flow of all created things.
One thing no sooner comes into view
than it is hurried past and another takes its place
only to be swept away in turn."

Najosupljivejših 10 minut je, za moj okus, portretiral Victor Erice z Življenjsko črto. Rojstvo. Belo. Kri. Homogenost življenja.

Berem Artauda, ježi se mi koža in kot pobesnelemu merjascu mi razbija srce, ker se mi v sencih odpira nov horizont. Kot da bi mi nekdo izza ušesa sesal možganske stihe oz. mi vanj pihal svoje. Najraje bi natiskala vse strani knjižice na neskončno dolgo rolo mehkega rdečega pliša in se ovijala vanj, vsak dan drugače, brez šivov, gumbov in zadrg. Tako bi me njegove besede ves čas grele in jih ne bi pozabila, kot že toliko knjig, ki so se me dotaknile.

PENIS

Včasih si zaželim trdne
moškosti, ne v
sebi, na sebi.
Ohranila bi žensko
zvijačnost, 1 000 009 taktičnih
tipalk, s katerimi
vohljam, merim, ločujem
uporabno od navlake,
in si čeznjo nadela
ta vaš sloviti
PENIS, da bi bila
absolutnejša od
ničle.
Z njim bi se sadila
po najlepše zaobljenih
planjavah, pri izmerjeni
temperaturi, na ravno prav
rodovitnem, v upanju,
da moje seme požene prosojno ljubezen.

RIDING

riding in the low spirits zone today
exhausting vibrations
hasty gallops through nasty hipocrisy
bruising my tender entrails

sleezy sleezy
exploitations they dig in

heat waves of cheap secrecy

hushbaby, hush!

Na brzino.

Stranger than paradise (J. J.: 1984)
stranger than nothingness (2005)
stranger than linear blankness (1979 - ...)

Loved it (then again, not that difficult to please these days, huh-huh, desperation sucking my blood).

Soundly stylish, oldies klobučki – aha, Allstarke ... Trio Willie, Eddie in Eva. Ringaraja til the end of the beginning.

Neverjetno, kako se muzika navezuje na karakter. Ravno s Kat o tem debatirava, ona bolj smoothie, Maxwell, D'Angelo, Bilal, Musiq ..., ki jih jaz tudi, z izjemo Maxwella, čutim from time to time, hkrati pa me odnaša v konfuzno, kaotično, hitrejše, udarnejše. Zdajle npr. poslušam Gemmo in njen komad Passion Junkie, v katerem se najdem tudi sama. Ne poznava se, midve, z njeno pisarijo in muziko me je seznanil Ben, in takoj sem okusila, da naju nekaj veže. Nekaj sorodnega. Čudovit občutek. Inspiracija.

Now translation, for you, G., so that you won't think i am using your name for any kind of dodgy intriguing. Just saying how related i feel to you, to a stranger (in the night), how your Passion Junkie captures me right now, my mood, interior. You are an inspiration.

P.S. Ben's gonna chop our heads off one day, he'll creep in, quietly (tho' mine is really thick, he may have to use a hammer) and strike like dynamite :-).

Physical distance is just a tea spoon you can't find when you want to sweeten your hot beverage. Of course, you can drink it without, too.

Jutro, ali začetki dneva

Po kakih 10. minutah budnosti, ko si recimo že skuham kavo, prinesem sok, kaj preberem, in če ne šibam v teater, ali kam drugam (tam se stvari obračajo po svoje, pogosto neodvisno od moje naravnanosti), že lahko rečem, kakšen dan bo. Seveda ne sodim vnaprej o dogodkih, niti o izidih, včasih se rada pustim presenetiti, kaj hitro pa se da določiti barvo dneva in njeno melodijo. Danes ne bo kričav, ne barva ne ton. Zavrtela si bom kaj nežnega, na hitro kam odplula, z mislimi, potem branje, še več branja, učenje. Razmislek o "projektu", ki me čaka oz. jaz njega. Vnetljivo! (zato ne bi o tem) In spet, že najmanj tretjič, sem se odločila, da se nekoč naučim tekoče francoščine, katere melodija je tako melodramatična. Špansko bi tudi znala, in portugalsko. In italijansko bi obnovila in dopolnila, vse sem že pozabila. Že vem, po enega frajerja iz vsake dežele bi si morala omisliti, da bi aktivno trenirala. Brez redne vaje, ni uspeha.

Portugalščine me lahko nauči Ana, ki se najbrž ne bi uprla niti treningu :-), in Moises, francoščine biiivši, španščine ... um, eno deklico pa poznam, Argentinka Flor (od vseh teh, nisem z nikomer v tesnejši navezi - nebuloze), s katero sva si nekaj tednov delili kopalnico neke londonske hiške, Flor z ritko do ramen, nekje moram imeti njen e-mail naslov, italijansko pa ... Kdo zna, poleg primorcev? Razmišljam, če se še nisem zavozlala z nobenim Italijanom.

V petek si grem pogledati Alamuta (ko me Jose pritihotapi v dvorano), pa Ep o Gilgamešu bi rada videla, Kraljico Margot, Nežno in kruto ...

Patetika/2

Žalostna sem. Zaspana. Počutim se kot migetalkar. Enoceličar. Nov uhanček imam, zelen kristalček, pa še ni pravi, ker se mi luknja zeloo počasi celi. Hočem mikro mini Swarovski bleščico. In? Koga naj to zanima - verjamem, da nikogar.

Kibernetična virtualnost me muči danes. Ne verjamem ji / si. Pustim se vleči za lase. Otročja sem. Cepetala bi, dopovedovala svoje in za vsako ceno nečemu pridrla do dna. In v bistvu ... ne da se mi.

Tako si Ž-e-e-e-e-Li-M-m-m-m ...

Za mano je sicer nadpovprečno produktiven dan, učenjaški, a ne odtehta žlindraste odvečnosti, ki se mi nabira na trepalnicah. Bom raje fantazirala. Zase. Bredla bom do vratu ... in ... šklepetala z zobmi, da se mu vname srce ...

Coffee And Cigarettes, 2003

Parada kave in cigaret. Všeč, všeč, všeč. Blizu mi je ta vrsta humorja, ki te ves čas rahlja z nasmeški, ker je tako banalen in resničen. Še posebej moške debate, ki odgomazijo po grlu kot gošča v kavi. Vse zgodbice so po svoje zanimive, sestrični, Iggy in kolega, dvojčka, igralca, najboljša prijatelja, nespretni Casanova, Bill Murray ter dva tipčka iz benda, iz katerega sem se z dvema članoma (če menedžer šteje) eno noč, umm ... družila, skoraj dve leti nazaj, v Kranju, verjeli ali ne, ne, ne s taistima iz filma. Mali veliki svet :-) ...

Res se ne znamo pogovarjati oz. si nimamo kaj povedati; redko med sogovornikoma preskoči iskra razumevanja, tiste magnetne sinergije, ki je osvežujoča in pogosto usodna za prihodnost odnosa. Bla, bla ... Bo treba v posteljo. Še dva Jarmuscha si snemam, potem vam dam mir z njim. Fino mi je, ko najdem zabavno kratkočasenje (ko bi se morala učiti).

H A R D E R (screams P.J. Harvey)

There was this guy, this guy who swept me off into delirium (if i didn't overtake it myself) but then again, i am not sure it was him, whom i wanted it to be . It's insane - the feeling - uncertainty - being thrown to the voice of wilderness - eyeing me - dramatic lingering - on the alert - a hazy shade of the rainbow - alluding to evaporate each second. I don't trust my robust desires, playing me. Safer inside the lithosphere intangible fantasia, vainness.

» ... in high tide or low tide i'll be by your side ...«

~ or else ...

Mystery Train

Med brskanjem po filmografiji Jima Jarmuscha - iskala sem Coffee and Cigarettes, ki ga bojda moram videti, sem naletela na Mystery Train (1989), ki se je zloadal pred C&C, in sem ga gledala za uvod v današnjo nedeljo.

Navdušena. Izredno zabaven, posrečen, drugačen film. Kakšni modeli! Vsi po vrsti; mlad, japonski par, ki v Memphisu išče duh famoznega Elvisa Presleya ( = povezan z vsemi tremi zgodbami), on tudi C. Perkinsa, rockabilly era. Z Mystery Trainom prispeta v mesto, odlična scenografija, razplamtela bakla nostalgičnosti, z rdečim kovčkom (ki me spominja na mojega Samsonite, zelo podoben kaliber), svojo japonščino, gledalec ne šteka besede, a razume podton, prav res, ona v kultni ledrci z napisom Mister Baby čez hrbet, kar zelo spretno povzame njihov kvadraten odnos do hiperaktivne ameriške glasbene produkcije – presežna instant všečnost, povzdigovanje in malikovanje ... Zares smešno. Ves čas sem se režala konverzaciji, detajlom – BTW, dretje Japonk med seksom je očitno fakt, karakterji so vsi po vrsti originalni in s svojo zaresnostjo zelo prepričljivo zajemajo širok spekter človeške absurdnosti. Režiserju nedvomno uspe upodobiti postelvisovsko evforijo, ostanke brezčasnosti, urbane kanalizacije. Hotel, v katerem se vse tri zgodbe stikajo, je naravnost muzejski, s tipoma za pultom vred. Potem naivna Italijanka iz Rima z razkošno poraščenima pazduhama in seveda legendarni, vsaj zame, Steve Buscemi, ki me s samim seboj vedno znova fascinira. There's something about him, je vse, kar lahko rečem o njem.

Super, super filmček. Highly recommended!

fiddle-de-dee(S)

puffy future ahead
decades relived
5,5 feet under the surface
and a shapeless balloon above

airy substances

all fictive
torn fantasy

chapters move
from this to another
as fast as babies are born
here and there
and everywhere

some mysterious messages
i hear in my head
are frightening me
not sure what they mean

i love mystery

my beloved fantasy

fuck reality

it shatters

limbs trembling
like violin strings

there's a violent scream
and it's gone
before you locate it

what do you do
when you are always late?

I am so curious ...

Odgrobadogroba

:-)

OPOZORILO vsem neučakanim - beri lenim, ki raje, da bi se pozanimali v katerem kinu in kdaj predvajajo film, ki si ga želijo pogledati, ali da bi stopili do bližnje dvd-teke, zadevo zloadajo s pomočjo naše(ga) pridne(ga) e-mule(a). Kdaj pa kdaj, se kak nagajiv Slovenec odloči, da se bo malo ponorčeval iz nas, kajneda?!

Skratka, loadam film, hitro se nalaga, veliko soodjemalcev (če si jim tako reče), v nekaj urah končano, super (nisem za nobeno koristnejšo rabo), se namestim za gledanje, si prinesem kavo, zatemnim sobo in ---

uvodna špica: FantaDream presents ... (hmm ...)

ok, gledam naprej, BIG TITS BEAUTY vol.4, skrajno sumljivo, kakšna fora mogoče?, še kar gledam, FBI warning ..., neke azijske pismenke, japonščina najbrž in

Voila!

začne se - mislim da, slabo ločujem kitajsko/japonsko/korejsko produkcijo - japonski pornič. Z naslovom Odgrobadogroba! :-) Kdorkoli že si je zamislil tole potegavščino, me je spravil v smeh. Seveda sem "na hitro" preverila kako in kaj; tipčki kobilice, zakaj so vsi tako hecni?, in te punce, ne štekam, čemu se je treba med akcijo ves čas tako nagravžno dreti. Kdo ve, v čem je trik? So pobje podmazani s kakšno posebno žavbo, ki jih spravlja v tako norenje? Videti namreč ni kaj prida, no, že res, da se strup ponavadi skriva v majhnih flaškah ...

Ajajaj ... Sorry Jan, da takole goljufamo, obljubim, da se kmalu napotim v kino, si pogledam film kot se spodobi, in na kupček dodam svoj prispevek. Verjamem, da si ga zasluži ...

Na morju bi bila, če ne piha preveč. Ne nujno na toplem, kjerkoli ob morju. Lahko tudi v plašču. Nekje, kjer ni gneče, hrupa, temveč mir, in kjer se barve lenobno mešajo skozi dan, brez da bi jih kdo ves čas cukal za rokav, kazil naravno sosledje z bliskajočimi lučmi in vriščem. Oči bi počila. In trebušni džumbus. Sicer nimam časa (in itak nikamor ne grem, želim si pa lahko), pa vseeno. Gledala bi, kako se prebuja sivo jutro, sleče volneno odejo in stopi v svetlejši dan, nekoliko postoji, se pretegne, potem, kako okorno popoldne počasi tone v zimski predvečer, ki ne traja dolgo, samo pomežikne in že je tema. Tema, ki se zliva v noč. In tedaj zaropotajo bobni.

IGRA

na rumenozeleni šahovnici
se z nami igrajo
premikajo nas v levo desno diagonalno naprej
in nazaj
včasih nas prevrnejo
potem se spet znajdemo na riti
čakojoč Godota
trnove igrice si izmišljujejo
avtomatsko vodene marionete smo
po drsljivi šahovnici
protestno surfamo z golimi stopali
da bi uveljavili svoje
slabo prekrvljene ročice stegujemo proti soncu
ki se je nagnilo drugam
ko nam nekdo
betonski angel
pričara drsalke
male velike bele črne
obujemo svoja obdrsana stopala
ne zebe nas več
mehko nam je
in četudi nismo umetnostni drsalci
oddrsamo svoj prvi veličasten krog
po šahovnici
se strgamo iz železnih okov
in z izpiljeno pirueto
zvrtamo tla pod nogami
ter kot čaplje odletimo
v vodeno

P R A V L J I C A za ob kosilu

Nekoč je v majhni, ljubi deželici med visokimi gorami in morjem, polnem rib in meduz, živel Sadist. Rad je kreiral, spajal različne svetove realnega in nadrealnega, iz katerih je šival gobeline in jih vehementno razstavljal med krošnjami, pod katerimi je pogosto lenarila mala Zvita. Pod drevesa je prihajala, da bi gledala nebesne filme, a so se njene oči nasladno pasle po Sadistovih gobelinih. Zaljubila se je v nekaj njegovega, premlada, predivja, on pa se je, sicer očaran nad njeno občutljivostjo, skrivnostno muzal in šival naprej. Pozornosti, s katerimi ga je naivno zasipavala, so ga zabavale in silile nekam, kjer se ni počutil varnega. Sadist je rad stopicljal po trdnih tleh. Včasih, zelo redko, pa vendar, ko sta se njuni poti spontano prekrižali, sta se nerodno zakotalila (Zvita je svojim preljubim rada nastavljala pasti) v peklensko preddverje božanske komedije, pohotna heretika, do vic nista prisopihala, ker jima je bilo v peklu dovolj toplo. Sadist jo je z užitkom mučil s tišino, mali zvitorepki pa se je gromko mešalo. Odločila se je, da ne odneha, dokler je ne prepriča, da se v peklu kopa sama, brez njegove sence. Njegovo prisotnost je čutila nadzemsko in družbe drugih se je otepala z vsemi štirimi. Nekega večera je Sadist vstopil vanjo. Nič ni potrkal, kar prihrumel je in si vzel, kar se mu je ponujalo. Od magnetne sile, ki ju je združila, sta skoraj ohromela. Sadist je naskrivaj zgradil svoj krilati splav in odjadral, ker ni prenesel psihofizične bližine, katere ob Zviti ne bi zmogel zanikati, mala Zvita pa je čez devet mesecev povila skuštranega Danteja. Čudovito bitjece je utelesilo vse Sadistove karakteristike in njeno subtilnost. Dante je mamico vsak dan za roko vodil k reki, kjer sta dolge ure zrla v modrino, ki se je obljubljajoče svetlikala. Verjela sta in se ljubila, dokler nista nekega večera, oba, utonila.

Me kdo zna napotiti na kak dober kabaret, musical, umm, ok, mogoče tudi koncert klasične glasbe? Potrebujem odmerek muzike v živo, da me prevetri od znotraj navzven. V čet. si bom pogledala Patty Diphuso. Sezona premikov se je zame že začela, ne bom čakala do novega leta. Številke so samo številke.

N'oubliez jamais!

de lux * * * * *

Some say it's obsession,
I say it's the TRUTH.
When somebody grows into you
and effectively replaces your artery,
it's natural.
It's extraordinary.
It's crazy
as love gets.
I could pull his hair out,
cut his toenails,
be his favourite flamboyant whore
or his morning after hangover.
I could also be the one to unlock his castle
he's been building since he was born,
give him a tour of a treasure-house,
and the malicious pillager
who would burn it down

without a warning.
It can fry my brain
or quench my thirst
and spring me up to touch the Moon,
but it will never fraternize
with some December mediocrity
and for that,
my dear,
I Love Thee.

P.S. Love is blindness!

Specialitete dneva:
~ vročičen predmenstrualni bledež, tečnobarstvo, strunasta napetost (tik-tak pred eksplozijo)

Rada bi se umirila, da bi se lahko učila, rada bi se Te navohala čisto od blizu, da se poleže kihanje, rada bi plavala v smaragdno zelenem jezeru, se kopala v ognjenem sončnem žarčenju, rada bi Ti plesala ob svetilniku, rada bi imela do sredine hrbta dolge kodre, s katerimi bi te požgečkala, ko se srečava v temi, rada bi imela mogočnega vranca, ki bi me nosil po gozdovih, krokodila, da bi me varoval pred nepovabljenimi in mavrico nad strešnim oknom, namesto krošnje češnje, nekje na samem.

Še kaj mi napiši ...

Predgovor

Preden sem sinoči pomirjena zaspala, sem se kot pustolovska ovijalka oklepala tvoje kože pod puloverjem. Od pasu navzgor sem se ti smukala, prezebla, prestradana pijavka, sesala tvojo toploto, se omamljala z vonjem tvoje hudomušnosti, nekaj alarmantnega zvoni v tebi, dokler se ti nisem zagrizla v vrat. Trznil si in se mi končno predal. V mojem naročju si krvavel in mi ponujal svoje blede ustnice, ki že dolgo niso vibrirale pod težo neznosnega hrepenenja. Ko sem se odžejala s tvojo vrelo krvjo, sem z jezikom zakrpala tvojo rano. Tvoja koža je pridobila novo barvo, oči so se ti drugače zasvetile. Hvaležen si mi bil, da sem te zbudila v barvitejši svet. Moja Trnuljčica.

listening to my own rubber thoughts
i'd magnanimously sprinkle myself
with tropical cinnamon sand
standing open
with my all fours
naked under the sky-high neon lamp
monitored
as people are
heard
listened to
watched
never alone
when we want to soak into our solitude
& shivering with secludedness
when we want to cohabit
i just want to rise gently
be felt
in a search of my best position
upright

Ravno sem poslušala nekaj muzike, objavljene na Myspace.com, med njimi Goldy, ki je kul in talentirana, bivša ljubezen moje bivše ljubezni, zdaj prijatelja, recimo, komajda – obdobje slabe komunikacije, no, nima veze, smešno mi je, da je imel včasih tako močan vpliv name, Ben. Ko zdaj poslušam njegove komade, nekaj takih, ki sem jih slišala že pred petimi leti, se pravi brodi po obdobju suše, ali pa je prelen, da bi posodobil svoj prispevek, glasbenega stila ni spremenil, še vedno je »jezen« fantič, ki skromno podaja mnenje o tem in onem skozi hip-hop rime, čeprav se je že dolgo nazaj strinjal z mano, da bo treba naprej, ker v hip-hopu ni perspektive (izjeme seveda so, zame izstopajo npr. Kanye West, Nas, Common, še kdo) ker je ali pretrd ali presimple, kaj vem zakaj še, sploh pa je komerciala, s katero si polnijo ušesa mladički in mladičke, naravnost ponižujoča za ugled črnske glasbe (v imenu katere počiva, domuje in bo še ugledalo luč toliko genialnih glasbenikov). Literatura, ki jo omenja, jah, kot kaže, v teh petih letih ni prebral nič novega, kar bi mu odprlo kak zračnejši horizont, stvari, o katerih piše, so robotsko optimistične, spominjajo me na predavanja o zdravi hrani.

Razmišljam, da tako pač mora biti; ljudje, ki vstopajo v naše življenje, nas za trenutek peljejo s seboj, doprinesejo svoj delež, kak košček tudi odlomijo in odnesejo. Srečanja z njimi v prihodnosti, nimajo kaj dosti skupnega s preteklostjo, niti s sedanjostjo. So pesek v očeh, prah na strehi zapuščenega motela ob makadamski cesti v puščavo. Želim jim nič drugega kot lepo, vsem, s katerimi sem se delila. Z nasmeškom na obrazu potujem naprej, brez grenke zapuščine. Še dobro, da sem pogosto izpostavljena močnemu vetru, ki dodobra razpiha moje hodnike. Tako sem, prezračena, bolj pripravljena na nove pustolovščine. Tveganja. Vsak dan je tveganje. Vsak dan je avantura. Ne bojim se.

UGRIZ

vase
v korenino
gobezdavega
jezika
ostane
naj
ljuba
tišina
vate
skozi
tvojo
dlakavost
hočem
brez
ropotanja
pusti se
zapeljati
z ugrizom

Rdečo oblekoViva Maria, ki sem jo včeraj nosila, sem lani kupila z namenom, da jo oblečem za najin prvi zmenek. Prisežem. Spomnila me je nate. Ker se ni zgodil, sem jo, težke vesti, začela nositi. Do zdaj sem jo oblekla trikrat. Prvič, ko si prišel v srajci enake barve in me razstrelil s pogledom. Drugič na neki premieri, s katere sem odkolesarila domov in jo zamazala s šmirom, in tretjič, včeraj. Pikolovska kot znam biti, iščem pomenskost.

3: srce, ogenj, začetek, sredina, konec, duhovna in božanska harmonija, moč, življenjska sila, popolnost – razmerje med nebom in zemljo ... (Google že ve)

rdeča: prizadevnost, vitalnost, jeza, razdražljivost, seksualnost, čutnost, odločnost, pogum, samozavest, živo, lepo, vojna, revolucija, energija, impulzivnost ...

P.S. Opravičilo vsem, ki se jih tole 1/1 karkoli že, ne tiče. Nekje pač moram prati zapacano perilo. Saj bo minilo, še vse je.

TI

Kot napaka v mojem živčnem sistemu si. Kratek stik zaradi preobremenitve. Zelo se moram naprezati, da ne obsedim tukaj kot telica in buljim v ekran, skozi okno, v prazen prostor, ki to ni (ko sem včeraj na vlaku v Lj., nazaj grede sem letela, brala Brookov Prazen prostor in sem v trenutku razmisleka pogledala skozi okno, sem videla nič drugega, kot prazen prostor v mogočni belini, ki zaslepi oči, zasnežena polja v megli, mistika ... ) in kar ... sem, v tebi, znotraj, pod klobukom. Ker se kolesje vrti, minute tečejo in dnevi, ki se zgoščajo v debelo kepo - snežaka, hitijo naprej, moram z njimi. Hočem, nočem, moram. Predolgo me že spremlja tole; ti, oči, napetosti, da ne bi nič pomenilo ...

Feel

You just give me the creeps.
I can't keep my mouth shut.
Nope.
It's a freaky roller-coaster,
everytime i see you,
my chest burns,
throat dries up,
have to hold my palms
so they don't start that universal shake,
you fuck up my digestion for a day,
my every nerve twitches and ---
Damn, i know you FEEL it, too.
It is written in your eyes, in Chinese.
I can hear your heartbeat from a distance, i can.
The tension pressing you hard.
AAAAAaaaa ...

Fragments

The lush rush emancipating her
When she is facing the unknown

A challenged mind won't be lead
It braids its own

Playfully demented
She dances

Sisterly nearness he presents
When strolling among the skies

New accessory

Mislila sem, da sem s piercingi opravila že leta 2000, ko sem si odstranila zadnjega, pa me je včeraj ob 18:50 spet prijelo. Ko v mestu nisem našla vijoličnega pletenega bolera z antično broško, sem prvič opazila tattoo-piercing studio, malo ob robu, vstopila, z artistom na brzino prediskutirala kam, kje, kako, nato me je za 20 min. poslal na čaj (od 13h do takrat je tattooiral nekega mučenika), potem pa po hitrem postopku zbodel še mene. "Kot da bi dala kri, " reče. "Toliko boli." Pozabila sem že, kako to gre, čeprav sem si včasih sama prebadala ušesa kot po tekočem traku, osem luknjic naenkrat in niso se še zarasle; niti ni prišlo do infekcije. Včeraj sem se odločala med nosom ter nad ustnicami, a mi je tukaj lepše, ni tako običajno in manj boli, baje, nosni hrustanec je pač trši (najmanj boli, čeprav se sliši mesarsko, jezik, igla gre skozenj kot skozi puding; ni mi pa všeč). Malo strahu, razkužilo in igla prodre skozi, zaboli za trenutek, nato je nekaj časa razbolel del okrog ust, treba je paziti, si razkuževati. Komaj opazno mi je oteklo, ta bunkica je prevelika in štrli, kakih 5 dni bo treba počakati na lep, mini diamantek, ki bo nadomestil bunkico iz kiruršega jekla.

Pijem kavo, pri čemer svinjam skodelico kot dojenček, ko se uči sesati flaško, previdno (!), no kissing :-), kot da... Frutki, jogurti ipd. mi pa tudi ne bodo škodili.

Lullaby

If anyone needs a gentle lullaby before bedtime, pamper your senses with Ben Harper's version of Sexual healing. It's .... so much better than description my words could deliver .

Night night!

Multi ...

Pol metra stran, me čaka približno 3000 knjižnih strani, ki se jih moram lotiti čimprej, izbrati dramsko delo, ki me najbolj zanima, ob tem še tisoč drugih bralno-piflarskih zadevščin, ples, služba, cel spisek predstav, ki jih moram videti ... Še pred nekaj dnevi sem si želela zapolniti dolgčas - TARAAA, ga že ni več. Mini malo boli glava, stres. Ko imam kar naenkrat pred seboj več izzivov hkrati, veliko obveznosti, sem takoj zmedena, pozabljam reči, zamujam ... Kljub vsemu, the feeling tastes pink.

Do štirih vaja v teatru, lačna, nazaj grede k čevljarju po popravljeno torbo, ki se ji ne morem odpovedati (že nekajkrat šivana, revica razpada), v knjižnico (Zajc, Zupan, Lorca, Kane, Dostojevski, Apollinaire, Shepard, Witkiewicz, Osborne ...), otovorjena, povešenih ramen za 2o metrov zamudim avtobus. Kupim pizza-burek, kosilo doma pol stoletja naprej, zavijem v Creinin kava bar na belo kavo in hiter pregled literature. Ko vstopim, me oblak cigaretnega dima skoraj odbije ven. Prostor nabit z nekimi čudnimi, brkatimi tipi, Turki, Makedonci? Recimo, da so zveneli balkansko. Po mizi, kolenih in ob stol razporedim knjige, plašč, šal, skoraj mrzel, masten burek, za lepo postreženo kavo na pladnju, se komajda najde prostor. Med čitanjem, no, prelistavanjem, mi iz rok padajo kosi gob in sira, fuj, celo po papirju. Za sosednjo mizo me opazujejo štirje starejši možakarji, čutim in se spomnim, da nosim preglobok dekolte, mi je bilo kmalu zjutraj žal, da sem vsa razgaljena; ni dan za posebne užitke. Neprijazno jih ošinem, eden celo pomežikne. Dobro da ne razumejo slovenskih misli :-). Na hitro pojem, prelistam, dva telefonska klica, nase površno navlečem plašč, čutim, da imam med zobmi košček zapečene skorje, mogoče origano, lasje mi smrdijo po dimu, čeprav imam spete in sem bila tam samo kakih 20 min.

Tako. Zdaj pa pridno na delo.

Kaj je simpatično?

~ nekdo z jovialno hojo
~ lunojasne oči, ki se svetijo podnevi in v mraku
~ drobne napake, ki nam uidejo v trenutkih stroge koncentracije
~ sočlovekova neposrednost, ko nas ulovi v nepričakovanem momentu
~ kremna glasba, ki se topi skozi naša čutila
~ posebnosti, kakršnekoli
~ tankočutna lascivnost, zasenčena
~ postrežba najljubšega zajtrka v posteljo
~ cvetje
~ iskrenost
~ sproščenost
~ spontanost
~ vzorčaste nogavice
~ domiselnost
~ vedoželjnost
~ tujci, domačini s sončnatimi ustnicami
~ povedni nasmeški
~ samosvojost
~ samozavestna izraznost
~ pegasto dekle z ognjenimi lasmi in jabolkom v ustih
~ starinski bicikli kot prevozna sredstva
~ porjaveli ribiči, ki miroljubno pesnijo svojim ribicam
~ barvitost

in verižne reakcije, ki si sledijo v zlomljenih ritmih.

Berem zelo provokativen De Sadov Incest, ki sili globlje, zahteva zimsko spanje moralnoetičnih zadržkov bralca, da se prebija skozi zgodbo, s katero prebada načela, razpihava pričakovanja in tepta meje "okusnosti". Človekovo eksperimentiranje in raziskovanje do zares visoke stopnje ekstremnosti.

Šifra: This time i mean it!

Za antisistematika moje kaste, je planiranje velika reč. V bistvu mi načrtovanje včasih ugaja, proces, a sem izredno nestanovitna. Muha enodnevnica. Spremenljivka. Hitro obupam, ko ne bi smela in obratno. Tokrat mislim resno. Zaradi sebe, ali kot pravi Kat, investicija v prihodnost. Dotične tarče raje ne bom obešala na prevelik zvon. Nočem, da bi si bilo pred menoj treba zatiskati ušesa. Zadnje čase enostavno čutim, da bi lahko v življenju dosegla mnogo več in čas je, da suvereno zakorakam proti VEČ, ker bom primankljaj čutila vedno bolj, cilji se oddaljujejo skozi časovni tunel in vidljivost z vsakim letom postaja bolj zabrisana. Da, skrajni čas je, da postanem pohlepnejša, vsaj ko gre za mojo lastno dobrobit. Dokazati si hočem, da mi enkrat nekaj lahko uspe. Ne, ne samo uspe, da se izkažem ter na naše kulturno ozemlje doprinesem svežino in debelo kapljo kreativnosti.

Frustracije, ki razcepljajo mojo stabilnost, izhajajo predvsem iz tega. Vem, kaj vse bi lahko, pa ne in kar drsim, se počasi, zagrenjeno prijaznim in opotekam kakor omamljena.

Time to move over, četudi bo treba stisniti zobe, bo trajalo kar nekaj časa, se generiralo z bliskovitimi vzponi in bolečimi padci, pretakalo semintja ...

Verjela bom vase, četudi nihče drug ne bo! (chanting)